191. člen ZP-1

Temelj odvzemu premoženjske koristi predstavlja pravnomočna odločba Tržnega inšpektorata. Po določbi drugega odstavka 191. člena ZP-1 se v odločbi oziroma sodbi o prekršku izreče samo odvzem premoženjske koristi, če naj se premoženjska korist odvzame pravni osebi. Znesek, ki se odvzame, pa se določi v posebnem postopku pred sodiščem z uporabo določb o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi po zakonu, ki ureja kazenski postopek, to je po Zakonu o kazenskem postopku. Povedano pomeni, da se posebni sodni postopek za odvzem premoženjske koristi lahko začne šele po pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno, da se premoženjska korist odvzame. Zato za začetek teka zastaranja ni pomembno, kdaj je bil storjen prekršek, odločilno je, kdaj je bila odločitev o odvzemu pravnomočna. Od takrat naprej začne teči zastaranje izvršitve terjatve, kar pomeni, da izvršitev terjatve (odmera in nato še izterjava premoženjske koristi) še ni zastarala.

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Odvzem premoženjske koristi in premoženjskopravni zahtevek sta različna kazenskopravna instituta, ki se kvečjemu medsebojno dopolnjujeta, pri čemer prejemniki zneskov po obeh institutih tudi niso enaki. Skladno z jezikovno in logično razlago določbe drugega odstavka 141. člena ZP-1 (argumentum a contrario) ter prvega in drugega odstavka 142. člena ZP-1 lahko oškodovanec premoženjskopravni zahtevek za škodo, ki jo je utrpel s prekrškom, o katerem je odločal prekrškovni organ v hitrem postopku, uveljavlja le v civilnem postopku.

Prekrškovni organ je na podlagi prvega odstavka 28. člena ZP-1 o odvzemu premoženjske koristi pravni osebi odločil po temelju, odmero in dejanski odvzem premoženjske koristi pa je na podlagi drugega odstavka 191. člena ZP-1 opravilo sodišče v posebnem postopku.

Ker je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravni osebi znesek odvzete premoženjske koristi že določil, sodišče ne more več odmeriti še dodatne premoženjske koristi.

Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom ali zaradi njega, premoženje storilca se mora vrniti v položaj pred izvršenim prekrškom.