VDSS sodba in sklep Pdp 23/2014

Pritožbama tožeče stranke in druge tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:
- delno spremeni v I., II., III. in IV. točki izreka tako, da se kot vmesna sodba glasi:
„Ugotovi se, da sta toženi stranki solidarno odgovorni po temelju za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi poklicne bolezni.“
- delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 100/2009 z dne 16. 6. 2011 tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, prvenstveno zato, ker je štelo, da je terjatev iz naslova plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poklicne bolezni, zastarala. Po oceni sodišča prve stopnje je zastaralni rok začel teči najkasneje od trenutka, ko je tožnik zvedel za izvedensko mnenje ZPIZ z dne 29. 3. 2001, iz katerega je razvidno, da je tožnik zdravstvene težave s hrbtenico pripisoval delu pri toženkah.

O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 767/2011 z dne 13. 7. 2012 in prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tj. določb 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/89) in 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o zastaralnih rokih, ki so določeni za zastaranje odškodninskih terjatev iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, nepopolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi z datumom začetka teka zastaranja. Zato je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da glede nepremoženjske škode ugotovi, kdaj je bilo v posledici poklicne bolezni zaključeno zdravljenje, od katerega je bilo realno mogoče pričakovati odpravo ali zmanjšanje tožnikove škode, nato pa ponovno odloči o utemeljenosti ugovora zastaranja obeh toženk, upoštevaje stališča v sodni praksi glede zastaranja odškodninske terjatve zaradi poklicne bolezni (judikat VSRS opr. št. VIII Ips 155/1998, opr. št. II Ips 1007/2008 ter VSL opr. št. I Cp 4349/2009 v zvezi s sklepom VSRS opr. št. II DoR 305/2010). Glede na to, da je uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo možno, tudi če je terjatev za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo že zastarala, po presoji pritožbenega sodišča odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode ni zastaran najmanj za tri leta pred vložitvijo tožbe.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je druga toženka dolžna tožniku plačati iz naslova izgubljenega zaslužka, od vključno aprila 2006 do vključno oktobra 2013, znesek 57.588,68 EUR, iz naslova stroškov zdravljenja pa znesek 189,24 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna tožniku od vključno novembra 2013 plačevati mesečno rento v višini 728,59 EUR do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati 83.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka) ter da mu je prva toženka dolžna plačati 159.351,88 EUR, 1.516,46 EUR in rento v višini 1.961,85 EUR (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženkama povrniti njune stroške postopka v višini 4.566,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, druga toženka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub stališču, da toženki solidarno odgovarjata na podlagi 186. člena OZ, njuna pasivna legitimacija pa temelji na 1. točki prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), zahtevek tožnika zoper prvo toženko v celoti zavrnilo in odločilo, da naj bi bila le druga toženka dolžna tožniku povrniti nastalo škodo. Meni, da deleža odgovornosti zaradi dela na ladjah obeh toženk ni mogoče razmejiti. Zato toženki solidarno odgovarjata tožniku za škodo, ki jo je utrpel v posledici dela na ladjah, in sicer v obdobju od leta 1971 do leta 1999. Z vročitvijo pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 783/2006 z dne 6. 3. 2007, s katero je bilo odločeno, da je vzrok invalidnosti v 33 % posledica poklicne bolezni in v 67 % posledica bolezni, je tožnik izvedel, kdo je dejanski povzročitelj škode, oziroma da sta v 33 % za škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici poklicne bolezni, solidarno odgovorni toženki.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da ugotavljanje, ali so ladje po izdaji dovoljenja za uporabo v času tožnikovega vkrcanja izpolnjevale predpisane pogoje, ki se nanašajo na vibracije, ni več mogoče, ker ni več na razpolago objektivnih podatkov (večine tehnične dokumentacije teh ladij). Zato je takšno ugotovitev štelo v korist toženk in ocenilo, da tožnik ni dokazal, da so imele ladje pomanjkljivosti oziroma napake, zaradi katerih je bilo protipravno ravnanje toženk. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju z določili ZPP o dokaznem bremenu, zlasti pa v nasprotju z določili 8. člena ZPP. Dejstvo, da toženki domnevno več ne razpolagata z listinami o izpolnjevanju pogojev za obratovanje in da ladij nimata več v lasti, ne more bremeniti tožnika, ki je predlagal, da navedene listine predložita toženki. Ker toženki teh listin nista predložili, pri čemer ni izkazano, da z listinami ne razpolagata, sodišče te okoliščine ne more šteti v tožnikovo breme.

Tožnik opozarja na pravnomočno končan socialni spor opr. št. Ps 495/2001, v katerem je bil zaslišan tudi predstavnik sindikata A., B.B., ki je podrobno opisal razmere na plovbi in pogoje dela ladijskega častnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo te izpovedi niti izpovedi tožnika, ki je pojasnil razmere na ladji. Iz dopisa z dne 24. 11. 2004 je razvidno, da je sodišče zaprosilo tožnikovega delodajalca C., D., da sodišču dostavi oceno tveganja z izjavo o varnosti, pri tem pa je svoj dopis evidentno naslovilo tudi na D., torej prvo toženko. Stališče sodišča, da je bila o socialnem sporu med tožnikom in ZPIZ seznanjena zgolj druga toženka, ni pravilno, saj ima prva toženka isti naslov kot druga toženka, ki je obenem hčerinska družba prve toženke. Okoliščina, da je sodišče poziv naslovilo na toženki, zadostuje za ugotovitev, da sta se s socialnim sporom obe seznanili. Presoja sodišča, da vzročna zveza med delom na ladjah prve toženke in tožnikovo škodo ni dokazana, ker naj bi bilo iz citiranega dopisa razvidno, da je bil zapis njenega imena določen le zaradi naslova druge toženke, ne vzdrži kritične presoje. V zvezi s tem opozarja na predloženo pravno mnenje prof. dr. E.E. z Inštituta F. pri fakulteti G. v H. z dne 17. 5. 2011. Po njegovi oceni gre v primeru odločbe o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti in ugotovitve deleža invalidnosti zaradi poklicne bolezni za odločitev o pravnem statusu delovnega invalida. Ta pravni status lahko vpliva na različna pravna razmerja invalida, zlasti npr. na področju delovnih razmerij, na področju zdravstvenega zavarovanja, pri pridobivanju neprofitnega stanovanja itd. V pravni teoriji številni teoretiki poudarjajo, da v določenih primerih učinkuje sodba na širši krog oseb. Takšen učinek ima pravnomočna sodba o ugotovljeni kategoriji invalidnosti z določitvijo deleža poklicne bolezni. To velja tudi za konkretni primer, ko je vzrok invalidnosti predhodno vprašanje pri odločanju o mesečni renti. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da vzročna povezava med ugotovljeno poklicno boleznijo in delom tožnika pri prvi toženki ni dokazana.

Ni sporno, da je bil tožnik od leta 2000 invalidsko upokojen, vendar je do leta 2007 tekel sodni spor zaradi ugotavljanja vzroka invalidnosti. Šele s pravnomočno ugotovitvijo, da je invalidnost v 33 % posledica poklicne bolezni, se je tožnik seznanil s povzročiteljem škode. Do leta 2007 tožnik ni imel zahtevka do toženk niti do kogarkoli drugega. Tožnik opozarja, da tek sodnih postopkov, v katerih se razjasnjujejo predpostavke odškodninske odgovornosti, ki oškodovancu šele omogočajo vložitev odškodninskega zahtevka, ne more iti v njegovo breme, saj bi v primeru drugačne interpretacije prišlo do stanja, ko bi zaradi teka socialnega spora zaradi vmesnega zastaranja vseh odškodninskih zahtevkov lahko ostal brez ustreznega pravnega varstva, kar pa bi bilo pravno nedopustno.

V zvezi s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo tožnik opozarja, da je sodišče le-to odmerilo prenizko. Pri tej presoji ni upoštevalo tožnikove možnosti napredovanja oziroma drugih okoliščin, zlasti možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu, ki bi tožniku omogočala, da bi za svoje delo prejemal plačo poveljnika ladje. Sodišče je namreč štelo, da tožniku pripada mesečna plača 1. častnika krova, torej za delovno mesto, ki ga je tožnik opravljal nazadnje pred ugotovitvijo invalidnosti, pri tem pa ni sledilo navedbam tožnika, da bi skladno s podjetniško kolektivno pogodbo po dveh letih opravljanja dela 1. častnika krova napredoval na delovno mesto poveljnika ladje. Tožnik je opozoril na prvi odstavek 8. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da lahko delodajalec z delavcem sklene ponovno pogodbo o zaposlitvi za enako ali boljše delovno mesto, pri čemer je pogoj za opravljanje delovnega mesta poveljnika dve leti delovnih izkušenj na delovnem mestu 1. častnika krova. Tožnik bi ta pogoj nedvomno izpolnil in napredoval na delovno mesto poveljnika, saj ni bilo nobenega razloga za drugačen potek dogodkov. Sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevka ni izračunalo povprečja med plačo 1. častnika krova oziroma poveljnika, ki bi lahko zadostila verjetnostnemu kriteriju in odprtim možnostim tožnikovega napredovanja. Nadalje tožnik nasprotuje prisojenemu znesku iz naslova izgubljenega zaslužka v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, saj je v tožbi zahteval, da se le-te obračunajo od vsakega posameznega zapadlega mesečnega zneska dalje do plačila. Zato so protispisne ugotovitve sodišča, da datum dospelosti posameznega zneska v tožbenem zahtevku ni določen, zaradi česar je sodišče tožniku prisodilo le skupni znesek izgubljenega zaslužka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka. Tudi obresti so odmerjene v prenizkem znesku. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Druga toženka v pritožbi navaja, da se je sodišče glede zastaranja premoženjske škode oprlo na iz konteksta izvzet stavek sklepa pritožbenega sodišča, da najmanj za tri leta pred vložitvijo tožbe odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode ni zastaran. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje v sodbi ne glede na navedeno stališče opredeliti do ugovora druge toženke glede zastaranja premoženjske škode. Ta je tožniku prvič nastala z dnem, ko je bil prvič prikrajšan pri plači. Zneski, ki jih navaja kot prikrajšanje oziroma kot škodo, so bili tožniku znani že takrat, ko je bil prvič prikrajšan pri plači po zadnjem vkrcanju, to pa je bilo že leta 1999. Takrat je po mnenju druge toženke začel teči zastaralni rok. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja, torej ko ni bilo ovir, da bi prišel do teh podatkov. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec imel ob običajni vestnosti možnost izvedeti za storilca in za škodo, pri čemer na začetek tega zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, ali je škoda nastajala in/ali se povečevala tudi v naslednjih letih. Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je tudi pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Ker tožnik ni pravočasno uveljavljal prve istovrstne škode pred potekom zastaralnega roka, so zastarali tudi vsi zahtevki za povračilo vseh nadaljnjih istovrstnih škod. V vsakem primeru je po mnenju druge toženke potekel objektivni petletni zastaralni rok od nastanka škode.

Druga toženka meni, da se objektivna odgovornost ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej, predvsem v kontekstu tožbenih navedb. Le če se dokaže, da je v zvezi z neko nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo nastala škoda, se domneva, da je škoda nastala zaradi te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in da vzročne zveze ni potrebno posebej dokazovati. Zakon ne določa obratne situacije, da se v primeru podane vzročne zveze šteje, da je nastala zaradi nevarne dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je zaradi ugotovljene vzročne zveze med takim delom (delovna mesta vkrcanega osebja) in tožnikovo poklicno boleznijo podana objektivna odgovornost. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, pri kateri gre za povečano nevarnost, tj. za nevarnost, kjer obstaja statistično večja nevarnost nastanka škode, kot je to običajno, in kjer potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Iz izpovedi dr. I.I. izhaja, da vibracijska bolezen za tožnikovo delo častnika krova ni tipična in da je njemu znana kot edini ugotovljeni primer. Torej pri tožnikovi bolezni ne gre za posledico, ki bi praviloma ali pogosto nastala v zvezi z delom častnika na ladji. Delo na ladji samo po sebi ni nevarna dejavnost, čeprav se vkrcanemu osebju šteje zavarovalna doba s povečanjem. Ne gre za nevarno delo, če tako delo za zdravje ljudi ni na splošno nevarno, ampak je lahko nevarno le v posebnih okoliščinah, ki se pojavijo od zunaj, neodvisno od same ladje (npr. vihar) ali v primeru posameznikove preobčutljivosti, ki lahko sproži neko reakcijo. Druga toženka ne more objektivno odgovarjati za škodo zaradi tožnikovega obolenja. To izhaja tudi iz Pomorskega zakonika (PZ, Ur. l. RS, št. 26/2001 s spremembami), ki v 160. členu določa krivdno odgovornost ladjarja za škodo, ki jo utrpi posadka, z obrnjenim dokaznim bremenom. Sicer pa ladje druge toženke niso imele pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo njeno ravnanje protipravno.

Druga toženka izpostavlja, da sodba v zadevi opr. št. Ps 495/2001 ne učinkuje neposredno nanjo, saj v socialnem sporu ni sodelovala. Pravnomočna sodba, izdana v socialnem sporu med tožnikom in ZPIZ, druge toženke ne zavezuje. Odločitve, sprejete v socialnem sporu, ne morejo zavezovati sodišča v odškodninskem delovnem sporu, v kolikor obe stranki ne sodelujeta. Drugi toženki je bila kršena ustavna pravica zaradi popolnoma nejasnega in dvomljivega dejanskega stanja ter arbitrarne odločitve v socialnem sporu, v katerem ni bila stranka. Socialno sodišče bi moralo obvestiti drugo toženko o možnosti vstopa v spor zaradi učinkovanja pravnomočnosti ter o vsebini spora. Zaprosilo delodajalca za predložitev listin ni obvestilo o začetku postopka na podlagi 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Ker v predmetni zadevi zaprosilo z dne 24. 11. 2004 ne ustreza pojmu obvestila na podlagi 69. člena ZDSS-1, ki takrat še ni veljal, ni mogoče šteti, da je bila druga tožena stranka z njim obveščena o pravdi. Zato je nedopustno širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti. Sicer pa po mnenju druge toženke škoda izvira iz degenerativnih sprememb hrbtenice in poslabšanja tožnikovega bolezenskega stanja, ki ga ni mogel pričakovati niti se mu izogniti. Tožnikova plovna doba na ladjah toženk je do leta 2000 znašala 5 let in 10 mesecev, upoštevaje celotno življenjsko dobo tožnika torej le 11,7 %. Že v letih 1990 in 1991 se je tožnik zdravil zaradi kronične lumbalgije. Do postavitve te diagnoze je bil tožnik na ladji druge toženke le dobri dve leti. Zato je vprašljiva vzročna zveza med škodno posledico in domnevnim vzrokom (delom na ladji) od leta 1991.

Druga toženka graja tudi odločitev sodišča glede odmere premoženjske škode. Ni verjetno, da bi bil tožnik z naslednjo pogodbo o zaposlitvi ponovno zaposlen kot 1. častnik krova, saj z njegovim delom na tem delovnem mestu druga toženka ni bila zadovoljna, kar izhaja iz mnenja poveljnika z dne 4. 1. 1999. V zadnjem odstavku 6. člena podjetniške kolektivne pogodbe je za pomorščake, ki se pri podjetju zaposlijo prvič ali napredujejo na višje delovno mesto, določeno, da se obdobje prvih treh mesecev od zaposlitve oz. od napredovanja šteje kot poskusna doba. Poveljnik je tožniku izdal mnenje o nesposobnosti za opravljanje dela 1. častnika krova, zato tožnik kot pomorščak ne bi bil več vkrcan oziroma zaposlen na to delovno mesto. Druga toženka vztraja, da se kot osnova za odmero premoženjske škode upošteva plača 2. častnika krova. Prisojena odškodnina je po mnenju druge toženke previsoka. Prvostopenjsko sodišče je namreč za leta 2013 nepravilno izračunalo tožnikove prejemke s strani ZPIZ, saj je navedlo, da so ti do vključno septembra 2013 znašali 5.475,66 EUR. Pri tem je spregledalo, da so vsakomesečni zneski zmanjšani za odtegnjene zneske na podlagi administrativne prepovedi. To je razvidno iz pripravljalne vloge tožnika z dne 3. 10. 2013, natančneje iz tabele za leto 2013, v kateri so v prvem stolpcu razvidni prejeti zneski pokojnin, iz tretje tabele pa odtegnjeni zneski iz naslova administrativne prepovedi, ki pa so prejemek tožnika. Prejemki tožnika iz naslova pokojnine so tako do vključno septembra 2013 znašali 6.007,14 EUR in ne 5.475,66 EUR, kot navaja sodišče. Nepravilen je tudi izračun denarne rente, saj bi moralo sodišče preveriti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev. V takem primeru mu renta ne pripada. Druga toženka izpodbija prisojeno odškodnino za stroške glede zdravljenja v celoti, saj ni dokazano, da bi ti nastali v zvezi s tožnikovo poklicno boleznijo oziroma ne gre za stroške, potrebne za odpravo ali izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjujeta stranki. Zlasti ni podana s strani tožnika zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Druga toženka ne navaja določno, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pristojnost slovenskega sodišča in uporaba prava Republike Slovenije

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti na to, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča v tej zadevi glede zahtevka zoper drugo toženko (18. člen ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). V tem sporu je tožnik državljan Republike Slovenije, druga toženka pa je tuja pravna oseba, zato je na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) možno mednarodno pristojnost Republike Slovenije utemeljiti na dogovoru mednarodne pristojnosti Republike Slovenije. Tožnik v tem sporu vtožuje škodo, ki naj bi izvirala iz opravljanja dela na ladjah v delovnem razmerju z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se tožnik in drugo toženka v pogodbah o zaposlitvi, in sicer v končnih določbah, dogovorila, da bosta morebitne spore iz te pogodbe reševala sporazumno. V primeru, da ne bo prišlo do sporazumne rešitve, pa bo te spore reševalo pristojno sodišče v I. (Republika Slovenija) na predlog katerekoli od strank. Na podlagi takšnega določila pogodb o zaposlitvi (od 1992 do 1998) pritožbeno sodišče šteje, da gre za sporazum strank o mednarodni pristojnosti sodišč Republike Slovenije. Zato je v tem sporu za sojenje zoper drugo toženko pristojno slovensko sodišče.

Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno za rešitev tega spora z mednarodnim elementom uporabiti slovensko materialno pravo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. II Ips 1001/2007 z dne 16. 12. 2010 že sprejelo stališče, da se kljub pravilu o uporabi prava kraja, kjer je bilo škodno dejanje storjeno oziroma kraja, kjer je nastala škodna posledica, ki je klasična navezna okoliščina v odškodninskem pravu, že dalj časa kaže trend k uporabi pravila o najtesnejši vezi. Določbe prvega odstavka 30. člena ZMZPP oziroma 31. člena ZMZPP ni mogoče več razumeti v smislu, da je odstop od načela uporabe prava kraja, kjer je bilo škodno dejanje storjeno oziroma kraja, kjer je nastala škodna posledica, dovoljen le izjemoma, ampak jo je treba razlagati v smislu določbe drugega odstavka 30. člena ZMZPP, po kateri naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Pritožbeno sodišče zato na podlagi drugega odstavka 30. člena ZMZPP oziroma prvega odstavka 2. člena ZMZPP ugotavlja, da ima sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom.

Zastaranje odškodninske terjatve

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk, na katerih je delal s prekinitvami do februarja 1999, toženki pa sta izrecno ugovarjali zastaranju odškodninske terjatve. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je v 73. členu (enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določal, da mora delodajalec delavcu, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Splošna pravila o odškodninski odgovornosti in zastaralne roke za zastaranje odškodninskih terjatev je določal ZOR. V 376. členu ZOR je, enako kot v sedaj veljavnem 352. členu OZ, določeno, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru pa zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok).

V zvezi z vprašanjem zastaranja odškodninskih terjatev v podobnih primerih so bila že zavzeta stališča v sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 155/1998 z dne 10. 11. 1998 zavzelo stališče, da je določbo drugega odstavka 376. člena ZOR potrebno razlagati po njenem smislu in namenu, ki je nedvomno ta, da se omogoči pravno varstvo oziroma učinkovitejša zaščita tistega, ki je utrpel škodo zaradi poklicne bolezni. Za te bolezni je namreč značilno, da se pod neposrednim vplivom zdravju škodljivih delovnih pogojev oziroma delovnega procesa razvijajo v daljšem časovnem obdobju. Iz tega razloga je za pravilno presojo utemeljenosti ugovora zastaranja potrebno ugotoviti čas, ko je posamezna vrsta (premoženjske in nepremoženjske) škode nastala. Da je izvedel tožnik za škodo, namreč ne pomeni samo tega, da je škoda nastala, pač pa, da je izvedel za njen obseg in višino. To pa je bilo z dnem ugotovitve (diagnosticiranja) obstoja poklicne bolezni. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. II Ips 100/2000 z dne 24. 8. 2000, v kateri je bil za začetek teka zastaranja relevanten čas, ko je tožeča stranka zvedela za bolezen, kaj je vzrok zanjo in s tem, da je bolezen poklicna. V zadevi Howald Moor in drugi proti Švici, št. 52067/10 in 41072/11 z dne 11. 3. 2014 pa je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) poudarilo, da uporaba pravil o zastaranju lahko čezmerno omeji pravico stranke do sodnega varstva. Po stališču ESČP je potrebno v primerih, ko je znanstveno dokazano oziroma ugotovljeno, da posameznik ni mogel vedeti, da je zbolel za določeno (poklicno) boleznijo, to okoliščino upoštevati pri določitvi datuma začetka teka zastaralnega roka.

Upoštevaje navedeno sodno prakso je v primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 376. člena ZOR ter jo razlagati po njenem smislu in namenu, ki je nedvomno ta, da se omogoči pravno varstvo oziroma učinkovitejša zaščita tistega, ki je utrpel škodo zaradi poklicne bolezni. Zastaranje zato začne teči, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebno določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. Tožnikovo zdravstveno stanje se je po ugotovitvah izvedencev sicer stabiliziralo v letu 2000 oziroma v letu 2003, za začetek teka zastaralnega roka pa je relevanten tudi čas, ko je tožnik zvedel za bolezen, kaj je vzrok zanjo in s tem, da je bolezen poklicna, ko je torej zvedel za povzročitelja. Iz spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 495/2001, ki ga je prvostopenjsko sodišče vpogledalo in upoštevalo pri odločitvi, izhaja, da je bilo z mnenjem izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 10. 3. 2006 ugotovljeno, da je k okvari tožnikovega zdravja prispevalo tudi delovno okolje. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju izčrpno obrazložila, da je treba po vsej verjetnosti zdravstvene težave pripisati tudi delovnemu okolju - izpostavljenosti vibracijam na ladji. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik šele s prejemom tega mnenja (31. 3. 2006) zvedel za vzrok škode oziroma za to, da je poslabšanje zdravstvenega stanja tudi posledica izpostavljenosti vibracijam v delovnem okolju, torej za vse elemente, ki so bili potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ker je tožnik vložil tožbo 27. 3. 2009, jo je vložil znotraj triletnega zastaralnega roka. Navedeno pomeni, da je ugovor toženk glede zastaranja uveljavljanja premoženjske in nepremoženjske škode v celoti neutemeljen. V tem odškodninskem delovnem sporu sta sodna izvedenca sicer ugotovila, da se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo v letu 2000 oziroma 2003. Ker pa je za presojo zastaranja v obravnavanem primeru bistven čas, ko je tožnik zvedel za povzročitelja oziroma odgovorno osebo, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode in deloma tudi glede premoženjske škode, ki jo je tožnik trpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

Vezanost na pravnomočno sodbo v socialnem sporu in vzročna zveza

S pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Psp 783/2006 z dne 6. 3. 2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 495/2001 z dne 13. 7. 2006, je bilo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Navedena odločitev sodišča se nanaša na vprašanje vzročne zveze glede tožnikove delazmožnosti v posledici zdravstvenih sprememb, obenem pa daje tudi odgovor na vprašanje o obstoju vzročne zveze med delom tožnika na ladjah toženk in prizadetim zdravjem kot predpostavke odškodninske odgovornosti v obravnavanem delovnem sporu. Pritrditi je potrebno navedbam tožnika, da gre pri njegovi razvrstitvi v določeno kategorijo invalidnosti zaradi določenega vzroka (poklicne bolezni) za odločitev o pravnem statusu delovnega invalida. Ta pravni status lahko vpliva na različna, tudi delovnopravna razmerja. V obeh sporih gre torej za v bistvu enako vprašanje vzročne zveze, zato se sodišče pri odločanju lahko opre na predhodno odločitev sodišča v drugi zadevi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 249/2013 z dne 10. 3. 2014). Predhodna odločitev (sodba) v socialnem sporu pa zavezuje v delovnem sporu stranke le, če so imele možnost sodelovati pri njeni izdaji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je druga toženka kot tožnikov delodajalec imela možnost sodelovati v socialnem sporu, saj je bila z dopisom z dne 24. 11. 2004, ki je naslovljeno na C., D., pozvana, da sodišču dostavi oceno tveganja z izjavo varnosti in zdravstveno oceno tveganja, iz katerih bodo natančneje opredeljene konkretne obremenitve in škodljivost delovnega mesta 1. častnik krova. Glede na navedeno bi druga toženka v navedenem sporu lahko predlagala svojo udeležbo na strani ZPIZ. Ker tega ni storila, je delovno sodišče glede vzroka tožnikove invalidnosti vezano na pravnomočno sodbo iz socialnega spora. Ponovno (nadaljnje) razpravljanje o vprašanju vzročne zveze v obravnavanem odškodninskem delovnem sporu glede na navedeno ni več mogoče, zato so pritožbene navedbe druge toženke v zvezi s tem neutemeljene.

Temelj odškodninske odgovornosti

Po 173. členu ZOR se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza se pri objektivni odgovornosti domneva, poleg tega pa je bilo s citirano pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost posledica poklicne bolezni v 33 %. Na podlagi 2. člena Zakona o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (Ur. l. RS, št. 20/1991), ker so posebno težka oziroma zdravju škodljiva, se med taka štejejo delovna mesta vkrcanega osebja v pomorskem prometu. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do poklicne bolezni, za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Dejavnost, ki je po svoji naravi takšna, da povzroči razvoj poklicne bolezni, predstavlja nevarno dejavnost. Pri tem ni pomembno, da pri toženi stranki doslej ni bilo ugotovljenih drugih primerov poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti vibracijam. Neutemeljeno je tudi sklicevanje druge toženke na določbe Pomorskega zakonika, saj ta v času dela na njenih ladjah še ni veljal, pa tudi sicer ne ureja odškodninske odgovornosti v primeru okvare na zdravju, do katere pride zaradi poklicne bolezni. Glede na navedeno niti ni bistveno, ali sta toženki ravnali tudi protipravno.

Solidarna odgovornost

Tožnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede vprašanja vzročne zveze med njegovim delom pri prvi toženki in poklicno boleznijo oziroma solidarne odgovornosti toženk za nastalo škodo. Izpodbijana sodba napačno navaja, da pravnomočna sodba o vzroku invalidnosti ne učinkuje na prvo toženko. Ocena prvostopenjskega sodišča, da je bil zapis imena prve toženke na dopisu z dne 24. 11. 2004 določen le zaradi naslova druge toženke, namreč ne pomeni, da prva toženka dejansko ni bila seznanjena z njegovo vsebino. Prva toženka ima sedež in posluje na naslovu J., torej na naslovu, navedenem v dopisu, obenem pa je druga toženka hčerinska družba prve toženke. Tudi iz okoliščine, da so tožnikove težave s hrbtenico v zdravniški dokumentaciji prvič zavedene šele leta 1990, ni mogoče sklepati na neobstoj vzročne zveze med izpostavljenostjo vibracijam pri delu tožnika na ladjah prve toženke in škodnim dogodkom. Kot je že obrazloženo, gre pri poklicni bolezni za bolezen, ki se zaradi neposrednih vplivov zdravju škodljivih delovnih pogojev oziroma delovnega procesa razvija v daljšem časovnem obdobju. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je zaradi časovne oddaljenosti med opravljanjem dela in škodnimi posledicami pri vzročni zvezi med ugotovljeno poklicno boleznijo in delom tožnika pri prvi toženki dokazno breme tožnika nesorazmerno težko. Prav zato je dokazni standard za dokazovanje vzročne zveze nižji – ne zahteva se prepričanje, pač pa nadpolovična verjetnost.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik delal na ladjah obeh toženk. Po določbi četrtega odstavka 206. člena ZOR tedaj, ko ni dvoma, da je škodo povzročila ena izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, pa ni mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. V takem primeru gre za t. i. alternativno vzročnost, pri kateri ni treba, da bi bila dokazana vzročna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo (tako Plavšak N., V.: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), I. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1071). Na ta način je v primerih, ko je potencialnih povzročiteljev iste škode več, zakonodajalec omilil dokazno breme oškodovanca, ki bi sicer moral po splošnih pravilih odškodninskega prava dokazati protipravnost ravnanja vsakega potencialnega povzročitelja, vzročno zvezo med tem ravnanjem in škodo ter nastanek škode; oškodovančev položaj je omilil prav s tem, da mu ni treba dokazovati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja in škodo. Zato je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med delom na ladji prve toženke in škodo tožnika ni (z gotovostjo) dokazana. Posledično je napačna presoja sodišča prve stopnje, da prva toženka ni pasivno legitimirana oziroma solidarno odgovorna zaradi pomanjkanja vzročne zveze, saj je dokazano, da je tožnik v določenem obdobju (z vmesnimi prekinitvami od 13. 9. 1971 do 3. 1. 1983) pretežno opravljal delo 3. častnika krova na ladjah prve toženke.

Premoženjska škoda in višina odškodnine

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo, to je škodo iz naslova izgubljenega zaslužka od vključno aprila 2006 do konca oktobra 2013, povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem in denarno rento od vključno novembra 2013 dalje. Glede na datum škodnega dogodka (delo na ladjah z vmesnimi prekinitvami do februarja 1999) podlago za presojo tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka za nazaj predstavljata prvi in tretji odstavek 185. člena ZOR, za izgubljeni zaslužek za naprej (renta) pa predstavljata določbi prvega in drugega odstavka 188. člena ZOR (v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas, ki se plačuje mesečno vnaprej) ter drugega odstavka 195. člena ZOR (odgovorna oseba mora poškodovanemu, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali so zmožnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo). Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. S te perspektive dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo, o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012).

Za tožnika, ki je pred nastankom škodnega dogodka (poklicne bolezni) pridobival zaslužek z zaposlitvijo za določen čas pri drugi toženki, se šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobival tudi po nastanku poklicne bolezni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pred nastankom invalidnosti opravljal delo 1. častnika krova. Neutemeljene so navedbe druge toženke, da bi moralo sodišče pri izračunu prikrajšanja izhajati iz delovnega mesta 2. častnik krova. V socialnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti deloma tudi zaradi posledic poklicne bolezni od 3. 10. 2000 dalje ni zmožen več opravljati svojega dela, tj. dela na delovnem mestu 1. častnika, ki ga je nazadnje opravljal. Samo s poklicno rehabilitacijo bi se lahko usposobil za ustrezno delo, vendar le-ta zaradi starosti ne pride v poštev. Izkazana nezmožnost za delo oziroma okrnitev sposobnosti pridobivanja zaslužka se odraža kot premoženjsko prikrajšanje, zato tožniku pripada škoda, ki se kaže v zaslužku, ki bi ga dejansko prejemal na delovnem mestu 1. častnika krova, če ne bi bilo poklicne bolezni. Poleg tega pa iz prvega odstavka 8. člena podjetniške kolektivne pogodbe izhaja, da bo druga toženka s pomorščakom s posebnimi pravicami sklenila ponovno pogodbo o zaposlitvi za enako ali boljše delovno mesto, v obravnavanem primeru torej za delovno mesto 1. častnika krova. Ni mogoče pritrditi niti tožniku, ki v pritožbi zatrjuje, da bi po dveh letih dela na omenjenem delovnem mestu napredoval na delovno mesto poveljnika. V 11. členu podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da o napredovanju pomorščaka na delovno mesto poveljnika odloča predsednik odbora direktorjev ali od njega pooblaščena oseba. O napredovanju na delovno mesto poveljnika odloča torej izključno delodajalec. Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da bi v primeru, če do poklicne bolezni ne bi prišlo, napredoval na takšno delovno mesto. Pri tem bi moral izkazati potrebe delodajalca po takšnem kadru in da bi bil izmed vseh pomorščakov napredovanja deležen ravno on, tako da bi sodišče lahko z dovolj visoko stopnjo verjetnosti zaključilo, da bi do tega prišlo po rednem teku stvari.

Utemeljeni pa sta pritožbi obeh strank glede višine prisojene izgube na zaslužku v obdobju od aprila 2006 do oktobra 2013 v skupnem znesku 57.588,68 EUR ter v delu, ki se nanaša na obresti od prisojene odškodnine za izgubljeni zaslužek. Sodišče prve stopnje je prikrajšanje tožnika v navedenem obdobju izračunalo po posameznih letih in od dobljenih zneskov odštelo prejete zneske iz naslova invalidske pokojnine po posameznih letih, ter odločilo, da je druga toženka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka od vročitve sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik z odškodninskim zahtevkom od toženk nerazdelno zahteval plačilo 159.351,88 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zapadlega mesečnega obroka dalje do plačila. Iz tega razloga ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da datum dospelosti v tožbenem zahtevku ni določen. Na podlagi 168. člena ZOR odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Povprečni mesečni dohodek tožnika pred nastankom poklicne bolezni je v obravnavanem primeru primerljiv kriterij, na podlagi katerega je mogoče oceniti njegovo izgubo na zaslužku. Zato bi moralo sodišče izračunati povprečne prejemke, ki bi jih tožnik prejel v mesecih od aprila 2006 do izdaje sodne odločbe, od katerih bi moralo odšteti prejete zneske iz naslova invalidske pokojnine v spornem obdobju v (mesečnih) zneskih, ki izhajajo iz obvestil ZPIZ, nato pa od dobljenega vsakomesečnega prikrajšanja zaslužka prisoditi zakonske zamudne obresti. Pritrditi je treba tudi drugi toženki, da je sodišče prve stopnje za leto 2013 nepravilno izračunalo letni znesek prejetih nakazil iz naslova invalidske pokojnine. Prejemki tožnika iz tega naslova so v letu 2013 (vključno s septembrom) znašali 6.007,14 in ne 5.475,66 EUR, saj se pri izračunu ne upoštevajo odtegljaji iz naslova administrativne prepovedi. Posledično je bila zato napačno izračunana celotna izguba, ki je nastala tožniku, kot tudi višina mesečne rente, ki bi mu pripadla.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama tožnika in druge toženke ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženki solidarno odgovorni tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi poklicne bolezni (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 3. in 5. alinejo 358. člena ZPP). V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo upoštevalo, da vsa tožnikova škoda ni v vzročni zvezi s poklicno boleznijo, temveč izvira tudi iz njegovega bolezenskega stanja v 67 %. Upoštevanje 33-odstotnega deleža invalidnosti, ki ga je potrebno pripisati poklicni bolezni, je neposredno povezano z vprašanjem obsega škode in ga bo sodišče prve stopnje obravnavalo pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izpeljati dokazni postopek v zvezi z višino nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi poklicne bolezni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka bo lahko ugotovilo višino škode, ki je tožniku nastala, ter odmerilo pravično denarno odškodnino za celotno vtoževano obdobje. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ugotoviti, do kakšnih mesečnih prihodkov bi bil tožnik upravičen do dneva odločanja o njegovem zahtevku, oziroma izračunati povprečno mesečno izgubo pri zaslužku ter upoštevati, da tožnik vtožuje zakonske zamudne obresti od vsakomesečnega prikrajšanja na zaslužku, nato pa odločiti o premoženjski škodi (izgubljeni zaslužek in stroški v zvezi z zdravljenjem) za celotno vtoževano obdobje. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno odločiti tudi o denarni renti ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).