173. člen ZOR

Cesta ni bila več v funkciji državne ceste, za katero bi odgovarjala toženka, temveč je pridobila lastnost dirkališča, za katerega odgovarja organizator prireditve, zaradi česar toženka že iz tega razloga ne more biti odgovorna. Javna cesta namreč služi javnemu prometu za katerega veljajo drugačna pravila (npr. predpisi o hitrosti, smer vožnje), kot pa veljajo pravila na dirkališču. Navedbe o nepravilni namestitvi varovalne ograje, kot samostojne podlage za ugotavljanje odgovornosti toženke, v postopku ni predvidelo niti prvostopenjsko niti višje sodišče, temveč je šele Vrhovno sodišče RS opozorilo, da je potrebno zatrjevanje tožnikov glede neustrezne postavitve ograje obravnavati kot samostojen očitek v smeri ugotavljanja odgovornosti toženke, zato je sodišče pravilno dalo toženki možnost, da se nanje odzove še po prvem naroku.

Graja uporabe prenizkega dokaznega standarda s strani prvostopenjskega sodišča pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi jo tožnika v reviziji lahko uveljavljala le, če bi tako ravnala že v pritožbi. Sodišči nižjih stopenj sta po eni strani upoštevali, da toženca za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti odgovarjata objektivno in da sta ravnala tudi krivdno, saj nista poskrbela za ustrezno zavarovanje delovišča in postavitev rovokopača, po drugi strani pa tudi, da je tožnik pomembno prispeval k nastanku nezgode, saj se je povzpel na rovokopač, ko je ta obratoval, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, pri tem pa je nehote premaknil ročico menjalnika, zaradi česar je prišlo do nesreče. Presoje sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnikov prispevek v okoliščinah konkretnega primera ocenila v višini 50 %, revidenta ne uspeta izpodbiti. Tožnik se je v nevarno situacijo spravil sam, ko je izbral način komunikacije s strojnikom, za katerega je vedel, da je tvegan in celo prepovedan. Takšno ravnanje tožnika tudi po oceni revizijskega

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Domneva, da tožnikova škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti (173. člen ZOR), je izpodbojna; oseba se lahko objektivne odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere, med drugim, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Presoja o tem, ali je ravnanje tretjega oziroma oškodovanca izključni vzrok za nastalo škodo, spada v področje razumevanja vzročne zveze. Izključnost je v tem, da obratovalec na potek dogodkov ni mogel vplivati, tako da bi škodo preprečil. Pojem izključnosti vzroka se navezuje na pojma nepričakovanosti in nepreprečljivosti. Okoliščina, da delovišče ni bilo zavarovano na način, ki bi komurkoli preprečeval dostop do stroja, ni pravno relevantni vzrok konkretnega škodnega dogodka. Tako obsežno dolžnostno ravnanje tožencev namreč ne obstaja, saj se dolžnost zavarovanja delovišča nanaša na nepooblaščene osebe, ne pa na tožnika, ki je bil na delovišču prisoten po službeni dolžnosti, da bi opozoril na bližino določenih napeljav. Ta naloga po

Niti cestišče niti ograja sama po sebi ne predstavljata nevarne stvari. Če je cestišče zaradi neustrezne zaščitne ograje postalo nevarna stvar, gre za okoliščine, za katere lahko odgovarja tisti, ki ni upošteval predpisov in standardov pri postavitvi zaščitne ograje, kar pa utemeljuje krivdno in ne objektivno odgovornost.

Delodajalec kot imetnik nevarne stvari odgovarja svojemu delavcu po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.

Daljnovod pod visoko napetostjo v neposredni bližini hiši je nevarna stvar, zato toženka za tožnikovo škodo odgovarja objektivno. Tožnik je s tem, ko je aluminijasto lestev neposredno približal vodom daljnovoda (ni pa se jih dotaknil) in je posledično prišlo do preboja električne energije, sam prispeval k nastali škodi 50 %, saj sta bila daljnovod in hiša v okviru dovoljenih odmikov in je tožnik imel dovolj prostora, da bi lestev k hiši postavil tako, da se z njo vodom ne bi neposredno približal, česar pa povprečno skrben človek ne bi storil.

Opaženje preklade, pri čemer se je tožnik poškodoval, predstavlja nevarno dejavnost, saj je šlo za delo na višini in na nedograjeni opažni plošči, kar predstavlja okoliščino s povečano nevarnostjo za poškodbo delavcev.

Glede na ugotovitve, da so tožnikove zdravstvene težave z žrelom posledica jemanja analgetikov zaradi bolečin v hrbtenici, ki pa so posledica poškodbe izven dela, je pravilen zaključek, da je tožnikov zahtevek za povračilo nepremoženjske škode neutemeljen, saj je zatrjevana škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja in vzročna zveza med zatrjevano škodo in nevarno dejavnostjo tožene stranke ni podana (drugi odstavek 154. člena ZOR, prvi odstavek 174. člena ZOR, 173. člen ZOR, drugi odstavek 177. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ).

Ob ugotovitvi, da se je tožnik poškodoval, ker je posegel v stroj, ko je ta deloval, pri čemer pa je izstopil na nepravilen način (ni ga ustavil v celoti) in je po njem celo plezal, do poškodbe ni prišlo, ker bi bila uporaba oziroma delo na ožemalnem stroju samo po sebi nevarno. Če bi, preden je na stoj splezal, v celoti stroj izklopil, do poškodbe ne bi prišlo. Delo na predmetnem stroju bi predstavljalo nevarno dejavnost, če stroja, kljub zelo veliki skrbnosti, ne bi bilo mogoče vedno imeti pod nadzorom, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.

Padalstvo je nevarna dejavnost, ker kljub vsej potrebni skrbnosti samega organizatorja in tudi izvajalca padalskih skokov ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladati vseh njihovih učinkov. Toženka je za škodo, ki je nastala tožniku pri izvajanju skokov kot svoji delovni obveznosti, objektivno odgovorna.

Ali so v škodnem dogodku izpolnjeni elementi objektivne odgovornosti ali ne, je pravno vprašanje. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da sta k nastanku škode prispevala tako delodajalec kot delavec, in to v razmerju 70:30. Poleg tega, da je šlo za nevarno dejavnost, je pravilno upoštevalo tudi, da s strani delodajalca izbrani način rušenja pomeni kršitev pravil o varnem načinu izvajanja rušitvenih del. Upoštevalo pa je tudi, da se je delavec dela lotil kljub izrecni odredbi o počitku v času, ko je bil prvi toženec odsoten.

Razlogi pritožbenega sodišča so materialnopravno zmotni, ker ne presojajo celotne situacije celovito, sami zase pa pomenijo, da je v vsakem primeru povoženja z vlakom podan oškodovančev prispevek, ker je stal na ali ob tirih oziroma jih je prečkal. Delo železničarskega delavca, premikača oziroma spremljevalca lokomotive, je po svoji naravi povezano s prečkanjem tirov in tudi stanjem na njih. Zato prvi tožnik utemeljeno opozarja, da absolutna prepoved prehoda tirov oziroma stanja na njih ne more veljati. Pri prvem tožniku ne gre za posebno težko invalidnost v pomenu tretjega odstavka 201. člena ZOR.

Nobenega dvoma ni, da je premikajoči se tovornjak, poln odpadnega materiala, zaradi nevarnostnega potenciala, ki ga nosi v sebi, nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR. Ena temeljnih predpostavk ekskulpacijskega razloga iz prvega odstavka člen 177. člena ZOR je namreč zunanjost dogodka. Kadar škodni dogodek ne izvira ''od zunaj'', ampak iz same nevarne stvari oziroma iz njenega delovanja, imetnik odgovarja vedno, četudi je napravil še take previdnostne ukrepe.

V okoliščinah, kot so ugotovljene v tej zadevi, o objektivni odgovornosti tožene stranke ni mogoče govoriti. Do eksplozije plina in posledičnega požara namreč ni prišlo med posegom v plinsko napeljavo ali zaradi njega, pač pa zato, ker je nekdo tretji sprostil čep (tesnilo) krogelnega ventila, da bi nanj namestil smrečico in zvijavo cev, in ker je taisti ali drug tretji približno deset mesecev kasneje s premikom ročice krogelnega ventila odprl dotok plina v notranjost hiše. Ti neposredni vzroki, ki implicirajo aktivno ravnanje tretjega, po naravi stvari izključujejo objektivno odgovornost.

Delo, ki so ga opravljali policisti Postaje mejne policije Dobova, pri kateri je svoje delovne dolžnosti v okviru programa usposabljanja za poklic policista opravljal tudi tožnik, ni bilo objektivno nevarno. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti namreč ni predvidena za dejavnosti, pri katerih nevarnostni potencial ni nič večji od tistega, ki se mu človek izpostavlja v vsakdanjem življenju, pač pa le za tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri njihovem opravljanju večja in je hkrati pričakovati, da bo škoda praviloma oziroma pogosto znatnega obsega. Tega kriterija tožnikovo delo ni dosegalo. Zaradi narave poklica je prav pri usposabljanju za delo policista pričakovanje, da se bodo kandidati zanj držali pravil, ki jih zavezujejo, največje. Z drugimi besedami, nadzorni policist tisti dan morda res ni imel tožnika vseskozi pod neposrednim nadzorom, vendar mu tega tudi ni bilo treba. Od bodočega varuha postave je pač utemeljeno pričakovati, da bo vestno ravnal v skladu z navodil, ki jih ima, in ukazi oziroma odredbami, ki so mu izdani.

V prometnem škodnem dogodku za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca nepričakovano, ampak je potrebno še dvoje; da je škoda res nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti niti jih odstraniti. Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, je objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Zato se ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če toženec tega ne dokaže, se svoje odgovornosti - ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR - lahko razbremeni le deloma. Tudi delni prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren za škodo (po prvem odstavku 160. člena ZOR je to otrok do sedmega leta starosti), lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti im

Pritrdilni odgovor na vprašanje, ali je obratovalec rovokopača mogel pričakovati, da se bo na stroj v obratovanju nepooblaščeno povzpel povprečno skrben človek (kaj šele tehnično izkušena in izobražena oseba) ni sprejemljiv. Plezanja na stroj v obratovanju namreč ni mogoče označiti za racionalno (razumno) ravnanje. Škoda v danem primeru tako ne pomeni realizacijo tiste nevarnosti, pred posledicami katere varujeta določbi drugega odstavka 154. člena in določba 173. člena ZOR.

Nižji sodišči sta zaključili, da tožnica v zatrjevanem dogodku 20. 9. 2001 škode ni utrpela. S sklicevanjem na domnevo iz 149. člena OZ oziroma 173. člena ZOR ni mogoče dokazati, kako in kdaj ji je nastala škoda.