9. člen ZASP

Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Oseba javnega prava je tista oseba, ki ji tak status izrecno določa zakon. Tožniku status osebe javnega prava določa prvi odstavek 7. člena Zakona o standardizaciji (ZSta-1), drugi odstavek istega člena določa še, da tožnik posluje v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ta zakon posameznih vprašanj ne ureja drugače, zato nedvomno, spada med zavezance za posredovanje informacij javnega značaja v smislu ZDIJZ. Nacionalni standardi torej tako po načinu nastanka kot po zakonski opredelitvi že na prvi pogled v celoti ustrezajo opredelitvi informacije javnega značaja.

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

Koncept televizijske oddaje je avtorsko delo, ki uživa pravno varstvo. Ne gre le za idejo v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena ZASP, ki ni avtorskopravno varovana. Avtorja sta namreč svojo idejo izrazila ravno na način, da sta jo jasno zapisala v konceptu. Zgolj dejstvo, da koncept ni "zaživel" v avdiovizualni uprizoritvi dela, na opredelitev koncepta kot avtorskega dela ne vpliva. Tožeča stranka tudi ne zahteva avtorskopravnega varstva na neuprizorjeni oddaji, temveč na zapisanem konceptu oddaje.

Brez dvoma je oseba javnega prava tista oseba, ki ji tak status izrecno določa zakon. To velja tudi za tožnika, ki mu tak status določa prvi odstavek 7. člena ZSta-1, drugi odstavek istega člena pa poleg tega določa še, da tožnik posluje v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ta zakon posameznih vprašanj ne ureja drugače. Tožnik zato nedvomno spada med zavezance iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ. Kot rečeno, je njegov status opredeljen z izrecno zakonsko določbo, besedilo te določbe pa ne daje nobene podlage za sklepanje, da se ne bi nanašala na tožnika oziroma njegovo dejavnost v celoti. Nacionalni standardi tako po načinu nastanka kot po zakonski opredelitvi že na prvi pogled v celoti ustrezajo opredelitvi informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Da so slovenski nacionalni standardi avtorska dela v skladu s predpisi o avtorski pravici, izhaja že iz določbe četrtega odstavka 22. člena ZSta-1, ničesar drugega pa ne navaja niti nobena od strank v tem upravnem sporu, zato sodišče brez pridržkov in brez nadaljnje obrazložitve slovenske nacionalne standarde obravnava kot avtorska dela.

Določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ ureja prav take primere kot je obravnavani, torej primere, ko se nasproti postavita na eni strani avtorska pravica in na drugi strani pravica do pridobitve informacij javnega značaja, in to tako, da prosilec lahko pride do informacij in da se obenem avtorju nudi zaščita, skladno z pridobljenimi oziroma prenesenimi avtorskimi pravicami. Tako stališče obenem vodi do zaključka, da je treba v vsakem posamičnem primeru ugotoviti v kakšnem obsegu in kateri element avtorske pravice je zavarovan, kot tudi ugotoviti v kakšnem obsegu so bile avtorske pravice prenesene na tretjo osebo in ali je avtor morebiti razpolagal tudi z materialno avtorsko pravico do reproduciranja njegovega dela.

Arhitekturna dela ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi. Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil, ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo. V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988 in stališče literature. Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Izvedenčev izračun ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela. Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem

Projektna dokumentacija, ki sicer pomeni avtorsko delo, po izrecni zakonski določbi postane del izdanega gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja, zaradi česar po prav tako izrecni določbi ZASP ne uživa več takega avtorskopravnega varstva, da bi bil dostop do nje kakorkoli omejen.

Določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ ureja prav take primere kot je obravnavani, torej primere, ko se nasproti postavita na eni strani avtorska pravica in na drugi strani pravica do pridobitve informacij javnega značaja in to tako, da prosilec lahko pride do informacij in da se obenem avtorju nudi zaščita, skladno s pridobljenimi oziroma prenesenimi avtorskimi pravicami. Tožena stranka od te zakonske določbe odstopa s trditvijo, da s trenutkom, ko postane PGD del gradbenega dovoljenja, izgubi avtor tega dela oziroma tisti, na katerega je bila avtorska pravica prenesena. Tako stališče je v nasprotju s prej opisanim namenom drugega odstavka 25. člena ZDIJZ.

Po stališču pravne teorije se glede elementa individualnosti pri avtorskem delu ne ugotavlja objektivna novost, temveč individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja. Ta pa lahko črpa iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev, skratka iz splošne kulturne dediščine človeštva. Če pa avtor ustvari delo z individualnimi potezami, ne da bi zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno, iz drugega dela, je ta njegova stvaritev avtorsko pravno varovana. Z njegovega vidika gre za avtorsko delo in za subjektivno novost. Zato ne drži pritožbeni očitek, da tudi če je tožeča stranka črpala iz splošne kulturne dediščine, ni mogoče avtorsko pravno priznati avtorstva izvirni kombinaciji posameznih elementov avtorsko pravnega dela, kot je bilo že doslej obrazloženo. Koncept oddaje tožeče stranke se je od drugih razlikoval v tem, da so ljudje v drugih oddajah sedeli, v oddaji tožeče stranke pa je bilo prešerno vzdušje, vse je potekalo v živo tako nastopajoči kot tudi glasba, v drugih oddajah so bili določeni deli posneti in so se posnetki predvajali v oddaji. Sodišče vidi dodano vrednost v kombinaciji video razglednice in predstavitve kraja s strani župana a

Zakon pri zbirki avtorsko varuje ustvarjalni izbor ali razporeditev ali uskladitev, ne pa samega gradiva. V primeru kršitve avtorske pravice ima kršitelj po določbah ZASP o varstvu pravic možnost uveljavljati zoper kršilca varstvo pravic in povrnitev škode po pravilih o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno. Objava opravičila je nedenarna sankcija za kršitev osebnostne pravice (178. člen OZ). Moralne avtorske pravice po svoji vsebini načeloma spadajo med osebnostne pravice.

Tožeča stranka je upravičena zgolj do tistega zneska, ki so ga uporabniki dolžni plačati za zakonito uporabo glasbenih del po Pravilniku iz leta 1998. DDV je tožeča stranka v skladu z ZDDV-1 dolžna odvesti državi za opravljene dobave blaga ali storitve. Zato lahko v primeru obstoja tako obdavčenih transakcij v dogovoru z uporabniki takšno obveznost ekonomsko prevali nanje s tem, da jim zaračuna vrednost nadomestila, povečano za odstotek DDV.

Da za uporabljene avtorske stvaritve (glasbena dela) materialna avtorska pravica ne obstaja, je dolžan dokazati tisti, ki to zatrjuje.

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

Ker tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.

Tarifa iz Pravilnika 98 je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. Izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice avtorja, zatrjuje tožena stranka, zato je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstaja.

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo, glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka; še neobjavljena glasbena dela ali glasbena dela, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala, ampak je ugovarjala, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali, vendar pa tega ni dokazala.

Tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP, zato SAZAS varuje tudi male pravice tujih avtorjev. Dokazno breme, da neodrska glasbena dela, ki jih je javnosti priobčila, ne sodijo med zaščitena dela tožeče stranke, je na toženi stranki.

Dokazno breme, da je predvajal glasbo prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku. Toženec bi lahko uspešno ugovarjal, da je predvajal zgolj avtorsko nezavarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožnika, če bi dokazal, da je javnosti priobčeval ljudsko glasbo, glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Pritožbeno stališče toženca, da je tožnik upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga zato pooblastijo sestrske organizacije – torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno. Pravilni način obračunavanja avtorskega honorarja je postopni način izračunavanja, saj je takšna razlaga določbe smiselna. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do položaja, ko bi za prostor z višjo kvadraturo bilo potrebno plačati nižji prispevek kot za prostor z nižjo kvadraturo.

Repertoar tožeče stranke predstavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Stališče, da je tožnik upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga zato pooblastijo sestrske organizacije – torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno. Dokazno breme, da je predvajal glasbo prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku.