VSL sodba in sklep V Cpg 864/2016

I. Pritožba prvega toženca zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. Pritožba drugega toženca zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbama tožencev zoper III. točko izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožnik dolžan v 15 dneh od vročitve te odločbe prvemu tožencu plačati 2.217,49 EUR pravdnih stroškov in drugemu tožencu 1.126,24 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Toženca sta dolžna tožniku v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.080,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugega toženca v višini 30.926,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper prvega toženca v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2012 dalje do plačila in tožbeni zahtevek tožnika zoper drugega toženca v višini 119.074,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka) in

- tožniku naložilo, da toženi stranki v petnajstih dneh plača 1.984,19 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila „tožena stranka“ iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno nedovoljena in delno utemeljena.

5Tožnik je od tožencev zahteval plačilo za uporabo njegovega avtorskega dela, to je projekta oziroma načrtov za čistilno napravo B. Utemeljeval je, da sta načrte toženca uporabila pri izdelavi projektne dokumentacije, ne da bi za to nadaljnje posredovanje ali uporabo avtorskega dela imela tožnikovo soglasje. Prav tako mu nista za projekte ničesar plačala. Čistilna naprava je bila zgrajena po teh načrtih.

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca delno ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Zahtevek zoper prvega toženca pa je zavrnilo na podlagi presoje, da prvega toženca, ki je bil (le) direktor in večinski družbenik drugega toženca, ni mogoče šteti kot solidarno odgovornega za uporabo tožnikovega avtorskega dela. Zato tudi ni mogel biti odgovoren za plačilo nadomestila za uporabo tega dela.

O dovoljenosti pritožbe prvega toženca zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe

7Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da iz pritožbe ne izhaja določno, ali se zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje obsodilo le drugega toženca, pritožujeta oba toženca ali le drugi od njiju. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Pritožba prvega toženca zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe, ki se nanj ne nanaša, ni dovoljena. Pritožbeno sodišče je pritožbo prvega toženca zoper ta del sodbe zato zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

K odločitvi o pritožbi drugega toženca zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe

8Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe je dovoljena le drugemu tožencu. Zato bo pritožbeno sodišče zanj v nadaljevanju tega dela obrazložitve uporabljalo le izraz toženec.

9Presoja sodišča prve stopnje, da so načrti za čistilno napravo B. avtorsko delo, je pravilna. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da načrte za čistilno napravo v B. sestavljajo računalniški izrisi, ki v merilu in z umestitvijo v prostor natančno in podrobno podajajo tehnične karakteristike in podatke ter vsebujejo razlikovalne grafične znake (v izboru barv, debelini črt ipd.) za to čistilno napravo. Na podlagi teh ugotovitev je bila dolžnost sodišča prve stopnje opraviti presojo, ali so načrti varovano avtorsko delo iz 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ali pa gre le za stvaritev iz 9. člena ZASP, ki avtorskopravno ni varovana. S pritožbenim stališčem, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo s strokovnim znanjem za presojo tehničnih skic, toženec ne more uspeti iz dveh razlogov. Prvič zato ne, ker naloga sodišča ni precizna presoja vsebine obravnavanih načrtov, temveč ugotovitev tistih odločilnih dejstev, ki omogočajo sklepanje o obstoju avtorskega dela na podlagi 5. člena ZASP oziroma nevarovanih storitev po 9. členu ZASP. Ravno to nalogo pa je sodišče prve stopnje naredilo pravilno. Ugotovitve sodišča prve stopnje o načrtih za čistilno napravo v B. omogočajo sklepanje, da so ti načrti individualna intelektualna stvaritev s področja znanosti v pomenu generalne klavzule iz prvega odstavka 5. člena ZASP, kjer so avtorska dela opredeljena kot individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene. Drugič pa zato ne, ker predstavlja subsumpcija ugotovljenih dejstev pod pravno normo, ali gre za avtorsko delo (5. člen ZASP) ali pa le za nevarovano stvaritev (9. člen ZASP), uporabo materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Pravno sklepanje pa je pridržano izključno sodišču.

10Natančna presoja načrtov in njihovih karakteristik glede na materialnopravno podlago torej ni potrebna. Uporaba besednih zvez v pritožbi, kot na primer „ob vsem spoštovanju do sodišča“, da je „utemeljitev (sodišča) izrazito laična“, da „nanjo skoraj ni mogoče resno odgovoriti“, da „je treba upoštevati, da v današnjem času izris preko računalnika v barvah in v črtah z različno debelino sam po sebi ne dokazuje projektantskega znanja, temveč le malo veščine uporabe računalnika“ ter da „osnovni računalniški programi (že Word) omogočajo izpis v barvah“ ne le da ne predstavljajo konkretiziranih pritožbenih razlogov (3. točka 335. člena ZPP), temveč odražajo toženčev prezir do razlogov, ki jih je v utemeljitev svoje odločbe navedlo sodišče prve stopnje. Citirani nivo pritožbenega izražanja pa ni skladen z nivojem predpisanega standarda skrbnega in poštenega ravnanja odvetnika (standard odvetniške profesionalne skrbnosti) iz drugega odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv).

11V drugem odstavku 5. člena ZASP so zgolj primeroma našteta avtorska dela. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o obstoju avtorskega dela po vsebini oprlo na generalno klavzulo iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Hkrati se je sklicevalo na 12. točko drugega odstavka 5. člena ZASP, ki kot avtorska dela opredeljuje predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave). Sklicevanje na 12. točko drugega odstavka 5. člena ZASP je odveč, saj je neko delo avtorsko delo že, čim so izpolnjene predpostavke iz generalne klavzule iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi bilo v konkretnem primeru treba uporabiti 9. točko drugega odstavka 5. člena ZASP, ki kot avtorska dela opredeljuje arhitekturna dela, nato pa na podlagi okoliščine, da je čistilna naprava „inženirski“ objekt, ne pa „arhitekturni“, zaključiti, da sporni načrti niso avtorsko delo. Arhitekturna dela namreč ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Ti pogoji pa so v obravnavanem primeru izpolnjeni.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno razmejilo, do kod je segal dogovor pravdnih strank (oziroma njenih predstavnikov) in od kod naprej je šlo za neupravičeno uporabo tožnikovega avtorskega dela. Na podlagi izpovedbe treh zaslišanih predstavnikov pravdnih strank, ki so potrdili, da so na sestanku v Švici govorili o delitvi dela pri projektu čistilne naprave, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da so stranke imele v mislih skupno sodelovanje na javnem razpisu (17. točka obrazložitve). Te dokazne ocene toženec v pritožbi konkretizirano ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prišlo nato do prekinitve sodelovanja (18. točka obrazložitve). Na ta način je sodišče prve stopnje časovno precizno razmejilo domet dogovora (le) kot skupno sodelovanje in kasnejšo toženčevo uporabo načrtov v lastni režiji. Zato ni nobene nedoslednosti v razlogih izpodbijane sodbe glede pogodbenega sodelovanja in nadaljnje presoje zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Pritožbeni očitek, s katerim toženec smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

13Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno razporedilo dokaznega bremena, ko je presodilo, da je bilo na tožencu dokazno breme o obstoju tožnikovega soglasja za brezplačno uporabo načrtov. V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZASP materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela. Uporaba avtorskega dela pa je po drugem odstavku istega člena dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Vsaka uporaba avtorskega dela brez prenosa materialne avtorske pravice je zato brez pravnega temelja, razen če gre za katero od zakonsko določenih izjem (prim. drugi odstavek 21. člena ZASP). Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi.(1) Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo. Dokazovanje obsega in vsebine prenosa materialne avtorske pravice (drugi odstavek 21. člena ZASP) je pozitivno in ne negativno dejstvo. Pritožbeni očitki v zvezi z napačno razporeditvijo dokaznega bremena se tako izkažejo za neutemeljene.

14Dokazno breme, da je imel toženec dovoljenje za brezplačno uporabo tožnikovih načrtov pri samostojni kandidaturi na javnem razpisu oziroma da te načrte brez sodelovanja in vedenja tožnika uporabi in predela, in kakšna je bila vsebina tega dovoljenja, je bilo torej na tožencu. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tega dokaznega bremena toženec ni zmogel. Toženec v pritožbi niti ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki sloni na izpovedbi A. K. (sicer zakonitega zastopnika toženca), da so bili načrti dejansko uporabljeni (17. in 19. točka obrazložitve). Zato je pritožbeno sklicevanje na izpovedbo K. H., češ da z ogledom zgrajene čistilne naprave v B. ni mogel zaznati po katerih načrtih je bila ta zgrajena, nepomembno. S tem argumentom ni mogoče ovreči njegove izpovedbe, da nikoli ni bilo govora o tožnikovem brezplačnem projektiranju načrtov. Kakšna so bila poslovna razmerja med pravdnimi strankami in drugimi gospodarskimi subjekti pri projektih čistilnih naprav v V. P. in R., pravzaprav ni relevantno. Bistveno je, ali je toženec imel soglasje za brezplačno uporabo načrtov glede čistilne naprave v B. ali ne. Celotna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnikovega soglasja za brezplačno uporabo načrtov toženec ni imel, je skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da je smel brezplačno uporabiti tožnikove načrte pri samostojni kandidaturi na javnem razpisu oziroma da te načrte brez sodelovanja in vedenja tožnika uporabi in predela. S tem je tožnikovo delo reproduciral (23. člen ZASP), distribuiral (24. člena ZASP) in predelal (33. člen ZASP), ne da bi za to imel ustrezni pravni temelj oziroma da bi bile nanj prenesene materialne avtorske pravice v skladu z 21. členom ZASP.

15Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki je na podlagi ugotovitve, da toženec ni imel tožnikovega soglasja za brezplačno uporabo tožnikovih načrtov pri samostojni kandidaturi na javnem razpisu oziroma za predelavo teh načrtov brez sodelovanja in vedenja tožnika, tožbeni zahtevek preizkusilo po pravilih o neupravičeni pridobitvi, je prav tako pravilno. V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi(2) in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988(3) in stališče literature.(4) Za presojo utemeljenosti zahtevka po pravilih o neupravičeni obogatitvi pa velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ne triletni. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek še ni zastaral.

16OZ v 198. členu določa, da če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.(5) Merilo za presojo je v skladu s sodno prakso, ki se je oblikovala pri uporabi tega določila, objektivizirano in temelji na namenski razlagi te zakonske določbe. Namen določila je namreč ta, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil.(6) Korist mora biti torej objektivizirana,(7) saj neupravičeni pridobitelj lahko stvar uporablja sam ali jo odplačno ali neodplačno prepusti v uporabo drugemu. Iz zornega kota neupravičeno prikrajšanega način, na katerega pridobitelj uporablja stvar, ni pomemben, saj je pri vseh načinih njegovo prikrajšanje enako, ker stvari ne more uporabljati. Razlike pa tudi ni z vidika neupravičenega pridobitelja, saj vrednost koristi, doseženo z uporabo tuje stvari, merimo z uporabo enakega merila - poštene tržne cene za uporabo stvari.(8)

17Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno metodo za vrednotenje višine avtorskega nadomestila, čeprav se je pri tem zmotno sklicevalo na 81. člen ZASP, ki je umeščen v splošni del avtorskega pogodbenega prava (2. oddelek ZASP; 73. člen ZASP in nasl.), saj o uporabi avtorskega dela ni obstajala pogodba. V prvem odstavku 81. člena ZASP je določeno, da če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP pa je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava glede uporabljenega merila za odmero višine nadomestila, kot mu to v pritožbi očita toženec.

18Sodišče prve stopnje je za določitev višine nadomestila angažiralo izvedenca gradbene stroke, njegovo metodo izvedenskega dela in zaključke pa je tudi obširno povzelo v razloge sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, zato jih ne bo ponavljalo. Odgovorilo bo le še na pritožbene očitke.

19Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo relevantnost pogodbe št. 0011/2006, ki jo je v zvezi s projektom obravnavane čistilne naprave toženec sklenil z Občino B. Toženec v tem sporu ni podal prav določne trditvene podlage o natančnem načinu določanja cene v pogodbi z Občino B. Sicer pa tudi na splošno ni mogoče sklepati, da je v posamični zadevi določena cena po postopku javnega razpisa tudi poštena tržna cena. Zgolj ena pogodba in v njej določen znesek nadomestila ali cene še ne odraža primerne (tj. posplošene, objektivizirane) tržne cene za uporabo stvari v smislu zgoraj povzetih meril za vrednotenje prikrajšanja iz 198. člena OZ.

20Toženec v svoji pritožbi tudi navaja, da bi moral izvedenec upoštevati realne tržne cene, še posebej v P. Podajanje takšnega nesamostojnega ugovora, to je ugovora, ki učinkuje na znižanje primerne cene avtorskega dela, spada v toženčevo trditveno in dokazno breme. To pomeni, da bi moral toženec ponuditi trditveno in dokazno podlago o zatrjevanih nižjih prekmurskih cenah in zanje tudi predložiti dokaze, saj gre za zatrjevane specifične podatke s tega geografskega področja, ki jih zgolj pravila znanosti, stroke in izkušenj ter običajne metode izvedenčevega dela ne pokrivajo. Zato jih izvedenec sam od sebe ni bil dolžan ne poznati ne upoštevati. Ker toženec navedenega ni storil, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko dokaznega postopka ni izvajalo še v to smer.

21Po zavrnitvi meril, ki jih predlaga toženec, se kot najprimernejše merilo za določitev avtorskega honorarja za avtorska dela, ki izvirajo pretežno iz obdobja 2006-2007, izkaže obračun, ki ga je izvedenec gradbene stroke naredil na podlagi Tarifnih pogojev projektantskih storitev 2005, ki jih je sprejela in izdala Inženirska zbornica Slovenije. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je izračun neka hipotetična vrednost. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je vrednost tehnoloških načrtov v obravnavani zadevi izračunana glede na vrednost investicije prav čistilne naprave B. oziroma glede na vrednost tehnološke opreme, zajete v tem delu zneska (l. št. 120 in 129 in 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 15). Prav tako je bilo ustrezno pojasnilo izvedenca, da je glede na specifičnost in zahtevnost objekta ustrezna urna postavka v zgornjem območju cene, saj razmere v gradbeništvu leta 2006 še niso narekovale zniževanja cen v postopkih pridobitve dela (v mnenju na l. št. 130 in v dopolnitvi mnenja na l. št. 167 in 168 in 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 15). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izvedenec v mnenju uporabil maksimalne in nedosegljive urne postavke inženirskega dela. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni zmotno ugotovilo (340. člen ZPP). Izvedenčev izračun zato ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč se v izračunu glede na upoštevane podatke in splošnost meril - Tarifnih pogojev projektantskih storitev - ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela. Takšna metoda pa je skladna z merili sodne prakse pri uporabi 198. člena OZ.

22Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 14. 11. 2014 (r. št. 40) resda izvedencu postavilo vprašanje o tem, kolikšen del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) za čistilno napravo B. predstavljajo načrti tožeče stranke. Vendar je bila bistvena naloga izvedenca ovrednotiti vrednost tožnikovega avtorskega dela, to je njegovih tehnoloških načrtov. Zato pravzaprav ni relevantno, kolikšen delež predstavljajo tožnikovi načrti glede na PGD („% tehnoloških načrtov glede na PGD“), temveč finančna vrednost teh načrtov (v EUR). Takšen finančni izračun pa je izvedenec podal že v prvotnem izvedenskem mnenju z dne 15. 4. 2015 (r. št. 44), podrobneje pa ga je obrazložil še v dopolnitvi mnenja z dne 5. 10. 2015 (r. št. 57). Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni temeljito izvedlo dokaznega postopka z izvedencem.

23V skladu s prvim odstavkom 245. člena ZPP je temeljno pravilo, da izvedensko delo opravlja en izvedenec. Sodišče je zato dolžno izpeljati dokazni postopek in izčrpati dokazno temo s tem izvedencem. Novega izvedenca sme postaviti samo v primeru nasprotij ali pomanjkljivosti ali utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja, če teh pomanjkljivosti ne more odpraviti z angažiranjem že imenovanega izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Tako ravnanje narekuje prvi odstavek 11. člena ZPP, v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Imenovanje novega izvedenca zavleče postopek, praviloma pa tudi poveča stroške postopka. Opisanemu poteku dokaznega postopka so se dolžne prilagajati tudi pravdne stranke, saj je njihova dolžnost prav tako prispevati k ekonomičnemu teku postopka, sicer je ta cilj izjalovljen.

24V konkretnem primeru toženec niti ni predlagal zaslišanja imenovanega izvedenca, vztrajal je le pri imenovanju novega. Take pravice pa mu 254. člen ZPP ne daje. Sodišče prve stopnje torej ni imelo pravne podlage za imenovanje novega izvedenca.

25Ocena, ali je izvedensko mnenje sploh obremenjeno s kakšnimi pomanjkljivostmi, je pridržana sodišču. Tudi če stranka poda pisne pripombe na izvedensko mnenje in celo če stranka zahteva njegovo zaslišanje, sodišče ne stori bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, če izvedenca ne zasliši.(9) Sodišče ne zasliši izvedenca, če stranka ne poda pravno relevantnih pripomb oziroma če je dejansko stanje na podlagi dotlej izdelanega mnenja dovolj pojasnjeno.

26Toženčeve pripombe na izvedensko mnenje so delno pravno nerelevantne, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj in kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Izbrana pravna podlaga izhaja iz razlogov te odločbe in sodbe sodišča prve stopnje. Zato je glede na zavzeta materialnopravna stališča sodišča tudi jasno, katera toženčeva vprašanja so nerelevantna glede na materialno pravno podlago, na katero je oprta izpodbijana sodba. Teh vprašanj pa sodišče ni dolžno obravnavati in se do njih ni dolžno izrecno opredeliti.(10)

27Ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi izvedenskega mnenja toženec, razen v okviru že obrazloženega, konkretizirano ne izpodbija niti v pritožbi. V 243. členu ZPP je določeno, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dokazovanje z izvedencem torej služi za ugotavljanje ali razjasnjevanje dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 350. člen ZPP). Pritožnik zato nosi breme, da pri izpodbijanju dejanskega stanja določno opredeli dejstva, ki naj bi bila zmotno ugotovljena, in navede okoliščine ter vzroke, iz katerih je mogoče razumno sklepati, da je sodišče prve stopnje dejstva napačno ugotovilo. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov (3. točka 335. člena ZPP). Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je namreč izenačena z odsotnostjo pritožbenih razlogov. Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem, da izvedenec ali sodišče nanje ni izrecno odgovorilo, sploh ne predstavlja očitka kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali 22. člena Ustave RS, temveč gre le za izpodbijanje dejanskega stanja, navidezno uveljavljanega kot navedenih procesnih kršitev. Zato so pritožbeni očitki v smeri, da na strankine pripombe ali vprašanja (njen spisek vprašanj) ni bilo odgovorjeno, nekonkretizirano izpodbijanje dejanskega stanja in ne kršitev procesnih jamstev. Dejansko stanje pa je konkretizirano izpodbijano šele, ko pritožnik v opravljeno dokazno oceno sodišča poseže obratno sorazmerno glede na zahteve, ki so pred tem veljale za sodišče v smislu 8. člena ZPP, torej da pritožnik strukturirano in logično izniči vrednost ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj. Takšnega standarda pa toženec v pritožbi ni dosegel.

28Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP, ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba obeh tožencev zoper III. točko izreka sodbe (odločitev o stroških)

29Delno pa je utemeljen pritožbeni očitek zoper stroškovno odločitev. Tožnik je v tem postopku tožil dva toženca, ki ju je zastopala ista pooblaščenka. Zoper prvega toženca je spor izgubil, zoper drugega toženca pa je delno uspel. ZPP v prvem odstavku 161. člena določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Posebnih pravil o povrnitvi stroškov sospornikom, ki so stroškovni upravičenci, pa v ZPP ni. Zato je v sodni praksi sprejeto stališče, da so sosporniki po enakih delih tudi upravičeni do povrnitve stroškov. Kadar dva sospornika zastopa isti pooblaščenec, je posamezen od njiju upravičen le do polovice stroškov dveh tožencev.(11)

30Tožnik je pravdo zoper prvega toženca izgubil. Zato polovico pravdnih stroškov nosi sam. Dolžan pa je prvemu tožencu povrniti polovico skupaj odmerjenih pravdnih stroškov obeh tožencev, ki imata isto pooblaščenko. Ti stroški znašajo 1.667,42 EUR nagrade za postopek, 1.563,00 EUR nagrade za narok, 20 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, 384,80 EUR potnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 4.434,97 EUR. Polovico tega zneska, to je 2.217,49 EUR, je tožnik dolžan povrniti prvemu tožencu.

31Tožnik je zoper drugega toženca uspel v višini 21 % (30.926,00/150.000,00 EUR). Ker za drugega toženca velja pravilo iz prvega odstavka 161. člena ZPP, je tožnik od drugega toženca upravičen zahtevati le sorazmerni del od polovice svojih stroškov. Tudi drugi toženec je upravičen od tožnika zahtevati le sorazmerni del od polovice stroškov obeh tožencev. Polovica tožnikovih priznanih stroškov znaša 2.978,93 EUR, 21 % od tega zneska pa 625,58 EUR. Drugotoženčev uspeh je 79 %, za kar mu pripada 1.751,82 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan drugemu tožencu povrniti 1.126,24 EUR.

32Tožnik je svojo obveznost dolžan izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

33Pritožbeno sodišče je pritožbi zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe ugodilo in v tem delu spremenilo stroškovno odločitev, kot izhaja iz izreka te odločbe (358. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

34Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. ter 155. členom ZPP. Toženca sta s pritožbo uspela le v nesorazmerno majhnem delu (to je le delno zoper stroškovno odločitev), zato sama nosita svoje pritožbene stroške.

35Toženca sta dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 865,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.080,43 EUR. To obveznost sta dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Temeljno pravilo o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena je, da stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. Gl. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 347.

Op. št. (2): Gl. npr. odločbe VS RS II Ips 124/2011, II Ips 1176/2008, II Ips 876/2008, II Ips 792/2005, II Ips 511/2004, II Ips 742/2005, II Ips 8/2000. Taka je tudi praksa VSL, prim. odločbe V Cpg 404/2016, V Cpg 2029/2014, V Cpg 618/2016.

Op. št. (3): Pregled VSH 41/89, str. 93.

Op. št. (4): M. Trampuž v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 372.

Op. št. (5): Odškodninski in obogatitveni zahtevek si lahko konkurirata. Gl. A. Polajnar Pavčnik v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 58.

Op. št. (6): VS RS II Ips 364/2000. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz številnih kasnejših odločb VS RS, kot na primer III Ips 47/2007, II Ips 98/2015, II Ips 113/2013, II Ips 253/2007, II Ips 50/2016, III Ips 132/2009. Podobno je tudi stališče VSL v odločbah I Cpg 1915/2014 in I Cpg 717/2012.

Op. št. (7): VS RS III Ips 47/2007.

Op. št. (8): N. Plavšak in R. Vrenčur v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 711.

Op. št. (9): Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 497 (tč. 1).

Op. št. (10): Prim. odločbo US RS Up 373/97.

Op. št. (11): VSL sodba I Cp 1591/2015 in VSL sodba in sklep I Cp 450/2002.