2. člen ZMZPP

V skladu z določbo 78. člena ZMZPP je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega ne glede na to, kje je ta imel stalno prebivališče. Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člena ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). V obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti niti državljanstva niti (zadnjega) stalnega ali začasnega prebivališča. Ker po tako zbranih podatkih predlagateljice in Okrajnega sodišča v Novi Gorici v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Ajdovščini. Na območju slednjega se namreč nahajajo nepremičnine, pri katerih je pogrešani še vedno vpisan kot lastnik.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Kot v predhodnih istovrtstnih zadevah (npr. sklep I R 26/2023) je Vrhovno sodišče kot pristojno določilo sodišče, kjer nepremičnina leži in kjer je postopek obenem že v teku.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Že ob začetku postopka osebnega stečaja je dolžnik živel (in še živi) v Švici, zaposlen je v Švici, imetnik transakcijskega računa pa je pri Banki X. Ltd., vse to pa so okoliščine, iz katerih izhaja, da gre v obravnavanem primeru za stečajni postopek z mednarodnim elementom. Ker se izpodbijani sklep nanaša na sklep o rubežu denarnega dobroimetja dolžnika pri Banki X. Ltd., bo moralo sodišče za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti za pravice in obveznosti strank ali udeležencev plačilnega sistema ali finančnega trga skladno s prvim odstavkom 482. člena ZFPPIPP uporabiti pravo države, ki se uporablja za ta plačilni sistem ali finančni trg. Glede omejitev izvršbe ali izvzetja iz izvršbe, ki se opravlja v tujini, pa ZFPPIPP nima posebnih določb. Konkretnih določb o uporabi materialnega prava za izvzetje ali omejitev izvršbe nima niti ZMZPP. Zato je na mestu splošno orientacijsko pravilo iz prvega odstavka 2. člena ZMZPP, po katerem se celo v primeru, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona (toliko bolj v primeru, če takih določb o napotitvi sploh ni) izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembn

Že ob začetku postopka osebnega stečaja je dolžnik živel (in še živi) v Švici, kot izhaja tudi iz obvestila upraviteljice, je zaposlen v Švici pri družbi A. AG, Švica, imetnik transakcijskega računa pa je pri banki X. Ltd., vse to pa so okoliščine, iz katerih izhaja, da gre v obravnavanem primeru za stečajni postopek z mednarodnim elementom. Ker se izpodbijani sklep nanaša na sklep o izterjavi stalnih prejemkov, ki jih izplačuje dolžnikov delodajalec A. AG, bo moralo sodišče za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti za medsebojne pravice in obveznosti strank pogodbe o zaposlitvi skladno s 484. členom ZFPPIPP uporabiti pravo države, ki se uporablja za to pogodbo (primerjaj še 21. člen ZMZPP). Glede izvzetja iz izvršbe ali omejitev izvršbe, ki se opravlja v tujini, pa ZFPPIPP nima posebnih določb. Konkretnih določb o uporabi materialnega prava za izvzetje ali omejitev izvršbe nima niti ZMZPP. Zato je na mestu splošno orientacijsko pravilo iz prvega odstavka 2. člena ZMZPP, po katerem se celo v primeru, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona (toliko bolj v primeru, če takih določb o napotitvi sploh ni) izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine

Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Skladno z 78. členom ZMZPP je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za razglasitev slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče. V obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti niti državljanstva niti zadnjega stalnega ali začasnega prebivališča pogrešanega. Tako se izkaže, da je odločilna okoliščina, ki kaže na najtesnejšo zvezo z našim pravom, dejstvo, da je pogrešani zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin na območju sodišča prve stopnje oziroma Republike Slovenije. Zato po zbranih podatkih v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP).

Če sodišče ob ukrepu namestitve otroka v zavod ne omeji starševsko skrb v skladu s 171. členom DZ, druge obveznosti in pravice staršev do otroka ne prenehajo (drugi odstavek 174. člena DZ). Vendar pa ta ukrep staršem po naravi stvari vzame možnost odločanja o tem, kaj bo otrok počel, ko je v zavodu, prosto lahko o aktivnostih otroka odločajo le v času izvajanja stikov.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče. Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča, je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Ajdovščini. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri katerih je pogrešani vpisan kot solastnik, poleg tega pa je iz Dobravelj, ki spadajo v območje Okrajnega sodišča v Ajdovščini, tudi predlagateljica.

Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev. Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti. Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.

Tožnik plačilo škode terja solidarno od obeh toženk. V takšnem primeru pa je glede pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 49. člena ZMZPP. Ta določa, da če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Prva toženka ima sedež v Sloveniji, domnevna obveznost, na podlagi katere tožnik od obeh toženk zahteva solidarno plačilo, pa se opira na isto pravno in dejansko podlago. Tretji odstavek 21. člena ZMZPP sicer res določa, da se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma stalno prebivališče, če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi temeljno določbo 2. člena ZMZPP o tem, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstaja pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. V skladu s prv

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je tožnik - voznik tovornjaka - utrpel v Avstriji pri nakladanju tovornjaka, pravilno uporabilo pravo Republike Slovenije, ker je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji.

Za uporabo 11. člena ZMZPP zadostujeta trditvi, da so bili vsi pogrešanci rojeni slovenskim staršem na območju Republike Slovenije in da so zemljiškoknjižni solastniki nepremičnin na tem območju.