Odvetništvo

Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati nagrade v višini 500 odvetniških točk za odškodninski zahtevek v predpravdnem postopku. Kajti v obravnavani zadevi je predpravdni postopek potekal kot predhodni postopek pred Državnim odvetništvom RS. Glede stroškov predhodnega postopka po ZDOdv velja posebna ureditev iz 36. člena ZDOdv, skladno s katero vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka. Tožnik do nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek v obravnavani zadevi torej ni upravičen.

Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku. Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.

Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena ZPP). Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena, mora se pravočasno uveljaviti (do konca obravnave), stranka pa mora nastanek stroškov tudi dokazati, med drugim tudi njihovo višino. V tarifni številki 21/4 OT je določena nagrada v višini 50% iz tarifne številke 19, pri čemer tožena stranka utemeljeno navaja, da je to nagrado treba po določbi 5. člena OT zvišati za 50%, saj je odvetnik delo opravil v soboto 13. 5. 2023, ko je bil dela prost dan.

Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.

Za vsak narok (ne glede ali je šlo za pripravljalni ali prvi narok), na katerem je prišlo do umika tožbe pred obravnavanjem glavne stvari, se prizna 25 % iz Tar. št. 19.

Zgolj okoliščina, da je bil v postopku izdan oklic neznanim dedičem, odvetnika ne upravičuje do vpogleda v zapuščinski spis D 37/2025, kot to zmotno meni pritožba. Izdan oklic neznanim dedičem namreč odvetniku ne podeljuje pravnega interesa za vpogled v spis. Zaradi neizkazanosti obstoja posamične zadeve, v kateri odvetnik zastopa stranko, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za pridobitev podatkov o premoženju, ki spada v zapuščino, pravilna.

Sodna praksa ne zahteva, da bi bil v obrazložitvi naveden vsak strošek posebej, bistveno je, da iz nje izhaja, katere stroške je sodišče priznalo in katerih ne, koliko znaša končni znesek priznanih stroškov in od katere vrednosti spora so odmerjeni. Zadostuje, da je odmera na pregleden način opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa, medtem ko predhodno vročanje stroškovnika nasprotni stranki v izjavo ni potrebno. Sodišče lahko na stroškovniku, ki je v spisu, označi posamezne postavke, ki jih šteje za potrebne in primerne, v obrazložitvi pa navede le končni skupni znesek priznanih stroškov. Druga možnost poenostavljene obrazložitve pa je, da sodišče navede le, katerih stroškov ni priznalo, glede drugih pa se sklicuje na stroškovnik v spisu.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih. Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.

Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.

Toženki je v postopku res zastopal isti pooblaščenec, ki je zanju vložil enoten odgovor na tožbo, a to v konkretni zadevi ni vplivalo na višino njegove nagrade. Zahtevki z istovrstno dejansko podlago kljub morebitnemu skupnemu obravnavanju ohranijo svojo samostojnost in se vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Prvi odstavek 7. člena OT predvideva povišanje vrednosti storitve le v primeru materialnega sosporništva, ki v tej zadevi ni podano.

Z začetkom stečajnega postopka nad pravno osebo, za obveznosti katere odgovarjajo tudi njeni družbeniki, upniki niso legitimirani uveljavljati terjatve in to zgolj za svoj račun niti v primeru, če bi se izkazalo, da so pri toženi stranki podani pogoji za spregled pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1. Tožeča stranka bi morala svoj zahtevek naperiti tako, da mora tožena stranka plačati v stečajno maso, saj bi bilo v nasprotnem primeru izigrano temeljno načelo insolvenčne zakonodaje o poplačilu upnikov po načelu par conditio creditorum. Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.

Toženka bi morala pri izračunu nagrade za posamezne storitve, ki jih je tožnik opravil v okviru kazenskega postopka, izhajati iz tar. št. 10/4 OT, torej bi morala kot osnovo vzeti 1000 točk in ne 600 točk. Za zastopanje na naroku izven glavne obravnave z dne 7. 3. 2022 pa bi morala tožniku po četrti alineji tar. št. 9/1 OT priznati nagrado 200 točk in ne zgolj 160 točk, saj je tožnik zastopal upravičenca glede kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva, za katero se sme po zakonu izreči zapor od treh do petnajstih let, torej zapor nad deset let. Zaradi napačnega izhodišča glede osnovne nagrade je posledično napačen tudi izračun priznane urnine. Za porabljeni čas, zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje (prvi odstavek 6. člena OT). Ker je toženka navedeno omejitev postavila pri 600 točkah (in ne pri 1000 točkah, kolikor bi znaša

Tožnica je svoje trditve o ničnosti pogodbe utemeljevala na dejstvu, da je prva toženka odvetnica, ki opisanega pravnega posla, zaradi zavezanosti višjim moralnim standardom, ne bi smela skleniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zloraba odvetniškega poklica ni bila zatrjevana (in še manj izkazana). Enako kot sodišče prve stopnje je tudi Komisija presodila, da v konkretni zadevi prva toženka ni ravnala v nasprotju s pravili in načeli odvetniškega poklica in v nasprotju s Kodeksom. Odkup terjatve (t. j. cesija po 417. členu OZ) namreč sam po sebi ne pomeni pridobivanja neupravičene koristi, za dolžnico pa tudi ne ustvarja nove obveznosti oz. kakorkoli poslabšuje njenega obstoječega pravnega položaja. Takšnega enkratnega pravnega posla ni šteti za komercialno udejstvovanje prve toženke. Tudi odvetniki lahko nastopajo v pravnem prometu in sklepajo dopustne pravne posle, tega jim ne prepoveduje ne Kodeks ne ZOdv. Za presojo etičnosti poslovanja pa je bistveno, da pri tem ravnajo transparentno, pošteno in brez zlorabe svojega položaja oz. strokovnega znanja na škodo druge stranke. V konkretni zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, ravnanje v nasprotju z navedenim niti

Po določbi tarifne številke 3 OT je odvetnik upravičen za sklenitev poravnave med tekom nepravdnega postopka, in sicer na naroku po 1. točki tarifne številke 23 zvišano za 100 %. Pritožba pravilno navaja, da je dedni dogovor sporazum med dediči, ki ima vse pravne učinke sodne poravnave in predstavlja dokončno ureditev razmerij med podpisniki dogovora.

Za odvetniške storitve, ki so bile opravljene pred spremembo OT dne 4. 6. 2022, ki je zvišala zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve na 9000 točk, je treba upoštevati kot odmerno osnovo za storitev tedaj veljavno zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve v gospodarskih sporih 3000 točk, za pozneje opravljene odvetniške storitve pa v konkretnem primeru izhodiščno osnovo glede na vrednost spornega predmeta (7400 točk), saj ta ni presegala novo določene zgornje meje (9000 točk). ZOdv v 20. členu določa, da se plačila in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. V konkretnem primeru pa je z odvetniško tarifo drugače določeno, in sicer z drugim odstavkom 12. člena OT, skladno s katerim je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Če sta upravičenca do povračila (pritožbenih) stroškov sospornika, tega 161. člen ZPP ne ureja. V teh primerih je treba uporabiti določbe OZ glede obveznosti z več upniki pri deljivi denarni terjatvi. Po OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ).

Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave. Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske kom

Z vlogo z dne 15. 4. 2022 je tožeča stranka sodišču prve stopnje posredovala vprašanja za izvedenca. Z vlogo z dne 23. 5. 2023 pa je podala pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja. Ne glede na to, da sta pripravljalni vlogi kratki, vsebujeta za pravdo pomemben vsebinski prispevek, predvsem pa ne gre zgolj za suhoparni dokazni predlog (četrta točka tarifne številke 20), kot je vlogi opredelilo sodišče prve stopnje; gre za stroške, ki so bili za pravdo potrebni.

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu". Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage. Toženec je teku zamudnih obresti nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen