23. člen ZASP

Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.

Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja – razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali mobilni telefoni, ki jih je uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.

Tožena kolektivna organizacija nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi s prvotožničinim javnim predvajanjem glasbe s fonogrami, naštetimi v Prilogi 1, na katerih ima druga tožnica vse avtorske in sorodne pravice za ta način uporabe.

Drugi odstavek 168. člena ZASP strnjeno podaja pravila za posnemanje soglasja o plačilu za izkoriščanje avtorskega dela v razmerah, ki so podobne tistim pri presojani kršitvi avtorske pravice. Pri tej simulaciji se privzame, da je vse drugo isto (stranke s svojimi značilnostmi, avtorsko delo s svojimi, način in obseg njegovega izkoriščanja …), le namesto kršitve se fingira dogovor. Ta pravila so pomensko odprta, saj morajo zajeti najrazličnejše kršitve, in so prožna. V določenih situacijah pa se med njimi vzpostavi hierarhija: ena se uporabijo pred drugimi. Kadar imetnik pravice in kršilec nista nikdar poslovala, se bo nujno zateči k ugotavljanju honorarja v poslovanju drugih subjektov v primerljivih okoliščinah. Kadar pa sta glede podobnega izkoriščanja že sklepala pogodbe, je plačilo, ki sta ga takrat dogovorila, praviloma najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju. Statusne spremembe v smislu drugega odstavka 78. člena ZASP niso identične oblikam statusnega preoblikovanja družb, urejenim v VI. delu ZGD-1, in niso strogo omejene samo nanje. Ni takšne ustaljene sodne prakse, da če ni drugih oteževalnih okoliščin, je civilna kazen vsa

Izkoriščanje fonograma je množično, obsežno, poteka hitro in je nesledljivo, zaradi česar bi bilo individualno upravljanje njihovega javnega priobčevanja po naravi stvari zelo oteženo, enako kot to velja za male (avtorske) pravice. Predvajanje komercialnih fonogramov, na katerih je posneta glasba, se zato tudi po presoji sodišča po vsebini bistveno bolj približa malim avtorskim pravicam kot pa mehanski avtorski pravici oziroma izpolnjuje vse znake malih (sorodnih) pravic iz 1. točke prvega odstavka 9. člena ZKUASP, saj gre za že objavljena glasbena dela in za njihovo neodrsko priobčitev. Sodišče se strinja s tožnikom, da obvezno kolektivno upravljanje predstavlja monopolni položaj. Vendar zgolj zaradi tega ni nedopustno. SEU je že večkrat zavzelo stališče, da monopol kolektivne organizacije sam po sebi ni v neskladju s pravili konkurence na notranjem trgu, ampak je nedopustna le zloraba prevladujočega položaja.

Pri reproduciranju gre za vsakršno (tudi enkratno) razmnoževanje avtorskega dela.

Ker je toženec kršil materialno avtorsko pravico tožnika, mu je toženec dolžan plačati odškodnino, ki se lahko določi tudi v obsegu nadomestila za zakonito uporabo te vrste, povečanega v primeru namerne kršitve, kot je bilo tudi v tej zadevi (168. člen ZASP).

Arhitekturna dela ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi. Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil, ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo. V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988 in stališče literature. Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Izvedenčev izračun ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela. Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem

Ker je tožena stranka izdala prevod knjige in za to ni imela materialne avtorske pravice, je kršila materialno avtorsko pravico razmnoževanja tožeče stranke.

Tudi prevod je avtorsko delo. S predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela. Ker je avtorska pravica na prevodu samostojna avtorska pravica, je tožeča stranka avtorsko pravico na prevodu obdržala. Obdržala jo je na temelju založniške pogodbe iz leta 1987, ki še vedno učinkuje. Če naj bi po 28. 9. 1991 tožeča stranka ne imela več avtorske pravice na prevodu, bi je torej očitno ne imela niti prevajalka (saj ta tudi ni mogla izdati prevoda), in iz istega razloga tudi sicer sploh nihče drug. Prevod sam ne bi več imel nobenega avtorskopravnega varstva, in sicer kljub jasnem 7. členu ZASP. Zaradi razmeroma visokega računskega (odmernega) temelja mora biti pri razmeroma visokih honorarjih odstotek civilne kazni praviloma razmeroma nizek, da civilna kazen vendarle ne prizadene kršitelja nesorazmerno.

Ker običajnega avtorskega honorarja kljub izvedenim dokazom (izvedenec, cenik) ni bilo mogoče natančno ugotoviti, ga je sodišče pravilno ocenilo po prostem preudarku.

Ravnanje tožene stranke, ki je fotografijo tožničinega avtorskega dela brez tožničinega soglasja neločljivo vpela v samo bistvo novoletne voščilnice (tako na vizualni kot na verbalni ravni), ne predstavlja le kršitve tožničine materialne pravice reproduciranja, marveč tudi njene moralne pravice do spoštovanja dela. Pravila iz 19. člena ZASP namreč ni mogoče vsebinsko razlagati mimo vrednotne podstati moralne avtorske pravice, kakor je opredeljena v 16. členu ZASP.

Tožbeni ugovor, da je tožnica računalniške programe pridobila skupaj z računalniki, katere je kupila od druge osebe, je neutemeljen, ker so licence za uporabo računalniških programov avtorsko posebej varovane v skladu z ZASP in le zakonit način pridobitve licence omogoča tudi zakonito uporabo računalniških programov.

Pravica reproduciranja se pri računalniških programih pridobi z ustrezno licenčno pogodbo. Ker tožnica te pogodbe nima, ni pridobila ustreznih materialnih avtorskih pravic za predmetne računalniške programe in tako ni upravičena uporabnica le-teh.

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev pravice do priznanja avtorstva.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

1. Druga tožeča stranka (enako prva, katere tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen) je zatrjevala kršitev moralne avtorske pravice iz 19. čl. ZASP. S takšno opredelitvijo je pravno kvalificirala očitana dejanja tožene stranke. Omenjena trditev pa ima tudi in predvsem pomen trditve o dejstvih. S sklicevanjem na moralno avtorsko pravico je tožeča stranka v dejanskem pogledu namreč opredelila svoj pravni položaj, ki ga varuje določena moralna pravica (oziroma upravičenje avtorske pravice) zoper vsakogar. 2. Res sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je navedena v tožbi (3. odst. 180. čl. ZPP). Vezano pa je na dejstva, s katerimi tožeča stranka opredeli predmet spora. 3. Kršitev (absolutne) avtorske pravice, daje njenemu imetniku novo pravno možnost. Ta možnost je varstvo kršene pravice s pravovarstvenim zahtevkom, predvidenim v zakonu. 4. "Tožeča stranka" je zahtevani znesek opredelila kot "plačilo običajnega honorarja za take spremembe povečanega za 200 %". Takšna opredelitev zahtevanega denarnega zneska kot sankcije za zatrjevano kršitev moralne avtorske pravice je tuja naravi in funkciji pravične denarne odškodnine, ki gre avtorju zaradi kršitve njegove moralne av

Pravice, ki so po ZASP lahko temelj za civilno kazen, so materialne avtorske pravice, kršitve, ki se z njo sankcionirajo, pa lahko izhajajo iz neposlovnega ali poslovnega razmerja. Zamuda s plačilom honorarja nima za posledico plačila civilne kazni. 168. člen ZASP omogoča sodniku široko polje proste presoje in s tem popolno prilagoditev sankcije konkretnemu dejanskemu stanju. Določba, ki jo je glede na njeno (kaznovalno) naravo treba restriktivno tolmačiti, zahteva upoštevanje vseh okoliščin, ki zadevajo obnašanje obeh pravdnih strank med izvrševanjem pogodbe, zlasti pa stopnjo krivde kršilca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v spornih kartah prepozna nadgrajene zgodovinske zemljevide, ki jih ni moč najti v drugih kartografskih virih, in da vsebina ter način reševanja problemov v teh kartah kažeta na element kartografske manire, ki lahko uživa avtorskopravno zaščito. Proti pravilnosti takšne presoje pritožbeno sodišče nima pomislekov, upoštevaje standard verjetnosti, ki je podlaga presoji v postopku zavarovanja z začasno odredbo, in izhajajoč predvsem iz spornih kart tožečih strank. Dokazno breme izpodbijanja originalnosti spornih kart je na strani tožene stranke. V zvezi s presojo same kršitve pritožbeno sodišče glede spornih prosojnic ugotavlja zelo veliko stopnjo podobnosti izrisa meja in podoben način predstavitve, kar vsaj s stopnjo verjetnosti vzbuja vtis o prevzemanju bistvenih elementov z verjetnostjo izkazanih avtorskopravno zavarovanih značilnosti spornih kart tožeče stranke. Poleg tega iz podatkov spisa sledi, da bi prva tožena stranka bila lahko seznanjena s spornimi kartami iz Malega zgodovinskega atlasa, kar bi ji lahko omogočilo sporno prevzemanje.

Prvostopno sodišče je utemeljeno presojalo določilo 6. čl. pogodbe in obstoj naročnikovih izključnih pravic do zalaganja davčnih obrazcev in njihove prodaje, ki jih je naročnik s pogodbo prenesel na upnika. Da bi naročnik take pravice kot izključne lahko prenesel na upnika, bi jih moral imeti sam. Pritrditi je pri tem prvostopnemu sodišču, da predpisana vsebina in oblika davčnih obrazcev ne uživa avtorskopravne zaščite po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Izključne pravice do reproduciranja in distribuiranja (primerjaj 23. in 24. čl. ZASP) torej naročnik davčnih obrazcev ni imel. Kot rečeno pa implicite na tako pravico ni mogoče sklepati iz nalog naročnika, opredeljenih v 2. in 8. čl. ZDS. Oskrba trga z davčnimi obrazci ni izključna pravica naročnika in tudi ne sodi izključno v njegov delokrog.