143. člen ZP-1

Ker na odločitev o tem, kdo nosi stroške postopka, vpliva le to, ali je bila obdolžencu izrečena sankcija za prekršek, pritožbeno sodišče pri predmetni pritožbeni presoji ne more upoštevati pritožnikovih trditev o revščini in slabem premoženjskem stanju. Mu pa na tem mestu pojasnjuje, da sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, sme sodišče na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov prekrškovnega postopka ali odložiti plačilo stroškov prekrškovnega postopka. Predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.

Po določbi 187. člena ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku. Ta določba je specialna glede na določbo 144. člena ZPP in zato izključuje njeno uporabo. Po določbi 143. člena ZP-1 med stroške postopka spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Pritožnik zato pravilno opozarja, da stroški zagovornika bremenijo proračun in to ne glede na izid postopka.

Za zaseg motornega vozila morata biti kumulativno izpolnjena pogoja, da (1) je bil storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška in (2) je izpolnjen eden od alternativno naštetih pogojev, med drugim da gre za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Višje sodišče je sprejelo napačno stališče, da obdolženec ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, to je vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker je bil ustavljen pri redni kontroli prometa.

Za izdajo sklepa, s katerim sodišče odloči o stroških postopka, katerih višina je ugotovljena po izdaji sodbe o prekršku, so odločilne ugotovitve o tem, ali je obdolžencu bila izrečena sankcija za storjeni prekršek, ali mu je s sodbo o prekršku bilo naloženo plačilo stroškov postopka, ali je sodišče s sodbo odločilo tudi, da bo o stroških postopka, katerih višina do izdaje sodbe ni bila znana, odločilo s posebnim sklepom, ali gre za stroške, ki jih je mogoče v skladu s 143. členom ZP-1 šteti za stroške postopka in ali je bila višina teh stroškov sodišču znana po izdaji sodbe.

Po pravnomočnosti sodbe obdolženi ne more več vplivati na to, kdaj bo odrejeno uničenje vozila, zato ne more nositi stroškov, ki so nastali zaradi neažurnega ravnanja sodišča.

Postopanje sodišča, ko je zaradi razglašene epidemije prestavilo zaslišanje policistov za relativno kratko obdobje, ni mogoče oceniti kot neracionalno, nepotrebno in neekonomično ter sodišču pripisovati krivdo, da so zaradi tega nastali višji stroški, kot bi sicer bili. Nastanek teh stroškov je namreč povzročil obdolženec s svojim ravnanjem, ko je vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zaseg vozila v takem primeru je obligatoren, zato stroški hrambe zaseženega vozila, nedvomno potrebni stroški, ki jih je dolžan kriti tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.

Temeljno načelo glede povrnitve stroškov v postopku o prekršku, da naj stroške postopka krije tisti, ki mu je izrečena sankcija za storjeni prekršek, proračun pa je mogoče obremeniti s stroški postopka le v primeru, če je bil postopek o prekršku ustavljen (in torej ni bila izrečena sankcija za prekršek). Ker predstavlja izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zgolj dodatno posledico oziroma sankcijo, ki se jo izreče po pravnomočnosti izreka stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec (praviloma) ne more biti upravičen do povračila stroškov zastopanja po zagovorniku. V posledici ugoditve predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bila vložena pritožba, ki bi ji bilo ugodeno in bi bil postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ustavljen. Ker pa je vprašanje povračila stroškov v celoti urejeno v določbah 143. do 149. člena ZP-1, v postopkih o prekrških ni mogoče smiselno uporabljati niti določb ZUP niti določb ZKP.

Določba 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe predstavlja specialno določbo v razmerju do tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu sroškov v zvezi z njihovim delom. Pravilnik o pogojih hrambe je namreč poseben pravilnik, ki ureja specifično situacijo hrambe predmetov zaseženih v kazenskem postopku (in postopku o prekršku) in v okviru tega pravilnika je posebej urejena tudi tarifa za plačilo hrambe in povračilo stroškov v zvezi s hrambo, pri čemer pa tretji odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe ne določa zgolj drugačne cene posamezne manipulacije, temveč glede na besedilo te določbe omejuje upravičenost do plačila nagrade za manipulacije na enkratni znesek.

Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov v tem, da izvedenec ni materialno prikrajšan zaradi prihoda na sodišče zaradi podajanja ustnega podajanja izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko prišel na sodišče in podal ustno mnenje. Zato je v celoti pritrditi sodišču prve stopnje, da izvedenec ni upravičen do povračila 0,90 EUR za plačilo parkirnine, ker tudi sam navaja, da je dejansko niti ni plačal, strošek s plačevanjem letne dovolilnice za parkiranje v II. coni pa ni mogoče pripisati posamezni zadevi, saj je očitno, da to dovolilnico izvedenec uporablja neomejeno. Do povračila stroškov zastopanja po odvetniku bi izvedenec bil upravičen le v primeru, če bi ga tudi dejansko zastopal odvetnik in bi mu dejansko nastali stroški (izdatki) v zvezi s plačilom storitev zastopanja odvetniku. Če izvedenec za varstvo svojih pravic skrbi sam, in v tem smislu ″sam opravlja delo odvetnika″, ne more biti upravičen do ″plačila″ za vloge, ki jih je sam sestavil, saj v tem primeru ni materialno prikrajšan za sredstva, ki jih je moral plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec poleg tega, da s pritožbo niti ni uspel, nikakor n

V skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka. Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku.

Da iz zapisnika o ustni obravnavi ne izhaja, kdaj je posamezna priča pristopila in kdaj je končala s pričanjem, je posledica dejstva, da sodišče ni opravilo niz samostojnih narokov za izvedbo dokazov, temveč ustno obravnavo, v takem primeru pa se v zapisnik ne vpisuje uro začetka in konca posameznega pričanja. Kljub temu je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 18. 2. 2019 jasno navedlo, da je zaslišanje izvedenca trajalo eno uro in je temu verjeti, zlasti ko tudi sam pritožnik ne podaja trditev o tem, da bi bila taka ugotovitev napačna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 2. 3. 2018 pisno izdelano izvedensko mnenje ocenilo kot zahtevno, kar je tudi prepričljivo obrazložilo, tudi priprave na ustno podajanje mnenja ni mogoče oceniti drugače kot zahtevno, ne glede na obdolženčevo mnenje, da je izvedenec zgolj prebral svoje pisno izvedensko mnenje, čemur pa zapisnik o ustni obravnavi ne pritrjuje. Če traja čakanje na narok skupaj z narokom do pol ure, izvedencu pripada samo plačilo za udeležbo na naroku. Če pa je čakanje trajalo več kot pol ure, se prizna tudi prve začete pol ure.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da potrebuje izvedenec zmogljivejši računalnik; da gre pri programski opremi za analizo trkov za specialno programsko opremo, ki je ni mogoče uporabljati za druge namene, kot za izdelavo izvedenskih mnenj; da potrebuje specifično pomožno opremo (merilnike razdalj, naklona, kotov in drugo drobno opremo); da se mora udeleževati izobraževanj in da tudi del stroškov elektrike, interneta, ogrevanja prostora, v katerem izvedenec opravlja svoje delo, nastaja pri izdelavi izvedenskega mnenja, vendar ker gre za splošne stroške v zvezi z opravljanjem dejavnosti izvedenca, ki so nujni pogoj za opravljanje dejavnosti, teh stroškov ni mogoče prevaliti na breme naročnika oz. strank. Prej veljavni Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je namreč omogočal odmero drugih materialnih stroškov v pavšalnem znesku, medtem ko sedaj veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, take določbe ne vsebuje. Namen take spremembe po mnenju pritožbenega sodišča ni bil v tem, da se izvedencem, cenilcem in tolmačem omogoči neomejeno priznavanje drugih materialnih stroškov, temveč nasprotno - da se priznavanje teh stroškov om

Nedvomno mora izvedenec, cenilec ali tolmač pri opravljanju nalog v okviru odrejenega dela razpolagati in uporabljati določeno računalniško strojno in programsko opremo, določene naprave, literaturo, pisarniški material, elektriko, vodo in podobno, vendar glede na zgoraj opisano spremembo pravne podlage za odmerjanje nagrade in nadomestila stroškov izvedencev, cenilcev in tolmačev, stroškov v zvezi s tem ne more prevaliti na breme strank. Poleg tega, da ne gre za dejanske izdatke, ki bi se nanašali na konkretno izvedensko mnenje in da izvedenec ni z ničemer izkazal, da naj bi letno naredil okoli 25 izvedenskih mnenj, po mnenju pritožbenega sodišča višina materialnih stroškov ne more biti odvisna od števila izvedenskih mnenj, ki jih posamezni izvedenec izdela v obdobju enega leta. Tako tolmačenje bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave RS, saj bi privedlo do neenakega obravnavanja izvedencev in obremenjevanja strank s stroški izvedenskih del.

Prekrškovni organ oziroma sodišče, ki v postopku zaradi več prekrškov, storilca ne spoznata za odgovornega vseh očitanih prekrškov, morata v sodbi oziroma sklepu (če je to mogoče) izločiti tiste stroške, ki so nastali v zvezi s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen, saj ti stroški bremenijo proračun.

V primeru ustavitve postopka proračun bremeni nagrada za storitve, ki jih je zagovornik opravil v konkretni zadevi.

Temeljno načelo glede stroškov postopka je, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 144. člena ZP-1) in ima storilec (obdolženec) pravico do povračila potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika le, če je bil postopek o prekršku zoper njega ustavljen. Ker je sodišče pri odmeri nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika vezano na stroškovnik, ki ga ta priglaša, bi moral zagovornik v stroškovniku izrecno navesti, kateri priglašeni stroški se nanašajo izključno na procesna dejanja povezana s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen.

Stroške postopka o prekršku plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Stroški postopka pa so med drugim tudi izdatki nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov ter stroški zaradi hrambe, prodaje in uničenja odvzetih predmetov, nastali po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe. Določbe 26. člena ZP-1 zajemajo splošna pravila za odmero sankcije, medtem ko mora sodišče pri odločitvi za stransko sankcijo odvzema predmeta upoštevati specialna določila 25. člena ZP-1. Dosedanje obdolženčevo ravnanje v prometu (predkaznovanost za cestnoprometne prekrške in dejstvo, da je sočasno storil več hujših prekrškov) vodi v zaključek, da je obdolženec nevaren voznik, ki z osebnim vozilom (kot objektivno nevarnim sredstvom) v prometu huje ogroža sebe in še zlasti druge udeležence v cestnem prometu.

Ker samostojni podjetnik posameznik ni posredoval zahtevanih podatkov o njegovem izgubljenem zaslužku, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je podatke o njegovih prihodkih pridobilo s strani Finančne uprave RS, nato pa je na tej podlagi glede na izgubljeni čas odmerilo izgubljeni zaslužek priče.

Dolžnost obdolženčevega zagovornika ni le, da pravočasno priglasi nastale stroške in nagrado, temveč mora zahtevek tudi pravilno specificirati. V postopku o prekršku obdolženčev zagovornik ni upravičen do nagrade za odgovor na pritožbo. Ker obdolženec vloge naslovljene "Pisni zagovor", ki jo je sestavil njegov zagovornik, ni podpisal, ne gre za pisni zagovor obdolženca, ampak za obrambno vlogo, za katero zagovorniku pripada nagrada 50 točk po 3. točki tarifne št. 39 OT. Obdolženčevemu zagovorniku za pritožbo zoper sklep o stroških in nagradi pripada nagrada 50 točk po 3. točki tarifne št. 39 OT, povečana za pavšalni znesek 2 % za materialne izdatke in 22 % DDV.

Glede na podatke o času zaslišanja oziroma prevajanja je potekalo ustno prevajanje v konkretnem primeru kot celota, le z vmesno prekinitvijo med 20.50 in 21.40 uro, zato je potrebno pri odmeri nagrade sodni tolmački upoštevati skupen čas prevajanja brez prekinitve.