VSL sodba PRp 292/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Obdolženca morata plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka in sicer pravna oseba v znesku 15.075,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 950,74 EUR.

1Okrajno sodišče v Cerknici je izdalo izpodbijano sodbo po tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 171/2016 z dne 16. 6. 2016 ugodilo pritožbi zagovornika obdolžene pravne in odgovorne osebe, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da mora sodišče v ponovljenem postopku zaslišati s strani pravne in odgovorne osebe predlagano razbremenilno pričo C. C. in po potrebi izvesti še druge predlagane razbremenilne dokaze.

2Prvostopenjsko sodišče je nato 25. 8. 2016 izdalo izpodbijano sodbo, s katero je obdolženo pravno osebo A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.) in obdolženo odgovorno osebo – direktorja pravne osebe B. B. spoznalo za odgovorna za prekrške po 8., 49. in 70. alineji prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 192. člena Zakona o zdravilih (ZZdr-2) in po prvem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 34. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS). Po določitvi sankcij za posamezen prekršek jima je na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo. Pravni osebi je izreklo globo v znesku 113.458,52 EUR in stransko sankcijo odvzem predmetov, navedenih v I.b točki izreka sodbe, ki se bodo po pravnomočnosti sodbe uničili. Odločilo je še, kateri zaseženi predmeti se bodo vrnili pravni osebi po pravnomočno končanem postopku o prekršku ter pravnomočno končanem postopku o odvzemu premoženjske koristi (točka I.c izreka) in da se na podlagi prvega odstavka 28. člena ZP-1 pravni osebi odvzame premoženjska korist, kar bo po pravnomočnosti sodbe opravilo pristojno sodišče v skladu z drugim odstavkom 191. člena ZP-1. Odgovorni osebi pa je sodišče prve stopnje izreklo globo v skupnem znesku 6.338,34 EUR. Odločilo je še, da morata obdolženca plačati stroške postopka in sicer pravna oseba stroške izvedencev laboratorija za ... v višini 2.933,50 EUR, stroške kemijskih analiz laboratorija za … odvzetih vzorcev v višini 2.131,18 EUR, stroške prevoza in hrambe začasno zaseženih predmetov izvršitelja D. D. v višini 716,75 EUR, stroške prevoza in hrambe začasno zaseženih predmetov podjetja K. d.o.o. v skupni višini 89,06 EUR in sodno takso v višini 10.000,00 EUR ter ostale stroške postopka iz 1. do 7. točke ter 11. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1, če bodo priglašeni po izdaji sodbe, odgovorna oseba pa mora plačati sodno takso v znesku 633,83 EUR.

3Proti sodbi vlagata pravna in odgovorna oseba po zagovorniku skupno pritožbo. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče ob pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti obdolžencema ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolžencev, pritožba pa ni utemeljena.

6Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba oprta na nedovoljeno pridobljene dokaze, s čimer pritožnika uveljavljata, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kar sta navajala že na zagovoru. Navedena bistvena kršitev določb postopka o prekršku je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe (točke 11 do 19) navedlo utemeljene in pravilne razloge za zavrnitev navedb obdolžencev v pisnem zagovoru glede nedovoljenih dokazov, pri čemer se pravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013 (točka 18). Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi zapisalo, da pomanjkljiva obrazložitev odredbe za hišno preiskavo sicer predstavlja kršitev prvega odstavka 215. člena ZKP in da je upoštevaje namen obrazložitve odredbe, to je naknadna presoja zakonitosti posega, jasno, da samo dejstvo, da je odredba o hišni preiskavi obrazložena bolj šibko, ne pomeni takšne kršitve pri hišni preiskavi, da bi lahko govorili o tem, da je bila hišna preiskava opravljena brez odredbe in bi sledila procesna sankcija iz 219. člena ZKP (torej, da se sodna odločba na dokaze pridobljene ob taki hišni preiskavi ne more opreti). Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi zaključilo, da se tako sodba na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo, ne bi mogla opreti le v primeru, če se zaradi pomanjkljive obrazložitve odredbe, predloga in predloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma prekršek.

7Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS je prvostopenjsko sodišče ob presoji zakonitosti opravljene hišne preiskave na podlagi odredbe o hišni preiskavi PRhp 7/2015-0406 pravilno upoštevalo tako dejstvo, da je pravna oseba umetna tvorba oziroma s pravnim aktom ustvarjen pravni subjekt, ki dejavnosti ne more opravljati sama in brez (ne)delovanja fizične osebe tudi ne more biti storilka prekrška, kot tudi koncept odgovornosti pravnih oseb, ki je praviloma pridružitvena (pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga izvrši neposredni storilec, ki je lahko le fizična oseba). Pravilno je ugotovilo, da se vsebina odredbe nanaša na dejanja B. B. in C. C. v svojstvu oseb, ki sta jih storila v imenu, na račun, v korist in s sredstvi prav določenega subjekta, to je pravne osebe A. d.o.o., ker se je hišna preiskava opravljala tudi v prostorih te družbe, kjer so se našli obremenilni dokazi. Prav tako je pravilno navedlo, da samo lastništvo objekta, v katerem ima pravna oseba sedež (in v katerem se je opravljala hišna preiskava), kar sta obdolženca uveljavljala na zagovoru in kar ponavljata tudi v pritožbi, ne vpliva na zakonitost odredbe. Utemeljeno in pravilno je zato sodišče ugotovilo, da samo dejstvo, da v odredbi ni dovolj jasno obrazloženo zavarovanje dokazov, ki se nanašajo na pravno osebo A. d.o.o. oziroma na B. B. ..., ne pomeni take vrste nepravilnosti pri opravi hišne preiskave, da bi se štelo, da je bila hišna preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča za pravno osebo. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno zaključilo, da dokazi, ki so bili pridobljen v preiskavah poslovnih prostorov pravne osebe A. d.o.o., stanovanj, vozil v lasti pravne osebe ter dveh fizičnih oseb (direktorja in edinega lastnika pravne osebe A. d.o.o. B. B. ter C. C.), niso bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano sodbo utemeljeno in pravilno oprlo na dokaze, pridobljene v hišni preiskavi, zato ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker izpovedbo priče C. C. imenuje kot razbremenilni dokaz oziroma C. C. kot razbremenilno pričo, pri čemer zagovornik obdolžencev v pritožbi niti ne navede, katera bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz prvega ali drugega odstavka 155. člena ZP-1 naj bi bila zato podana. ZP-1 in ZKP sicer ne uporabljata pravnega termina „razbremenilna priča“, vendar pa ga uporabljata tako pravna teorija kot tudi sodna praksa. Upoštevaje pomen besede „razbremenilen“ (v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je javno dostopen na internetu, je pri tej besedi navedeno: razbremenilen prid. ki razbremeni, razbremenjuje: razbremenilna opora/razbremenilna priča/ razbremenilna izjava/razbremenilne okoliščine) je razbremenilna priča tista priča, ki izpove dejstva oziroma, ki bi lahko izpovedala dejstva, ki so obdolžencu v korist, in zaradi označbe C. C. kot razbremenilne priče, njeni izpovedbi ni bila odvzeta dokazna vrednost, kar uveljavljata pritožnika.

9Pritožbene navedbe pa tudi ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovitev dejanskega stanja obdolžencema očitanih prekrškov. Pritožnika le pavšalno navajata, da je bila izpodbijana sodba izdana preuranjeno brez izvedbe vseh predlaganih dokazov, ne da bi navedla, zakaj je kateri od predlaganih dokazov, ki jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, pravnorelevanten. Na podlagi 3. alineje 29. člena Ustave RS mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena med drugim tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kljub temu pa to ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 postavilo kriterije, ki usmerjajo izvrševanje te pravice v konkretnih kazenskih postopkih. Skladno s temi kriteriji sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, dolžno pa je izvesti dokaz, ki ga predlaga obramba, če je ta pravnorelevanten. Obramba mora dokaz in njegovo pravnorelevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Upoštevaje navedene kriterije je prvostopenjsko sodišče obrazloženo zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, postavitev izvedencev kemijske, veterinarske in čebelarske stroke ter vpogled v predlagane listinske dokaze - račune in za to navedlo v 23. točki obrazložiteve utemeljene in pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno tako obdolžencema, ker sodišče ni izvedlo (vseh) predlaganih dokazov, ni bila kršena pravica do obrambe. Poleg tega pa zagovornik kot prava uka stranka nedvomno pozna določbe ZP-1 oziroma ZKP, pa tudi številne sodbe Vrhovnega sodišča RS (na primer sodbe IV Ips 86/2010 z dne 20. 3. 2010 in IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008), da mora biti predlagani dokaz pravnorelevanten. Višje sodišče tako ugotavlja, da zagovornik obdolžencev dokaznih predlogov niti ni ustrezno substanciral, da bi se jih dalo obravnavati, saj ni navedel, katera odločilna dejstva obravnavanih prekrškov se s temi dokazi dokazujejo, niti tega ne navaja v sedanji pritožbi.

10Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zavrnilo tudi navedbe obdolžene pravne osebe in odgovorne osebe, da se ne strinjata z ugotovitvami analize zaseženih stvari dne 15. 7. 2015, ker jima ni bilo omogočeno sodelovanje pri analizi teh stvari oziroma izvedenem vzorčenju in kemijski analizi, da bi lahko podala pripombe na metodo dela in na ugotovitve teh kemijskih analiz, kar ponavljata tudi v pritožbi. Za zavrnitev teh navedb je navedlo utemeljene in pravilne razloge (točka 20 obrazložitve), pri čemer se je pravilno oprlo na navedbe veterinarskega inšpektorja E. E. na zaslišanju, da je tekom hišne preiskave ves čas z inšpektorji sodeloval - pooblaščenec - odvetnik obdolžencev (njun zagovornik v tem postopku o prekršku). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotavilo tudi, da niti B. B. niti njegova žena C. C., ki sta bila prisotna na naroku za zaslišanje priče E. E. (list. št. 120 do 122), teh navedb priče nista izpodbijala. Poleg tega je sodišče odločitev pravilno oprlo tudi na listinske dokaze, in sicer na zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 15. 7. 2015 (priloga A8) in na šest zapisnikov o odvzemu vzorcev pravne osebe A. d.o.o. na lokaciji Ulica ... z dne 16. 7. 2016 (številke 001 do 006), ki jih je lastnoročno podpisal tudi odvetnik obdolžencev. Sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da je bil pri vsakem odvzemu vzorcev prisoten odvetnik vprašan, če želi vzporedni vzorec odvzetega vzorca, v vseh šestih primerih je zahteval in dobil vzporedni vzorec, ki mu je bil izročen v kodni vrečki pod zaporedno številko (007, 008, 009, 010, 011 in 012) in izročen v hrambo ter (morebitno) analizo. Prav tako je bil ob vsakem vzorčenju odvetnik vprašan, če ima na potek vzorčenja in zapisnik o vzorčenju kakšno pripombo in iz vseh šestih zapisnikov o odvzemu vzorcev za laboratorijske preiskave izhaja, da pripomb ni imel in da je vse zapisnike podpisal brez pripomb. Obdolženca pa v postopku na prvi stopnji sodišču nista predložila analize vzporednih odvzetih vzorcev in sodišču prve stopnje tudi nista podala dokaznega predloga za izvedbo te analize, prav tako tudi pritožbi ne prilagata analize teh vzorcev, iz katere bi izhajale drugačne ugotovitve kot iz poročila laboratorija za ... o preiskavi vzorcev (priloga A6).

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede analize pošiljke z dne 8. 6. 2015, saj sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na analizo te pošiljke, temveč na analizo vzorcev, odvzetih pri hišni preiskavi dne 15. 7. 2015. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 13 obrazložitve), je namreč na podlagi zbranih informacij inšpektor predlagateljice Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin na podlagi 12. alineje 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru dne ... 6. 2015 opravil navidezni nakup zdravil za zdravljenje varoje pri B. B. ... in je analiza pokazala, da so v pripravku, ki ga je kot zdravilo za zdravljene varoje v imenu B. B. poslala njegova žena C. C., prisotne substance amitraz in njegovi metaboliti, rotenon in klorfenvinfos, zato obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da sta B. B. in njegova žena C. C. storila očitane jima prekrške. Predlagateljica je sodišču med drugim tudi na podlagi podatkov analize te pošiljke podala predlog za hišno preiskavo, na podlagi katerega je nato Okrajno sodišče v Cerknici izdalo odredbo PRhp 7/2015-0406 za hišno preiskavo vseh poslovnih prostorov podjetja A. d.o.o. in zasebnih prostorov na naslovu Ulica ... s pripadajočimi pritiklinami in stanovanjske hiše na naslovu ... s pripadajočimi prostori in pritiklinami, poslovnih in zasebnih prostorov stavbe s pripadajočimi prostori na naslovu …., katerih lastnik je B. B. ter nadstreška, katerega lastnik je Občina ... in ga uporablja B. B. ter vozil last A. d.o.o., vozil last B. B. in ter vozil last C. C.

12Višje sodišče nadalje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče odločitve ni oprlo le na izpovedbi dveh prič (C. C. in veterinarskega inšpektorja E. E.), kar uveljavljata pritožnika, temveč tudi na obsežne listinske dokaze (med drugim na odredbo o hišni preiskavi PRhp 7/2015-0406), zapisnik o hišni preiskavi, ki ga je podpisal tudi odvetnik obdolžencev O. O., šest zapisnikov o odvzemu vzorcev za laboratorijske preiskave, album fotografij o opravljeni hišni preiskavi, poročilo laboratorija za ... o preiskavi vzorcev). Sodišče je v skladu z načelom proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) ocenilo vsak dokaz posebej (tudi izpovedbo C. C.) in povedalo, katera dejstva se z njim ugotavljajo, obrazložilo, zakaj je dokaz verodostojen oziroma neverodostojen, ter ocenilo vse izvedene dokaze skupaj. Na podlagi tako izvedenih in ocenjenih dokazov je utemeljeno zavrnilo navedbe pravne osebe in odgovorne osebe na zagovoru, v katerem sta storitev očitanih jima prekrškov zanikala. Pravilno je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru odgovorna oseba - neposredni storilec B. B., direktor pravne osebe A. d.o.o., zato je utemeljeno zavrnilo navedbe zakonitega zastopnika pravne osebe B. B., njegove navedbe kot odgovorne osebe in navedbe priče C. C., da telefonska številka 000 ne pripada pravni osebi. Sodišče je ugotovilo, da je bila navedena številka objavljena na internetni strani pravne osebe in je predlagatelj pridobil podatke o pravni osebi prav na podlagi te telefonske številke, na kateri so občani naročali kartonske paličice za zdravljenje varoje. Glede na ugotovitve opravljene hišne preiskave sta tako predlagatelj kot tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da je odgovorna oseba B. B. kot neposredni storilec in direktor pravne osebe A. d.o.o. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tudi C. C., za katero sta obdolženca v pisnem zagovoru zatrjevala, da je na celotnem seznamu (seznam prejemnikov in pošiljateljev na disketi priloženi zadevnemu obdolžilnemu predlogu), razen štirih pošiljk, kjer je navedena družba A. d.o.o., navedena kot pošiljatelj, zato ni podana vzročna zveza med ravnanji C. C. in prekrški, ki se očitajo pravni osebi A. d.o.o., kar ponavljata tudi v pritožbi. Priča C. C. je na zaslišanju le pavšalno navajala, da pravna oseba in B. B. s to zadevo nimata nič, na vprašanje sodnice pa teh navedb ni konkretizirala in je, ko ji je sodnica predočila izpis iz internetne strani (... A. d.o.o.) z dne ... (priloga A2), na kateri sta na levi strani napisani dve telefonski številki, prva stacionarna številka, druga pa številka GSM (000), ki se pojavlja tudi v uradnem zaznamku o dogodku veterinarskega inšpektorja (priloga A3), izjavila, da je to številka njenega očeta, na vprašanje sodnice, zakaj se ni oče oglasil na telefonsko številko pa je izjavila, da o tej zadevi ne ve nič. Glede na takšno pavšalno in zato neverodostojno izpovedbo priče C. C. (ki jo je obramba predlagala kot razbremenilno pričo, saj naj bi po navedbah obrambe izpovedala o okoliščinah, ki so obdolžencema v korist), ko priča svojih navedb na zaslišanju ni konkretizirala niti na postavljena vprašanja sodišča, priča prvostopenjskemu sodišču utemeljeno ni uspela vzbuditi dvoma o pravilnosti ugotovitev pravega (neposrednega) storilca prekrškov, zato je sodišče zagovor zastopnika pravne osebe in odgovorne osebe B. B., da je bila pošiljatelj C. C. in ne A. d.o.o., utemeljeno štelo le kot poskus izmikanja odgovornosti pravih subjektov prekrškov za očitane jima prekrške. Prav tako je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bila C. C. v obravnavani zadevi le v vlogi administrativnega osebja in je med drugim kot fizična oseba odpošiljala pošiljke zdravil za varojo fizičnim osebam in za to prejemala kupnino. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, ko obdolženca v pritožbi ponovno navajata, da družba A. d.o.o. ni nikoli izstavila računov v zvezi s pošiljkami, ker je kot pošiljatelj navedena fizična oseba C. C. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da B. B. in C. C. nista zaposlena v pravni osebi, ne vpliva na dejstvo, da je B. B. odgovorna oseba oziroma neposredni storilec v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZP-1. V skladu navedeno določbo je namreč odgovorna oseba tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, pri čemer je to posameznik, ki na kakršnikoli pravni podlagi sodeluje pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, s čimer je tako podana tudi odgovornost pravne osebe v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZP-1.

13Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov utemeljeno zaključilo, da sta pravna in odgovorna oseba omogočili dajanje v promet zdravila „... za odstranjevanje ...“ brez dovoljenja za promet in s tem kršili prvi odstavek 21. člena ZZdr-2 ter je pravna oseba storila prekršek po 8. alineji prvega odstavka 192. člena ZZdr-2, odgovorna oseba pa prekršek po 8. alineji prvega odstavka 192. člena v zvezi s tretjim odstavkom 192. člena ZZdr-2 (točki I/1 in I/1); da sta omogočili proizvajanje zdravil za zdravljenje varoje pri čebelah, čeprav pravna oseba ni imela dovoljenja za proizvodnjo tovrstnih zdravil, zaradi česar sta kršili 90. in 91. člen ZZdr-2 in je pravna oseba storila prekršek po 49. alineji prvega odstavka 192. člena ZZdr-2, odgovorna oseba pa prekršek po 49. alineji prvega odstavka 192. člena v zvezi s tretjim odstavkom 192. člena ZZdr-2 (točki I/2 in II/2); da sta omogočili uvažanje učinkovine fitofarmacevtskega sredstva pamitraz iz ..., katerega aktivna substanca amitraz se je uporabljala za izdelavo zdravil proti varoji, čeprav pravna oseba ni vpisana v register uvoznikov učinkovin, s čimer sta kršili prvi odstavek 119. člena ZZdr-2 in je pravna oseba storila prekršek po 37. alineji prvega odstavka 192. člena ZZdr-2, odgovorna oseba pa prekršek po 70. alineji prvega odstavka 192. člena v zvezi s tretjim odstavkom 192. člena ZZdr-2 (točki I/3 in II/3 izreka) ter da nista upoštevali prepovedi dajanja na trg ter uporabo določenih substanc pri vseh vrstah živali ter uporabo določenih substanc navedenih v točki I/1 in I/1pri živalih, namenjenih proizvodnji živil s tem, da so zdravila, ki so navedena pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, ki so bila dana na trg, kot učinkovina vsebovala farmakološko aktivne substance klorfenvinfos, tephrosin ter rotenone, ki niso dovoljene v proizvodnji zdravil na teritoriju ES za uporabo pri živalih, v tem primeru čebelah, katerih proizvodi (med) se uporabljajo za prehrano ljudi, s čimer sta kršili 1. in 2. točko prvega odstavka 37. člena ZVMS in je pravna oseba storila prekršek po prvem odstavku 94. člena ZVMS, odgovorna oseba pa po prvem odstavku 94. člena v zvezi s tretjim odstavkom 94. člena ZVMS (točki I/4 in II/4 izreka izpodbijane sodbe).

14Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi navedbe obdolžencev, v katerih sta se smiselno sklicevala na skrajno silo, ter za to navedlo utemeljene in pravilne razloge. Glede na navedeno je bilo tako dejansko stanje obdolžencema očitanih prekrškov v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno in sicer tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem delu.

15Višje sodišče ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče določilo obdolžencema za posamezne prekrške globe v zakonitih mejah. Pravni osebi je za prekrške po 8., 49. in 70. alineji prvega odstavka 192. člena ZZdr-2 oziroma odgovorni osebi za navedene prekrške v zvezi s tretjim odstavkom 192. člena ZZdr-2 (točke I/1 do I/3 in II/1 do II/3 izreka izpodbijane sodbe) določilo globe nekoliko nad spodnjo mejo, predpisano za obravnavane prekrške, vendar je pri tem pravilno upoštevalo okoliščine iz 26. člena ZP-1, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 38). Za prekršek po prvem odstavku 94. člena ZVMS pa je sodišče pravni oziroma odgovorni osebi za prekršek po prvem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 94. člena ZVMS (točki I/4 in II/4 izreka izpodbijane sodbe) določilo globo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku ob upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1.

16Utemeljeno je sodišče prve stopnje pravni osebi določilo tudi odvzem predmetov (prekršek pod točko I/4 izreka), ki se po pravnomočnosti sodbe uničijo, in za to navedlo utemeljene in pravilne razloge, ki jim ni mogoče očitati nerazumnosti, zagovornik obdolžencev pa v pritožbi teh razlogov ne izpodbija. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da se zaseženi predmeti, navedeni v I.c točki izreka sodbe vrnejo pravni osebi.

17Prvostopenjsko sodišče je nato obdolžencema na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo kot seštevek za posamezen prekršek določenih glob.

18Ker na podlagi prvega odstavka 28. člena ZP-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom ali zaradi njega, je sodišče prve stopnje pravni osebi, ki je bila z izpodbijano sodbo spoznana za odgovorno storitve očitanih ji prekrškov, na podlagi drugega odstavka 191. člena ZP-1 utemeljeno in zakonito izreklo tudi odvzem protipravne premoženjske koristi, pri čemer pritožnika te odločitve sodišča niti ne izpodbijata. Znesek, ki se odvzame, pa bo sodišče določilo v posebnem postopku z uporabo določb o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi po ZKP.

19Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zagovornika pravne osebe in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

20Ker zagovornik obdolžencev s pritožbo ni uspel, morata obdolženca na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) in je s količnikom 1,5 pomnožilo sodno takso iz tar. št. 8111 (10 % zneska izrečene globe oziroma največ 10.000,00 EUR za postopek na prvi stopnji) ter za pravno osebo iz tar. št. 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR) tako, da mora pravna oseba plačati sodno takso v znesku 15.075,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 950,74 EUR. Obdolženca morata sodno takso plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo prvostopenjsko sodišče v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.