VSL sklep II Cp 2832/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izdaji začasne odredbe spremeni v III. točki izreka tako, da izdana začasna odredba velja dokler niso podani pogoji za izvršbo.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi, s katero je toženki prepovedalo razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada na računu pri banki N., d.d., in s sredstvi, vezanimi po depozitnem poslu, v skupnem znesku 219.194,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 ter banki naložilo, da toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnih zneskov v navedeni višini iz teh računov, z veljavnostjo začasne odredbe do konca izvršilnega postopka v zvezi s tem sporom.

2Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe uporabiti 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po mnenju pritožbe namreč terjatev po 61. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) predstavlja nedenarno terjatev - obveznost nekaj storiti (prenesti denarna sredstva). Nasprotuje zaključku glede podane aktivne legitimacije. Meni, da so etažni lastniki nujni sosporniki, zaradi česar bi morali vsi skupaj vložiti tožbo. Poudarja, da upravnik U., d. o. o., ni izkazal pooblastila za vložitev tožbe. Glede verjetnosti obstoja terjatve sodišču očita prekoračitev trditvene podlage, ker se je pri izdaji začasne odredbe oprlo na tožbene trditve, čeprav se tožnica v predlogu nanje ni konkretizirano sklicevala. S tem naj bi poseglo v pravico toženke do odgovora na tožbo. Pojasnjuje, da predlagana začasna odredba ni sklepčna. Navaja, da je za obstoj terjatve po 61. členu SZ-1 bistveno, ali je novi upravnik odprl račun, na katerega sredstva kljub zahtevi etažnih lastnikov niso bila prenesena, in da ima pooblastilo za prevzem deponiranih sredstev rezervnega sklada. Teh relevantnih dejstev tožnica ni zatrjevala, niti jih sodišče ni ugotavljalo. Pojasnjuje, da bi vprašanje, ali je toženki prenehala funkcija upravnika (tj. veljavnost odpovedi), sodišče moralo rešiti kot predhodno vprašanje z gotovostjo. Zaradi uporabe dokaznega standarda verjetnosti je sodišče ob reševanju predhodnega vprašanja kršilo ustavno pravico do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in pravico do poštenega sojenja. Ker razlogi pravne varnosti in enakega obravnavanja narekujejo, da se vprašanje reši na enak način, bi sodišče moralo postopek prekiniti do rešitve vprašanja v postopku VII Pg 151/2016. Nasprotuje zaključku, da so etažni lastniki toženki veljavno odpovedali pogodbo o opravljanju storitve upravljanja, in sicer izpodbija ugotovitev sodišča, da je bila dosežena 50% večina pri glasovanju. Opozarja, da je dokazno breme glede 50% večine in pravilnosti glasovanja na tožnici. Meni, da sodišče ni obrazloženo zavrnilo dokaznih predlogov toženke, tj. vpogleda v Pogodbo o medsebojnih razmerjih v spisu VII Pg 151/2016. Po mnenju pritožbe ugotovitev sodišča o doseženi večini pri glasovanju ni obrazložena, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Prav tako odločitev predstavlja prevalitev dokaznega bremena na toženko. Navaja, da je stališče glede pravilnosti glasovanja (da je bilo etažnim lastnikom znano o čem glasujejo, da so podpisi pristni in je bil postopek odločanja izveden zakonito) brez dokazne podlage in upoštevanja ugovornih navedb toženke. Zato je sodišče z zaključkom, so etažni lastniki veljavno odpovedali pogodbo o upravljanju, prekršilo 13. člen ZPP ter zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako izid glasovanja ni bil ugotovljen v skladu s tretjim odstavkom 12. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, saj toženka ni predložila listin o glasovanju upravniku (toženki), da ugotovi rezultat. Poudarja, da tožnica ni izkazala nevarnosti po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena zaradi ravnanja toženke. Nevarnost neupravičene porabe sredstev rezervnega sklada ni izkazana, saj toženka s temi sredstvi po zakonu nima pravice razpolagati. Po mnenju pritožbe izrek izpodbijanega sklepa ni razumljiv, datum, od katerega tečejo zamudne obresti, pa ni obrazložen. Prav tako II. točka izreka ni zakonita, saj zavezuje banko, ki ni bila stranka postopka. Nenazadnje je napačna tudi časovna veljavnost začasne odredbe, ker toženki onemogoča prostovoljno izpolnitev obveznosti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podredno ugoditev pritožbi in ugovoru tako, da se predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe zavrne.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo od toženke (nekdanjega upravnika) zahtevala izročitev sredstev rezervnega sklada po 61. členu SZ-1(1). Trdila je, da so etažni lastniki toženki odpovedali pogodbo o upravljanju. Ker je toženki funkcija upravnika prenehala 27. 1. 2016, bi morala, skladno s 61. členom SZ-1, prenesti sredstva rezervnega sklada na račun, ki ga vodi novi upravnik - družba U., d.o.o. Ob tem je predlagala izdajo začasne odredbe zaradi nevarnosti, da bo toženka razpolaga s sredstvi rezervnega sklada, s čimer bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Prav tako je menila, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nikakršne škode, saj so sredstva rezervnega sklada last etažnih lastnikov.

6Po določilu 270. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

7Pritožba se neutemeljeno zavzema za uporabo 272. člena ZIZ pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe. ZIZ denarno terjatev definira kot pravico do denarnega zneska (1. točka 16. člena). Za opredelitev terjatve kot denarne mora upnik zatrjevati in dokazati, da mu dolžnik dolguje določen denarni znesek. V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala izročitev denarnih sredstev, kar pomeni, da je terjatev denarna. Prenos sredstev pa predstavlja zgolj način izvršbe na denarno terjatev (primerjaj 104. člen ZIZ). Dodati velja, da 270. člen ZIZ, ki ga je uporabilo sodišče, predvideva strožje pogoje za zavarovanje denarne terjatve v primerjavi s pogoji za zavarovanje nedenarnih terjatev po 272. členu ZIZ. Predpisan je namreč ožji nabor pogojev, prav tako je nevarnost za uveljavitev terjatev oblikovana ožje (kot posledica dolžnikovega ravnanja, medtem ko za nedenarne zadošča objektivna nevarnost)(2). Ker je sodišče ocenilo, da so izpolnjeni strožji pogoji za izdajo začasne odredbe po 270. člen ZIZ, je jasno, da so podani tudi milejši pogoji za izdajo začasne odredbe ob uporabi 272. člena ZIZ.

Glede aktivne legitimacije

8Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča o podani aktivni legitimaciji. Skladno z drugim odstavkom 119. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov. Po 100. člena SPZ ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, ki jo lahko izvaja sam, neodvisno od drugih skupnih lastnikov. To pomeni, da je posamezni etažni lastnik aktivno legitimiran za tožbo v zvezi s sredstvi rezervnega sklada - izterjati sredstva rezervnega sklada oziroma zahtevati njihovo izročitev. Ker tožeča stranka kot skupna lastnica zahteva varstvo (skupne) pravice nasproti tretjemu(3), ji s tožbo ni bilo treba zajeti vseh etažnih lastnikov. Kljub temu je to storila in je tožbo vložilo 150 etažnih lastnikov, opredeljenih v seznamu, ki je del tožbe. Aktivna stvarna legitimacija je podana, tudi če na strani tožnikov ne nastopajo vsi etažni lastniki, ker ti niso nujni sosporniki. Stališče teorije in sodne prakse je namreč, da na aktivni strani nujnega sosporništva ni, saj ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev materialnopravnega razmerja, ki nastopa na aktivni strani, če so drugi pasivni(4). Ker je za vložitev tožbe upravičen že posamezni etažni lastnik, pritožbene navedbe, da upravnik U., d.o.o., nima pooblastila za vložitev tožbe, niso relevantne(5).

Glede predpostavke iz prvega odstavka 270. člena ZIZ

9Prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo trditvene podlage pri izdaji začasne odredbe. Pravilno je presodilo, da se je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe lahko sklicevala na tožbene trditve glede verjetnosti obstoja denarne terjatve, ki so bile podane v isti vlogi. Zato njihovo ponavljanje ni bilo potrebno. Ob povedanem sodišče ni poseglo v pravico pritožnice do tridesetdnevnega roka za odgovor na tožbo, ki ga je toženka tudi vložila. Osemdnevni rok za vložitev ugovora namreč ne predstavlja posega v pravico toženke, podati odgovor na tožbo v zakonskem roku.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede nesklepčnosti tožbe. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se sredstva rezervnega sklada nahajajo na računu toženke. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je novi upravnik U., d.o.o., odprl poseben račun za rezervni sklad in toženko pozval k prenakazilu sredstev, česar ni storila. Zato je s tožbo v korist vseh etažnih lastnikov zahtevala prenos sredstev rezervnega sklada na račun rezervnega sklada novega upravnika. Ne držijo torej navedbe pritožbe, da tožeča stranka relevantnih dejstev (da je novi upravnik odprl račun, na katerega sredstva kljub zahtevi niso bila prenesena), ni zatrjevala. Ker teh trditev toženka ni obrazloženo prerekala, se omenjena dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člen ZPP). Zato sodišču teh dejstev ni bilo treba ugotavljati. Toženka je namreč svoje ugovore utemeljevala zgolj z navedbami, da pogodba o opravljanju upravniških storitev ni prenehala veljati, zaradi česar U., d.o.o., ni mogel postati novi upravnik ter navajala razloge za neveljavnost odpovedi. Tudi pooblastilu družbe U., d.o.o., za prevzem sredstev rezervnega sklada, toženka ni obrazloženo nasprotovala. Kljub temu velja dodati, da pooblastilo novega upravnika za prevzem denarnih sredstev rezervnega sklada izhaja iz pogodbe o upravljanju in določil 42. in 43. člena SZ-1. Zmotno je tudi stališče pritožbe o nesklepčnosti tožbe, ker tožnica zahteva plačilo (in ne prenos) sredstev rezervnega sklada. Katero besedo je tožnica uporabila (vračilo, prenos ali izročitev) ni relevantno, saj je jasno, da s tožbo zahteva izpolnitev denarne terjatve - nakazilo sredstev rezervnega sklada.

11Ne drži stališče pritožbe, da bi sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja (prenehanja funkcije upravnika) moralo uporabiti dokazni standard gotovosti. Sodišče je začasno odredbo izdalo v okviru dokaznih standardov, ki jih zahteva ZIZ v 270. členu, to je s stopnjo verjetnosti. Po 270. členu ZIZ namreč sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. To pomeni, da za izdajo začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. Vendar to ni ovira, da sodišče o obstoju nekaterih dejstev ne bi moglo odločiti s stopnjo prepričanja, oziroma se na podlagi procesnega gradiva prepričati s stopnjo gotovosti(6). Napačno je tudi stališče pritožbe, da bi sodišče moralo postopek prekiniti do rešitve predhodnega vprašanja v postopku VII Pg 151/2016. Po 13. členu ZPP sodišče ni dolžno prekiniti postopka, temveč sme samo rešiti predhodno vprašanje, ki še ni bilo pravnomočno rešeno na matičnem področju, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače. Sodnik v vsakem konkretnem primeru oceni, kaj je najbolj smotrno za učinkovito, vendar hitro rešitev spora. Upošteva zlasti, ali je postopek že v teku na matičnem področju in v katerem stadiju. Že okoliščina, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o zavarovanju, ki predstavlja nujen ukrep, potrjuje odločitev prvostopenjskega sodišča, da postopka ne prekine. Zakon o sodiščih namreč postopke zavarovanja uvršča med nujne zadeve. Eno glavnih načel postopka zavarovanja z začasnimi odredbami je načelo hitrosti, zato si mora sodišče prizadevati, da o predlogu odloči hitro in brez nepotrebnih dejanj(7). Ker je bistvo začasnega zavarovanja hitra odločitev o predlogu, bi čakanje na pravnomočno odločitev v zadevi VII Pg 151/2016 pomenilo nesorazmeren zastoj v postopku za izdajo začasne odredbe.

12Zmotna so pritožbena zatrjevanja, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala obstoja terjatve do toženke oziroma veljavne odpovedi pogodbe. V točkah 9 do 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo vse okoliščine glede odpovedi pogodbe o upravljanju toženki. Ugotovilo je, da so etažni lastniki odločitev o odpovedi pogodbe sprejeli z zadostno, 66,39% večino (25. v zvezi s 53. in 60. členom SZ-1). S podpisovanjem listine so sprejeli sklep, da se toženki odpove pogodba o upravljanju, ki je bil toženki vročen 27. 10. 2015 ter za novega upravniki izbrali družbo U., d.o.o., s katero so 30. 12. 2015 sklenili pogodbo.

13Toženka v prvostopenjskem postopku ni trdila, da pri glasovanju o odpovedi pogodbe 50% večina ni bila dosežena, temveč se je le sklicevala na pomanjkljivosti v postopku glasovanja. Že zato sodišče ni imelo razloga za vpogled v Pogodbo o medsebojnih razmerjih v spisu VII Pg 151/2016 glede solastniških deležev etažnih lastnikov. Izvedba dokazov namreč ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tudi sicer toženka ni navedla razlogov, zakaj pogodbe o medsebojnih razmerjih ni mogla predložiti sama, niti ni pojasnila, v čem v njej določeni solastniški deleži odstopajo od deležev, ki izhajajo iz glasovalnih listin. Ni namreč navedla, kakšni so resnični solastniški deleži in zakaj so drugačni od tistih, ki izhajajo iz glasovalnih listin, čeprav je pravilnost višine deležev izkazala z listinskimi dokazili (tj. z zapisnikom iz časa, ko je bila upravnik toženka in soglasjem etažnih lastnikov za toplotno izolacije fasade in strehe). Ker toženka solastniškim deležem ni konkretizirano nasprotovala, tožeča stranka ni bila dolžna posebej trditi, kakšni so bili posamezni solastniški deleži vseh etažnih lastnikov. Takšno dolžnost bi tožnica imela le, če bi toženka specificirano ugovarjala, da so določeni solastniški deleži nepravilni oziroma izrecno zatrjevala, da odpovedi ni izglasovalo zadostno število etažnih lastnikov z določenimi solastniškimi deleži. Ker tega ni storila, sodišče ni bilo dolžno natančnejše obrazložiti ugotovitve, o doseženi večini pri glasovanju.

14Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da podpisi na glasovalnih listinah izkazujejo resnično voljo etažnih lastnikov, katerim je bilo znano, o čem glasujejo. Tožeča stranka je zadostila dokaznemu bremenu glede pravilnosti glasovanja s predloženimi glasovalnimi listinami (A6-A10), ki niso vzbudile dvoma, da podpisniki ne bi vedeli o čem glasujejo. Glasovalne listine so namreč vsebovale zapis, na kaj se sklep nanaša (tj. da se sporni sklep nanaša na odpoved pogodbe). Toženka pa razen pavšalnih, dokazno nepodprtih trditev o zavajanju etažnih lastnikov, ni podala razlogov, ki bi govorili v prid nepristnosti listin.

15Po 12. členu Pravilnika o upravljanju večstanovanjske stavbe bi sicer toženka res morala ugotoviti rezultat glasovanja in ga objaviti. Te obveznosti ni izpolnila, čeprav je ob odpovedi pogodbe prejela vse potrebne listine o glasovanju (kar tudi sama priznava – 10.-12. točka ugovora). Vendar opustitev dolžnosti toženke ne more privesti do neveljavnosti sklepov, saj zaradi nedopustnega ravnanja (kršitev obveznosti) toženke, tožnica ne more trpeti negativnih posledic. Pripomniti velja, da opustitev objave glasovanja ne vpliva na veljavnost sklepov, saj so ti veljavno sprejeti že s trenutkom, ko je zanje glasovalo več kot 50% etažnih lastnikov po solastniških deležev. Da bi bili zaradi kršitve toženke sprejeti sklepi neveljavni, pa niti SZ-1, niti Pravilnik ne določata. Tudi sicer je toženka zgolj pavšalno ugovarjala, da rezultati glasovanja niso pravilni, saj ni ponudila drugačnega izračuna rezultatov. Zato se trditve tožnice o doseženi zadostni večini štejejo za priznane (214. člen ZPP).

Glede predpostavke iz prvega odstavka 270. člena ZIZ

16Pritožba ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča (12. točke obrazložitve), da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo, ker ni lastnica denarnih sredstev rezervnega sklada. Prepoved razpolaganja se nanaša na sredstva rezervnega sklada, ki predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov, s katerim toženka brez njihovega soglasja ne more razpolagati. S prepovedjo razpolaganja torej toženka ne more utrpeti škode, saj pravice samostojnega razpolaganja sploh nima(8). Zato izkaz nevarnosti ni potreben in pritožbene navedbe v tej smeri niso relevantne za odločitev(9). Upnik namreč ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

17Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da datum teka zamudnih obresti ni obrazložen. Ker toženka teku zamudnih obresti ni ugovarjala, obrazložitev obrestnega dela ni bila potrebna. Pritožba ne more uspeti z očitki, da izrek zavezuje tretjo osebo, ki v postopku ni sodelovala. Sodišče je namreč prepoved plačila pravilno naložilo banki kot organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima toženka kot dolžnica odprt račun (138. člen ZIZ). Zmotno je stališče, da zaradi izdaje začasne odredbe toženka obveznosti ne more izpolniti v paricijskem roku. Če bi toženka obveznost prostovoljno izpolnila, bi lahko dosegla prenehanje začasne odredbe na podlagi spremenjenih okoliščin po drugem odstavku 278. člena ZIZ.

18Pritožba utemeljeno nasprotuje trajanju začasne odredbe do konca izvršilnega postopka. Po 267. členu ZIZ je začasno odredbo mogoče izdati vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. To pomeni, da s stekom pogojev za izvršbo preneha prej izdana začasna odredba. Upnik lahko predlaga in uživa začasno zavarovanje najdlje do nastopa teh pogojev(10). Začasne odredbe torej ni mogoče izdati s trajanjem do konca izvršilnega postopka, temveč le do izpolnitve pogojev za izvršbo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je delno ugodilo ugovoru in sklep o začasni spremembi spremenilo glede trajanja začasne odredbe, tako da velja do nastopa pogojev za izvršbo (tretja točka 365. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

19Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

20O stroških postopka za izdajo začasne odredbe (tudi pritožbenih) bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Po tej določbi mora upravnik na dan prenehanja pogodbe o upravljanju upravniških storitev sredstva, zbrana na računu, prenesti na račun, ki ga za večstanovanjsko stavbo vodi na novo izbrani upravnik.

Op. št. (2): Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, str. 20, 21.

Op. št. (3): Tožniki toženki očitajo, da neupravičeno zadržuje sredstva rezervnega sklada, ki je skupna lastnina etažnih lastnikov in jim s tem onemogoča razpolaganje in uporabo skupnega premoženja.

Op. št. (4): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 254, in sodba in sklep II Ips 71/2011 s 6. 6. 2011.

Op. št. (5): Dodati velja, da so etažni lastniki na zboru 11. 2. 2016 (A34) sprejeli sklep, da upravnik U., d.o.o. vloži tožbo zoper toženko in pooblasti odvetnico A. G. Tudi očitki, da tožeča stranka ni dokazala da so tožniki etažni lastniki, ne zdržijo resne presoje, saj navedeno izhaja iz predloženih listinskih dokazil, med drugim tudi zapisnika zbora etažnih lastnikov iz časa, ko je bila toženka upravnik (glej priloge A40, A47, A48).

Op. št. (6): Tako je sodišče presodilo okoliščine, ki se nanašajo na prenehanje pogodbe o upravljanju toženki in veljavnost pogodbe z novim upravnikom.

Op. št. (7): Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, str. 212.

Op. št. (8): Toženka v pritožbi sama priznava, da denarnih sredstev ne more dvigniti z računa oziroma da nima pravice razpolagati z denarnimi sredstvi.

Op. št. (9): Primerjaj VSL sklep II Cp 2893/2016 s 16. 11. 2016.

Op. št. (10) Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, str. 260, 261 in VSM sklep I Ip 30/2015-1.