245. člen ZPP

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da v primeru, ko je ugotovljeno, da je bila cesta, sestavni del katere je obravnavana nepremičnina, šele 1. 1. 2008 prenesena na državo, pred tem pa v upravljanju občine, državi naloži plačilo nadomestila iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 v obliki zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred prenosom te ceste na državo.

Že v zgornji obrazložitvi je izpostavljeno, da se plačilo za izdelavo strokovne ekspertize s strani strokovne organizacije, ki nima statusa sodnega izvedenca, določi z dogovorom (pogodbo) med sodiščem kot naročnikom in strokovno organizacijo na osnovi njenega predračuna oziroma ponudbe.

Ker ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko. To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno

Predlog se zavrne.

Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu brezpogojno slediti. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih so izvedenci lahko podali izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na dikcijo drugega odstavka 242. člena v zvezi z 249. členom ZPP sankcija izgube pravice do nagrade pride v poštev zgolj, če je bila strokovna institucija na to posebej opozorjena. Kajti določbe Pravilnika veljajo le za v Sloveniji imenovane sodne izvedence (1. člen Pravilnika), ne pa za strokovne institucije, ki jim je zaupana izdelava izvedenskega mnenja. Pravica strokovne institucije do plačila za opravljeno delo in povrnitev stroškov se presoja po splošnih načelih obligacijskega prava in se nagrada odmeri v višini, dogovorjeni med sodiščem (kot naročnikom) in strokovno institucijo ali se določi po vnaprej znanem ceniku ali v višini, ki se običajno plačuje za tako delo, pri čemer se glede plačila uporabijo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi.

Napačno je stališče, za katerega se zavzema pritožba, da je upravičenec do plačila nagrade in stroškov gospodarska družba, tudi če je to enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in tudi zaposleni izvedenec, ki je izvedensko mnenje izdelal v delovnem času pri navedeni družbi. Kot je obrazloženo ni mogoče, da bi izvedeniško delo opravljala gospodarska družba in zato tudi ne more obračunati nagrade in dajatev v lastnem imenu, tudi če gre za enoosebno gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik in tudi direktor je izvedenec. Lahko pa v imenu in za račun izvedenca sodišču izstavi račun, ki pa je še vedno dohodek izvedenca in ne družbe, zato tudi ne more družba zahtevati plačila 22% DDV.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem j

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 7. 2023 za izdelavo izvedeniškega mnenja postavilo izvedenski organ, Univerzitetni klinični center A., klinika B., kot strokovno institucijo. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP, po katerem se sme izvedeniško delo zaupati strokovni instituciji, ta pa nato izmed svojih strokovnjakov določi osebo, ki bo delo opravila. Izvedensko mnenje je v okviru institucije opravil doc. dr. C. C., dr. dent. med., specialist protetike. Pritožbeni očitek, da bi lahko izvedensko delo opravljale le osebe iz seznama sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje, je v nasprotju z drugim odstavkom 245. člena ZPP. Ta določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ni torej nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam je le priporočilo, ki olajšuje iskanje in izbiro med izvedenci. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku lahko utemeljeno zaključilo, da tožnica za opravljeno zdravstveno storitev na Hrvaškem n

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Ob uporabi sistemske razlage je treba zaključiti, da spada plačilo za čas potovanja na sodišče med plačila za delo ter ne med stroške, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in s tem se 2% pavšalni obračun materialnih stroškov upošteva tudi glede plačila časa za potovanje na sodišče in nazaj (četrti odstavek 41. člena Pravilnika). Jezikovna in namenska razlaga določb ZPP napotujeta, da je temeljno pravilo, da je postavljen izvedenec fizična oseba, le izjemoma je to lahko strokovna institucija. Sodišče namreč postavi izvedenca zato, ker mora pri sojenju uporabiti strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP).

V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe, prenehanja delovnega razmerja in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 že iztekel.

Sodišče je korektno odgovorilo na vprašanje, zakaj so pripombe, podane na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. Obširno je pojasnilo, da B. B. tekom postopka svojega mnenja ni spreminjal, ves čas je pri njem vztrajal ter da je bila toženka z njim seznanjena (že) 5. 9. 2018. Sodišče je obe stranki pozvalo k podaji pripomb, pri čemer jima je določilo rok, ju opozorilo na posledico neaktivnosti in s tem ustrezno izvedlo (pisno) materialno procesno vodstvo po 286.a členu ZPP. Kljub podaljšanju roka za podajo (dodatnih) pripomb tega toženka ni storila, v prepozno podani vlogi pa niti ni utemeljila razloga za zamudo. Toženka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo izvedensko mnenje vročeno hkrati z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil (zakonsko) določen rok za podajo pripomb prekratek. Vendar z navedenim svoje zamude ne more opravičiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev, da je bila toženka s pripombami na mnenje B. B. in C. C. prekludirana. Nadalje ne gre spregledati, da se je sodišče (navkljub prekluziji) do večine podanih pripomb v izpodbijani odločbi jasno opredelilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 244.

Res je, da (v redkih primerih) izdani vmesni sodbi v istem postopku lahko sledi zavrnilna. Slednje je posledica primerov, ko je ugotavljanje škode povezano z ugotavljanjem kompleksnega sklopa dejstev, ki predhodno niso bila predmet obravnave. V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj končna odločba (glede višine škode) v pretežnem delu pravzaprav temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena že z izdano vmesno sodbo, v nadaljevanju postopka pa so se le še utrdila. Do vseh teh dejstev se je imela prva toženka torej že možnost izjaviti. Če je to storila prepozno (kar se nanaša predvsem na zaključke, ki izhajajo iz mnenja izvedenca B. B.), je odgovornost na njeni strani. Zgolj dejstvo, da je bil v postopku kasneje imenovan še izvedenec C. C., ki je imel nalogo ugotavljanja, ali je B. B. v mnenju storil kakšno strokovno napako, ki bi bistveno vplivala na oceno škode, s poudarkom na pravilni uporabi tarif in sortimentnih tablic, ne pomeni ponovne obravnave več let prej izdelanega B. B. mnenja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da pripombe na izvedensko mnenje niso zajete s prekluzijo. Od klasičnega odziva, pripomb stranke na podano izvedensko mnenje, česar prekluzija

Pravilno je sodišče ugotovilo, da je prvo tožena stranka prodajalec vozila, tožeča stranka pa kupec, ter da je glede na določbo 468. člena OZ, ki daje kupcu pravico, da jamčevalni zahtevek uveljavlja od prodajalca, prvo tožena stranka kot prodajalec pasivno legitimirana v tem postopku. Prvo toženi stranki je bila skrita napaka na vozilu tožeče stranke znana še preden je do okvare vozila prišlo in je podana njena odgovornost za škodo, ki je posledica te skrite stvarne napake. Obligacijski zakon za uporabo 465. člena ne določa pogoja, da bi morala biti prodajalcu napaka znana že ob prodaji oziroma izročitvi stvari, kot to skuša v pritožbi prikazati prvo tožena stranka.

Gradnja javnega dobra brez dvoma predstavlja nujen pogoj bivanja in dejavnost, ki jo širša družbena skupnost priznava kot potrebno in koristno. Hkrati med strankama ni bilo sporno, da je naročnica in investitorka gradbenega projekta, ki ga je izvajala toženka, pristojna občina. Gre torej za situacijo, ko naj bi zatrjevana škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojen organ.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je oddajanje nepremičnine za kampu dopolnilno dejavnost le hipoteza. Tožnica je ob pravočasnih trditvah in naknadni konkretizaciji možnih dejavnosti pojasnila, da najemnik za potrebe kampa lahko uporablja nepremičnino za dopolnilne dejavnosti v skladu z javnopravnimi zakonskimi omejitvami, kar bi lahko bilo ekonomsko možno in dopustno tudi v spornem obdobju. V ta namen je zato tudi ponudila določene listinske dokaze, ki izkazujejo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, možno rabo nepremičnine, a z omejitvami. Ker so bile trditve o možnosti oddajanja nepremičnine v najem za dopolnilne dejavnosti za potrebe dejavnosti kampiranja glede na vse navedeno pravilno upoštevane kot pravočasne, napotki višjega sodišča v razveljavljenem sklepu glede uporabe metode za izračun nadomestila koristi niso odločilni. Kadar se za izvedensko delo angažira nekoga, ki ni sodni izvedenec, za odmero nagrade in stroškov ni mogoče avtomatično upoštevati Pravilnika in je določitev višine nagrade stvar dogovora med sodiščem in strokovno institucijo, če dogovora ni, pa se nagrada prizna po splošnih pravilih obligacijskega prava v višini, ki predstavlja

Dokazni predlog za postavitev izvedenca "forenzične stroke" je neprimeren oziroma celo nemogoč, saj takšen izvedenec ne obstaja. Izraz forenzičen po SSKJ pomeni "ki je v zvezi s sodstvom ali sodiščem, soden: forenzična kemija, psihologija; forenzična medicina, sodna medicina." Dokazni predlog, po postavitvi izvedenca "forenzične stroke" je zato nezadosten, ker ne specificira področja, iz katerega se naj postavi izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca kemijske stroke, kar je toženka po vsebini tudi želela.

Predlog se zavrne.