71. člen ZP-1

Sodišče prve stopnje je prekršilo tako načelo ugotavljanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kot tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter minimalna pravna jamstva storilca v prekrškovnem postopku iz 29. člena URS, saj ni enako skrbno preiskalo okoliščine in ugotavljalo dejstva, ki storilca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist, ampak se je ukvarjalo le z okoliščinami, ki storilca obremenjujejo. Sicer je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se je storilec z vložitvijo ZSV izjavil o prekršku, vendar pa pravica do poštenega postopka zajema tudi pravico obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi, pravico storilca, da je seznanjen z vsem procesnim gradivom, o katerem se lahko izjavi ter pravico storilca, da je navzoč pri izvajanju dokazov. Pri tem pa je bistvo pravice do poštenega postopka tudi pravica storilca, da je na sojenju neposredno navzoč in da se lahko neposredno pred sodiščem izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V njegovi navzočnosti morajo biti v skladu z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti izvedeni dokazi, na katerih temelji odločitev.

Sodišču ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki jih obramba predlaga, temveč le tista, ki so pomembna za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev v zvezi z očitki, ki so naslovljeni na obdolženca, pravnorelevantna dejstva pa se v prekrškovnem postopku ugotavljalo z izvajanjem posameznih dokazov po načelu proste presoje (člen 71 ZP-1).

Načelo uporabe milejšega predpisa se izrecno nanaša na uporabo materialnega predpisa, ne velja pa za upoštevanje dokazov in ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče namreč dejansko stanje ugotavlja na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih mora skrbno pretehtati ter dokazno oceniti vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi ter na podlagi tega sprejeti zaključke o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne. Če ima pri tem sodišče na voljo dva dokaza glede istega odločilnega dejstva, mora torej oba dokaza oceniti in nato obrazložiti, kateremu dokazu verjame. V korist obdolženca po načelu in dubio pro reo pa lahko odloča le v primeru, če ne more z gotovostjo ugotoviti, da so obdolžencu dokazani vsi zakonski znaki očitanega prekrška, taka situacija pa v obravnavani zadevi ni izkazana.

Po stališču pravne teorije (in prakse Vrhovnega sodišča, ki oblikuje sodno prakso tudi na področju prava o prekrških) je čas izvršitve sicer pomembna okoliščina v zvezi s številnimi vprašanji; nedvomno pa v konkretnem primeru ne predstavlja znaka prekrška. V vsakem primeru je potrebno izhajati iz konkretnih znakov prekrška, zato je potrebno v obravnavanem upoštevati, da se obdolžencu očita storitev prekrška kot vozniku osebnega avtomobila, ki je postopal v nasprotju z odredbo policista, ter tako sodba pravilno navaja čas, ko je bil obdolženec udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje je najprej ocenilo posamezno izpovedbo prič in nato v povezavi z vsemi drugimi, kar pomeni, da je postopalo v skladu z dokaznimi pravili, pri čemer ima po določilih 71. člena ZP-1 sodišče pravico do proste presoje dokazov. Ker po četrtem odstavku 107. člena ZPrCP za odklonitev preizkusa ali strokovnega pregleda šteje poleg neposredne odklonitve tudi ravnanje udeleženca v cestnem prometu, s katerim ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa oziroma strokovnega pregleda ali poškoduje oziroma uniči vzorec za analizo, je tako obdolženec s pobegom namesto opra

Glede na dejstvo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel konkretne podatke treh prič oziroma prijateljev, ki so se z njim kot gledalci udeležili nogometne tekme, in relevantne okoliščine, o katerih bi vedeli izpovedati, in ki bi, če bi se izkazale za resnične, njegovo odgovornost za očitani mu prekršek mogle ovreči, bi moralo sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugoditi ter priče zaslišati.

Ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu. Pravno nepomembno je, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična. Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.

Ker je obdolženec uveljavljal, da je pil alkoholne pijače po vožnji, mu je policist pravilno odredil strokovni pregled. Dokazni predlog mora biti substanciran. Sodišče prve stopnje lahko zavrne dokazni predlog, če dajejo drugi zbrani dokazi dovolj podlage za odločitev o odgovornosti in izvedba predlaganih dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Sodišče je dolžno izvesti le tiste predlagane dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in, kjer je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, lahko pa sodišče zavrne izvedbo dokaza v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen (gre npr. za dokaz, ki je povsem neprimeren za ugotovitev nekega dejstva), ali ko je očitno, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (npr. dokazovanje z velikim številom prič ipd). Pri presoji, ali gre za dokaz, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, je takšno oceno sicer mogoče opreti tudi na zaključek, da je dejstvo, na katero se dokaz nanaša, že dokazano, vendar se pri tem sodišče prve stopnje praviloma ne sme spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je po mnenju pritožbenega sodišča storilo prav v obravnavani zadevi, pri čemer ni izvedlo niti enega v korist obdolženca predlaganega dokaza, tudi ključnega z zaslišanjem priče.

Ali je bil storjen prekršek po ZDLov-1, je treba ugotavljati z dokaznimi standardi, kot veljajo v prekrškovnem pravu in jih ureja ZP-1.

Za ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti običajno sicer najmočnejši dokaz o uradno opravljenem dejanju, ni pa nujno vedno le edini, še zlasti ob dejstvu, da je obdolženec poklicni voznik, za katerega preizkusi psihofizičnih sposobnosti ne morejo biti neznanka.

Pravila, da je treba upoštevati dejstvo, ki je za obdolženca bolj ugodno, v prekrškovnem in kazenskem pravu ni.

Sodišče, ki je na podlagi registrske tablice identificiralo lastnika vozila in zaključilo, da je on storilec prekrška, je ravnalo v skladu z 233. členom ZVCP-1.