219. člen ZKP

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna. Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga. Vložniki na

Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja. Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.

Ker bi solenitetni priči s svojega položaja ob lestvi kot edinem dostopu na podstrešje nedvomno zaznali, če bi policisti s prenašanjem inkriminirajočega materiala podtikali dokaze, je bila pričama zagotovljena zadostna stopnja nadzora nad potekom hišne preiskave, ne glede na to, da se priči nista nahajali na podstrešju z ramo ob rami s policisti.

ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze. Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.

Višje sodišče sprejema pritožbeno naziranje državne tožilke, da uresničevanje pravnih pravil in pravnih vrednot, ki jih Ustava varuje v 35. in 36. členu, ZKP pa konkretizira v prvem in tretjem odstavku 216. člena, ne zahteva, da bi morali biti obe solenitetni priči navzoči prav pri vsaki najmanjši potezi policistov in prav v vsakem preiskovanem prostoru. Bistveno je zagotoviti, da imata solenitetni priči možnost izvrševati nadzor nad opravljanjem dela preiskovalcev in legitimirati zakonitost delovanja policije.

Obtoženec je ob zaslišanju ob privedbi izrecno izjavil, da govori in razume arabski jezik in se strinja s tem, da se mu tolmači v arabskem jeziku, nato pa je sodeloval v postopku. Iz navedenega tako prepričljivo izhaja, da je razumel arabski jezik in ni slediti nasprotnim navedbam govornika. Iz izjav obtoženca je tako izhajalo, da je tekom predkazenskega postopka razumel arabski jezik in so policisti ustrezno poskrbeli za tolmačenje v jezik, ki ga je obtoženec razumel. Tako je razumel tudi privolitev za pregled elektronske naprave, saj mu je ob podaji privolitve bilo tolmačeno v arabski jezik. Ker je obtoženec soglašal s preiskavo elektronske naprave in podpisal ustrezno listino, je bil pregled elektronske naprave opravljen skladno z 219. členom ZKP. Tujci so bili izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje, kar predstavlja znak kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ni slediti utemeljitvi zagovornika, saj ni nujno, da je nevarnost že povzročena, temveč glede na zakonsko dikcijo zadostuje že izpostavitev tujcev nevarnosti. Že v izreku je jasno opredeljeno, da je obtoženec prevažal deset oseb, od tega je bila ena oseba v prtljažnem prostoru,

Ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist. Ker je dolžnost priče pri hišni preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranosti ni primerno, da so policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega hišna preiskava nezakonita oz. ali je dokaz, pridobljen pri hišni preiskavi, nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. V konkretnem primeru je bil priča upokojen policist, ki četudi je bil kasneje seznanjen z nadaljnjim potekom hišne preiskave, to samo po sebi, ob odsotnosti drugačnih trditev, ne vpliva na zakonitost hišne preiskave. Prav tako ni videti nobenega razloga, da bi natakarica iz lokala, kjer policisti malicajo, ne mogla kot priča nadzirati opravljanja hišne preiskave. Ne za upokojenega policista, ne za natakarico na podlagi podatkov v spisu, upoštevajoč pritožbe

Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato že iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da obdolženec ne more uveljavljati morebitnih nezakonitosti glede odredbe oziroma izvedbe hišne preiskave kasneje v postopku. Presoja zakonitosti ukrepa hišne preiskave se zato že pojmovno lahko opravi zgolj naknadno. Osnovni namen prvega odstavka 165. člena ZKP je zavarovanje dokazov za kasnejši kazenski postopek z opravo formalnih procesnih dejanj, kar lahko pripomore tudi k odkritju storilca kaznivega dejanja. Bilo bi namreč nevzdržno, da se posamezna preiskovalna dejanja ne bi smela opraviti, če je podana določena stopnja verjetnosti ali celo gotovosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer pa identiteta storilca še ni znana. Dokazni standard za opravo nujnega preiskovalnega dejanja mora biti na ravni, kot ga za takšno preiskovalno dejanje sicer predpisuje ZKP. Glede na to, da je namen hišne preiskave prijetje storilca ali odkritje sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, ni vide

Vloga preiskovalnega sodnika je vloga garanta, ki mora napraviti vsebinski preizkus obstoja vseh potrebnih pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Njegova presoja se nato odrazi v obrazložitvi, ki mora ustrezati standardom, kot so se izoblikovali v ustavno sodni praksi. Pomembna je zlasti odločba Ustavnega sodišča Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. Če se preiskovalni sodnik v celoti strinja z obrazložitvijo predloga tožilstva, ni zadržkov, da vsebine predloga ne bi povzel, pa četudi na način, da ponavlja celo pravopisne napake, ki se v pojavljajo predlogu. Tudi uporaba DVD kot priloge k predlogu tožilstva je zgolj pripomoček za učinkovitejše delo preiskovalnega sodnika. Da je preiskovalni sodnik predlog za izdajo odredbe vsebinsko pregledal, kaže še okoliščina, da je istega dne z dopisom zavrnil predlog državnega tožilstva za opravo hišne preiskave pri nekaterih osebah.

Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.

S strani pritožbe problematizirana odredba o hišni preiskavi tako izpolnjuje vse kriterije, ki jih je glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo sprejelo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 13. 6. 2016.

Okoliščine iz predmetnega uradnega zaznamka, povečane porabe električne energije, anonimne prijave ter dejstvo prejšnjih zasegov prepovedanih drog, so takšne narave, da nedvomno na prvi pogled (prima facie) potrjujejo dognanja preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja.

Preiskavi poslovnih prostorov družbe K... in premičnih stvari ter računalnikov in naprav za zbiranje, shranjevanje in prenos podatkov, ki so se v njej nahajali, sta bili opravljeni zakonito, sodišče prve stopnje pa je v sklepu pravilno poudarilo, da je bil predmet preiskave strežnik elektronske pošte za navedeno družbo in zato tudi za elektronski naslov T...., ki se je nahajal na virtualnem strežniku MULTI, ki so ga policisti našli pri preiskavi serverja IBM xSeries 3200 in ga je uporabljala družba K., kot izhaja iz zapisnika o preiskavi premične stvari P.. št. 511-19-101311/12 z dne 22. 8. 2012. Predmet preiskave - strežnik elektronske pošte družbe K... je bil tako pridobljen zakonito in zato ni podlage za izločitev pošte, ki se je na njem nahajala, torej ne gre za podatke na strežniku, ki na podlagi navedene odredbe preiskovalne sodnice za preiskavo računalnikov in drugih naprav ne bi smeli biti pridobljeni in bi jih bilo potrebno iz spisa izločiti.

Položaj osumljenca nastopi takoj, ko obstajajo razlogi za sum, da je oseba storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. To je najnižji dokazni standard, za katerega zadostuje, da temelji na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, četudi zgolj oddaljenih indicih. Izjava D. D. policistom, da je droga v stropu od C. C., izpolnjuje navedeni kriterij dokaznega standarda razlogov za sum. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za nepreverjeno informacijo, saj za obstoj razlogov za sum ni potrebno, da bi bila informacija preverjena.

Po zaznavi večje količine prepovedane droge konoplje v notranjosti hiše so imeli policisti v odredbi za hišno preiskavo, ki je bila izdana zaradi utemeljenega suma, da obtoženec izvršuje prekršek po določbi drugega odstavka 33. člena ZPPPD, zakonito podlago tudi za nadaljevanje hišne preiskave v smeri zasega predmetov, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ustno navodilo (in ne odredba) državne tožilke pa je bilo zgolj napotek policistom za nadaljnje postopanje.

Kabinet in soba v prvem nadstropju stanovanjske hiše, kot prostora v katerih so bili najdeni in zaseženi posušeni rastlinski delci ter zavitek alu folije z rjavo snovjo, kot to izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja z dne 15. 11. 2016, sta bila sestavni del zaključene stanovanjske celote in nista bila zasnovana na tak način, da bi predstavljala ločeno stanovanjsko enoto, v kateri bi lahko bila zasebnost katerega izmed družinskih članov posebej varovana.

Utemeljeni razlogi za sum, kot eden izmed pogojev za zakonitost hišne preiskave, morajo biti po prvem odstavku 214. člena ZKP podani že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo.

Utemeljeni razlogi za sum, kot eden izmed pogojev za zakonitost hišne preiskave, morajo biti po prvem odstavku 214. člena ZKP podani že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Izkazani morajo biti tako, da so lahko kadarkoli preverljivi in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo (antecedenčnost).

Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal. Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP). Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno

Zaupnost razmerja med notarjem in njegovimi strankami je eden od stebrov notarjevega poklica. V tej luči je treba zato presojati pravico do zasebnosti, ki izhaja iz tega zaupnega razmerja. Zavarovana drobrina pri notarjih ni samo zasebnost notarja, ki na določenem računalniku dela, temveč v prvi vrsti zasebnost strank. Poleg tega notariat predstavlja javno službo, v kateri notar v razmerju do strank deluje kot uradna oseba. Iz teh razlogov je varovana dobrina (komunikacijska zasebnost) nedisponibilna. Notar mora podatke varovati v interesu strank in varstva njihovih pravic kot poklicno tajnost. Za preiskavo ali zaseg listin in drugih dokumentov notarske pisarne se zahteva sodna odredba. Glede na naravo stvari velja isto tudi za zaseg nosilcev podatkov, saj v tem primeru nujno pride do posega v komunikacijsko in informacijsko zasebnost. Sodišče bo odredbo izdalo le, če je tak ukrep nujen. Brez sodne odredbe pridobljeni dokazi so nezakoniti, razen v izjemnih primerih (člen 148 in 164 ZKP). Pregled zaseženih elektronskih naprav in podatkov brez kontrole predstavnika Notarske zbornice ni dopusten.