299. člen OZ

Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov poziva za plačilo akontacije odškodnine, naslovljenega na prvo toženko, in odškodninskega zahtevka, naslovljenega na drugo toženko. Navedeni stroški so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je tožnica na tej podlagi prejela izplačan nesporni del odškodnine, poleg tega je tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisen od poziva upnika (drugi odstavek 299. člena OZ).

Predlog se zavrne.

Ob ugotovitvi, da oba starša prikrivata svoje dohodke in s tem dejanske zmožnosti za preživljanje njune deklice, je pritožbeno sodišče ocenilo, da pri porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni moč spregledati, da so bile finančne zmožnosti predlagateljice do novembra 2024, ko je postala samostojna podjetnica, nižje od finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca (živela je v najemniškem stanovanju, za katerega je prejemala subvencijo najemnine, prejemala je socialno pomoč ter si kakšnih kreditnih zavez in investicij ni privoščila). Po drugi strani pa je nasprotni udeleženec očitno razpolagal z določenimi finančnimi prihodki (najmanj z najemnino), ki so mu omogočali investiranje v nakup avtomobila, nepremičnin ter kriptovalut in nakazovanje precej visokih denarnih zneskov različnim fizičnim osebam. Zgolj znesek obroka kredita, najetega za nakup nepremičnine, s katero si ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja, saj v B. biva pri mami, predstavlja višji znesek od preživnine, ki jo je bil po sodni poravnavi dolžan plačevati za deklice. Brez težav je hkrati s kreditom odplačeval tudi leasing obroke za avto. Poleg boljših finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca napr

Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila. Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. č

Ni podlage za izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND, saj ni izkazana takšna intenziteta ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala popolno prekinitev stikov med nasprotnim udeležencem in sinom. Ukrep omejitve stikov dečku nudi zadostno varstvo.

V postopku izdaje zamudne sodbe se ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.

O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Sodišče torej o stroških odloči le na podlagi zahteve stranke. To pa pomeni, da ji ne sme prisoditi več stroškov kot jih je zahtevala oziroma stroškov, ki jih sploh ni zahtevala. To velja tudi za zamudne obresti. Če jih stranka ne zahteva, jih sodišče ne prizna. Vložena pritožba na tek zamudnih obresti nima vpliva in zapadlosti stroškovne odločitve, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo, ne odlaga.

Pritožbene navedbe predlagatelja, da bo stik s hčerko in izvajanje starševske skrbi mogoče vzpostaviti le v primeru odločitve o skupnem starševstvu, niso utemeljene. Sama formalna določitev skupnega starševstva ne more zagotoviti kakovostnega izvajanja starševske skrbi niti izboljšanega odnosa z otrokom. Tudi v primeru, ko otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj, drugi starš ohranja pravico in dolžnost sodelovati pri vseh odločitvah, ki pomembno vplivajo na otrokovo življenje in prihodnost. Vzpostavitev in kakovost odnosa med staršem in otrokom je primarno odvisna od ravnanja starša, njegove pripravljenosti na sodelovanje ter spoštovanja otrokove koristi, ne pa od formalne oblike varstva in vzgoje. Pogojevanja vzpostavitve stika s pridobitvijo skupnega starševstva zato kaže na nerazumevanje vsebine starševske skrbi in odgovornosti, ki jo ima starš do otroka.

Odločitev o zavrženju toženčevega predloga za obnovo postopka je pravilna. Golo sklicevanje na zakonske določbe ob vsebinsko praznih navedbah predloga ne zadošča. V predlogu za obnovo postopka ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan kateri od zakonitih obnovitvenih razlogov.

Šele z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo višino stroškov in določilo rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki hkrati predstavlja tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zato tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) pred potekom tega roka ni mogla priti v zamudo z obveznostjo povrnitve stroškov postopka, posledično pa pred potekom tega roka ni mogla dolgovati zamudnih obresti od stroškov postopka.

Tožnik utemeljeno izpostavlja, da priloge toženke obsegajo zgolj 6 listov, odgovor na tožbo pa 2 lista, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je priznan strošek administrativnih in poštnih stroškov v višini 30,00 EUR previsok. Ker gre za stransko terjatev in sorazmerno majhen znesek, je na mestu uporaba ocene po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče tako glede na število poslanih vlog in listin ter potrebno poštnino ocenjuje, da so toženki nastali administrativni in poštni stroški v višini 5,00 EUR.

Naloga sodišča je bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v ugotovljenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.

Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi. Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Ra

Plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne. Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti je diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolni

Predlog se zavrne.

Tožba je sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in tudi, da dejstva, ki jih s tožbo zatrjuje tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni prejel vseh pripadajočih plač in ker tožnikove navedbe o dogovoru za plačilo 2.500,00 EUR neto mesečno niso neskladne s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zato je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo premalo izplačanih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.