30. člen ZMZPP

Toženec ne odgovarja (družbi, in posledično tožniku kot njenemu upniku), ker je izbral slabega strokovnjaka (trgovalca), pač pa, ker ga ni ustrezno nadziral (culpa in vigilando) in ni zagotovil mehanizmov v "svoji" družbi, ki bi zagotovila spoštovanje pogodbenih zavez, ki jih je družba prevzela.

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prve

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje v pravdi glede zatrjevane nepogodbene odškodninske odgovornosti banke s sedežem v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, za povračilo premoženjske škode, nastale oškodovancu - družbi s sedežem v Ljubljani zaradi opustitve dolžne skrbnosti banke v okoliščinah konkretnega primera.

Pri določitvi kraja nastanka škode je potrebno upoštevati načelo predvidljivosti kot tudi sorazmerja med interesi oškodovanca na eni in oškodovalca na drugi strani. Pri tem je potrebno upoštevati, da je z določitvijo kraja nastanka škodljive posledice povezano ne samo vprašanje mednarodne pristojnosti sodišč, pač pa tudi izbire prava, ki ga je potrebno uporabiti (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZMZPP). V situaciji, ko je domnevni oškodovalec banka, je kot kraj nastanka škode odločilna država, v kateri je prišlo do kršitve pravil o preprečevanju pranja denarja. Banka namreč lahko pričakuje, da se bo njena odgovornost presojala po njenih domačih pravilih o preprečevanju pranja denarja in tudi oškodovanec mora predvideti, da se bo odškodninska odgovornost banke presojala po pravu njene države.

Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu. Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja

Središčno vprašanje v tej zadevi je pravica tožene stranke kot tuje države do imunitete pred civilno sodno jurisdikcijo naše države ali krajše - gre za vprašanje njene sodne imunitete. Na to vprašanje je že 15. 12. 1998 odgovorila Občna seja Vrhovnega sodišča s pravnim mnenjem, ki je, dokler se ne spremeni na novi občni seji, obvezno za vse senate Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). To mnenje se glasi: "V odškodninskem sporu zaradi škode, ki je posledica dejanj tuje države ob izvrševanju njene oblasti (acta iure imperii), uživata po pravilih mednarodnega prava sodno imuniteto pred našim sodiščem." Tožena stranka, ki oporeka pristojnosti slovenskega sodišča, uživa torej imuniteto v primeru, kakršen je konkreten. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na trditvah o povzročitvi škode z oblastnim ravnanjem organov Republike Avstrije na njenem ozemlju.

Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Če pravo, določeno po prvem odstavku tega člena, nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo. Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb (172. člen OZ). Z vidika prvega odstavka 172. člena OZ predstavljajo pravno priznano obliko premoženjske škode le tisti stroški, ki so objektivna nujnost pokojnikovih bližnjih. Stroški, ki nastanejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete kot sestavnega dela lastnega žalovanja, ne predstavljajo pravno zavarovane premoženjske škode.

Upnik nikoli ne more zahtevati izpolnitve obveznosti družbe od direktorja in nadzornika, od družbenika kapitalske družbe, za katero gre v konkretnem primeru, pa le izjemoma, če so izpolnjene predpostavke za spregled pravne osebnosti. Predpostavka za vse zakonske dejanske stanove iz 8. člena ZGD-1 pa je zloraba pravne osebe s strani družbenika.

Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki z domicilom v Republiki Sloveniji, obravnavano škodno razmerje nima tesnejše zveze z nekim drugim pravom od slovenskega. Tožeča stranka pa si je slovensko pravo utemeljeno izbrala kot zanjo ugodnejše pravo, saj je posledica (škoda iz obravnavanega škodnega dogodka) kot prebivalki Republike Slovenije nastala v Sloveniji, toženi stranki pa je bil kraj posledice znan, saj ji je bilo nedvomno znano, da ima tožnica bivališče v Republiki Sloveniji. Zdravstvena ustanova, kjer je bila postavljena napačna diagnoza, ni nekdo tretji, ampak lečeča ustanova in morebitne njene napake pri zdravljenju ne morejo biti v škodo tožnice kot osebe na zdravljenju v smeri pretrganja vzročne zveze in s tem zgodnejšega nastopa roka, od katerega prične teči zastaranje odškodninske terjatve. Relevantno je, kdaj so bile posledice poškodbe znane subjektivno tožnici in iz takšnega stališča je pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Ker je šlo za spor z mednarodnim elementom, je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravo države, kjer se je zgodila prometna nesreča (Haška konvencija), to pa je Republika Avstrija.

Vsak poseg v ugled določene osebe ni nedopusten in je meja med dovoljenim in nedovoljenim odvisna tudi od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih, ali za izražanje mnenj, kritik, vrednostnih sodb. Če so novinarjeve besede žaljive in če so nepotrebne za izražanje negativnega mnenja, če bi novinar isto kritiko lahko izrazil na drugačen, manj žaljiv način, potem je presegel meje dopustnosti uresničevanja svobode izražanja. Tako poročanje ni v javnem interesu. Je pa dopustna tudi ostra kritičnost izjav novinarjev o nosilcih javnih funkcij, če je sorazmerna z ogorčenjem, ki nastane ob spornem primeru. Zahtevo po zaščiti ugleda politika je potrebno tehtati v razmerju z interesom do odprte diskusije o političnih vprašanjih, pri čemer izjeme od svobode izražanja terjajo ozko razlago. Meje dopustne kritike so pri politikih, ki delujejo v javnem interesu, širše kot pri drugih osebah. Sklicevanje na navedbe strank ne zadostuje za pritožbeni preizkus.

Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči

Sodišče prve stopnje je za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke (delodajalca) pravilno uporabilo slovensko pravo, čeprav se je tožnik (delavec) poškodoval na gradbišču v Italiji. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena v Republiki Sloveniji po slovenskem pravu. Na podlagi tega je treba šteti, da je v presojani zadevi podana tesnejša zveza s slovenskim pravom.

V primeru nesreč pri delu, ki jih utrpi delavec, napoten na začasno delo v tujino, in za katere odgovarja delodajalec, je podana očitna zveza s pravom, ki velja za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med njima, to je v konkretnem primeru slovensko pravo (in ne nemško pravo, čeprav se je nesreča pri delu pripetila v Republiki Nemčiji).

Narava terjatve ne dopušča prenosa, če učinki cesije bistveno spremenijo dolžnikov pravni položaj. Neprenosljive so predvsem obveznosti, katerih vsebina (način, obseg in podobno) je v tesni zvezi z upnikovo osebnostjo. Vsebina terjatve za vračilo v kazenskem postopku začasno zaseženega denarja se z odstopom ni v ničemer spremenila in zato tudi ne pravni položaj tožene stranke. Z zasegom predmetov po 220. členu ZKP se zaseženo le začasno odvzame iz posesti. Lastninska pravica oziroma imetništvo pravice se ne odvzame. Samo dejansko razpolaganje se omeji z začasnim zasegom po 220. členu ZKP, ne pa tudi pravica pravno poslovnega razpolaganja. Je pa morebitno pravno poslovno razpolaganje učinkovito šele, ko je dokončno odločeno o usodi v kazenskem postopku začasno zaseženih predmetov.

Določbo 30. člena ZMZPP je treba razlagati v smislu, naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Ker toženec ni pravočasno navedel dejstev, ki bi narekovala presojo o obstoju predpostavk za znižanje odškodnine glede na njegovo premoženjsko stanje, sodišče o morebitnem znižanju odškodnine ni bilo dolžno odločiti.

Za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji je navezana okoliščina bodisi škodno dejanje na območju Republike Slovenije (v obravnavani zadevi je bilo škodno dejanje storjeno na Hrvaškem), bodisi, da je škodna posledica nastala na ozemlju Republike Slovenije. Za nastanek škode in škodnih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa, in ni pomembno, če škodo (oškodovanec) kasneje trpi tudi v drugem kraju. Čeprav se je tožnik po poškodbi vrnil v Republiko Slovenijo in tam nadaljeval zdravljenje tega dejstva ni mogoče opredeliti kot navezno okoliščino, ki bi mu omogočala, da si izbere pristojnost slovenskega sodišča.

Odškodninska odgovornost ladjarja in ustanovitelja - lastnika za delovno nezgodo (ladja je vpisana v register v drugi državi, pri čemer je ladjar tuja gospodarska družba, registrirana v tretji državi, njen ustanovitelj in lastnik pa je slovenska d.o.o., na sedežu katere se je sklenila pogodba o zaposlitvi) se presoja po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Navezna okoliščina kraja nastopa škodne posledice lahko pride v poštev (še)le, če sta izpolnjena dva pogoja - da mora biti pravo, do katerega ta okoliščina pripelje, za oškodovanca ugodnejše in da je povzročitelj kraj nastopa posledice mogel in moral predvideti. Pravo kraja, kjer je škodna posledica nastopila, tako pride v poštev zgolj in edino, če je stranka, ki je škodo povzročila, objektivno mogla in morala računati s tem, da bo morebitni spor podvržen presoji po takem pravu. Tožnik je s tožbo zahteval zgolj povrnitev dobička, izgubljenega zaradi nemožnosti opravljanja podjetniškega dela v času trajanja pripora, v času okrevanja ter v dneh, ko je imel opravke, povezane s škodnimi posledicami. Za priznanje te vrste škode bi moral tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati utemeljenost pričakovanja ustvaritve dobička v zatrjevani višini, ki bi ga v tem obdobju dosegel, če škodnega dogodka oziroma ravnanja tožene stranke ne bi bilo (tretji odstavek 189. člena ZOR).