11. člen ZOdv

Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.

Tožnica je svoje trditve o ničnosti pogodbe utemeljevala na dejstvu, da je prva toženka odvetnica, ki opisanega pravnega posla, zaradi zavezanosti višjim moralnim standardom, ne bi smela skleniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zloraba odvetniškega poklica ni bila zatrjevana (in še manj izkazana). Enako kot sodišče prve stopnje je tudi Komisija presodila, da v konkretni zadevi prva toženka ni ravnala v nasprotju s pravili in načeli odvetniškega poklica in v nasprotju s Kodeksom. Odkup terjatve (t. j. cesija po 417. členu OZ) namreč sam po sebi ne pomeni pridobivanja neupravičene koristi, za dolžnico pa tudi ne ustvarja nove obveznosti oz. kakorkoli poslabšuje njenega obstoječega pravnega položaja. Takšnega enkratnega pravnega posla ni šteti za komercialno udejstvovanje prve toženke. Tudi odvetniki lahko nastopajo v pravnem prometu in sklepajo dopustne pravne posle, tega jim ne prepoveduje ne Kodeks ne ZOdv. Za presojo etičnosti poslovanja pa je bistveno, da pri tem ravnajo transparentno, pošteno in brez zlorabe svojega položaja oz. strokovnega znanja na škodo druge stranke. V konkretni zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, ravnanje v nasprotju z navedenim niti

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da to

Upravičenje do plačila izvedencu nastane z izpolnitvijo naloge, ki mu jo je zadalo sodišče. Odgovornost za neopravo naroka je na tožnici, zato je dolžna toženi stranki povrniti stroške, ki so tej nastali s pristopom na narok (prvi odstavek 156. člena ZPP). Pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica odgovarja tudi za ravnanja svojih pooblaščencev. Zanje velja skrbnost, ki ga odvetniku pri zastopanju stranke nalaga zakon in kodeks. Za opravičilo z naroka bi lahko poskrbel tožničin pooblaščenec, bodisi sedanji odvetnik bodisi prejšnja odvetnica.

Odškodninska odgovornost odvetnice v konkretnem primeru ni podana. Odvetnica je sicer storila strokovno napako, ker ni pravočasno predlagala nadaljevanja gospodarskega spora, vendar pa tožnici zaradi tega ni nastala škoda. Kot navadna upnica tožnica v stečajnem postopku iz stečajne mase v vsakem primeru ne bi prejela ničesar.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo pooblastilo za zastopanje s strani tožnika podpisano 8. 5. 2015, pri čemer je na podlagi dokazne ocene pooblastila ugotovilo tudi, da se je tega dne tožnik oglasil pri odvetniški družbi, kar pomeni, da se je s sodnim pisanjem pri odvetnici oglasil na zadnji dan roka. Tega toženka res ni izrecno trdila, vendar pa navedena ugotovitev ne predstavlja prekoračitve trditvene podlage toženke, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva v postopku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik odvetniškemu pripravniku ni predložil dokumentacije, ki je potrebna za vložitev predloga, in glede na kratkost roka za vložitev predloga, odvetnik stranki ni dolžan svetovati pravnega sredstva, s katerim evidentno ne more uspeti.

Po pooblastitvi odvetnika je na stranki in na odvetniku odgovornost, da zagotovita nemoteno in potrebno komunikacijo med njima, zato gredo načeloma zamude, ki so nastale zaradi težav v komunikaciji, v breme stranke, saj je odnos med stranko in njenim pooblaščencem stvar njunega mandatnega razmerja, ki navzven nima nobenega vpliva, predvsem pa nima nobenega vpliva na sodišče. Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je torej stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. Sistemske napake v informacijski tehnologiji so sicer običajno res izven sfere stranke in nanje načeloma ne more vplivati, vendar pa je treba ob tem upoštevati, da komunikacija preko informacijske tehnologije ne predstavlja edine možnosti komunikacije med stranko in njenim pooblaščencem. Bistveno pri tem je tudi, da je pooblaščenka v obravnavanem primeru odvetnica, ki mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravi

Po presoji sodišča tožnica zmotno meni, da je odvetnica potrebovala za izdelavo pisnega mnenja njeno pooblastilo za zastopanje, saj ne iz ZBPP ne iz ZOdv to ne izhaja. Pooblastilo izvajalec BPP potrebuje le za opravo tistih pravnih dejanj, za katera je to z zakonom (procesnim) tako predpisano, npr. za vpogled v spis (v okviru pravnega svetovanja), za zastopanje v sodnem postopku, ne pa (tudi) za (samo) izdelavo pisnega pravnega mnenja v zadevi. Če je tožnica menila, da odvetnica ne opravlja v redu svoje dolžnosti, je imela možnost organu za BPP predlagati razrešitev odvetnice (deveti odstavek 30. člena ZBPP). Ne more pa odvetnici očitati, da bi ona morala organ obveščati o tožničinem nasprotovanju, da izdela predmetno obrazloženo mnenje, če (odvetnica) ni ocenila, da gre za take razloge na strani tožnice, da bi morala predlagati svojo razrešitev, ker ne bi mogla v redu opraviti svoje dolžnosti (deseti odstavek 30. člena ZBPP).

V petem odstavku 109. člena ZMZPP je določeno, da je proti sklepu, s katerim sodišče predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne, in proti sklepu, s katerim sodišče odloči o ugovoru, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrglo, predmet pritožbenega odločanja je utemeljenost pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za vrnitev v prejšnje stanje, zato je podana pristojnost višjega sodišča (104. člen ZS). Odvetnik mora zagotoviti zanesljivo vložitev pisanj, ki so vezana na rok, sodišču. Pooblaščenka predlagateljice je glede na okoliščine primera ravnala neskrbno. Od pooblaščenke predlagateljice, ki je odvetnica, bi se pričakovalo, da bo priporočeno poslala ugovor po pošti iz tujine, tudi iz razloga, ker bi na ta način razpolagala z dokazom, da je vlogo (dejansko) poslala sodišču prve stopnje, hkrati pa bi se štelo, da je dan oddaje na pošti dan izročitve pošte sodišču.

Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.

Opredelitev jamčevalnega zahtevka iz četrte alineje prvega odstavka 37.c člena ZVPot (da ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da se mu vrne plačani znesek) pomeni le slab zakonodajalčev zapis jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe, saj tega opredeljuje s posledico, ki nastane, če potrošnik uresniči oblikovalno pravico odstopa od pogodbe, to je s kondikcijsko terjatvijo, ki jo pridobi, če je pred uresničitvijo pravice do odstopa že plačal kupnino oziroma storitev. Sicer pa potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu (v primeru podjemne ali gradbene pogodbe izvajalcu) vrniti vrednosti koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari (po četrtem odstavku 111. člena OZ).

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da je drugo tožena stranka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pred potekom tri letnega zastaralnega roka zatrjevala, da je zastaralni rok 5 let. Zato v tem delu ni podana kršitev poslovne obveznosti drugo tožene stranke, ki bi imela znake protipravnega ravnanja. Ker je imel zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. pravočasno na voljo vse pravno odločilne informacije ter pripravljeno tožbo, je tako mogoče odgovornost za zamudo roka za vložitev tožbe pripisati le njemu. Odločitev o vložitvi tožbe na sodišče je v sferi poslovodje družbe.

Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv. Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ). Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča. Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo. Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim

Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno. V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.

Čeprav je treba ravnanje odvetnice presojati po merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka (profesionalne skrbnosti), zavrnitev ugovora v postopku še ne avtomatično pomeni odgovornosti za nastalo škodo. Obveznost, ki jo z mandatno pogodbo prevzame odvetnik, je, kot je že bilo pojasnjeno, obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata (uspeha). Protipravnosti odvetnikovega ravnanja tudi ni mogoče enačiti z vsako pomanjkljivostjo oziroma napako v postopku. Narava pravniških poklicev namreč omogoča različno pravno presojo in tudi različno presojo izvedenih dokazov. Kršitev odvetnikove skrbnosti zato predstavlja ravnanje, pri katerem odvetnik ni pokazal običajne skrbnosti povprečnega strokovnjaka z istega področja.

Vmesna sodba nima učinkov materialne pravnomočnosti.

Zaključki sodišča prve stopnje se pokažejo za posplošene tudi z vidika varstva poklicne tajnosti. Čeprav obdolženi v času prestreženega pogovora odvetnice kot zagovornice (še) ni potreboval, ker mu tedaj še ni moglo biti znano, da se bo znašel v kazenskem postopku, pa je očitno pri njej iskal pravni nasvet v zvezi z ravnanjem, ki naj bi bilo (na ravni utemeljenega suma) predmet obravnavanega kazenskega postopka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi, ali se je z dejstvi, ki so bila predmet prestreženega pogovora, odvetnica (četudi ne kot zagovornica) seznanila pri opravljanju poklica, zaradi česar velja dolžnost ta dejstva ohraniti kot tajnost (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP).

Toženec (odvetnik) je odškodninsko odgovoren zato, ker njegovo ravnanje ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti. Po lastnih navedbah se je zavedal očitne neutemeljenosti vložene tožbe, prav tako tudi vseh (stroškovnih) posledic vložitve takšne tožbe. V takšnih okoliščinah bi toženec kot odvetnik tožnice moral poskrbeti, da bi tožnica razumela, da je tožba neutemeljena, zakaj je neutemeljena ter kakšne so posledice vložitve očitno neutemeljene tožbe (plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke in sodne takse).