267. člen ZIZ

V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za takojšnjo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Upnik je ob sklicevanju na posebno zakonsko ureditev o varstvu in zavarovanju avtorske pravice konkretno opredelil terjatev, ki jo želi zavarovati, konkretiziral pravno relevantna dejstva o obstoju te terjatve in predložil dokaze za svoje trditve.

Pritožbenim navedbam o hipotetično neugodnih posledicah za tožečo stranko in o tveganju nastanka težko nadomestljive škode zaradi vnašanja podatkov v centralni kreditni register SISBON ni mogoče slediti.

Nacionalna sodišča so zato dolžna upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki), torej tudi odločbo C-287/225 kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir; s slednjo je podana razlaga Direktive 93/13, na podlagi katere je prišlo tudi do spremembe nacionalne sodne prakse v tovrstnih zadevah - tudi pri odločanju o ukrepih zavarovanja so nacionalna sodišča dolžna razlagati lastne nacionalne določbe na način, da so te v skladu s pravom in cilji prava EU, upoštevaje evroskladno razlago.

Pritrditi pa gre pritožbeni graji, da so tožniki, ki so predlog za izdajo začasne odredbe vložili skupaj s tožbo,6 to je v isti vlogi, upoštevaje navedena izhodišča, trditvenemu (in z njim povezanim dokaznemu) bremenu glede obstoja verjetnosti terjatve, ki je prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe po 272. členu ZIZ, na katerega so se v predlogu tudi sklicevali in ga je kot pravno podlago izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, zadostili, ko so zapisali, da se glede izkaza verjetnosti terjatve v celoti sklicujejo na navedbe, podane v tožbi.

Tožnik je z delom zahtevka pravnomočno uspel in so v tem delu podani pogoji za izvršbo, zato izdaja začasne odredbe za zavarovanje (pravnomočno prisojene) denarne terjatve ni več mogoča (267. člen ZIZ). Prav tako ni mogoča za zavarovanje terjatve, za katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ni nastala (tretji odstavek 278. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 264. člena ZIZ).

Upoštevaje, da pritožba ne izpodbija zavrnilne odločitve glede naložene opustitve niti nosilnega razloga zanjo, ki je podlaga za ugoditev ugovoru zoper II. točko izreka sklepa o začasni odredbi, in ki je, glede na namen zavarovanja v zadevah potrošniških kreditov v CHF valuti, upoštevaje sodbo SEU-287/22 z dne 15. 6. 2023, v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, ta pa je po sprejeti odločitvi dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe, pritožba ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo le na zavrnilno odločitev o izvršilnem sredstvu, ki ni samostojne narave.

Odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja sklenjenih pogodb je bila v celoti uresničena z izdajo začasne odredbe. Gre za odločbo oblikovalne narave, zato za njeno učinkovitost ni potrebno nobeno nadaljnje ravnanje, s tem pa tudi ne izrek denarne kazni kot oblike posredne prisile. Prepoved vložitve predloga za izvršbo pomeni ne samo omejitve, temveč odvzem pravice do dostopa do sodišča kot sestavnega dela pravice do sodnega varstva.

Glede na dikcijo 267. člena ZIZ je izdaja začasne odredbe mogoča vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (pravnomočnost odločbe in potek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti), ki so v obravnavanem primeru nedvomno že izpolnjeni. Tožnica že ima izvršilni naslov na izročitev stanovanja, kar ji zagotavlja višjo (kvalitetnejšo) raven pravnega varstva, kot bi jo pridobila z morebitno izdajo začasne odredbe. Dodatno si tožnica svojega pravnega položaja niti ne more izboljšati, saj se predlog za izdajo začasne odredbe vsebinsko popolnoma prekriva s tožbenim zahtevkom, kateremu je bilo ugodeno in je kot že rečeno izvršljiv. To pa pomeni, da je odpadel tožničin pravni interes za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe

Lojalna razlaga določb nacionalne zakonodaje pomeni razlago, skladno s stališči, izraženimi v odločbah SEU (tudi C- 287/22, za katero pritožba očita, da se nanjo primarno opira izpodbijana odločitev), zato uporaba takšne lojalne razlage s sklicevanjem na sodbe SEU ne predstavlja mehanske aplikacije. Kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče vsebino določb ZIZ razlagalo evroskladno z jezikovno in namensko razlago (ki sta lastni našemu nacionalnemu pravu), zato pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost uporabljenega načela primarnosti in razlagalnega pristopa ter ne izkaže trditev o uporabi določb ZIZ contra legem.

Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njegove pravice kot potrošnika ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima tožnik v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ga ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke. V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.

Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage.

Pritožba z navedbami o nepomembnosti odplačanega zneska v EUR in nadaljnjimi o neizkazanosti poplačila glavnice v višini 159.000,00 EUR, ker naj bi do 15. 11. 2023 pritožnik poplačal le 144.978,66 CHF, kot tudi z izraženim naziranjem, da razlika med zneskom, ki ga bo tožnik plačal po koncu kreditnega obdobja, in prejetim zneskom kredita predstavlja ceno toženi stranki za uporabo izposojenega denarja), ne uspe izpodbiti zaključka v izpodbijanem sklepu o preplačilu, obstoječem že v času vložitve tožbe (glej točko 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tega ne more izpodbiti niti z navedbami o možnosti zagotovitve polnega učinka meritorne odločitve tudi po koncu glavne obravnave, v pritožbenem postopku, na podlagi 267. člena ZIZ, saj mora imeti tožnik kot potrošnik ob gornjih izhodiščih možnost, da doseže primerljivo sodno varstvo že tekom pravde, sprožene ravno zaradi uveljavljanja ničnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja.

Pogoj težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je upoštevaje Sodbo SEU treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. To je po že pojasnjenem mogoče doseči le, če potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, ki mu to ni omogočeno, glede na ustaljeno sodno prakso že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi Sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode. V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela. Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih p

ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocen

Če je sklep o izvršbi zaznamovan v zemljiški knjigi, tedaj v tem delu sklep o začasni odredbi ni več potreben (drugi odstavek 278. člena ZIZ).

Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začas

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker je ob formalnem preizkusu ugotovilo, da predlog ni dopusten in s tem tudi procesne predpostavke za njegovo (vsebinsko) obravnavanje niso podane. Ugotovilo je, da so kumulativno izpolnjene predpostavke za predhodno odredbo, ki omogoča močnejše začasno pravno varstvo z absolutnim učinkom. Štelo je, da upnik denarne terjatve, ki je s sodnim uveljavljanjem te že uspel, vendar do izvršbe zaradi njene neizvršljivosti še ne more priti, take začasne odredbe ne more dobiti kljub 267. členu ZIZ, ki jo v takem primeru na abstraktni ravni dopušča. Predlog za začasno odredbo je v takem primeru nedopusten, zaradi česar se zavrže. Hkrati pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je treba kljub "primarnosti" predhodne odredbe preveriti še, ali se z njo dosega enak namen (če tega ni mogoče doseči je začasna odredba kljub temu dopustna). V izpodbijanem sklepu ni navedeno katera od taksativno naštetih predhodnih odredb iz prvega odstavka 260. člena ZIZ daje tožniku enako (ali boljše varstvo) kot predlagana začasna odredba in zakaj.

Tožeča stranka niti ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki se nanaša na razpolaganje z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Zatrjevanje preteklih dolžnikovih ravnanj ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti. Tožeča stranka bi morala izkazati aktivno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve (tožeče stranke). Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna dolžnikova konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Smiselno tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje osebno lastno dolžniku, vendar pa mora biti premoženje pod razpolagalno sposobnostjo dolžnika, saj ta sicer sploh ne bi mogel ravnati na način, da bi premoženje skrival pred upniki. Ravno to aktivno ravnanje dolžnika pa je za izkazan obstoj nevarnosti določeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Mora iti namreč za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kar je v pravnem pomenu to, da ima lahko on razpolagalno

Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo. Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo. Etažni la

Pritrditi je pritožniku, da mora biti podana koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo. Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe morata biti v funkcionalnem razmerju. Ne zadostuje, da tožnica (in sodišče prve stopnje) trdi, da bo ob utemeljenem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko, lahko tožnica ob nadaljevanju izvršilnega postopka dosegla plačilo od tretjega toženca. Toženec mora biti dolžnik materialnopravnega razmerja po tožbenem zahtevku, ki je podlaga predlagani začasni odredbi in če pasivna stvarna legitimacija po tožbenem zahtevku ne obstaja, mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka, česar v danem primeru ni, saj je tožbeni zahtevek uveljavljan zoper drugo osebo (prvo toženko), kot je podan predlog za zavarovanje (tretji toženec).