185. člen ZOR

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom. V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot

Pri premoženjski škodi, ki še ni bila odpravljena, ne gre za čisto denarno terjatev, zato je treba upoštevati cene na dan izdelave izvedenskega mnenja, zakonske zamudne obresti pa priznati od 1. 1. 2002 dalje. V obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo pravila compensatio lucri cum damno in vračunavanje koristi, ki naj bi jih imel tožnik zaradi škodnega dogodka. Dejstvo, da je tožnik nekatere poškodovane stvari uporabljal še 18 let in da je bil njegov delež na hiši skupaj s poškodovanimi stvarmi prodan na javni dražbi, ne predstavlja njegove obogatitve.

Tožnica je ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremenila tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Ravnanje drugotoženca, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo, se v celoti prekriva z dejstvi, ki so relevantna glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije. Pri izračunu škode, do povračila katere je upravičena tožeča stranka, je potrebno upoštevati koristi, ki so nastale za nasprotno stranko. Toženi stranki v zvezi s stroški, ki bi jih bilo potrebno odšteti, tekom postopka nikoli nista opredelili, katere stroške in v kateri višini bi bilo potrebno odšteti od tržne cene gramoza, ki jo je ugotovil izvedenec.

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani.

Ker je imetnica stanovanjske pravice stanovanje kasneje prodala dobroverni tretji osebi, ga ni bilo več mogoče vrniti denacionalizacijskim upravičencem v naravi. Tožena stranka zato tožnikom odgovarja odškodninsko, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZOR. Tožena stranka pa svojega dokaznega bremena, da ni kriva za protipravno prodajo predmetnega stanovanja, ni zmogla, zato mora tožnikom plačati odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njihov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi protipravno odtujila stanovanja. Če bi denacionalizacijski upravičenci dobili stanovanje vrnjeno v naravi, bi imeli tudi pravico do odmene po 72. členu ZDen. Denacionalizacijskim pravičencem gre nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegli, če bi premoženje sami uporabljali oziroma upravljali. Ne ugotavlja se obseg pridobljene koristi za denacionalizacijskega zavezanca, temveč izključno izgubljeno korist denacionalizacijskega upravičenca, ki mu gre zaradi osnovnega namena zakona, to pa je v popravi krivic. Od najemnine, ki bi jo po normalnem teku stvari lahko iztržili upravičenci, se odšteje odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali odplačevati

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ker je zavrnilo očitek o kršitvi prepovedi novot s sklicevanjem na pomanjkanje pritožnikovih trditev o vplivu relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zakonitost in pravilnost sodbe; - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje na očitek o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage odgovorilo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve izčrpno obrazložilo; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor zastaranja v zvezi s povečanim zahtevkom ni utemeljen; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da od tržne cene gramoza ni treba odšteti stroškov izkopa.

Ker mineralna surovina v raščenem stanju ni v prometu, saj sploh (še) ni stvar v stvarnopravnem pomenu, tržne cene ne more imeti. Tržno ceno ima lahko (šele) mineralna surovina v razsutem stanju, ki je stvar in je v prometu. Pretvorba iz raščenega v razsuto stanje je povezana s stroški. Tudi ti niso ugotovljeni. Glede vprašanja, ali se pri izračunu odškodnine stroški odštevajo od tržne cene, in če se, kateri, se je Vrhovno sodišče že opredelilo v zadevi III Ips 81/2007.

Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da je sklenitev posebnega zavarovanja športnika – člana državne reprezentance na evropskem prvenstvu v športnem letenju, obvezno in ne prostovoljno in da je Letalska zveza Republike Slovenije, ki ga ni sklenila, zagrešila protipravno opustitev ter je odgovorna za škodo iz škodnega dogodka na tem prvenstvu (smrt športnika).

Sporno materialnopravno vprašanje je, ali je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu v skladu s takrat veljavnim ZPIZ dolžna plačati tožena stranka. Delavcu je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu z odločbo tožene stranke sicer priznana, vendar nikoli odmerjena, ker delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani tožeče stranke še ni začel opravljati drugega ustreznega dela, ne pa zaradi bolniškega staleža. Glede na navedeno je bila tožeča stranka delavcu dolžna povrniti škodo. Obveznost, ki jo je poravnala tožeča stranka, ne temelji na določbah ZPIZ, na podlagi katerih je tožena stranka zavezana poravnavati svoje obveznosti do zavarovancev. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da soodgovornost tožene stranke ni bila podana in zahtevek tožeče stranke do tožene stranke zavrnilo.

Za začetek teka zastaralnega roka po prvem odstavku 376. člena ZOR je pomembno, kdaj je oškodovanec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek. Tržna cena je primerno izhodišče za izračun ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR), če gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari.

Pomanjkanje procesne sposobnosti ni bistvena kršitev postopka, če je zakoniti (začasni) zastopnik naknadno odobril dejanje procesno nesposobne stranke. V letu 2009 je prišlo do spremenjene sodne prakse, iz katere izhaja, da se strošek izkopa ne odšteva od tržne vrednosti izkopanega gramoza. Utemeljitev takšnega stališča je, da tožeča stranka lahko do restitucije gramoza pride le na tak način, da gramoz kupi na trgu, zanj pa mora plačati tržno ceno. Druga utemeljitev pa je, da gre pri nedovoljenem izkopu gramoza za poslovodstvo brez naročila, pri katerem pa poslovodja ni upravičen do povrnitve koristnih izdatkov. Kadar je povzročeno škodo možno odpraviti z vzpostavitvijo v prejšnje stanje ali s plačilom denarne odškodnine je na oškodovancu, da se odloči, katero obliko odškodnine bo zahteval. Oškodovančeva zahteva pa mora biti primerna. V danem primeru je denarna odškodnina primerna oblika povrnitve škode, ker je toženec izkopano gramozna jamo že zasul z odpadnim gradbenim materialom. Ker navoženi gradbeni material ni iste kvalitete kot gramoz, ki je bil izkopan, je neutemeljena pritožbena navedba, da je škoda že restituirana.

Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso oziroma ker sodna praksa v zvezi vprašanji, vezanimi na povrnitev premoženjske škode obstaja, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.

Odnos „profesionalec – laik“ je odločilnega pomena tako pri določitvi standarda zahtevane skrbnosti, ki se pričakuje od obeh udeležencev podjema, kot tudi pri alokaciji njunih tveganj. Prav zaradi tega razmerja se namreč odgovornost podjemnika za škodo (tudi, če ne bi šlo za škodo iz nevarne dejavnosti) približuje objektivni. Odškodnina se zmanjša za vsakršno korist, ki jo ima oškodovanec zaradi škodnega dogodka. Ugovor pridobljene koristi (compensatio lucri cum damno) je mogoče uveljavljati zoper vsako obliko odškodnine, torej tudi zoper naturalno restitucijo, ki jo je v takem primeru pač treba denarno ovrednotiti. Dela, ki jih je opravila tožeča stranka, je z vidika obravnavanja ugovora pridobljene koristi šteti kot s strani tožeče stranke toženi stranki izplačano denarno odškodnino v vrednosti sanacijskih del.

Če uveljavlja odškodnino za škodo na ribah gospodarska družba, ki se ukvarja z gojenjem rib v ribogojnici za prodajo na trgu, ji je oseba, ki povzroči škodo na ribah, odgovorna za dejansko škodo. Uporaba določbe Odškodninskega cenika, ki odškodninsko obveznost določa preko dejanske škode, to je v večkratniku tržne vrednosti, bi zakonsko določene vsebinske okvire (nedopustno) presegla. Terjatev za povrnitev (denarne) odškodnine za povrnitev premoženjske škode zaradi pogina rib v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, zato gre za nečisto denarno terjatev. Takšna odškodninska obveznost postane (čista) denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki je ekvivalenten (nedenarni) škodi, zato šele s tem trenutkom nastopi zamuda.

Za zastaranje tožnikove pogodbene odškodninske terjatve je glede na tretji odstavek 376. člena ZOR treba uporabiti splošni zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR. Ob tem je treba upoštevati, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Pri tem ni pomembno, kdaj je prišlo do kršitve pogodbene obveznosti, pač pa kdaj je nastala in zapadla tožnikova odškodninska terjatev. Iz tožnikovih trditev izhaja, da mu je škoda – tako premoženjska kot nepremoženjska - začela nastajati že med sanacijskimi deli in da je nastajala vsakodnevno še ves nadaljnji čas po zaključku sanacije v letu 1996. Že v letu 1996 bi zato tožnik lahko zahteval povrnitev že nastale škode, prav tako pa tudi povrnitev škode, ki mu je nastala v naslednjih letih. Iz tožnikovih trditev izhaja, da njegova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Iz tožnikovih trditev v vlogi z dne 21. 12. 2006 pa izhaja, da je bila tedaj tudi bodoča premoženjska škoda predvidljiva in pričakovana, saj je tožnik zatrjeval, da je po normalnem stvari gotovo, da bo do dokončanja sanacije škoda trajala tudi v bodoče. Na zač

Toženo stranko kljub tožnikovi degenerativni bolezni bremeni odgovornost za celotno škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu leta 2001 (tožnik je padel na zaledenelem dvorišču tožene stranke). Vzrok za nastanek škode je bilo dejanje (opustitev) tožene stranke, saj sicer škode ne bi bilo. Tožnikova degenerativna bolezen tudi ni pravno relevantni vzrok, ki bi lahko vodil v tako imenovano deljeno vzročnost, saj je treba upoštevati tožnika kot konkretnega oškodovanca, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa kot povprečnega oškodovanca.

Ker je kupec na javni dražbi z domikom in izročitvijo na originaren način pridobil lastninsko pravico na stanovanju, je mogoča le reparacija škode z ustrezno denarno odškodnino.

Primerno izhodišče za izračun ustreznega zneska odškodnine je tržna cena izkopanega gramoza. Sklep, da odškodnine ni mogoče zmanjšati za izdatek pridobivanja gramoza, ni posledica morebitne kaznovalne funkcije denarne odškodnine, ampak načela popolne odškodnine. Tožeči stranki je nastala škoda v obliki navadne škode. Njen premoženjski položaj bo v primeru protipravnega odvzema stvari enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, samo, če kot denarno odškodnino prejme denarni znesek v takšni višini, da lahko na trgu kupi drugo enako stvar z enakimi lastnostmi, kot jih je imela odvzeta stvar.