Veterinarstvo

Ugriza psa (zakonski dejanski stan), ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, nasprotuje opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv.

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Iz Veterinarskega poročila in zapisnika o inšpekcijskem pregledu kot tudi iz uradnega zaznamka vodje zavetišča izhaja, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil določbo prve alineje prvega odstavka 7. člena v zvezi z 2. členom ZZZiv, po kateri mora skrbnik živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.

UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna. Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organi

UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna. Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo. Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi

Tožnikovi očitki o tem, da je stranka z interesom navedene (dodatne) veterinarje in pomočnike zaposlila zgolj nekaj dni pred razpisom, na presojo pravilnosti toženkinega ocenjevanja prijave stranke z interesom ne morejo vplivati. Niti javni razpis niti Uredba (na kateri ta temelji) namreč ne dajejo podlage za stališče (kot ga smiselno zavzema tožnik), da bi bile pri ocenjevanju prijav po prednostnih merilih upoštevne zgolj dalj časa trajajoče zaposlitve, do katerih bi prišlo v določenem obdobju pred objavo javnega razpisa. Niti javni razpis niti Uredba ne dajeta podlage niti za tožnikovo stališče, da bi moral izbrani koncesionar iste kadre, kot jih je imel zaposlene v času objave javnega razpisa, moral imeti zaposlene tudi kasneje (ves čas trajanja koncesijske pogodbe).

Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota. Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati. Javni razpis je tore

Pri določanju meril za izbor koncesionarjev je tožena stranka vezana na temeljna načela ZJZP, ki naj zagotovijo preglednost, konkurečnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Zato mora sodišče zakonitost teh meril presojati v skladu s temi načeli. Pri uporabi prednostnih meril je treba upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Merilo dosegljivost veterinarja se presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja. Tožena stranka je zmotno uporabila merilo glede načina zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti in po tem merilu izbranemu koncesionarju neutemeljeno dodelila 4 točke, čeprav iz Javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk 1 točka.

Območje prijave podelitve koncesije je mogoče po teritoriju upravne enote, v nasprotju s prej uveljavljenim teritorijem območja občin, tako ni treba, da izbrani koncesionar na zadevnem obrazcu prijavlja še celotno občino, da bi se štelo, da prijavlja celotno izbrano upravno enoto. V konkretni zadevi podatek o številu KMG-MID v posamezni upravni enoti ni vezan zgolj na občine kot celote, pač pa so podatki o številu KMG-MID podani prav po (delih) občin/ah, ki spadajo v posamezno upravno enoto. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi toženka v zvezi z izbranim koncesionarjem morala upoštevati tudi 74 KMG-MID za del občine Škocjan, ki spada v Upravno enoto Sevnico, kot je na to pravilno opozorila že tožnica (ne pa tudi še preostala KMG-MID te občine, ki spadajo pod UE Novo mesto, saj za ta del izbrani koncesionar ni dal prijave.

Pri uporabi prednostnih meril je treba upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Javni razpis v nasprotju z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev dopušča višje ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico, čeprav iz Uredbe izhaja, da je največje območje, za katero se dodeli koncesija, območje ene cele upravne enote. Merilo dosegljivosti veterinarja v ambulanti se presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno področje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je izven nje). Zmotno je stališče, da prijaviteljem za vsako ambulanto oz. podružnico pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.

Pri merilu tako, kot je bilo uporabljeno, po presoji sodišča ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote (v tem primeru gre za eno občino), prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve. Zato ima prav tožnica, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (občino Horjul) ni v razumni povezavi s koncesijo.

Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante. Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske de

Stranka lahko ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je zahtevala že v tožbi. Tako lahko spremeni svojo tožbeno zahtevo tudi v ugotovitveno tožbo, saj s tem ne zahteva več, kot se zahteva z izpodbojno tožbo. Špediter ni lastnik blaga, ki se prevaža, in posledično z njim ne more razpolagati kot lastnik. Lastnik blaga je naročitelj blaga oziroma uvoznik, v konkretnem primeru tožeča stranka in kot tak odgovoren za pošiljko tudi, če je s špedicijsko pogodbo za izvajanje posameznih nalog v zvezi s transportom preko meje Evropske unije pooblastil špediterja. Po obrazloženem sodišče ne pritrjuje tožeči stranki o kršitvi pravil postopka, ker špediter ni bil zaslišan, niti v zvezi s tem, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za izdajo predmetne odločbe, ker da bi ta morala glasiti na inšpekcijskega zavezanca.

Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.

V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).

V obravnavanem primeru glede na pravno podlago 26.b člena ZZZiv, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ne gre za situacijo, ko bi se ugotavljalo, ali je bil psu kdaj podeljen status nevarnega psa, niti se ne ugotavlja dejstvo ali je bil pes nevaren ali ne, kar neutemeljeno izpostavlja tožnik. Za odločitev na navedeni materialnopravni podlagi je pravno pomembno vprašanje le, ali je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka.

Tožnik je kršil določbe 7. člen ZZZiv s tem, ko živalim ni zagotovil ustreznih bivalnih prostorov, higienskih razmer, doječim kobilam dostopa do vode, mladim konjem pa dnevnega izpusta, kot je bilo določeno v ureditveni odločbi z dne 29. 1. 2019. Zato je bil odvzem konj odrejen pravilno in v skladu z zakonskimi kriteriji, saj z drugimi ukrepi v dve leti trajajočem postopku ni bilo mogoče na drug (milejši) način zaščititi živali.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno katere dokaze glede inšpekcijskega nadzora je upravni organ pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe upošteval, niti ni razvidno, da bi se opredelil do pisne izjave, ki jo je tožnik dal 11. 7. 2019. Praktično je izpodbijani sklep brez obrazložitve. Nekoliko je navedeno napako želel korigirati organ druge stopnje v drugostopenjski obrazložitvi, pri čemer je navajal inšpekcijske nadzore, ki so bili opravljeni na podlagi izvršilnega naslova, vendar se je pa ob tem skliceval tudi na kontrolni pregled z dne 12. 9. 2019, iz katerega naj bi bilo ugotovljeno, da zavezanec ni v celoti izvršil naloženih obveznosti iz izvršilnega naslova, kar pa za obravnavano zadevo ni več relevantno, saj je bil izpodbijani sklep izdan 9. 8. 2019 in stranki odposlan 12. 8. 2019, navedeni kontrolni pregled pa je bil opravljen 12. 9. 2019, torej en mesec po izdaji izpodbijanega sklepa.

Veterinarska zbornica Slovenije med drugim opravlja nadzorno funkcijo nad delom veterinarjev in veterinarskih organizacij kot javno pooblastilo, ki jo je nanjo prenesla država, zaradi česar morajo biti tudi pri postopkih, ki jih vodi, spoštovana pravila postopka, določena v ZUP.

Skrbnik živali je dolžan, ko gre za rejo živali, živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji (1. alinea prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če je opustitev zahtevanega ravnanja iz prvega odstavka tega člena storjena naklepno in nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena ZZZiv).