52. člen ZMZPP

Stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, se lahko dogovorijo, da je za spore pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice. Mogoč je torej le dogovor o pristojnosti sodišč držav članic, kamor pa sodišča Republike Srbije, ki ni članica EU, ne spadajo. Prav tako ni podlage za uporabo določb Haaške konvencije o sporazumih o izbiri sodišča iz leta 2005, saj Republika Srbija ni podpisnica navedene konvencije, konvencija pa omogoča le izbiro sodišč držav pogodbenic.

Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali

Predlog se zavrne.

Tožnica in toženec sta se dogovorila tako za pristojnost sodišča kot tudi arbitraže, zato je s tem sodna pristojnost izrecno dogovorjena, ne pa izključena. S pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah sta se državi Republika Slovenija in Republika Hrvaška dogovorili, da od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri zahtevi za položitev varščine ni navajala nobenih drugih okoliščin, zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena zahtevati od tožeče stranke položitev varščine za svoje pravdne stroške.

Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, sta pravdni stranki državljana Republike Slovenije in imata oba tu stalno prebivališče. Sporno posojilno pogodbo sta sklenila pred albansko notarko v Republiki Albaniji. ZMZPP v 48. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije v zadevah z mednarodnim elementom pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Po tem pravilu je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Stranki se pod določenimi pogoji sicer smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča (52. člen ZMZPP), a ti pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.

Sodišče se izreče za nepristojno, če ugotovi, da ni podana slovenska pristojnost v sporu z mednarodnim elementom, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je mogoče skleniti dogovor o pristojnosti sodišča RS in je stranka tak dogovor sklenila bodisi izrecno (prorogatio expressa) bodisi konkludentno z opustitvijo pravočasnega ugovora (prorogatio tacita). Dogovor je izključen, če gre za izključno pristojnost slovenskega sodišča. Le v teh primerih se sme sodišče po uradni dolžnosti izreči za nepristojno v fazi pripravljalnega postopka, sicer pa le na ugovor tožene stranke. Zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti že v pripravljalnem postopku (274. člen ZPP), bi pomenilo, da do tihega ali konkludentnega dogovora sploh ne bi nikoli moglo priti.

Uredba (EU) št. 1215/2012 za dva najpomembnejša tipa pogodb (prodajna pogodba in pogodba o storitvah) v pododstavku (b) člena 5(1) avtonomno določa, kaj šteje za kraj izpolnitve pogodbe, in sicer določa dvoje: (1) da je v vsakem primeru kot kraj izpolnitve obveznosti odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev (pri prodajni pogodbi izročitev stvari, pri pogodbi o storitvah oprava storitve), tudi če gre za tožbo za plačilo denarnega zneska (npr. kupnine), in (2) kraj, ki velja za kraj izpolnitve je določen evroavtonomno: to je pri prodajni pogodbi kraj, kamor so bile dostavljene stvari, pri pogodbah o storitvah pa je to kraj, kjer se opravlja storitev. Kraja izpolnitve obveznosti torej ne določimo po kraju izpolnitve obveznosti, na katero se nanaša tožba (vtoževana obveznost, npr. plačilo denarnega zneska). V obravnavanem primeru temelj spora predstavljajo izvajalske pogodbe. Skladno z določbo (b) točke člena 7 (1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 je tako za kraj izpolnitve obveznosti šteti kraj oprave storitve.

Sporazum strank o krajevni pristojnosti, dogovorjen v Pogodbi, velja za vse spore, nastale iz tega pravnega razmerja, ne glede na veljavnost same Pogodbe.

V predmetni pravdi imata obe pravdni stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zato lahko mednarodni značaj pravnega razmerja izhaja le iz temelja spora, saj sta sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnine v Republiki Hrvaški. Mednarodni značaj pravnega razmerja lahko v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji izhaja iz kraja izpolnitve obveznosti. Ker je denarne obveznosti potrebno izpolniti v kraju, v katerem ima upnik prebivališče (prvi odstavek 195. člena OZ), to je v Republiki Sloveniji, navedeno pravno razmerje nima mednarodnega elementa, zato se pravila BU I ne uporabijo. Če za spor ni treba uporabiti pravnih aktov EU, se uporabi ZMZPP. V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZMZPP se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če je vsaj ena od njiju tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne gre za spor, za katerega je po določbah tega ali drugega zakona izključno pristojno sodišče Republike Slovenije. Ker sta obe pravdni stranki državljana Republike Slovenije, sporazuma o pristojnosti po ZMZPP ne bi mogli veljavno skleniti, zato se vprašanje pravne narave obligacijskega razmerja med pravdnima strankama v primeru

Pravila o pristojnosti sodišča Republike Slovenije so del procesnega prava, ki je praviloma prisilno. Od njegovih določb je mogoče odstopati le, kadar samo tako določa. Iz prvega odstavka 52. člena ZMZPP je to tudi jasno razvidno: „Stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le ...“. Stranki se torej smeta dogovoriti le toliko, kolikor to prvi odstavek 52. člena ZMZPP dopušča in nič več. Omejitvam, ki jih nalaga prvi odstavek 52. člena ZMZPP se stranki ne bi mogli izogniti z dogovorom, da se za celotno „Pogodbo o izvajanju del št. 1/2013“ uporablja pravo Ruske federacije; če bi storili tako, bi kršili prvi odstavek 52. člena ZMZPP. Vendar se stranki niti nista dogovorili za uporabo vsega prava Ruske federacije, temveč le za uporabo materialnega prava. S sklicevanjem na materialno pravo Ruske federacije se stranki ne moreta izogniti uporabi prvega odstavka 52. člena ZMZPP tudi zato, ker pravila o pristojnosti sodišča Ruske federacije niso sestavni del materialnega prava Ruske federacije.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Pravdni stranki se kot pogodbeni stranki nista dogovorili le za izključno pristojnost izraelskega sodišča, pač pa v zvezi z neizpolnitvijo pogodbe s strani tožene stranke, kar je primer v obravnavani pravdi, za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji.

Veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi če je njen sestavni del. Na nepogodbeno obveznost tožene stranke se prorogacijska klavzula iz Pogodbe ne nanaša in za spore iz tega naslova veljajo splošna pravila o mednarodni pristojnosti glede na sedež tožene stranke. Prorogacijsko klavzulo, ki je zapisana v končnih določbah Pogodbe, ni mogoče razumeti kot sporazum, ki določa krajevno pristojnost sodišča za vse spore med strankami, temveč za spore iz konkretnega pogodbenega razmerja. Ker sta tožeči stranki materialna sospornika glede zahtevka na vračilo gotovine, tudi če se bo v postopku pred sodiščem prve stopnje kasneje ugotovilo, da zahtevek prve tožeče stranke ni utemeljen, to ne vpliva na veljavnost prorogacijske klavzule iz Pogodbe in ne gre za spor med tujimi pravnimi osebami, ki ni dovoljen pred slovenskimi sodišči.

Obveznosti dolžnikov se ne opirajo na isto pravno in dejansko podlago, saj vtoževane obveznosti prvega dolžnika (ne-unovčiti garancijo in jo vrniti upniku) lahko izvirajo le iz razmerja med upnikom in prvim dolžnikom, to je iz Gradbene pogodbe sklenjene med njima, kakršnakoli obveznost drugega dolžnika - banke do upnika v zvezi z bančno garancijo pa ima lahko temelj le v obligacijskem razmerju med upnikom in banko, na podlagi katerega je banka garancijo izdala. Za spore med stečajnim postopkom je izključno stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim se vodi stečajni postopek, če se stečajni postopek vodi pred sodiščem RS. Kadar je po določbah zakona določena izključna pristojnost sodišča RS, se stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča, smiselno enako pa tudi ne za pristojnost mednarodne arbitraže.

Ker je tožnikova vloga, v kateri je predlagal sporne dokaze, sledila naroku, na katerem je toženec postavil trditve o tem, da ni podpisal pogodbe in v potrditev teh navedb predlagal izvedenca grafologa, in ker jih je predlagal takoj, ko se je izkazalo, da se bo procesno dokazno breme glede trditev o obstoju pogodbe lahko preneslo nazaj nanj, in s svojim ravnanjem ni prispeval k podaljšanju postopka, je stališče sodišča o upoštevnosti teh dokaznih predlogov z vidika pravil iz 186. člena ZPP pravilno. Ker toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča, je s tem molče privolil v njegovo pristojnost. Sodišče se zato ni moglo izreči za nepristojno, njegov kasnejši ugovor pa je prepozen in posledično neupošteven.

Če vloži tožnik tožbo pred slovenskim sodiščem, ki bi bilo pristojno, če ne bi bilo sporazuma o pristojnosti tujega sodišča, sodišče na dogovorjeno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor tožene stranke. Iz tega razloga se tožba ob predhodnem preizkusu ne zavrže, ampak se najprej pošlje toženi stranki v odgovor.

Listina, ki jo je v dokaz svojih trditev predložil upnik, ima sicer res naziv Ponudba št. in je ob nastanku dejansko predstavljala ponudbo, ker pa je dolžnik to "ponudbo" dne 10.02.2005 sprejel, kar je razvidno iz njegovega podpisa, se šteje, da je bila tega dne med strankama veljavno sklenjena pogodba.

V predmetni zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost sodišča v R Sloveniji, zato sta pravdni stranki lahko sklenili dogovor o pristojnosti sodišča v R Hrvaški.

V postopku, v katerem se odloča, ali bo tuja sodna odločba učinkovala na območju Republike Slovenije, je povsem nepomembno, v kakšnem materialnopravnem razmerju je bil predlagatelj z družbo D. L. d.o.o. oziroma D. L. G.. Za presojo identitete med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. L. d.o.o., je odločilno le, kako je bila subjektivno opredeljena tožena stranka v sodbi Delovnega sodišča v Münchnu z dne 7.11.2001 opr. št. 30 Ca 14169/01.

V postopku, začetem s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je toženec lahko ugovarjal dogovorjeno pristojnost sodišča v Republiki Avstriji najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker plačilo v tuji valuti v razmerju do plačila v domači valuti ni nekaj manj, pač pa nekaj drugega, je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženo stranko obsodilo na plačilo v tuji valuti, čeprav tega ni zahtevala, prekoračilo tožbeni zahtevek.