33. člen ZASP

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

Ker je pravnomočna odločitev, da se znamke izbrišejo iz sodnega registra zaradi registracije v slabi veri, tožena stranka v zvezi z uporabo navedenih znamk ni mogla kršiti dobrih poslovnih običajev in storiti dejanj nelojalne konkurence. Ker so bile znamke registrirane v slabi veri, tožeča stranka ne more uspeti s prepovednim zahtevkom, kar zadeva njihovo uporabo na strani tožene stranke. Spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, so samostojna avtorska dela. Na njih predelovalec uživa izključne pravice avtorja. Vendar pa s predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela, saj avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki. Izkoriščanje predelav je odvisno od privolitve avtorja prvotnega dela. Ker se z izkoriščanjem novega dela hkrati uporablja tudi originalno delo, ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela. Ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da je imela J. J. za pred

Če sta kršena bodisi avtorska pravica bodisi znamka, lahko imetnik ene ali druge pravice zahteva odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov (4. točka prvega odstavka 167. člena ZASP in črka č) prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Nobena od navedenih določb, niti katera druga določba materialnega prava, pa imetniku ne daje pravice, zahtevati odstranitve po kršitelju na njegove (kršiteljeve) stroške, pravice do nadomestne odstranitve po imetniku, in do povrnitve stroškov odstranitve. Ti, dodatni zahtevki se nanašajo na izvrševanje odstranitvenega zahtevka. Presoja glede podobnosti je materialnopravne narave.

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Arhitekturna dela ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi. Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil, ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo. V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988 in stališče literature. Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Izvedenčev izračun ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela. Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem

Pri presoji podobnosti znamke je odločilen celotni vtis.

Toženka je sicer razmeroma kratke sekvence (dobro minuto in pol) tožnikovega avdiovizualnega dela brez njegovega dovoljenja, brez plačila in brez navedbe avtorstva uporabila v nekem svojem delu. Toženka je poleg honorarja za kazen dolžna plačati še 160 %. Varstvo avdiovizualno avtorskega dela ni povezano z materialnim nosilcem, ne z njegovo vrsto ne s številom le-teh.

V obeh etiketah se kot osrednji lik pojavlja Apolon, ki pomeni njeno bistveno razpoznavnost. Zato je že na podlagi te primerjave mogoče materialnopravno sklepanje, da zaradi predelave 4. etikete v primerjavi s 3. etiketo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala in dokazala pravno veljavnega prenosa avtorske pravice od prvega avtorja nanjo. Ves čas postopka je vztrajala pri dejstvu, da se etiketa Donat bistveno razlikuje od drugih etiket in je samostojno avtorsko delo zato, ker ne predstavlja predelave.

S predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Kršitev avtorske pravice, ki utemeljuje civilno kazen, lahko izhaja iz poslovnega ali neposlovnega razmerja. Avtorska pravica je neodvisna od lastninske pravice. Avtor zato ne more zahtevati, da mu posestnik izroči nosilce avtorskega dela. Takšno pravico ima le, če je hkrati tudi njihov lastnik oziroma obstaja druga (pravnoposlovna) podlaga, ali pa je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja ali predelave.

Toženca le z izdelavo projektne dokumentacije za objekt, ki naj bi stal na za zdaj še nezazidanem zemljišču toženca, v že realizirani objekt nista mogla poseči, zato predpostavke za kršitev pravice do predelave iz 44. člena ZASP niso podane. Dejstvo, da je tožnik zasnoval arhitekturno ureditev kot enovito celoto, ne more biti odločilno. Predelava je stvaritev, pri kateri se prevzemajo bistvene poteze tujega dela v lastno delo. Toženka tožnikovega avtorskega dela v svoje delo ni vključila, niti ga ni prilagodila ali priredila.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Tožnikovo delo je strokovno mnenje ali študija, ki temelji na ekonomskih in finančnih znanostih, obravnava pa ekonomsko smotrnost investicije v dogradnjo kletnega prostora, njegovo opremo in izvajanje diskontne prodaje. Pri tovrstnih delih pa ni avtorskopravno varovana njihova vsebina, ideja, misel, ki temelji na znanosti, temveč le njihova zunanja predstavitev. Zatrjevana vključitev tožnikove investicijske študije v toženkino študijo ni predelava avtorskega dela, saj tožnik ne zatrjuje zraščenosti obeh avtorskih del v nedeljivo celoto.

1. Druga tožeča stranka (enako prva, katere tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen) je zatrjevala kršitev moralne avtorske pravice iz 19. čl. ZASP. S takšno opredelitvijo je pravno kvalificirala očitana dejanja tožene stranke. Omenjena trditev pa ima tudi in predvsem pomen trditve o dejstvih. S sklicevanjem na moralno avtorsko pravico je tožeča stranka v dejanskem pogledu namreč opredelila svoj pravni položaj, ki ga varuje določena moralna pravica (oziroma upravičenje avtorske pravice) zoper vsakogar. 2. Res sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je navedena v tožbi (3. odst. 180. čl. ZPP). Vezano pa je na dejstva, s katerimi tožeča stranka opredeli predmet spora. 3. Kršitev (absolutne) avtorske pravice, daje njenemu imetniku novo pravno možnost. Ta možnost je varstvo kršene pravice s pravovarstvenim zahtevkom, predvidenim v zakonu. 4. "Tožeča stranka" je zahtevani znesek opredelila kot "plačilo običajnega honorarja za take spremembe povečanega za 200 %". Takšna opredelitev zahtevanega denarnega zneska kot sankcije za zatrjevano kršitev moralne avtorske pravice je tuja naravi in funkciji pravične denarne odškodnine, ki gre avtorju zaradi kršitve njegove moralne av

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v spornih kartah prepozna nadgrajene zgodovinske zemljevide, ki jih ni moč najti v drugih kartografskih virih, in da vsebina ter način reševanja problemov v teh kartah kažeta na element kartografske manire, ki lahko uživa avtorskopravno zaščito. Proti pravilnosti takšne presoje pritožbeno sodišče nima pomislekov, upoštevaje standard verjetnosti, ki je podlaga presoji v postopku zavarovanja z začasno odredbo, in izhajajoč predvsem iz spornih kart tožečih strank. Dokazno breme izpodbijanja originalnosti spornih kart je na strani tožene stranke. V zvezi s presojo same kršitve pritožbeno sodišče glede spornih prosojnic ugotavlja zelo veliko stopnjo podobnosti izrisa meja in podoben način predstavitve, kar vsaj s stopnjo verjetnosti vzbuja vtis o prevzemanju bistvenih elementov z verjetnostjo izkazanih avtorskopravno zavarovanih značilnosti spornih kart tožeče stranke. Poleg tega iz podatkov spisa sledi, da bi prva tožena stranka bila lahko seznanjena s spornimi kartami iz Malega zgodovinskega atlasa, kar bi ji lahko omogočilo sporno prevzemanje.

Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pravica predelave prenešena nanjo, zaradi kršitve te pravice ne more biti aktivno legimirana.