188. člen ZOR

Tožba je vložena pravočasno, ker tožnica ob nastopu polnoletnosti ni bila poslovno sposobna in ji je bila postavljena skrbnica. Zastaranje ne more nastopiti, preden ne potečeta dve leti, od kar je poslovno nesposobna oseba dobila skrbnika. O povrnitvi bodoče škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Posebnost obravnavanega primera je v tem, da je do škodnega dogodka, zaradi katerega je tožnica postala 100 % invalidka prišlo, ko je bila stara komaj dvajset mesecev, med postopkom pa je postala polnoletna. Iz obdobja pred škodnim dogodkom zato ni okoliščin, ki bi lahko nudile podlago za hipotetično sklepanje, kakšno izobrazbo bi tožnica pridobila po normalnem teku stvari in kakšen poklic bi opravljala. Ob upoštevanju ponujene trditvene in dokazne podlage strank, na katero je sodišče vezano, sodba utemeljeno kot merilo za ugotovitev hipotetične višine zaslužka, ki bi ga tožnica prejemala, sledi predlogu tožnice in upošteva povprečno mesečno neto plačo v RS. Po ugotovitvi sodbe bi tožnica, če ne bi prišlo v Sloveniji do škodnega dogodka, živela s svojo mamo in pridobivala dohodke v Nemčiji, kjer so, kot je splošno znano, plače bistveno višje.

Prva tožnica vtožuje odškodnino za škodo zaradi hude poškodbe glave, ki jo je dobila aprila 1995 med hospitalizacijo. Z vmesno sodbo je bilo glede prve tožnice že odločeno o vseh elementih odškodninske odgovornosti in o ugovoru zastaranja, ki sta ga uveljavljali toženki. Odločeno je bilo tudi o odgovornosti druge toženke, kot je jasno razvidno iz uvoda in obrazložitve vmesne sodbe, ki ju je treba upoštevati v povezavi z njenim izrekom. Ni mogoče ugotoviti, kako bi potekal razvoj prve tožnice in kakšne posledice bi imela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. V njem je bil poškodovan del že prej difuzno okvarjenih možganov (leva možganska polobla), in sicer tista hemisfera, ki je bila predhodno že prizadeta (del, kjer sta centra za vid in govor).

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati denarno rento kot povračilo za škodo.

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Za znižanje odškodnine oziroma odškodninske rente ne zadošča (zgolj) ugotovitev, ali so oškodovančeve delovne zmožnosti v celoti ali deloma uničene, pač pa je odločilnega pomena ugotovitev, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot aktiven iskalec zaposlitve storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zaposlitev po škodnem dogodku tudi dobil, vendar je bil pri tem neuspešen, zaradi česar je v posledici škodnega dogodka prikrajšan za celoten zaslužek.

Ugotovitev obeh sodišč, da premoženjskega prikrajšanja ni, pomeni, da manjka eden od osnovnih elementov odškodninske terjatve – sam obstoj škode. Že iz tega razloga je presoja obeh sodišč o neutemeljenosti zahtevka za plačilo rente materialnopravno pravilna. Predmet podrejenega zahtevka je ponavljajoča bodoča dajatev – mesečna renta, zato se v skladu s 40. členom ZPP vrednost ugotavlja s seštevkom dajatev, vendar največ za dobo petih let. Pri tem se vrednost določi po stanju ob vložitvi tožbe in se za bodoče dajatve štejejo vse tiste, ki zapadejo po tem datumu. Izračun na podlagi teh izhodišč pokaže, da vrednost bodoče mesečne rente, upoštevaje tudi že zapadle rente, ne presega praga za dovoljenost neposredne revizije.

Pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod je pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve. Tožniku so bili šele z odločbo ZPIZ z dne 4. 4. 2007 znani vsi elementi škode (izguba na zaslužku), zato zahtevek ni zastaran (do vložitve tožbe 26. 3. 2010 še ni potekel triletni zastaralni rok).

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka z dne 18.11.1994, v višini 12.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso zaradi varstva oškodovancev pravilno valoriziralo to vsoto od dne 14. 6. 1994 na čas sojenja. S tem je nedvomno zadoščeno v sodni praksi oblikovanemu stališču, da se za valorizacijo zavarovalne vsote vzame kot izhodiščni datum dan uveljavitve odloka (in ne dan škodnega dogodka). Vprašanje višine zavarovalne vsote je vprašanje uporabe materialnega prava.

Presoja višine odškodnin neposrednega in posrednih oškodovancev za nepremoženjsko škodo. Od dne, ko je prvi tožnik pri tožencu podal odškodninski zahtevek (konec leta 2001 – od tedaj dalje je slednji torej v zamudi), pa do plačila akontacije odškodnine so minila več kot tri leta. Ves ta čas je toženec dolgoval ves znesek odškodninske odmere oziroma bil v zamudi s celoto dolgovanega. Ko je nato plačal del tega zneska kot akontacijo odškodnine, je postal prost dela obveznosti za naprej, nikakor pa ne za nazaj. Temu morajo slediti tudi zakonske zamudne obresti. Nobenega razloga ni, da bi bil toženec zaradi plačila odškodninske akontacije med pravdnim postopkom privilegiran glede zakonskih posledic lastne zamude. Kolikor je v kakšnem obdobju zamudno dolgoval, toliko ga mora zadeti temu ustreznih zamudnih obresti.

Presoja višine izgubljenega zaslužka in rente

Čeprav oškodovanci s svojimi zahtevki skušajo vplivati na izbiro odškodnine, pa je dokončna odločitev o enkratni odškodnini ali renti vendarle pridržana sodišču. V sodni praksi je bilo že davno zavzeto stališče, da ne gre za prekoračitev zahtevka v primeru, kadar sodišče prisodi rento, čeprav je tožnik postavil odškodninski zahtevek v enkratnem znesku, med resne razloge, ki pogojujejo odmerjanje odškodnine v enkratnem znesku, pa šteje: možnost, da povzročitelj zaradi stečaja ne bi mogel izvajati svoje dolžnosti; pogoje za boljše življenje oškodovanca; odvrnitev negotovosti zaradi poznejših plačil, ker je oškodovanec brez trajnega prebivališča v državi; in včasih tudi pridobitev stanovanja, ki ustreza oškodovančevem zdravstvenemu stanju.

Regresno upravičenje po 208. členu ZOR ne izvira iz plačila tuje odškodninske obveznosti, temveč iz plačila lastne odškodninske obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato za presojo o ugovoru zastaranja pravilno uporabili 371. člen ZOR. Neposredni vzrok za poškodbo je bil udarec oškodovanca v okenski okvir z glavo ob umikanju v notranjost vlaka. Ta oškodovančeva reakcija je bila izzvana z nevarno situacijo, v kateri se je znašel, ko ga je oplazil predmet, ki je stal ob progi, očitno na razdalji, ki je omogočala stik potnika s premikajočo vlakovno kompozicijo. Sunkovito umikanje oškodovanca v notranjost vlaka je tako posledica nevarnosti, ki izvira iz značilnosti železniškega prometa, sam škodni dogodek pa je zato železniška nesreča. Delavke tožene stranke so bile enako kot oškodovanec (le) potnice na vlaku, tožeča stranka pa je (bila) specializirani prevoznik. Le slednji so bile kot prevoznici poznane (ali pa bi ji morale biti poznane) vse razsežnosti nevarnosti za potnike zaradi odpiranja oken in nagibanja ven na območju opravljanja del. Upoštevaje pri tem, da je bila reakcija mladoletnega oškodovanca izzvana z nevarno situacijo, ki izhaja iz sfere (de

Toženo stranko kljub tožnikovi degenerativni bolezni bremeni odgovornost za celotno škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu leta 2001 (tožnik je padel na zaledenelem dvorišču tožene stranke). Vzrok za nastanek škode je bilo dejanje (opustitev) tožene stranke, saj sicer škode ne bi bilo. Tožnikova degenerativna bolezen tudi ni pravno relevantni vzrok, ki bi lahko vodil v tako imenovano deljeno vzročnost, saj je treba upoštevati tožnika kot konkretnega oškodovanca, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa kot povprečnega oškodovanca.

Tožena stranka – rudnik, je v fazi zapiranja, do dokončnega zaprtja bo prišlo leta 2015. To je takšen resen razlog, da ima tožnik pravico do izplačila denarne rente v enkratni vsoti.

Vprašanje vzroka za tožničino prikrajšanje na dohodku, ki je posledica priznane ji pravice do predčasne invalidske upokojitve zaradi invalidnosti kot posledica njene poškodbe pri delu, je bilo že rešeno v za to predvidenem postopku, v katerem je bila ves čas udeležena tudi tožena stranka. Zato je bilo sodišče v tem postopku na odločitev vezano in se ni bilo dolžno (se ni smelo) ukvarjati z iskanjem kakšnih morebitnih še drugih vzrokov za tožničino invalidsko upokojitev.

Okoliščina, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob določanju rente, je bila plača, ki bi jo pritožnica dosegala z 27 leti delovne dobe v nazivu predmetna učiteljica-svetovalka. S trditvijo, da je prišlo do povišanja plač, je pritožnica zatrjevala spremenjeno okoliščino, ki bi lahko bila podlaga za zvišanje rente. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta daljša delovna doba in rast plač okoliščini, ki sta predvidljivi in bi lahko bili upoštevani pri določitvi rente v letu 1998.

Določbi tretjega odstavka 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR predstavljata posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite dejavnosti; gre za civilnopravno različico sodobnega načela varstva okolja "povzročitelj obremenitve plača". Denarni odškodninski zahtevek po tretjem odstavku 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali je nastala oziroma ali nastaja škoda, ki presega običajne oziroma normalne meje . Gre za pravni standard škode, ki ga ni mogoče zamenjevati s pravnim standardom krajevno običajne mere iz 75. člena SP. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda nanje ni vezano. S spremembo tožbe tožniki niso uveljavljali kakšne nove toženčeve obveznosti, temveč so le v okviru istega historičnega dogodka, se pravi na isti dejanski in pravni podlagi, zahtevali izpolnitev iste (odškodninske) obveznosti, iz katere izhajajo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevki. Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. Tako se lahko v zastaralnem roku,

Zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja.

Za delo oziroma dejavnost s povečano nevarnostjo gre v smislu 173. člena ZOR predvsem takrat, kadar pri opravljanju takega dela oziroma dejavnosti lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in nesreče pravočasno odvrniti. Enako velja za nevarno stvar. Nevarna je lahko le stvar, ki je taka sama po sebi, tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Kadar pa je nesrečo mogoče odvrniti, mora odgovornost za nastalo škodo nositi tisti, ki je imel možnost, da z ustreznim skrbnim in pazljivim ravnanjem prepreči povzročitev škode drugim.