206. člen ZOR

Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana. Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Obstoj škode v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Gre za pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična. Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Šele

Prav protipravno ravnanje prve toženke - prodaja stanovanja v nasprotju z 88. členom ZDen - je "izvirni greh", saj je bila ona denacionalizacijska zavezanka. Sporno stanovanje je bilo po zakonski določbi izvzeto iz pravnega prometa, zato lastništva nad njim ni mogla veljavno prenesti na drugega toženca. Ker je s slednjim kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo, je pri nadaljnjih udeležencih pravnega prometa ustvarila prepričanje, da je s stanovanjem mogoče razpolagati, da torej ni predmet denacionalizacije. Ni bistven namen, s katerim je prva toženka razpolagala s stanovanjem, bistvena je predvidljivost (adekvatnost) posledic njenega ravnanja. S tem, ko je z drugim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, je mogla in morala predvideti in pričakovati, da se bo drugi toženec po sklenitvi pogodbe obnašal kot lastnik stanovanja. Eno od temeljnih upravičenj, ki jih lastniku nudi lastninska pravica, pa je prav pravica razpolaganja s stvarjo. Prva toženka je tako mogla in morala predvideti in pričakovati, da bo drugi toženec s tem stanovanjem pravno razpolagal. Če je namen določbe 88. člena ZDen v ožjem smislu v varstvu denacionalizacijskih upravičencev, pa je

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

V tej zadevi je bilo ugotovljeno, (1) da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, sploh ni bil opravljen pogovor, (2) da policija ni opravila nobenih drugih preiskovalnih dejanj razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskih testiranj dveh oseb, in (3) da je bilo opuščeno iskanje morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen in okrvavljen pritožnik. Izkustveno prepričljiv je zaključek, da bi izvedba teh preiskovalnih dejanj znatno povečala možnosti za identifikacijo storilca(ev). Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka odgovarja tudi za škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v neraziskanem napadu nanj.

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Zakonska ureditev overitve podpisa na zasebni listini (64. člen ZN) ne zajema obveznosti notificiranja neposredno zaznanih dejstev (konkretno ponovljene overitve).

Po določbi četrtega odstavka 206. člena ZOR tedaj, ko ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, pa ni mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. V takem primeru gre za t. i. alternativno vzročnost, pri kateri ni treba, da bi bila dokazana vzročna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo.

Ob več različnih stopnjah skladnosti predstave z dejstvi zadošča za sojenje o preteklih dejstvih prepričanje, ko o resničnosti določenega pravno relevantnega dejstva ne dvomi noben razumen oziroma izkušen človek. Povzročitelji škode, ki so delali skupaj, bodisi po dogovoru, bodisi z vednostjo o drugih storilcih, za nastalo škodo odgovarjajo solidarno.

Pri poškodovanju policista so sodelovale tri osebe, toženca in tretji, ni pa mogoče ugotoviti, kdo izmed njih mu je povzročil katero izmed poškodb, zaradi česar na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZOR vsi trije za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno.

V vmesni sodbi mora biti določeno, ali gre za solidarno ali za razdelno odgovornost. V primeru razdelne odgovornosti morajo biti že v vmesni sodbi določeni deleži posameznih tožencev. Razdelna odgovornost je v razmerju do zahtevka za solidarno plačilo nekaj manj (minus) in ne nekaj drugega (aliud). Pravilo, da morajo biti odločbe izdane v slovenskem jeziku, ne pomeni le tega, da morajo biti uporabljene slovenske besede, marveč da mora besedilo ustrezati celotnemu sklopu slovničnih pravil. Njihov sestavni del je tudi skladnja slovenskega jezika. Izhodišče reševanja spora v odškodninski pravdi za okoljsko škodo, ki nastaja z obratovanjem dovoljene dejavnosti, mora biti v škodi, ki je zatrjevana in ne v ugotavljanju emisij. Ključno je, ali tako zatrjevana škoda (poslabšanje okolja in zmanjšanje premoženjske koristi zaradi poslabšanja okolja) presega normalne meje. K škodljivemu dejstvu se ozremo šele v naslednjem koraku, ko že vidimo, da je okolje razvrednoteno. Šele tu imamo opraviti s težkim strokovnim vprašanjem, ali obstaja (naravna) vzročna zveza med dejavnostjo posamezne tožene stranke in premoženjsko škodo, ki je posledica poslabšanega ali celo uničenega ok

Če škodo povzroči več oseb skupaj, potem odgovarjajo za škodo solidarno. Oškodovanec si lahko prosto izbere, od katerega od povzročiteljev škode bo zahteval povrnitev škode. Pri ugotavljanju škode niti ni potrebno ugotavljati točnih deležev povzročiteljev škode, saj je odgovornost tako ali tako solidarna in ne deljena. To pa za odgovornost tožeče stranke povsem zadošča. V civilnem postopku se praviloma ne smejo uporabiti nezakonito pridobljeni dokazi. Prepoved uporabe dokazov pa glede na to odločbo ni absolutna.

Prvostopenjsko sodišče, ki je sledilo tožničinemu predlogu v vlogi z dne 19. 11. 1998 in po nasprotovanju tožencev razširitvi tožbe to vlogo pisalo v vpisnik kot novo tožbo ter jo kot takšno obravnavalo, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne držijo revizijske trditve, da je s s tem de facto nadomestilo privolitev tožencev v spremembo tožbe in ju spravilo v položaj nadaljevanja že obstoječe pravde. Prvi toženec pa tudi zgrešeno poudarja, da je s plačilom 70.000 EUR na zakonca A. prešla le tožničina pogodbena terjatev zoper drugega toženca. Drži, da sta se V. in Z. A. kot zastavitelja in poroka zavezala poravnati tožničino terjatev proti drugemu tožencu iz naslova pogodbe o leasingu. Toda obveznost drugega toženca, da tožnici plača vtoževani znesek, ne temelji le na pogodbeni, pač pa tudi na odškodninski podlagi. Zaradi kršitve pogodbe je tožnici odgovoren za škodo, katera ji je nastala v višini t.i. pozitivnega pogodbenega interesa - to je zneska, ki bi ji pripadel, če bi drugi toženec pogodbo izpolnil. Po četrtem odstavku 1002. člena ZOR pa tudi porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če n

Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Tožbeni zahtevek za vračilo dela plače, ki naj bi bila tožniku, ki je predložil ponarejeno diplomo, neutemeljeno izplačan, ni utemeljen, saj je tožena stranka v spornem obdobju plačo izplačevala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, ki niso bile spremenjene oz. odpravljene.

Tožbeni zahtevek za vračilo dela plače, ki naj bi bila tožniku, ki je predložil ponarejeno diplomo, neutemeljeno izplačan, ni utemeljen, saj je tožena stranka v spornem obdobju plačo izplačevala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, ki niso bile spremenjene oz. odpravljene.

Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da je sklenitev posebnega zavarovanja športnika – člana državne reprezentance na evropskem prvenstvu v športnem letenju, obvezno in ne prostovoljno in da je Letalska zveza Republike Slovenije, ki ga ni sklenila, zagrešila protipravno opustitev ter je odgovorna za škodo iz škodnega dogodka na tem prvenstvu (smrt športnika).

Pravična denarna odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v spolno integriteto.

V konkretnem primeru sta bila vzroka poplavljanja reke v neustrezni rekonstrukciji ceste in v opustitvi ustreznega jaška za odvodnjavanje, za kar je bila odgovorna tožena občina in v nereguliranju in neočiščeni strugi reke, za kar je odgovorna republika (ki ni bila tožena stranka). Zato je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na podlagi določb 3. odstavka 206. člena ZOR in 414. člena ZOR. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, kar med drugim pomeni tudi to, da se ni mogoče pavšalno sklicevati na prejšnje pritožbene navedbe iz prejšnje pritožbe.