15. člen ZP-1

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobd

Zakonskega znaka prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 ne predstavlja zgolj dejstvo, da je obdolženec lastnik ali uporabnik predelanega vozila v smislu 28. člena ZMV-1, pač pa je zakonski znak tega prekrška tudi (dejanska) uporaba vozila v prometu.

Pri pravni osebi je ZCestn v 43. členu določil, da se za prekršek kaznuje odgovorna oseba, to je oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, oziroma ki je dolžna izvajati dolžno nadzorstvo (15. člen ZP-1). Brez te določbe, bi lahko pravne osebe, oziroma pravilneje osebe, ki tvorijo personalni substrat pravnih oseb, nekaznovano izvrševale tiste prekrške v cestnem prometu, ki jih sicer lahko stori samo posameznik. Odgovorna oseba po določbi drugega odstavka 43. člena ZCestn je praviloma res zakoniti zastopnik, ni pa to nujno. Namen zakonodajalca ni bil, da je za tak prekršek objektivno odgovoren zakoniti zastopnik, temveč, da za prekršek odgovarja tista oseba znotraj pravne osebe, ki vodi njeno poslovanje (in ki bi tudi lahko sporočila, kdo je bil dejanski storilec prekrška, pa tega ni storila). V tem smislu pritožnik pravilno opozarja, da je pomembno razlikovanje med tako imenovanim dejanskim poslovodjem in "slamnatim direktorjem", ki ne sodeluje pri vodenju poslov družbe. Le glede prvega se lahko vzpostavi domneva, da je on neposredni storilec prekrška. Prekrškovni organ sicer res ne more v vsakem primeru ugotavljati notranji

Pri nadzorstvu gre za vse ukrepe, ki jih je treba izvesti, da se prepreči prekršek, torej tudi za dajanje ustreznih navodil. Da je bila seznanitev z vsemi informacijami, potrebnimi za izvedbo naročenega dela, dolžnost prav vodje obrata, ne more biti dvoma. Uvedba v delo namreč predpostavlja obveščanje o vseh okoliščinah, v katerih se izvaja delo. Prekrškovni organ je zato vodjo obrata pravilno štel za odgovorno osebo. Iz izreka izhaja, v čem je bila opustitev odgovorne osebe. Že s tem, da bi izvajalce opozoril, da niso vsa označena drevesa predmet dogovorjenega dela, bi lahko storilec preprečil nedovoljeno sečnjo. Ker je torej do prekrška prišlo zaradi njegove opustitve (iz izreka odločbe izhaja vzročna zveza med opustitvijo in prekrškom) je bilo v odločbi dovolj argumentirano, zakaj je opustitev dolžnega nadzorstva v konkretnem primeru po moči in učinku enaka neposredni izvršitvi prekrška.

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

Zatrjevanje, da so odgovorne osebe s protipravnim ravnanjem opustile dolžno ravnanje in skrb, saj so pooblaščene opravljati delo v imenu, za račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, je ob upoštevanju določbe 14. člena ZP-1 in glede na preostalo vsebino opisa dejanja, ki ničesar od navedenega ne konkretizira, hkrati pa ustrezno ne razmejuje ravnanja fizičnih (odgovornih) oseb in "ravnanja" pravne osebe v smislu navedene določbe, nevzdržen pravni konstrukt, saj sta v njem pomešani podlagi za odgovornost pravne osebe iz prvega in iz drugega odstavka 14. člena ZP-1, ki sta sicer izključujoči.

V predmetni zadevi bi moral prekrškovni organ v izreku odločbe o prekršku navesti temelj odgovornosti oziroma konkretizirati odgovornost storilca, pa tega ni storil. Ker se iz izreka odločbe o prekršku ne da razbrati, ali je B. B. odgovoren kot posameznik ali kot odgovorna oseba pravne osebe A. d.o.o., je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Po presoji višjega sodišča je v primeru, če je prekršek storjen z motornim vozilom, ki je last pravne osebe in ki je tudi uporabnica elektronskega cestninjenja, lahko (glede na naravo kršitve, ko registrska številka vozila, ni enaka zapisu na OBU napravi), poleg pravne osebe za istovrstni prekršek kaznovana le še odgovorna oseba te pravne osebe. Za odgovorno osebo pravne osebe (po tretjem odstavku v zvezi z 10. alineo prvega odstavka 50. člena ZCestn) je namreč mišljena tista oseba, ki je bila v skladu z notranjimi akti pravne osebe (t.i. uporabnice elektronskega cestninjenja ali na podlagi splošnih predpisov za namestitev OBU naprave v vozilo) tudi zadolžena. Prekrškovni organ je sicer ugotovil, da je storilec uporabljal oziroma vozil vozilo, v katerem je bila nameščena OBU naprava, katere zapis registrske oznake se ne ujema

Prvi odstavek 5. člena ZCes-1 določa, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. V tem odstavku tako ZCes-1 res na splošni ravni prepoveduje izvajanje ali opuščanje kakršnihkoli del, ki bi lahko ali škodovala sami cesti ali pa ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej, pri čemer vplivno območje že tu prostorsko omeji na javno cesto, ter na zemljišča ali objekte ob javni cesti. V nadaljnjih odstavkih (drugi, tretji, četrti in šesti) pa nato še konkretizira ravnanja (dela) in opustitve, ki so na posameznem konkretno določenem območju iz prvega odstavka prepovedana. Kot izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZCes-1, so v tem členu ravnanja, ki jih ni dopustno izvajati v območju javne ceste oziroma njenih sestavnih delih, taksativno našteta, pri čemer določba sama pove, na katerih prometnih in neprometnih površinah (cestišče, cestno telo, brežine, cestni svet in (del) varovalnega pasu) so posamezna v njej določena ravnanja ali opustitve prepovedana. Iz opisa storilki očitanega ravnanja, to je prodaja sa

Če se je sodišče prve stopnje odločilo za dopolnitev dokaznega postopka oziroma izvajanje s strani pravne osebe predlaganih dokazov, bi moralo skladno z načelom materialne resnice, ki ga zavezuje tudi pri presoji okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ustrezno pozornost nameniti verodostojnosti izpovedb oziroma trditev (še posebej ob odsotnosti materialnih dokazov) in se opredeliti tudi do drugačnih stališč, ki jih je glede uveljavljanih razbremenilnih razlogov pravne osebe v odločbi o prekršku zavzel prekrškovni organ. Kadar se sodišče prve stopnje zaradi preverbe zatrjevanih razbremenilnih razlogov odloči za dopolnitev dokaznega postopka, je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da preveri tudi, kakšna je bila reakcija pravne osebe neposredno po tem, ko je izvedela za ravnanje voznika v konkretnem primeru (če pravna oseba dokazil o tem ne predloži sama). Glede na to, da naj bi po zatrjevanju pravne osebe v obravnavani zadevi voznik v samovoljno s kršitvijo njenih navodil in pravil storil štiri hude prekrške, povezane z (ne)varnostjo v cestnem prometu, je v okviru dolžnega nadzorstva zoper takega voznika praviloma potrebna vsaj uvedba postopka za ugotavljanje delovnop

Pritožba utemeljeno opozarja, da iz razlogov sodišča prve stopnje po eni strani izhaja, da so podani objektivni znaki očitanega prekrška zavajajoče poslovne prakse (med drugim tudi, da taka poslovna praksa glede oglaševanja cenovne prednosti zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel), po drugi strani pa v okviru ugotovljenih olajševalnih okoliščin za izrek opomina iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil povprečni potrošnik seznanjen s scenami, po katerih je storilka - pravna oseba prodajala nadzorovano blago (posteljnine) in ga je po teh cenah lahko tudi kupil.

Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti. Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva. Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti. Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za st

Ker je odgovornost samostojnega podjetnika navezana na ravnanje storilca in ne na ravnanje odgovorne osebe samostojnega podjetnika (15. člen ZP-1), čeprav se pojma v konkretnem primeru lahko tudi prekrijeta, pa je ob tem, ko iz odločbe o prekršku z dne 20. 4. 2021 izhaja, da je samostojni podjetnik odgovoren za prekrške, ki jih je storila odgovorna oseba, neposredni storilec voznik A.A, odločilno tudi, kdo je pri samostojnem podjetniku odgovorna oseba v smislu določbe 15. člena ZP-1.

Postopek zoper odgovorno osebo po drugem odstavku 8. člena ZPrCP torej ni samostojen postopek o prekršku, temveč gre še vedno za postopek zoper pravno osebo, za katero pa po izrecni zgoraj citirani določbi zakona odgovarja odgovorna oseba po drugem in tretjem odstavku 15. člena ZP-1. Postopek zoper pravno osebo pa je bil, kot zgoraj pojasnjeno, začet pravočasno.

Ker je v obravnavani zadevi povsem jasno, da je bil direktor pravne osebe tisti, ki je bil dolžan po zakonu opraviti določeno dejanje in je s tem imel "dolžno nadzorstvo" nad samim seboj, v izreku plačilnega naloga ni bilo potrebno pisati nad kom naj bi opravljal dolžno nadzorstvo, in je opis dejanja kot izhaja iz izreka plačilnega naloga za odgovorno osebo pravne osebe dovolj konkretiziran.

Pri prekršku po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU ne gre za kršitev obveznosti, ki jo pravni osebi in njeni odgovorni nalaga zakon, temveč za kršitev obveznosti, ki je posamezni pravni osebi naložena s pozivom prekrškovnega organa. Zato take obveznosti storilec ne more zavestno in voljno kršiti, če ni predhodno seznanjen z vsebino poziva oziroma sploh z obstojem takega poziva. Odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe za tovrstni prekršek zato ni mogoče črpati na podlagi odgovornosti za zakonitost poslovanja pravne osebe.

Storitev prekrška ne pomeni zgolj popolna opustitev izdaje računa, temveč tudi nepravočasna izdaja računa. Peti odstavek 7. člena ZDavPR namreč jasno določa, da mora zavezanec za opravljeno dobavo blaga ali storitev izdati račun najpozneje, ko je dobava opravljena in prejeto plačilo z gotovino. S tem, ko je neposredna storilka račun izdala šele po tem, ko je moški, ki je naročil in plačal pivo, odšel iz lokala, je nedvomno kršila obveznost iz petega odstavka 7. člena ZDavPR.

Sodišče mora glede na pravno podlago storilčevega opravljanja dela ter obseg njegovih pooblastil in obveznosti, povezanih s tem delom, presoditi, ali je voznik tovornega vozila tudi odgovorna oseba imetnika dovoljenja za daljšo dobo uporabe preskusnih tablic oziroma odgovorna oseba pravne osebe za vgradnjo tahografa.

Nesprejemljivo je stališče pritožnika, da je inkriminirana količina iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 vsebovana v prekršku po 2. alineji prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1, saj primerjava obeh prekrškovnih določb pokaže, da gre za dvoje različnih izvršitvenih ravnanj, ki sta sankcionirani kot prekršek. Z vidika ustavno sodne presoje je nesprejemljivo stališče o protiustavnosti roka 5 dni iz določbe četrtega odstavka 55. člena ZP-1 in roka 8 dni iz določbe prvega odstavka 60. člena ZP-1, ki jo pritožnik gradi na okoliščinah konkretnega primera in meni, da bi roki zaradi obsežnosti zadeve morali biti daljši. Takšno stališče bi pomenilo, da bi v vsakokratnem primeru zakon glede na obsežnost zadeve, ali glede na lastno interpretacijo o obsežnosti zadeve, moral določati daljši rok za uveljavljanje pravice do izjave in pravnega sredstva. Predpis o prekršku iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 ne določa, da je storilec lahko odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom, zaradi česar krivdna oblika ni zakonski znak prekrška in ni potrebno, da bi bila konkretizirana v izreku odločbe, temveč zadošča, da je vsebovana v razlogih odločbe o prekršku.</p

Zagovor je osebni privilegij obdolženca, ki ga ta izkoristi ali pa tudi ne. Pomembno je, da mu sodišče poda možnost zagovora in to je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odgovorno osebo pozvalo na podajo pisnega zagovora, ki ga je obdolženi B. B. tudi sestavil, podpisal in sodišču predložil, medtem ko se je ustnemu zaslišanju odrekel. Ker sta bila pisna zagovora določna in podrobna ter sta se v njih pravna oseba in odgovorna oseba opredelila do vseh dejstev in očitkov obdolžilnega predloga, tudi ni prišlo do bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 stori pravna oseba, ki kot ponudnik v ponudbi predloži neresnično izjavo, zato je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno presojalo, ali je bila v ponudbi kot celoti (torej vključno z dopolnitvijo) predložena (ne)resnična izjava ter je z vidika resničnosti izjave ocenjevalo izjavo, ki je bila podana pred javnim odpiranjem ponudb z dne 19. 10. 2016 in dopolnitev izjave na poziv naročnika z dne 11. 11. 2016.

Omogočanja in dopustitve prodaje, ki sta po vsebini obliki udeležbe, brez konkretizacije, kdo je neposredno izvršil prodajo, po naravi in vsebini ni mogoče šteti kot aktivnega ravnanja, s katerim bi odgovorna oseba pravne osebe kršila prepovedni normi iz zadevnih prekršovnih predpisov.