195. člen ZOR

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Ker je sodišče izvedenki naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja in ji v navodilu zastavilo dodatno nalogo, je upravičena do nagrade za dopolnitev mnenja. Izvedenka je izračunala izgubo po posameznih mesecih, za iste mesece pa je sodišče upoštevalo tudi prejeta nadomestila oziroma pokojnino. Izvedenka je pojasnila način obračunavanja izgubljenega dobička (z indeksacijo), pri čemer je upoštevala vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izračun višine mesečnega zaslužka.

Tožba je vložena pravočasno, ker tožnica ob nastopu polnoletnosti ni bila poslovno sposobna in ji je bila postavljena skrbnica. Zastaranje ne more nastopiti, preden ne potečeta dve leti, od kar je poslovno nesposobna oseba dobila skrbnika. O povrnitvi bodoče škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Posebnost obravnavanega primera je v tem, da je do škodnega dogodka, zaradi katerega je tožnica postala 100 % invalidka prišlo, ko je bila stara komaj dvajset mesecev, med postopkom pa je postala polnoletna. Iz obdobja pred škodnim dogodkom zato ni okoliščin, ki bi lahko nudile podlago za hipotetično sklepanje, kakšno izobrazbo bi tožnica pridobila po normalnem teku stvari in kakšen poklic bi opravljala. Ob upoštevanju ponujene trditvene in dokazne podlage strank, na katero je sodišče vezano, sodba utemeljeno kot merilo za ugotovitev hipotetične višine zaslužka, ki bi ga tožnica prejemala, sledi predlogu tožnice in upošteva povprečno mesečno neto plačo v RS. Po ugotovitvi sodbe bi tožnica, če ne bi prišlo v Sloveniji do škodnega dogodka, živela s svojo mamo in pridobivala dohodke v Nemčiji, kjer so, kot je splošno znano, plače bistveno višje.

Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.

Dnevnice načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu 195. člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki nastanejo delavcu na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.

V zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote je treba opozoriti na stališče sodne prakse v podobnih odškodninskih primerih (ki časovno sovpadajo s tožnikom škodnim dogodkom), po katerem mora glede na pomen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega kritja zavarovalnic, zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati denarno rento kot povračilo za škodo.

Pogoja za prisojo denarne rente sta dva: delna ali popolna nezmožnost za delo ter premoženjsko prikrajšanje. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnica ni delno ali v celoti nesposobna za delo. Če pa je tožnica kot oškodovanka sposobna pridobivanja, kljub večjim naporom, ki jih mora vlagati, pa ni upravičena do denarne rente. Povečani napori se lahko upoštevajo zgolj pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar sta nižji sodišči storili. V primeru zahtevka za plačilo denarne rente na podlagi drugega odstavka 195. člena ZOR pa je to razlog za zavrnitev zahtevka.

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Za znižanje odškodnine oziroma odškodninske rente ne zadošča (zgolj) ugotovitev, ali so oškodovančeve delovne zmožnosti v celoti ali deloma uničene, pač pa je odločilnega pomena ugotovitev, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot aktiven iskalec zaposlitve storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zaposlitev po škodnem dogodku tudi dobil, vendar je bil pri tem neuspešen, zaradi česar je v posledici škodnega dogodka prikrajšan za celoten zaslužek.

Zavrnitev revizije – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo in renta.

S tem, ko je upravljalec smučišča dopustil, da se je ob samem robu smučišča nahajal večji kup strnjenega snega višine od pol do enega metra, je povzročil nevarnost za smučarje. Kup snega bi upravljalec smučišča moral ob izpolnjevanju pogoja tehničnega urejanja prog odstraniti, do odstranitve pa označiti oziroma zavarovati z ustreznimi znaki, s katerimi bi smučarje opozarjal na nevarni odsek smučišča. Poškodovalec (tožnik) je upravičen do denarne rente v primeru, če je v bodoče utemeljeno pričakovati nastajanje stroškov v zvezi z njegovimi povečanimi potrebami.

Za t. i. substituirano škodo gre takrat, ko si oškodovanec sam povzroči škodo, da bi odvrnil nastanek škode pri drugih. V konkretnem primeru primeru pa temu ni bilo tako. Škodna nevarnost (napad bika) namreč ni grozila samo O., temveč neposredno tudi tožniku.

Pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod je pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve. Tožniku so bili šele z odločbo ZPIZ z dne 4. 4. 2007 znani vsi elementi škode (izguba na zaslužku), zato zahtevek ni zastaran (do vložitve tožbe 26. 3. 2010 še ni potekel triletni zastaralni rok).

Tožnik zahtevek za povrnitev premoženjske škode uveljavlja zaradi nezmožnosti opravljanja svojega poklica v obsegu, ki ga je tožnik pred nesrečo opravljal kot poklicni fotograf. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev premoženjske škode in določitev rente je po svoji vsebini drugačen kot v primeru opravljanja poklica v okviru delovnega razmerja (na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi). Ker je tožnik svoje storitve samostojno ponujal na trgu, je za določitev bodočih zaslužkov potrebno upoštevati tudi specifiko in tveganja, ki so prisotna pri samostojnem opravljanju podjema. V tej zvezi so ključni trije sklopi dejanskih okoliščin in sicer preteklo poslovanje subjekta, utemeljenost pričakovanega bodočega poslovanja, učinek posledic škodnega dogodka.

Revidentka z navedbami, da zaradi poškodbe kolena ni mogla obiskovati pouka in se izšolati za šiviljo, napada dejanske ugotovitve nižjestopenjskih sodišč. Revizijsko sodišče je pravna in ne dejanska instanca, zato v reviziji razloga napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati.

Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode – ker je bodoča škoda – odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. S te perspektive pač dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo; o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Dokaza gotovosti bodoče osebne premoženjske škode tudi sodna praksa ne zahteva. Zadošča verjetnost dejstev, s katerimi sodišče napolni pravni standard »normalnega teka stvari« v zvezi s to vrsto škode - torej verjetnost, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek.

Premoženjska škoda zaradi stroškov za tujo nego in pomoč nastane oškodovancu, ki je tudi aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka (195. člen ZOR).

Po nastanku zavarovalnega primera znesek limita ne ostane nominalno enak znesku limita v času škodnega dogodka, ampak se neizkoriščeni del nominalno spreminja skladno s spremembami zavarovalnih vsot.