VSRS Sklep Cp 8/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v I. točki izreka potrdi.

III. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom priznalo pravno veljavnost končne arbitražne sodbe z dne 27. 3. 2020, izdane v ad hoc arbitražnem postopku na Dunaju (I. točka izreka), in nasprotni udeleženki naložilo povrnitev predlagateljevih stroškov postopka (II. točka izreka).

2Nasprotna udeleženka se je proti navedenemu sklepu pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za priznanje tuje arbitražne odločbe zavrne. Vrhovno sodišče pritožbenih navedb ne povzema, temveč se bo do bistvenih opredelilo v nadaljevanju.

3Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške tega odgovora.

4Nasprotna udeleženka je v pritožbenem postopku 16. 3. 2022 vložila še repliko na odgovor na pritožbo. Ker je bila ta vloga vložena že po poteku pritožbenega roka (ta je potekel 10. 12. 2021), je Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se stranki v pogodbah z dne 30. 4. 1993 in 2. 10. 1995, ki vsebujeta arbitražno klavzulo, dogovorili za sklenitev mandatnega razmerja ter izplačilo pavšalnega honorarja v višini 5 % od skupne vrednosti vrnjenega premoženja. Po zavrnitvi ugovorov nasprotne udeleženke je priznalo arbitražno odločbo, izdano v iz prej navedenega razmerja nastalem sporu med predlagateljem in nasprotno udeleženko.

7Za postopek priznanja tuje arbitražne odločbe v Republiki Sloveniji se, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, uporablja Zakon o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki v drugem odstavku 42. člena napotuje na uporabo Konvencije o priznanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, sprejete 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju Konvencija). Temu pritožnica ne nasprotuje.

8ZArbit v drugem odstavku 9. člena določa, da sodišče v postopku priznanja tuje arbitražne odločbe odloča po pravilih nepravdnega postopka, torej Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). V skladu z določbo 42. člena ZNP-1 se, če zakon ne določa drugače, v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9Neutemeljen je pritožničin očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih pravnih naziranj, da učinek sporne arbitražne odločbe ni sprejemljiv s stališča najbolj temeljnih vrednostnih in ustavnih načel pravnega reda Republike Slovenije, med katere spada tudi prepoved očitno napačne oziroma samovoljne sodne odločbe, da gre za samovoljno odločbo takrat, kadar so argumenti že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev ali se obrazložitev logično ne izide in da se obrazložitev logično nikoli ne izide, če sodišče ali arbitraža ugodi nesklepčni tožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo meje sodnega preizkusa arbitražne odločbe z vidika nasprotja med arbitražno odločbo in javnim redom ter opozorilo, da nestrinjanja z materialnopravno pravilnostjo odločitve, za ta ugovor ne zadošča.¹ Ob tem je poudarilo pogodbeni dogovor, da arbitraža odloča ex aequo et bono, torej po načelih pravičnosti, (šele) nato pa je ugotovilo, da nasprotna udeleženka s svojimi navedbami glede tovrstnih očitkov ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena. To pomeni, da je prvostopenjsko sodišče presodilo, da za uporabo pravil, ki jih je pritožnica navedla, ni bilo zadostne dejanske podlage. Obrazložitev sodišča prve stopnje torej ni vsebinsko prazna, očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana; presoja pravilnosti razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (do česar se bo v okviru pritožbenih navedb glede očitka o napačni ugotovitvi dejanskega stanja Vrhovno sodišče opredelilo v nadaljevanju) namreč ne sodi v okvir presoje (procesne) kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica ne pojasni, kako bi bila sicer v postopku priznanja tuje arbitražne odločbe prekršena navedena zakonska določba oziroma kršena njena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njenih dejanskih navedb, pa pritožnica določno ne uveljavlja, pri čemer na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi le v okviru pritožbenih navedb (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Neutemeljen je tudi pritožničin očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega nosilnega pravnega naziranja, da je bilo s pogodbo predvideno uravnoteženo izvedensko (arbitražno) sodišče. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve ugotovilo, da je bilo izvedensko (arbitražno) sodišče sestavljeno skladno s pogodbo, za kar je tudi navedlo razloge. Sodišče prve stopnje je torej glede tega zavzelo nasprotno stališče kot pritožnica, in to stališče tudi obrazložilo. Presoja pravilnosti teh razlogov, do česar se v okviru pritožbenih navedb glede očitka o napačni ugotovitvi dejanskega stanja Vrhovno sodišče prav tako opredeljuje v nadaljevanju, pa, kot že obrazloženo, ne sodi v okvir presoje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Pritožnica uveljavlja še ugovorne razloge po d) točki prvega odstavka V. člena Konvencije, tj. da sestava arbitražnega sodišča ali arbitražni postopek ni bil v skladu s pogodbo strank, ali če ni pogodbe, ni bil v skladu z zakonom države, v kateri je bila opravljena arbitraža, po a) točki drugega odstavka V. člena Konvencije, tj. da po slovenskem pravu predmet spora ni (bil) primeren za arbitražno urejanje in po b) točki drugega odstavka V. člena Konvencije, tj., da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

Glede očitkov o nearbitrabilnosti spora in retroaktivnem posegu v pravni položaj nasprotne udeleženke

12Po določbi a) točke drugega odstavka V. člena Konvencije se priznanje in izvršitev arbitražne odločbe lahko zavrne tudi, če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ugotovi, da po zakonu te države predmet spora ni primeren za arbitražno urejanje.

13Zaključek sodišča prve stopnje, da je spor iz konkretnega primera arbitrabilen, je pravilen. Pomembno je, da Konvencija sama ne določa, kateri spori so arbitrabilni, in da a) točka drugega odstavka V. člena Konvencije glede tega vprašanja odkazuje na nacionalno pravo države izvršitve.² Da je spor po slovenskem pravu sedaj arbitrabilen (in je bil tudi v času odločanja arbitražnega senata) glede na določbo 4. člena ZArbit oziroma predvsem njegovega drugega odstavka, ni dvoma.

14V času sklenitve spornih arbitražnih sporazumov (30. 4. 1993 in 2. 10. 1995) je to vprašanje urejal v tistem času veljavni Zakon o pravdnem postopku³ (v nadaljevanju ZPP/77). V konkretnem primeru je šlo za spor z mednarodnim elementom (predlagatelj je imel prebivališče v Italiji, nasprotna udeleženka pa v Sloveniji in v Švici), zato je relevantna določba 469. člena ZPP/77. Ta je bila v času sklenitve obeh sporazumov enaka in se je glasila: „Za spore z mednarodnim elementom o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo, lahko stranke s pogodbo določijo pristojnost domačega ali tujega razsodišča, če je vsaj ena med njimi fizična oseba s prebivališčem ali trajnim bivališčem v tujini oziroma pravna oseba s sedežem v tujini, če za te spore ni določena izključna pristojnost jugoslovanskega sodišča.“ Ta določba arbitrabilnosti sporov z mednarodnim elementom ni omejevala niti na spore, ki izvirajo iz gospodarskih razmerij, niti ni omejevala odločanja ad hoc arbitraž v takšnih sporih. Da je šlo v konkretnem primeru za pravice iz mandatnih pogodb, s katerimi lahko oziroma so lahko tudi v tistem času stranke prosto razpolagale, pritožnica ni nikdar nasprotovala.

15Drži, da je Socialistična federativna Republika Jugoslavija ob ratifikaciji Konvencije izrazila pridržek po tretjem odstavku I. člena Konvencije, ki ga je Republika Slovenija v letu 2008 umaknila le malo pred pred uveljavitvijo ZArbit (torej [več let] po sklenitvi spornega arbitražnega sporazuma med predlagateljem in nasprotno udeleženko in [več let] pred začetkom arbitražnega postopka in izdajo sporne arbitražne odločbe). Nepravilno pa je pritožničino stališče, da je ta pridržek omejeval arbitrabilnost tovrstnih sporov. Pridržek, ki ga je ob ratifikaciji Konvencije izrazila Socialistična federativna republika Jugoslavija,⁴ kot ga je Republika Slovenija ob notifikaciji nasledstva Konvencije obdržala v veljavi, se glasi: „V skladu s tretjim odstavkom 1. člena bo Republika Slovenija na recipročni podlagi uporabljala konvencijo samo glede na tiste arbitražne odločbe, ki so bile izdane na ozemlju druge članice konvencije, in za spore, ki izvirajo iz pogodbenih ali nepogodbenih pravnih razmerij, ki se po slovenski zakonodaji štejejo za trgovinske.“⁵ Relevanten del tretjega odstavka 1. člena Konvencije se glasi: „Prav tako bo lahko (tj. država, ki pristopa h Konvenciji – op. Vrhovnega sodišča) izjavila, da bo uporabljala konvencijo le za spore, ki izhajajo iz pogodbenih ali nepogodbenih pravnih razmerij, ki se po njenem nacionalnem zakonu štejejo za trgovinske.“ Kot jasno izhaja iz besedila izjave o pridržku, prav tako pa tudi iz povezave tega besedila s tretjim odstavkom 1. člena Konvencije, pridržek torej zgolj omejuje uporabo Konvencije na tiste spore, ki izhajajo iz gospodarskih razmerij, ničesar pa ne določa glede arbitrabilnosti sporov. Nikjer iz besedila te izjave, niti iz tretjega odstavka 1. člena Konvencije torej ne izhaja, da spori, ki niso trgovinski, tj. gospodarski, ne bi bili arbitrabilni. Še več, ker Konvencija ne določa tega, kateri spori so arbitrabilni, temveč to prepušča nacionalnemu pravu, omejitev arbitrabilnosti določene vrste sporov tudi posredno ne more izhajati iz omejitve oziroma izključitve uporabe Konvencije za določeno vrsto sporov. Omejitev arbitrabilnosti torej vsebinsko ne izhaja niti iz Konvencije niti iz h Konvenciji izraženega pridržka. Določba 469. člena ZPP/77 tako v delu, v katerem arbitrabilnosti sporov ni omejevala na spore, ki izhajajo iz gospodarskih razmerij, in je dopuščala arbitrabilnost sporov, ki niso gospodarski, ni bila razveljavljena oziroma spremenjena.

16Prav tako iz besedila izjave o pridržku, niti iz tretjega odstavka 1. člena Konvencije (niti iz povezave med njima) nikjer (niti smiselno) ne izhaja, da je s tem določeno, da se arbitražne odločbe, ki so izdane v sporih, ki niso gospodarski, v Republiki Sloveniji ne priznavajo in ne izvršujejo. Neuporaba Konvencije namreč pomeni le to, da priznanje tovrstnih arbitražnih odločb ne bo mogoče pod pogoji iz te Konvencije. Ali je (oziroma je bilo) priznanje in izvršitev teh odločb mogoče, je (oziroma je bilo) odvisno od tega, ali je za to obstajala kakšna druga pravna podlaga, pri čemer je bil postopek in pogoji priznavanja tujih arbitražnih odločb v času sklenitve obeh arbitražnih sporazumov v Republiki Sloveniji urejen v 97. do 101. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ). Ker je pridržek Republike Slovenije h Konvenciji v času sklenitve obeh arbitražnih sporazumov glede na vsebino izjave zgolj izključeval uporabo Konvencije za spore iz razmerij, ki niso bila gospodarska (gl. zgoraj), je v tistem času za priznanje tujih arbitražnih odločb, za katere se Konvencija ni uporabljala, veljala ureditev po ZUKZ. Ta svoje uporabe za odločbe v sporih, kakršen je konkretni, ni izključeval, niti ni izključeval priznanja arbitražnih odločb, ki so izdane v takšnih sporih. Priznanje oziroma izvršitev takšnih arbitražnih odločb tudi ni bila izključena v kakšnem drugem predpisu. Že iz tega razloga je torej neutemeljena pritožničina navedba, da sporna arbitražna odločba nedopustno retroaktivno posega v njen pravni položaj, ker se je zanesla, da arbitražne odločbe v sporu, kakršen je konkretni, ne bo mogoče izvršiti zoper njo v Republiki Sloveniji, in njene navedbe, ki izhajajo iz te, kot se je izkazalo zgoraj, napačne predpostavke. Priznanje sporne arbitražne odločbe zato ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

17Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da nearbitrabilnosti spora tudi sicer ni mogoče izpeljevati iz tega, da naj bi (zaradi neuporabe Konvencije) arbitražne odločbe, ki bi bila izdana v takšnem sporu, ne bilo mogoče priznati. Kot izhaja iz a) točke drugega odstavka V. člena Konvencije, pa tudi 1. točke 99. člena ZUKZ, ki je veljal v času sklenitve obeh arbitražnih sporazumov, je namreč zavrnitev priznanja arbitražne odločbe posledica nearbitrabilnosti spora, in ne obratno. Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da tudi ZUKZ v 97. do 101. členu, v katerih ureja priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb (pa tudi ne v drugih svojih določbah), arbitrabilnosti sporov ni omejeval, pač pa so bili pogoji za dopustnost arbitražnega dogovora v sporih z mednarodnim elementom urejeni v 469. členu ZPP/77.⁶

18Glede na to, da se je izkazalo, da ne držita predpostavki pritožnice, da spori, za kakršnega je šlo v konkretnem primeru, niso bili arbitrabilni in da tovrstnih arbitražnih odločb ni bilo mogoče izvršiti v Republiki Sloveniji, so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki izhajajo iz teh dveh predpostavk; predvsem navedbe glede hierarhije pravnih aktov iz 8. člena URS in pravil, da hierarhično višji predpis razveljavlja hierarhično nižjega oziroma, da kasnejši (hierarhično višji) predpis razveljavlja kasnejšega (in hierarhično nižjega).⁷

19Vrhovno sodišče še dodaja, da pritožnica tudi sicer ne more uspeti z navedbami, da se je ob podpisu arbitražnih sporazumov zanašala na to, da morebitne arbitražne odločbe, izdane v takšnem sporu, ne bo mogoče izvršiti v Republiki Sloveniji. Tolmačenje nasprotne udeleženke, ki naj bi arbitražni sporazum sklenila zaradi pričakovanja, da se bo v primeru morebitne neugodne arbitražne odločbe v fazi njene izvršitve zoper njo lahko sklicevala na nearbitrabilnost spora, zato takšna odločba zoper njo ne bo izvršljiva, medtem ko bi bila, po drugi strani, zanjo ugodna odločba (ker bi jo bilo treba izvršiti v drugi državi) zoper predlagatelja izvršljiva, bi bilo namreč nepošteno in mu (Vrhovno) sodišče zaradi nasprotovanja načelu dobre vere in poštenja ne bi moglo nuditi pravnega varstva.

20Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na primer iz hrvaške sodne prakse,⁸ saj (predvsem zaradi bistveno različne pravne ureditve v hrvaškem pravu) ne gre za primerljiv primer. Kot namreč izhaja iz pritožbenih navedb in priloženega dela članka (priloga B 4) je namreč šlo za vrsto spora iz najemnega razmerja glede nepremičnine, ki je bila vsaj v tistem obdobju (prvostopenjska odločba hrvaškega sodišča je bila izdana v letu 2007, drugostopenjska pa v letu 2008) po hrvaškem pravu izrecno določena kot nearbitrabilna, poleg tega pa Republika Hrvaška pridržka glede uporabe Konvencije zgolj za gospodarske oziroma trgovinske spore, ni umaknila. Kaj drugega, kar bi lahko nakazovalo na relevantnost argumentov, ki jih je hrvaško sodišče zavzelo v tem primeru, iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati.

21Ugovor nasprotne udeleženke, da je podan razlog za zavrnitev priznanja iz določbe a) točke drugega odstavka V. člena Konvencije oziroma da bi priznanje in izvršitev sporne arbitražne odločbe retroaktivno posegla v njen pravni položaj (kar bi sicer predstavljalo ugovorni razlog po b) točki drugega odstavka V. člena Konvencije), torej ni utemeljen.

Glede ostalih očitkov o nasprotju z javnim redom

22Določba III. člena Konvencije med drugim določa, da se za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb, za katere se uporablja ta Konvencija, ne smejo zahtevati občutno strožji pogoji in ne precej večji sodni stroški od tistih, ki se zahtevajo za priznavanje ali izvrševanje domačih arbitražnih odločb. Glede na navedeno je tudi pri presoji morebitnega nasprotja z javnim redom Republike Slovenije za tujo arbitražno odločbo treba uporabiti enaka merila kot za domačo arbitražno odločbo.

23Pojem javnega reda je nedoločen pravni pojem. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v okviru pridržka javnega reda ni mogoče uveljavljati vseh kršitev kogentnih določb domačega prava, ampak le tistih imperativnih pravnih norm in moralnih pravil, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve,⁹ ter da se mora pridržek javnega reda uporabiti samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba pripeljala do posledic, ki bi bile za domači pravni red nevzdržne.¹⁰ Samo v izredno omejenem obsegu torej presoja skladnosti z javnim redom Republike Slovenije omogoča tudi presojo meritorne pravilnosti odločbe. Zgolj nepravilna ugotovitev dejanskega stanja v arbitražni odločbi tudi ne more predstavljati razloga nasprotja z javnim redom Republike Slovenije.¹¹

24Tudi preizkus arbitražne odločbe z vidika njene obrazloženosti, kršitve procesnih določb in ravnanja članov arbitraže je omejen zgolj na kršitve javnega reda. Postopkovne garancije v arbitražnem postopku so omejene na minimum procesnih garancij, ki sodijo v pojem poštenega postopka.¹² Arbitražna odločba nasprotuje javnemu redu, če obrazložitev ne dosega minimalnih standardov obrazloženosti. To pomeni, da razlogi odločbe ne smejo biti sami s seboj v nasprotju, iz njih pa mora biti jasno vidna dejanska (ne pa nujno tudi pravna - op. Vrhovnega sodišča) podlaga odločitve.¹³ Sklicevanje nasprotne udeleženke glede opustitve navedbe razlogov za neuporabo posamezne zakonske določbe oziroma opustitve navedbe relevantnih predpisov tako samo po sebi še ne utemeljujejo nasprotja z javnim redom.

25Pritožnica ne pojasni, kakšne konkretizirane navedbe je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala glede svojega očitka, da naj bi arbitraža ugodila nesklepčni tožbi, in kdaj v postopku pred sodiščem prve stopnje jih je podala. Utemeljevanje, kaj nesklepčnost pomeni, in razlogi, s katerimi v konkretnem primeru utemeljuje napačnost zaključkov arbitražnega senata, do česar se v okviru pritožbenih očitkov o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja Vrhovno sodišče opredeljuje v nadaljevanju, namreč to niso.

26Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da znesek 710.866,54 EUR, ki ga pritožnica poimenuje kot denarno nagrado, ki jo je predlagatelj plačal arbitrom, in naj bi predstavljal enega od kriterijev, na podlagi katerih so odločali arbitri, predstavlja skupen znesek stroškov postopka (vključno s predplačilom arbitražnemu sodišču in arbitražnemu izvedencu). To izhaja iz 83. strani prevoda priložene arbitražne odločbe (priloga A 5), na katero se sklicuje tudi pritožnica. To, da je stroške arbitražnega postopka ob njihovem nastanku nosil zgolj predlagatelj (da jih je torej založil), nato pa je bilo z arbitražno odločbo odločeno, katera od strank bo ob zaključku postopka te stroške nosila, samo po sebi še ne utemeljuje pritožbenega očitka, da je to predstavljalo kriterij odločanja arbitražnega senata. Na povezavo med tem in med napakami, ki jih (senatu) pri odločanju očita, pritožnica le namiguje. Tudi povezave med prejemom nagrade arbitrov in/ali njeno višino ter takšno ali drugačno odločitvijo arbitražnega senata nasprotna udeleženka ni konkretizirano pojasnila, sama po sebi pa tudi ni očitno razvidna.

27Očitki nasprotne udeleženke, da je arbitražno sodišče kot ključen dokument za to, da so slovenski organi ugotovili jugoslovansko državljanstvo A. A. v letu 1945, štelo uradni zaznamek nemškega zunanjega ministrstva iz leta 1940, ne presegajo grajanja napačne uporabe materialnega prava ter napačne dokazne ocene in s tem napačne ugotovitve dejanskega stanja, kar je izven dometa sodnega preizkusa v zadevi, kot je obravnavana. Vsaka napaka v sklepanju (pravnem ali dejanskem) namreč še ne more pomeniti, da arbitražna odločba nasprotuje javnemu redu, saj bi to predstavljalo presojo pravilnosti arbitražne odločbe, kar ni namen postopka eksekvature, pač pa se preizkus arbitražne odločbe opravi le v zgoraj opredeljenih mejah. Dejstvo, da je šlo pri zgoraj navedenem uradnem zaznamku za uradni zaznamek zunanjega ministrstva nacistične Nemčije, kot tako pri presoji, ali gre pri tem (zgolj) za morebitno napačno dokazno oceno (in napačno uporabo materialnega prava), ne igra nobene vloge. Arbitražno sodišče je pri svojih ugotovitvah izhajalo iz tega, da je bilo jugoslovansko državljanstvo A. A. bistven pogoj za denacionalizacijo (česar nasprotna udeleženka niti ne prereka), nato pa je na podlagi tega, da je predlagatelj pridobil uradni zaznamek, iz katerega izhaja jugoslovansko državljanstvo A. A., sklepalo, da je to potrdilo bistveno pripomoglo k uspehu v denacionalizacijskem postopku (gl. npr. strani 7 do 14 prevoda arbitražne odločbe v prilogi A 5). Razlogi arbitražnega sodišča v tem delu torej niso sami s seboj v nasprotju. Določba 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa upravičence do denacionalizacije, ni določba, katere kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. Obširne pritožbene navedbe, da je šlo pri sklepanju arbitražnega senata za napačno uporabo 9. člena ZDen tako glede na zgoraj obrazloženo predstavljajo le grajanje napačne uporabe materialnega prava, ki ne dosega zgoraj opredeljenega standarda presoje v postopku eksekvature, oziroma napačne dokazne ocene (s strani nasprotne udeleženke predložene upravne odločbe Oddelka za obrambne in notranje zadeve Občine Tržič številka 201-52/92-5 z dne 16. 11. 1992), ki je temu botrovala. Okoliščin, ki bi kazale na to, da je bila ta posledica samovoljnosti, arbitrarnosti, pristranskosti ipd., nasprotna udeleženka, kot že povedano, ni utemeljila. Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da pritožnica celo sama navaja, da je avstrijska arbitraža pomešala razlastitve, države in datume.

28Glede očitkov o predlagateljevi pritegnitvi B. B. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnica citira dve povedi iz obrazložitve arbitražne odločbe, a pri tem spusti poved, ki se nahaja med njima. Na 9. strani prevoda arbitražne odločbe (priloga A 5) je arbitražni senat namreč zapisal: „Pritegnitev B. B. je bil smiseln in učinkovit korak za omogočitev in pospešitev restitucije. Težave pri uveljavljanju vrnitve premoženja v Sloveniji, posebej zavlačujoče postopanje organov, so se pojavljale tudi pri drugih primerih restitucije (ZP Auersperg 4091 ff). Prizdevanja F. F. so odločilno vplivale na – od slovenskih organov vztrajno zavlačevanje – vrnitev premoženja dedinjam po pokojnem A. A. (Priloga. K-74 ff, ZP B. B. 2076 ff)“. Ta ugotovitev v takšnem kontekstu nakazuje na to, da naj bi bila prizadevanja B. B. usmerjena v pospešitev denacionalizacijskih postopkov bodisi na splošno (kar bi posredno vplivalo tudi na pospešitev tega denacionalizacijskega postopka) bodisi v pospešitev tega denacionalizacijskega postopka, ne pa, da bi šlo za vpliv na takšno ali drugačno vsebinsko odločitev v tem konkretnem denacionalizacijskem postopku. Iz tega je mogoče sklepati, da ima arbitražno sodišče pri tem v mislih časovni in ne vsebinski pritisk (zaradi česar zgolj pavšalno pritožbeno sklicevanje na načelo nemo turpitudinem suam allegans v takšnih okoliščinah ne zadošča). Preizkus v arbitražnem postopku napravljene dokazne ocene izjav B. B., ki jo je priložil predlagatelj, in izjav C. C., D. D. in E. E., ki jih je predložila nasprotna udeleženka, ter preizkus pravilnosti tako ugotovljenega dejanskega stanja, presega domet postopka eksekvature. Enako velja glede dejanske ugotovitve, ali je angažma B. B. dejansko vplival na pospešitev denacionalizacijskih postopkov v Republiki Sloveniji oziroma tega konkretnega postopka. To namreč spada pod ugotavljanje dejanskega stanja (ne pod uporabo materialnega prava), kar prav tako ni predmet presoje v postopku eksekvature.

29Glede očitka o arbitrarnem in samovoljnem ovrednotenju gozdov Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica pavšalno zatrjuje neuravnoteženost in pristranskost arbitraže. Kot izhaja tudi iz dela arbitražne odločbe, ki ga citira,¹⁴ je arbitražni senat odločitev, da vrednost v denacionalizacijskem postopku vrnjenih gozdov ovrednoti višje, kot je bila ocenjena na osnovi sedaj veljavnih predpisov (27,000.000 EUR) oprl na mnenje izvedenca o (višji) količini sečnje za primer smiselnega gospodarjenja in pa na mednarodno uporabljene smernice gospodarjenja¹⁵. Teh razlogov arbitražnega senata ni mogoče označiti za nerazumne, medtem ko njihova pravilnost sodi v okvir materialnega prava ter prav tako presega presojo v postopku eksekvature.

30Zaključki arbitražnega senata sicer izražajo nekoliko svojevrsten pogled na ureditev upravnih postopkov v Republiki Sloveniji in lahko vzbujajo določeno nelagodje (zlasti pri pritožnici) glede njihove dejanske in/ali pravne pravilnosti, vendar, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, ne dosegajo zgoraj opredeljenega standarda presoje v postopku eksekvature. Očitane samovoljnosti oziroma arbitrarnosti sporne arbitražne odločbe pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni.

Glede očitkov, da sestava arbitražnega senata in arbitražni postopek nista bila v skladu s pogodbo strank

31Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v tem delu.

32Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je enega arbitra izbral predlagatelj, drugega pa nasprotna udeleženka. Prav tako ne ugovarja pravilnosti imenovanja tretjega arbitra, pač pa ugovarja zgolj pravilnosti imenovanja tistega arbitra, ki ga je imenovala sama.

33Navedbe nasprotne udeleženke v zvezi s tem, da sta bili stranki pogodb, ki vsebujeta arbitražne sporazume (in s tem stranki arbitražnih sporazumov) predlagatelj na eni strani, na drugi strani pa vse tri dedinje po pokojnem A. A., z vidika utemeljevanja, da bi morale biti pred arbitražo tožene le vse tri oziroma obe v času vložitve tožbe še živeči dedinji skupaj, torej v smislu, da je bila tožena napačna stranka, pomenijo zgolj grajanje napačne uporabe materialnega prava v arbitražnem postopku in s tega vidika v postopku eksekvature niso upoštevne.

34V okviru mednarodne pravne doktrine se je razvilo načelo avtonomije arbitražnega sporazuma, po katerem je ne glede na obliko (arbitražna klavzula ali posebna pogodba) arbitražni sporazum avtonomen v odnosu do glavne pogodbe, torej do pogodbe, v zvezi s katero med strankama arbitražnega postopka obstaja spor.¹⁶ Torej, čeprav bi bilo za veljavno sklenitev pogodb z dne 30. 4. 1993 in z dne 5. 10. 1995 potrebno soglasje vseh treh dedinj, to za arbitražni sporazum, torej za sporazum o predložitvi spora v reševanje arbitraži, ne velja (to bi kvečjemu lahko vplivalo na vsebinsko odločitev, ne pa na samo pristojnost arbitraže, da takšno odločitev sprejme). Vsebinska pravilnost arbitražne odločbe pa ni predmet postopka eksekvature. Že iz tega razloga torej pritožnica s sklicevanjem na skupnost dedičev po 145. členu Zakona o dedovanju, tega ugovornega razloga ne more utemeljiti.

35Poleg tega je bilo sporno plačilo v pogodbi z dne 2. 10. 1995 (priloga A 3),¹⁷ na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, dogovorjeno tako, da se dedinje zavezujejo do bo predlagatelju po pravnomočni vrnitvi premoženja barona A. A. izplačan pavšalni honorar v višini 5 % in da se teh 5 % razume od skupne vrednosti vrnjenega premoženja ali celotne površine vrnjenega premoženja. Arbitražni senat je v konkretnem primeru odločal zgolj o plačilu na podlagi mandatne pogodbe, torej v sporu o obligacijski pravici. Pri tem torej ne gre za razpolaganje z nerazdeljeno dediščino, pač pa za prevzem obligacijske pravice. Uspeh dedinj v denacionalizacijskem postopku je bil le odložni pogoj za pridobitev predlagateljeve pravice do plačila in nastanek obveznosti mandantk, med drugim tudi pritožnice, da predlagatelju izplačajo dogovorjeno plačilo. Obveznost, ki je bila predmet odločanja arbitražnega senata, tako ni bremenila zapuščine, pač pa neposredno mandantke. Na tak zaključek ne vpliva, če bodo sredstva za to plačilo morebiti prišla iz podedovanega premoženja.

36Nasprotna udeleženka se postopka eksekvature udeležuje v svojem interesu. Prav tako se je v svojem interesu pred tem udeleževala tudi arbitražnega postopka. Zato se v postopku priznanja tuje arbitražne odločbe ne more sklicevati na to, da bi arbitra, ki ga je imenovala sama, morala imenovati skupaj s preostalo, v času začetka arbitražnega postopka še živečo dedinjo po pokojnem A. A. Pritožnica kot razlog za zavrnitev priznanja sporne arbitražne odločbe namreč ne more uveljavljati, da je bil (poleg tega še z njenim lastnim delovanjem) kršen postopek, vendar ne v škodo njenih pravic, pač pa v morebitno škodo pravic nekoga drugega, ki v konkretnem primeru poleg tega sploh ni bil udeleženec postopka (presoja pravilnosti tega, kot že obrazloženo, v konkretnem primeru presega preizkus v postopku eksekvature). Če je nasprotna udeleženka menila, da mora biti drugi arbiter imenovan soglasno z G. G., bi morala arbitra pač imenovati skupaj z njo oziroma pridobiti njeno soglasje. Dejstva, da naj bi kljub svojemu pravnemu naziranju o napačnosti takšnega ravnanja to opustila in drugega arbitra imenovala sama, sedaj ne more uveljavljati v svojo korist. To bi namreč, med drugim, pomenilo tudi venire contra factum proprium. Glede na to, se pritožbene navedbe in dokazi o tem, da so v pogodbah, ki vsebujeta arbitražni sporazum, na eni strani kot stranka nastopale vse tri dedinje po pokojnem A. A., v tem kontekstu izkažejo za pravno neodločilne.

37Očitki o sestavi izvedenskega (arbitražnega) senata, ki se nanašajo na to, da naj bi predlagatelj imenoval dva člana od treh, medtem ko naj bi bil po pogodbi upravičen le do imenovanja enega od njih, Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni. Nasprotna udeleženka je namreč soglašala z imenovanjem H. H. (tega niti ne izpodbija). Dejstvo, da je tega člana verjetno¹⁸ predlagal, predlagatelj, tega ne spreminja. Način, na katerega je nasprotna udeleženka izkoristila svojo pravico do imenovanja enega od članov, torej bodisi tako, da tega člana izbere popolnoma sama, bodisi tako, da pristane na predlog predlagatelja, v tem primeru ni pomemben. Pomembno je le, da je s tem imenovanjem soglašala. Nadaljnjih navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati drugače, pritožnica ni podala. Povedanega ne spreminja njena navedba, da je to soglasje podala brez prejudica in sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 459/2008 z dne 27. 5. 2010, saj ne gre za primerljiv primer. Tam je šlo za razlago izjave, ki ni bila izrecna, in je bila podana v drugem kontekstu (šlo je za uporabo izjave, podane v poravnalni ponudbi, z vidika pripoznave dolga) medtem ko je v konkretnem primeru izjava, da se nasprotna udeleženka strinja z imenovanjem tega izvedenca izrecna in je njena uporaba znotraj konteksta, v katerem je bila dana (gre za razlago procesne izjave o procesnem dejanju, v kontekstu posledic točno tega procesnega dejanja). Pomen klavzule „brez prejudica“, torej, da se nasprotna udeleženka brez prejudica strinja s tem imenovanjem, je torej v konkretnem primeru mogoče razumeti samo tako, da se nasprotna udeleženka ni odpovedala ugovorom v zvezi s tem, vendar je takšne ugovore še vedno morala pravočasno in določno uveljavljati. Da bi pravočasno podala takšne govorne navedbe, v pritožbi ne navaja. Glede tega, da bi drugega člana tega izvedenskega senata morala pritožnica imenovati skupaj s preostalo v času začetka arbitražnega postopka še živečo dedinjo po pokojnem A. A., pa velja smiselno enako, kot je že obrazloženo v prejšnji točki.

38Vrhovno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena ZPP ter 42. členom ZNP-1).

39V skladu z določbo prvega odstavka 40. člena ZNP-1 krije vsak udeleženec svoje stroške nepravdnega postopka sam, razen če zakon določa drugače. ZArbit ne določa drugače, zato v obravnavanem primeru za drugačno odločitev o stroških ni zakonske podlage. Vrhovno sodišče je zato odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena ZPP ter 42. člena ZNP-1).

40Odločitev o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka) temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1 v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZArbit.

¹ Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita, da je to stališče zgolj prepisalo iz judikata, na katerega se sklicuje (sklep VSRS Cpg 5/2018 z dne 28. 8. 2018), a očitek ne drži.
² Prim. tudi G. Born, International commercial arbitration, 2nd ed. Alphen aan den Rijn: Wolters Kluwer, 2014, vol. I. str. 944 do 948 in vol. III. str. 3695 in 3699.
³ Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 6/80 - ZTLR, 36/80, 43/82 - ZUKZ, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 83/89, 20/90, 27/90, RS 17/91-I - ZUDE, 4/92 - ZNZ-D, 55/92 - ZVDK oziroma Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 6/80 - ZTLR, 36/80, 43/82 - ZUKZ, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 83/89, 20/90, 27/90, RS 17/91-I - ZUDE, 4/92 - ZNZ-D, 55/92 - ZVDK, 19/94 - ZS, 19/94 – ZDSS.
⁴ Glej predvsem 3. točko 1. člena Zakona o ratifikaciji Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb
⁵ Glej Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Uradni list RS št. 35/1992 z dne 17. 7. 1992) in https://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=XXII-1&chapter=22&clang=_en#2.
⁶ Primerjaj M. Ilešič, A. Polajnar-Pavčnik, D. Wedam-Lukić, Mednarodno zasebno pravo: komentar zakona, 2., dopolnjena izdaja, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1992, str. 147.
⁷ Pri tem Vrhovno sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa pripominja, da iz zgoraj obrazloženega izhaja tudi, da iz Konvencije in pridržka k njej (po vsebini) ne izhaja mednarodnopravna obveznost Republike Slovenije, da določi nearbitrabilnost sporov, ki ne izvirajo iz gospodarskih razmerij, ali da zavrne priznanje arbitražnih odločb, ki bi bile izdane v takšnih sporih, zato v zvezi s tem do kršitve 27. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. 5. 1969 niti ne more priti.
⁸ Nasprotna udeleženka glede tega prilaga del članka avtorja A. Uzelac, Arbitrabilnost, aktualno uređenje i neka otvorena pitanja u hrvatskom pravu, Pravo u gospodarstvu 4/2010 (priloga B 4).
⁹ Primerjaj sklepe VSRS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003, Cpg 4/2004 z dne 28. 2. 2006, Cpg 2/2018 z dne 14. 3. 2018 in Cpg 5/2021 z dne 25. 5. 2021.
¹⁰ Primerjaj sklepe VSRS II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010, Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014 in Cpg 1/2017 z dne 17. 5. 2017.
¹¹ Primerjaj smiselno tudi sklepa VSRS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003, II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009 in A. Galič, Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, ZZR 2013, str. 122 in 124.
¹² Primerjaj smiselno sklep VSRS RS II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009 in L. Ude, Arbitražno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 50.
¹³ Primerjaj sklepa VSRS II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009 in Cpg 3/2019-3 z dne 15. 7. 2019.
¹⁴ V prevodu priložene arbitražne odločbe v prilogi A 5 se ta zapis nahaja na strani 55.
¹⁵ Glede slednjega je navedel, da bi bilo nesmiselno honorar predlagatelja določiti na osnovi preveč restriktivnih količin sečnje le zato, da bi čez nekaj let spoznali, da so Zavod za gozdove RS prepričale mednarodno uporabljene smernice gospodarjenja in so tako odobrili višji donos gozdne posesti.
¹⁶ Prim. tudi G. Born, International commercial arbitration, 2nd ed. Alphen aan den Rijn: Wolters Kluwer, 2014, vol. I. str. 349 do 353 in D. Centrih: Še o arbitražni klavzuli v gospodarski pogodbi; Pravna praksa št. 32/2011.
¹⁷ Tudi dogovor v pogodbi z dne 30. 4. 1993 (priloga A 2) vsebinsko ne odstopa od tega.
¹⁸ Pritožnica tega sicer izrecno ne zapiše, a je to mogoče razbrati iz konteksta pritožbe.