104. člen ZIZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi

Glede na to, da denarna terjatev občine, katere rubež in prenos je upnik predlagal z dodatnim sredstvom izvršbe, predstavlja najemnino za najem javne gospodarske infrastrukture, ki se financira iz cene gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje temeljne naloge oziroma dejavnosti občine, tj. oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar se zagotavlja tudi z vzdrževanjem in obnovo temu namenjene javne infrastrukture, čemur so sredstva iz naslova najemnine skladno s Pogodbo tudi dejansko in izključno namenjena (22. člen Pogodbe).

Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje z vročitvijo pravnomočnega sklepa o rubežu na podlagi verodostojne listine dolžnikovemu dolžniku s svojo oblastno funkcijo prepovedalo tujemu subjektu določena pravna dejanja. Dejansko bi na ozemlju tuje države izvajalo svojo sodno oblast.

V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata. Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.

Upnik, ki je imel na stavbnih pravicah dolžnika zastavno pravico, je s prenehanjem stavbne pravice na podlagi določila drugega odstavka 264. člena SPZ po samem zakonu pridobil zastavno pravico na dolžnikovi terjatvi iz naslova nadomestila zaradi predčasnega prenehanja stavbnih pravic. Upnik je zato kot zastavni upnik utemeljeno predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem te terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Gre za jamstvo dolžnika v okviru realnega jamstva za dolg dejanskega dolžnika z ustanovljeno zastavno pravico na stavbnih pravicah, ne pa morebiti za nedovoljen poseg v drugo premoženje dolžnika, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik upnika. Izvršilni postopek tako ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do dolžnikvoega dolžnika. Vprašanje ostoja terjatve bo (lahko) predmet morebitnega pravdnega postopka zoper dolžnikovega dolžnika.

Nedvomno je v primeru, ko je sklep izvršilnega sodišča o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo izdan, podan pravni interes upnika, da se kot intervenient v pravdi pridruži dolžniku, ki vtožuje zarubljeno in preneseno terjatev. Enako pa po presoji pritožbenega sodišča velja tudi v položaju, ko sicer sklep o prenosu terjatve v izterjavo še ni izdan, terjatev pa je bila že zarubljena z vročitvijo sklepa o njenem rubežu dolžnikovemu dolžniku. Predlagatelj intervencije ima namreč v teku izvršbo, katere predmet (kot dovoljeno izvršilno sredstvo) je terjatev, o kateri se odloča v predmetnem pravdnem postopku in na kateri ima zastavno pravico in s tem prednostno pravico do poplačila. Uspešnost predlagateljeve (nadaljnje) izterjave zadevne zarubljene terjatve od tožene stranke (v poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke v izvršilnem postopku) je odvisna tudi od uspeha tožeče stranke v predmetni pravdi in bo tako odločitev vplivala na njegov pravni položaj v izvršilnem postopku.

Pri poslovanju s plačilnimi in kreditnimi karticami gre dejansko za tri pogodbe. Prva je sklenjena med banko in prodajalcem (v predmetni zadevi dolžnikom po sklepu o izvršbi), druga je sklenjena med imetnikom kartice in prodajalcem (ob opravi vsakokratne dobave oziroma storitve), tretja pa med banko in imetnikom plačilne kartice. Bistvo tega tristranskega razmerja pa je, da prodajalec plačila dejansko ne dobi od kupca (imetnika kartice), temveč od banke. Ta pa nato plačilo izterja od imetnika plačilne kartice (tudi v primeru, da imetnik kartice nima sredstev, prodajalec, ki je ob sprejemu kartice ravnal ustrezno skrbno, dobi plačilo od banke).

Z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ni (kar avtomatično) ugasnila. Rubež denarne terjatve davčnega dolžnika ni povzročil spremembe upnika terjatve. Očitno je namreč, da se mora za obnovo postopka odločba organa, ki je vodil postopek (v tem primeru odločba DURS-a), opirati na predhodno vprašanje. Ker tožeča stranka v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika (davčnega dolžnika oziroma tožene stranke) ni vložila ugovora iz 174. člena ZDavP-2, čeprav je neposredno zahtevo podizvajalca prejela že dne 29. 8. 2012, pa odločanja o predhodnem vprašanju ni sprožila.

Začasna odredba s prepovedjo dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku izplača sredstva kupnine za prodano nepremičnino, je veljala v teku pravdnega postopka in še 30 dni po njegovem pravnomočnem zaključku. Zaradi izteka njene veljavnosti je ni treba razveljavljati. V primeru njene razveljavitve bi namreč odpadla podlaga za zadrževanje denarnih sredstev pri dolžnikovem dolžniku in za izplačilo dolžnikovega dolžnika tožeči stranki - upniku. Le-ta namreč na njeni podlagi lahko predlaga rubež in prenos te terjatve. Sicer pa sta dediča po pok. tožencu sáma predlagala, da se z začasno odredbo dovoljeno zavarovanje realizira. Dolžnikov dolžnik je torej na potezi, da na osnovi navodil toženčevih dedičev ali sklepa o izvršbi upniku nakaže sredstva kupnine, ki jih zaradi poplačila tožnikove - upnikove terjatve zadržuje.

Posamezni etažni lastnik je aktivno legitimiran za tožbo v zvezi s sredstvi rezervnega sklada - izterjati sredstva rezervnega sklada oziroma zahtevati njihovo izročitev. Za izdajo začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. Vendar to ni ovira, da sodišče o obstoju nekaterih dejstev ne bi moglo odločiti s stopnjo prepričanja, oziroma se na podlagi procesnega gradiva prepričati s stopnjo gotovosti.

Dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep, ki ga izda izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP, s katerim odloči, da ostane v veljavi ločitvena pravica, pridobljena v postopku izvršbe in zavarovanja.

S sklepom o rubežu, kakor tudi s sklepom o prenosu terjatve, ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika. S sklepom o prenosu upnik pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo tako v nobenem primeru ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika. V sklepu o rubežu mora biti terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je terjatev določljiva. Tako ni treba, da bi moral upnik že v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, vedno natančno opredeliti, kot se sicer to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika. Če namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do njegovega dolžnika zadošča, da je terjatev opredeljena na način, da je vsaj določljiva.

Zaključek sodišča prve stopnje, da iz obravnavanega zemljiškega pisma ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavil zoper svojega dolžnika in da zato izvršba z rubežem terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni možna oziroma dopustna, je uporaben zgolj v primerih, ko je upravičeni imetnik zemljiškega pisma hkrati tudi lastnik obremenjene nepremičnine. Dokler gre namreč za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato tudi rubež takšnega zemljiškega pisma upniku ne omogoča poplačila.

Pri izvršbi na denarno terjatev je način prenosa terjatve določen s sklepom izvršilnega sodišča.

Sklep o prenosu terjatve ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na odpravljeno pravnomočnost sklepa o rubežu (izdanega dne 28. 4. 2014), je odpadla zakonita podlaga za izdajo sklepa o prenosu (izdanega dne 10. 9. 2014) iz prvega odstavka 115. člena ZIZ, po kateri sme sodišče sklep o prenosu terjatve izdati šele, ko postane sklep o rubežu pravnomočen.

Soglasje za neposredno izvršljivost da lahko osebni dolžnik ali pa porok – realni dolžnik. Po naravi stvari je obseg soglasja pri slednjem omejen le na poplačilo iz zastavljene stvari. Vendar je to mogoče tudi pri osebnem dolžniku ali poroku in plačniku. Tudi on da lahko soglasje za neposredno izvršljivost le omejeno tako, da se lahko upnik na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa poplača samo iz vrednosti zastavljene stvari ali le iz določenega premoženja, iz ostalega dolžnikovega premoženja pa ne. Ob neuspeli izvršbi na tako stvar mora upnik za izvršbo na drugo dolžnikovo premoženje šele pridobiti izvršilni naslov – notarski zapis v tem primeru lahko predstavlja verodostojno listino (javna listina). Notarski zapis namreč nima učinkov pravnomočnosti, kot jih ima sodna poravnava, ima le učinek izvršljivosti, ki pa mora biti točno določen.

Rubeža terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni mogoče opredeliti kot dovoljeno sredstvo oziroma predmet izvršbe. Iz zemljiškega pisma namreč ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavljal zoper svojega dolžnika, saj je predmet zemljiškega pisma zemljiški dolg, ki ga je ustanovil dolžnik kot lastnik nepremičnin. Zemljiški dolg je oblika t.i. neakcesorne zastave nepremičnine.