215. člen ZKP

Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo. Za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšn

Preiskovalni sodnik je v odredbi za hišno preiskavo v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Povsem nepotrebno in nesmiselno je namreč, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.

Nepotrebno in nesmiselno je, da bi preiskovalni sodnik v odredbi za hišno preiskavo navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.

Obvestil, ki jih je policija zbrala od oseb, ne glede na to, ali so jih dale samoiniciativno ali na zahtevo, ne glede na to, ali obstajajo podatki, na podlagi katerih je mogoče preveriti njihovo zanesljivost in objektivno resničnost, ne glede na to, ali so jih dale te osebe anonimno ali ne, ne glede na to, ali se je kateri del njihovih navedb kasneje izkazal za neresničen (posedovanje orožja) ter tudi ne glede na to, ali zadoščajo kriteriju utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se ne izloča iz spisa, saj ne gre za dokaze, na katere bi se lahko oprla sodna odločba (drugače bi bilo le v primeru obvestil, zbranih od priviligirane priče iz 236. člena ZKP, ki se je tekom kazenskega postopka odpovedala pričanju, obvestil od oseb iz 235. člena ZKP, ki ne smejo biti zaslišane kot priče brez odveze dolžnosti varovanja tajnih oziroma zaupnih podatkov in v primeru zbranih obvestil od kasnejšega osumljenca, ki ob zbiranju obvestil policije ne bi bil poučen o svojih pravicah, kar pa ni primer v konkretni zadevi). Le opazovanje (vizualni pregled), pa še to le enkratno, tudi ne predstavlja izvajanja kakšnega prikritega preiskovalnega ukrepa, ki bi pre

Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti. Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.

Pritožnica zmotno navaja, da je sodišče sodbo gradilo na domnevnih izjavah oseb kot izhajajo iz uradnih zaznamkov policije. Drži sicer, da se večina izjav, kot naj bi jih posamezni odjemalci podali na policiji, v sodni preiskavi in na glavni obravnavi ni potrdila, vendar pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke o dokazanosti posameznih prodaj oprlo na pridobljene telefonske komunikacije, glede katere je upoštevaje njene značilnosti jasno, da se nanaša na prodajo prepovedane droge, kot je sodišče prepričljivo obrazložilo v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tem razlogom ni kaj dodati. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni predlog za izrek pogojne obsodbe. Obtoženi namreč predhodno še ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj in se tudi v obdobju šestih let po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni znova znašel v kazenskem postopku, kar kaže na to, da je šlo za enkratno epizodo v njegovem življenju in je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Obtoženi si je očitno tudi uredil življenje, je zaposlen, živi v izvenzakonski skupnosti in skrbi za dva mladoletna otroka, predmetnega kazenskega postopka pa se je redno udelež

Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja. Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.

Dejstvo, da odredbe niso tako vsebinsko obrazložene, kot bi obramba glede na ustavno sodno prakso sedaj pričakovala, je torej pripisati tedaj veljavnemu standardu obrazložitve in ne pomanjkljivi presoji preiskovalnega sodnika. Smisel spremenjene ustavno-sodne prakse je v tem, da je že iz obrazložitve odredb razvidno, da je sodnik dejansko opravil svojo garantno funkcijo, in ne več, da se je zgolj skliceval na predlog državnega tožilca, zaradi česar je tudi potrebno, da za svojo odločitev navede konkretne razloge, ki razumnega človeka prepričajo, da so pogoji iz prvega odstavka 214. člena ZKP izpolnjeni. Taka obrazložitev pa po mnenju pritožbenega sodišča zahteva, da so v njej navedeni že zbrani dokazi ter ugotovljena dejstva in okoliščine z vidika standarda utemeljenih razlogov za sum. Preiskovalni sodnik mora torej navesti, kateri so tisti razlogi, ki utemeljujejo sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ker gre za zgodnjo fazo predkazenskega postopka, ko se še zbirajo obvestila in dokazi, pa je tudi razumljivo, da se preiskovalni sodnik v odredbi še ne more spustiti v podrobno oceno takega gradiva, temveč ta ocena zadošča zgolj za osnovo utemeljenih razlogov za sum.<

Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožilke, da zgolj povzemanje navedb policije o zaznavi 30 rastlin z morfološkimi značilnostmi oziroma vonjem konoplje na dvorišču stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., ki jih občasno uporablja obtoženi (tedaj osumljeni) samo po sebi, brez opravljene lastne presoje dokazne vrednosti teh ugotovitev policije (presoditi je potrebno naravo in zanesljivost informacij in zakonitost dela) s strani preiskovalnega sodnika zadošča za utemeljitev podanih utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Da so le-ti podani mora izhajati iz logičnih in življenjsko sprejemljivih zaključkov preiskovalnega sodnika v zvezi z dejansko podlago za izdajo odredbe. Le-ti pa so v odredbi z dne 1. 10. 2021 povsem izostali. Na podlagi takega povzetka zaznav policije tudi ni mogoče zaključiti, da je sodnik pred izdajo odredbe preveril okoliščino ali se bodo s hišno preiskavo lahko v stanovanjski hiši s pripadajočimi prostori in objekti (sadike so bile zaznane le zunaj objektov) odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek - prepovedana droga.

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ocenili, da ni podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke?

Obtoženčeva predkaznovanost je na splošno res vrednostno nevtralna okoliščina, vendar kolikor se jo poveže z nahajanjem njegovega vozila v relativni bližini kraja storitve očitanega kaznivega dejanja, ki je v povsem drugem delu države, kot je tisti, v katerem je imel obtoženec v tistem času prebivališče, ob upoštevanju, da je bilo vozilo zapuščeno in imelo prižgane pozicijske luči, iz zbranih obvestil od oškodovanca in priče pa je izhajalo, da naj bi storilci pobegnili s kraja dejanja, obtoženčeve predkaznovanosti ni več mogoče šteti kot vrednostno nevtralno okoliščino. V kolikor se vse izpostavljene okoliščine presojajo v medsebojni povezavi, to nedvomno vodi v zaključek, da so bili v času izdaje odredbe izkazani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Obdolžencu je bil telefon zasežen 5. 4. 2018. Iz zapisnika o zasegu predmetov sicer res ni razvidno, da bi bil obtoženec ustrezno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pa je bil o tem privilegiju poučen že 4. 4. 2018 ob 13.20 uri, ko mu je bila odvzeta prostost. Glede na to, da je bil obtožencu telefon zasežen šele naslednjega dne, ves čas pa je bil v prid

Pregled prostora zaradi lastne zaščite (zaščitni pregled, protective sweep) se lahko izvede le, če obstajajo izrazljiva dejstva, na podlagi katerih bi razumno preudaren policist z razumnim sklepanjem zaključil, da obstaja verjetnost, da se na območju, ki ga je treba pregledati, nahaja oseba, ki predstavlja nevarnost zanj oziroma za ljudi na kraju dogodka. Analogno z opravo osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP gre za dokazni standard suma. Zgolj potencialna, teoretična nevarnost za varnost policistov, ki opravljajo hišno preiskavo, pa ne zadošča. Pregled mora biti omejen na površen pregled tistih prostorov, v katerih bi se lahko nahajala taka oseba in ne sme trajati dlje, kot je potrebno za odpravo utemeljenega suma nevarnosti. V okviru zaščitnega pregleda policist osebo, ki odpre vrata stanovanja, lahko pospremi v notranjost stanovanja, če se ta oseba iz nekega razloga (npr. zaradi identifikacije, kot v obravnavni zadevi) vrne v notranjost, da tako zagotovi nadzor nad njo.

Kakor je videti iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 3.9.2022 je bila odredba o hišni preiskavi, pred pričetkom le-te, vročena obtožencu in njegovi tedanji zagovornici, odvetnici A. A., da je bil obtoženec skupaj z zagovornico ob preiskavi navzoč in da sta oba zapisnik o hišni preiskavi tudi brez kakršnihkoli pripomb podpisala. O zakonitosti hišne preiskave in tedaj tudi o zakonitosti pridobitve dokazov pri tem procesnem opravilu ni nikakršnega dvoma. Kolikor pa zagovornik navaja, da je sodišče dejstveni sklep, da je obtoženec ravnal kot član hudodelske združbe oprlo na to, da je bilo pri hišni preiskavi najdenih pet praznih škatel za telefone, pa je iz vsebine točke 29 obrazložitve videti, da je sodišče to ugotovitev oprlo tudi na pričanje dveh prebežnikov in sicer B. B. in C. C., ki sta oba govorila o tem, da je bila pot organizirana, pri njeni organizaciji in realizaciji pa udeleženo več deležnikov. Nenazadnje pa tudi ni moč mimo tega, da sta se tako obsojeni Č. Č., kakor tudi obtoženi D. D. že pred obravnavanim dogodkom, tj. dne 4.7.2022, nahajala na območju Gradina, tj. v neposredni bližini slovensko-hrvaške meje, kar glede

Pritožbeno sodišče tako na podlagi 222.a člena ZKP, predloženega gradiva ob njegovem sprejemu in navedene odločbe Ustavnega sodišča, zaključuje, da mora biti podlaga za zaseg listin ustavna in zakonita sodna odredba, pri čimer je naloga izvenobravnavnega sodnika, da ti njeni lastnosti v postopku po 222.a členu ZKP preveri. V kolikor izvenobravnavni sodnik navedenega preizkusa ne opravi, ravna v nasprotju s svojo garantno funkcijo, ki je v preprečitvi prehoda neustavno in nezakonito pridobljenih informacij, ki jih varuje poklicna zaupnost, k policiji in tožilstvu.

Četudi bi sprejeli stališče, da je z obrazložitvijo, da utemeljeni razlogi za sum storitve prekrška dejansko izhajajo iz predloga, in sicer iz neposredne zaznave policista, da se na navedenem naslovu nahaja večji zimski vrt, v katerem se nahajajo sadike konoplje, v odredbi za hišno preiskavo manjka pojasnilo o tem, iz česa izhaja, da bi se prepovedana droga našla tudi v hiši in vozilih, pa tudi podatek o tem, zakaj se predlaga hišna preiskava ravno zoper konkretnega osumljenca oziroma obdolženca, ko gre dejansko za objekt brez hišne številke in ko tudi v predlogu za izdajo odredbe za hišno preiskavo ni pojasnjeno nič glede lastništva tega počitniškega objekta.

Preiskovalno dejanje hišne preiskave je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Toda čeprav sta fazi namenoma ločeni, preprosto zato, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli, gre z vidika posameznika, v čigar zasebnost se posega, za eno dejanje države. Njena odškodninska odgovornost je zato lahko podana bodisi ker je sicer brezhibno odredbo policija napačno izvedla bodisi ker je hibna že sama odredba, oboje pod pogojem, da napaka policije oziroma sodišča doseže stopnjo kvalificirane napačnosti.

V primeru obstoja osredotočenosti suma storitve kaznivega dejanja lahko organi pregona pridobijo predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, na dva načina. Prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. Drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Vendar pa je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se dejanski stan obravnavane zadeve razlikuje od zadeve, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje in o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. V judicirani zadevi je osumljenec, preden mu je bil dan pravni pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, na poziv policije sam izročil zanj obremenilne predmete, medtem ko v obravnavani zadevi predmeti niso bili pridobljeni prostovoljno z izročitvijo osumljenca, temveč sta jih policista odkrila in zasegla med izvajanjem pregleda prevoznega sredstva in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi obrazložilo, da je akt izročitve predmeta podoben podajanju izjav ter se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi nanj. Kadar obdolženec voljno sodeluje in izroči predmet prostovoljno, mora biti pred tem ustrezno poučen, da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v obravnavani zadevi zaseg predmetov ni bil posledica obdolženčeve volje ali ravnanja, zato policista, ki obdolžencu pred zasegom predmetov nista dala pravnega pouka po četrtem