138. člen ZIZ

V obravnavani zadevi upnik sicer trdi, da je predujem na računu BS za sodne depozite dolžnikovo premoženje, vendar pa upnik za poseg na to premoženje ni izbral ustreznega izvršilnega sredstva. Bistveno je namreč, da so sredstva, na katera meri upnik, na prehodnem podračunu sodnih depozitov, katerega imetnik je sodišče in ne dolžnik.

RS postane zakoniti prevzemnik dolgov iz izvršilnih naslovov že z uveljavitvijo ZOKIPOSR, pri čemer se kot izvršilni naslov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR šteje tako odločba oziroma druga izvršljiva listina, ki je po 17. členu ZIZ lahko izvršilni naslov, izdana zoper izbrisano družbo, kot tudi izvršljiva listina, izdana zoper družbenika izbrisane družbe. Ker upnik v konkretnem primeru razpolaga z izvršilnima naslovoma zoper izbrisano družbo in njeno družbenico ter je zakoniti prevzemnik dolgov iz takšnih izvršilnih naslovov že vse od uveljavitve ZOKIPOSR dolžnik - to je RS, ni bilo pravne podlage za zavrnitev predloga za izvršbo v delu, v katerem je upnik predlagal prenos zarubljenih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Takšna odločitev je v nasprotju s povsem jasnima in nedvoumnima določbama tretjega odstavka 46. člena in drugega odstavka 138. člena ZIZ. Izvršilno sodišče nima diskrecije, da tedaj, ko so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 46. člena ZIZ samo presoja, ali bo ugodilo predlogu za izvršbo v delu glede zahtevanega prenosa zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun še pred pravno

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali ZIZ omejuje izvršbo po izvršilnih sredstvih iz 7. poglavja "izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet", zlasti iz 138. člena, zgolj na organizacije za plačilni promet v Republiki Sloveniji? - Kaj se šteje za domicil denarnih sredstev pri dolžnikih, ki imajo račune odprte pri kreditnih institucijah, ki dejavnost v Republiki Sloveniji opravljajo na podlagi Direktive 2013/36/EU?

Stališče sodišča prve stopnje, da pri izvršbi z rubežem terjatve ni vsebinsko presojalo obstoja terjatve, da ni vsebinsko odločalo o njej in da je upnik s prenosom terjatve pridobil zgolj procesno aktivno legitimacijo za uveljavljanje zarubljenih terjatev, sicer drži. Vendar to ne spremeni, da bi moralo sodišče presoditi ali je upnik do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom zarubil dolžnikove terjatve do njegovih 35 dolžnikov in na njih pridobil zastavno pravico, ki se v stečajnem postopku odraža kot ločitvena pravica. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila, ali pa je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, ki jih predlaga upnik. V kolikor izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa se postavi dodatno vprašanje, ali taka ureditev v ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS. Določbe ZIZ sodišču ne dajejo pooblastila, da bi OPP odrejalo kakršenkoli drug način poplačila upnika, saj bi to pomenilo ravnanje v nasprotju z zakonom. Pritožbeno sodišče zavzema stališče, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, kot je obravnavani postopek, je poseben postopek, v katerem sta združena pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naloži, da v 8 dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Hkrati na podlagi iste zakonske določbe sodišče že dovoli izvršbo, ki se prične opravljati po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Zastaranje terjatve iz pogodbene odškodninske odgovornosti odvetniške družbe po presoji Vrhovnega sodišča ne more pričeti teči dokler pooblaščenec v okviru pooblastilnega razmerja deluje v smeri odvrnitve škodljivih posledic za principala. Drugačno stališče bi pomenilo izvolitev namena odvetništva kot stebra pravne države.

Upnik ima v drugem odstavku 138. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 46. člena ZIZ posebno pravico do poplačila pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Ta pravica je izraz njegovega priviligiranega položaja v izvršbi in načela hitrosti postopka. Vendar zaradi te posebne pravice ne more biti dolžnik prikrajšan za pravico do izjave in pravnega sredstva, to je vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, in do meritorne odločitve sodišča o tem. Zato je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo, da je ugovor dopustno vložiti le do zaključka izvršbe, da mu ni več mogoče priznati pravnega interesa in da ne more doseči ugodnejše odločitve kot je ustavitev postopka. Če sodišče pred umikom predloga za izvršbo oziroma izdajo sklepa o ustavitvi postopka še ni odločilo o vloženih pravnih sredstvih, se lahko ustavitev postopka nanaša le na opravo izvršbe, na pa tudi na fazo odločanja o pravnih sredstvih. Postopek se v takšnem primeru konča šele s pravnomočno odločitvijo o vseh vloženih pravnih sredstvih.

Temeljno pravilo o povračilu izvršilnih stroškov ZIZ določa v petem odstavku 38. člena, po katerem mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi tako ni, ali upnikove vloge, za katere zahteva povračilo stroškov, dosegajo standard obrazloženosti, pač pa vprašanje, ali so bile upnikove vloge z navedbami delnih plačil ter obračuni terjatve potrebne za izvršbo. Sodna praksa v takih primerih zavrača upnikove zahtevke za povračilo stroškov. Pri tem izhaja iz določbe 43. člena ZIZ, ki ne zahteva obrazloženega umika predloga za izvršbo, ter tretjega odstavka 138. člena ZIZ, po katerem mora banka pri izvrševanju sklepa o izvršbi o opravljenem poplačilu upnika takoj obvestiti sodišče. Pregled nad posameznimi poplačili ima organizacija za plačilni promet, ki je v sklepu o izvršbi prva navedena (primarna banka), ki o poplačilu obvešča upnika in sodišče, zato posebna angažiranost upnika v smislu pregleda in obračunavanja terjatve kot se zatrjuje v pritožbi, ni razlog, da se dolžniku naložijo stroški upnikovih vlog, s katerimi je o delnih poplačilih obveščal sodišče, slednje pa je njegovim navedbam sledilo.

Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun. Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

Pri poslovanju s plačilnimi in kreditnimi karticami gre dejansko za tri pogodbe. Prva je sklenjena med banko in prodajalcem (v predmetni zadevi dolžnikom po sklepu o izvršbi), druga je sklenjena med imetnikom kartice in prodajalcem (ob opravi vsakokratne dobave oziroma storitve), tretja pa med banko in imetnikom plačilne kartice. Bistvo tega tristranskega razmerja pa je, da prodajalec plačila dejansko ne dobi od kupca (imetnika kartice), temveč od banke. Ta pa nato plačilo izterja od imetnika plačilne kartice (tudi v primeru, da imetnik kartice nima sredstev, prodajalec, ki je ob sprejemu kartice ravnal ustrezno skrbno, dobi plačilo od banke).

Fiduciarni račun odvetnika ni vezan (ločen) na posamezno stranko, ampak je zbirni račun, na katerem so zbrana denarna sredstva vseh strank, torej tudi premoženje, ki ni dolžničino. Že ta okoliščina ne dopušča izvršbe na računu v skladu s 138. členom ZIZ, saj bi organizacija za plačilni promet lahko za izterjavo dolžničine obveznosti posegla tudi na denarna sredstva, ki niso njena. Komu pripadajo sredstva, ki so vodena na odvetnikovem fiduciarnem računu, namreč organizaciji za plačilni promet zaradi pojasnjenega načina vodenja sredstev na ime odvetnika, ni znano. Šele odvetnik je tisti, ki v skladu z mandatnim razmerjem izroči denarna sredstva posameznim strankam. V tej fazi pa ima upnik možnost, da poseže na terjatev stranke do odvetnika iz mandatnega razmerja, še preden ta denar izroči svoji stranki (rubež in prenos terjatve - 107. in 114. člen ZIZ).

Posamezni etažni lastnik je aktivno legitimiran za tožbo v zvezi s sredstvi rezervnega sklada - izterjati sredstva rezervnega sklada oziroma zahtevati njihovo izročitev. Za izdajo začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. Vendar to ni ovira, da sodišče o obstoju nekaterih dejstev ne bi moglo odločiti s stopnjo prepričanja, oziroma se na podlagi procesnega gradiva prepričati s stopnjo gotovosti.

Na podlagi ugotovitve, da je tožnica po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 138. člena ZIZ poravnala del toženkinega dolga z zarubljenimi sredstvi, je bilo potrebno ob pravilni uporabi 197. člena OZ njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi.

Pravila, po katerih ravna organizacija za plačilni promet, ko izvršuje sklep o izvršbi, in pravila, po katerih ravna izvršitelj v primeru premičninske izvršbe, se razlikujejo, zato je dolžničino pritožbeno stališče, da tudi za banko veljajo enaka pravila kot za izvršitelja neutemeljeno. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je dopustno poseči na denarna sredstva dolžnika na računu pri banki še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, pri čemer se blokada sredstev in s tem njihov rubež opravi takoj, ko banka prejme sklep o izvršbi. Če je predlogu za izvršbo priložen izvršilni naslov kot v obravnavani zadevi, pa banka tudi takoj upnika poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena in 138. člen ZIZ).

Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

Ker je tožena stranka z realizacijo izvršbe dobila poplačilo storitev, ki jih je izvedla v korist tožeče stranke, ni mogoče pritrditi stališču, da je obogatena. Če so obstajali pogoji za utesnitev izvršbe, je eventualno lahko privilegirana proti ostalim upnikom, nikakor pa ni obogatena. Sredstva, ki jih je z realizacijo izvršbe prejela, je dobila kot poplačilo svoje storitve in ne brez pravne podlage. Pravni temelj za prehod premoženja iz premoženjske sfere tožeče stranke v premoženje tožene stranke torej obstaja.

V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je izvršilni postopek končan iz razloga, ker je banka - dolžnikov dolžnik sodišče obvestila, da je upnikovo terjatev v celoti poplačala. Tak sklep za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe. Z izpodbijano odločitvijo se zoper njega ne bo nadaljeval postopek prisilne izterjave. Sprejeta odločitev je zato izključno v njegovo korist.

Bistveni pogoj in s tem podlaga za izplačilo zarubljenih sredstev upniku je pravnomočnost sklepa o izvršbi. Zarubljena denarna sredstva na dolžnikovem računu se namreč lahko izplačajo upniku šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Čeprav se izvršba začne opravljati tudi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, upnik pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne more biti poplačan. Z odpravo klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, je odpadla pravna podlaga za izvedeno izvršbo. V obravnavanem primeru je bilo torej poplačilo upnika v znesku 687,18 EUR izplačano po podlagi, ki je kasneje odpadla. Sprejeta odločitev za povračilo navedenega zneska ter pripadajočih zamudnih obresti je pravilna in skladna s 3. odstavkom 190. člena OZ in 193. členom OZ.