21. člen ZASP

Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine. Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetn

Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Avtorsko delo kot stvaritev je nematerialna dobrina oziroma netelesni proizvod. Avtorsko delo sicer lahko postane blago na trgu, vendar pa to ni element, brez katerega avtorsko delo ne bi moglo obstajati. Z uničenjem sredstev za izdelavo navedenega pohištva zato tudi niso prenehala izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) dolžnice oziroma (po prenosu le-teh na podlagi licenčnih pogodb) D. d. o. o. na samem avtorskem delu. Upniku je bilo z uničenjem sredstev za izdelavo pohištva preprečeno, da bi avtorsko delo dolžnice še naprej reproduciral v telesni obliki, ni pa zaradi tega prenehalo obstajati avtorsko delo dolžnice.

ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja. Pri programiranju gre za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva. Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno

Zaradi zdravstvenih razlogov stranke sodišče lahko preloži narok le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Opravičilo mora biti podprto z dokazom – zdravniškim opravičilom, izdanim na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega literarnega dela in primerkov svojega dela. Kljub sklenjeni založniški pogodbi je legitimiran za vložitev odškodninske tožbe zaradi nepooblaščene objave literarnega dela na spletu.

Arhitekturna dela ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi. Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil, ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo. V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988 in stališče literature. Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Izvedenčev izračun ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela. Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je tožničin koncept TV oddaje avtorsko delo v smislu 5. člena ZASP, - ali kopiranje elementov, ki sami po sebi ne uživajo avtorske zaščite, pa kombinacija teh elementov kot celota predstavlja avtorsko delo, predstavlja kršitev materialnih avtorskih pravic takšnega dela v smislu drugega odstavka 21. člena ZASP.

Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena. Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela. Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.

Revizija se dopusti glede vprašanj, - ali je pri računalniškem programu mogoče s prodajno pogodbo (po 435. členu OZ) prenesti vse materialne avtorske pravice na tem programu, - če je materialne avtorske pravice prenesla, ali je z izročitvijo uporabniškega imena in gesla opravila svojo dolžnost v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ter - ali je sodba sodišča druge stopnje v delu, kjer toženi stranki očita nepredložitev navodil za dostop do izvorne kode, obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri presoji legitimacije tožeče stranke za izterjavo nadomestila je bistveno, da s kolektivnim upravljanjem v sámo avtorsko pravico ni poseženo. Upravičenja, tako moralna kot materialna, kljub kolektivnemu upravljanju (pa naj bo mandatno razmerje urejeno na podlagi pogodbe ali zakona) ostanejo avtorju. Kolektivna organizacija je sicer več kot zgolj zastopnik avtorjev, vendar pa še vedno zgolj skrbnik tujih (avtorjevih) pravic, kajti svojo dejavnosti opravlja za avtorjev račun. Uporabnik, ki v Sloveniji uporablja glasbo, je torej tožeči stranki dolžan plačati nadomestilo; če je s tožečo stranko sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, na podlagi pogodbe, sicer pa na podlagi zakona zaradi prikrajšanja avtorjev oz. tožeče stranke (zunanje razmerje).

Avtor ima monopolni položaj nad izkoriščanjem svojega dela, omejitve in izjeme od avtorjevega monopola nad izkoriščanjem dela pa lahko predpiše samo ZASP. Avtorska pravica res traja za čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti oziroma 50 let po njegovi smrti. Vendar pa denarni avtorski zahtevki (zahtevek za avtorski honorar, civilno kazen, odškodnino) zastarajo po splošnih obligacijskopravnih predpisih.

ZASP predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj uporabnikom za uporabo avtorskih del (1. točka 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice dogovorjeno s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru (ob pisnem prenosu avtorskih pravic) je predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja, ki po svoji naravi predstavlja občasno terjatev. Ker pa med pravdnima strankama ni bila dogovorjena uporaba avtorskih del, je toženec kršil določila ZASP in avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, zato je temelj tožbenega zahtevka v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ), zaradi česar velja splošni petletni zastaralni rok.

Da za uporabljene avtorske stvaritve (glasbena dela) materialna avtorska pravica ne obstaja, je dolžan dokazati tisti, ki to zatrjuje.

Tarifa iz Pravilnika 98 je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. Izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice avtorja, zatrjuje tožena stranka, zato je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstaja.

Tožnik je materialno avtorsko pravico do objave njegovega dela z avtorsko pogodbo prenesel na toženko, zato kršitev pravice ni podana. Relevanten trenutek za ugotavljanje očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank je trenutek sklenitve pogodbe. Po tožnikovih navedbah naj bi očitno nesorazmerje med vrednostjo avtorskega dela in dogovorjenim plačilom nastalo po sklenitvi pogodbe, zato njegov zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja ni utemeljen.

V naravi materialne pravice je, da se ji je mogoče odpovedati, zato se avtor uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. V primeru odpovedi organizacija, ki ji je poverjeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ni upravičena pobirati nadomestila za uporabo avtorskega dela. Trditev, da se je avtor uveljavljanju avtorske pravice odpovedal, mora dokazati stranka, ki odpoved zatrjuje.

Pomanjkanje pogodbene ureditve plačevanja nadomestil še ne pomeni, da nadomestil za uporabo ni potrebno plačati, saj gre za neupravičeno pridobitev koristi.