73. člen ZASP

Zgolj posnetek športnega dogodka v smislu statične postavitve kamer, ki snemajo sam potek igre, ki se odvija po vnaprej določenih pravilih, ne zadosti kriterijem avtorskega dela. Šele nadaljnja uporaba in obdelava posnetkov v kombinaciji z različnimi dodatki (kot so na primer komentarji, prispevki informativne, glasbene in reklamne narave) lahko vodi v stvaritev oddaje, katere ustvarjalci uživajo avtorskopravno zaščito. Sama okoliščina, da je imetnik pravic podelil izključno pravico radiodifuznega oddajanja varovane vsebine iz ene države članice le enemu imetniku licence in s tem prepovedal njeno oddajanje drugim v določenem obdobju, ne zadostuje za ugotovitev, da takšna pogodba omejuje temeljne pravice in svoboščine, zagotovljene s PEU in PDEU. V tem oziru je relevanten tudi pomen športnih dogodkov in v zvezi s tem določene omejitve izključnih pravic, ki jih je uzakonilo pravo EU zaradi zagotavljanja dostopa do informacij in obveščenosti prebivalstva. Med njimi dostop do televizijskega sprejemanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena in dostop do dogodkov velikega javnega interesa za namen kratkega poročanja (14. in 15. člen Direktive 201

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine. Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetn

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Tožnik je materialno avtorsko pravico do objave njegovega dela z avtorsko pogodbo prenesel na toženko, zato kršitev pravice ni podana. Relevanten trenutek za ugotavljanje očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank je trenutek sklenitve pogodbe. Po tožnikovih navedbah naj bi očitno nesorazmerje med vrednostjo avtorskega dela in dogovorjenim plačilom nastalo po sklenitvi pogodbe, zato njegov zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja ni utemeljen.

Avtorski honorar je lahko dogovorjen kot plačilo pri pogodbenem prenosu materialnih in drugih pravic avtorja (73. člen v zvezi z 81. členom ZASP). Z uveljavljanjem plačila avtorskega honorarja se torej uresničujejo premoženjski interesi avtorja, ki izvirajo iz njegove avtorske pravice (3. točka 1. člena ZASP). V sporih o pravicah intelektualne lastnine so za odločanje na prvi stopnji, ne glede na vrednost spornega predmeta, pristojna okrožna sodišča (4. točka drugega odstavka 101. člena ZS); krajevno izključno pristojno pa je Okrožno sodišče v Ljubljani (drugi odstavek 103. člena ZS).

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Pravice, ki so po ZASP lahko temelj za civilno kazen, so materialne avtorske pravice, kršitve, ki se z njo sankcionirajo, pa lahko izhajajo iz neposlovnega ali poslovnega razmerja. Zamuda s plačilom honorarja nima za posledico plačila civilne kazni. 168. člen ZASP omogoča sodniku široko polje proste presoje in s tem popolno prilagoditev sankcije konkretnemu dejanskemu stanju. Določba, ki jo je glede na njeno (kaznovalno) naravo treba restriktivno tolmačiti, zahteva upoštevanje vseh okoliščin, ki zadevajo obnašanje obeh pravdnih strank med izvrševanjem pogodbe, zlasti pa stopnjo krivde kršilca.