VSRS Sklep II Ips 559/2009 in II Ips 560/2009

Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti se zavrneta.

1Tožnica s tožbo, vloženo 11. 12. 2007, uveljavlja ugotovitev svoje solastninske pravice do 1/9, 1/36, 1/36, 1/9, 1/27, 1/27, 1/9, 1/8, 1/18 in 1/18 nepremičnine parc. št. 812/2, vpisane v vl. št. 1938 k. o. ... Zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu in priposestvovanju.

2Z vlogo z dne 27. 2. 2008, naslovljeno „Dopolnitev tožbe in delni umik tožbe“, je tožnica sodišču sporočila, da po pokojnem tretjem tožencu teče zapuščinski postopek, zakoniti dediči po njem pa so (vdova) A. A., (hčerki) M. in K. A. ter (sin) B. A., ki jih namesto tretjega toženca navaja kot tožence. Poleg tega je pojasnila, da je z drugo in takrat tretjo toženko K. K.(1) dosegla sporazumno ureditev zadeve, zato tožbo zoper njiju umika.

3Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba zoper tretjega toženca zavrže; ugotovilo je namreč, da je ta umrl 28. 5. 2005, to je pred vložitvijo tožbe. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani sklep.

4Zoper ta sklep je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja kršitev pravil zemljiškoknjižnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Strinja se, da so zaradi smrti tretjega toženca pred vložitvijo njene tožbe glede na sodno prakso res podani pogoji za njeno zavrženje, vendar v sodni praksi ni konkretnemu podobnega primera, v katerem bi bil pokojni toženec vpisan v zemljiški knjigi. Pripominja, da je tožbo pravilno dopolnila takoj, ko je izvedela za dejstvo, da je tretji toženec umrl. Predmet tega postopka je nepremičnina, ki je vpisana v zemljiško knjigo, zato pogoji za zavrženje tožbe niso podani zaradi pravil zemljiškoknjižnega prava. Tožnica se je namreč zanesla na stanje zemljiški knjigi, v kateri je kot solastnik sporne nepremičnine vpisan tretji toženec, zato je tožbo vložila zoper njega kot zemljiškoknjižnega (so)lastnika, pri čemer opozarja na 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Takrat ji ni bilo znano, da je tretji toženec umrl, saj pravdne stranke med seboj nimajo stikov; povsem nerealno bi bilo od nje zahtevati, da pred vložitvijo tožbe opravi poizvedbe o tem, ali so vsi toženci še živi. Vložitev tožbe v skladu z zemljiškoknjižnim stanjem pa je pomembno še zaradi upoštevanja drugih pravil zemljiškoknjižnega prava, in sicer 3. točke prvega odstavka 40. člena, 1. točke prvega odstavka 79. člena, tretjega odstavka 81. člena in druge alineje prvega odstavka 159. (pravilno 150.) člena ZZK-1. Iz navedenega izhaja, da so določila ZZK-1 specifična, zato ni mogoče pravilno vložiti tožbe ali predlagati zaznambe spora brez upoštevanja pravil zemljiškoknjižnega prava. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določa, da zapuščina preide na dediče s trenutkom zapustnikove smrti, vknjižba pa se opravi šele na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. V vmesnem času ostane zapustnik vknjižen kot lastnik. Dediči v tem času niso znani, zlasti teh podatkov nima tožnik. Če bi obveljalo stališče iz izpodbijanega sklepa, v času od smrti zapustnika do vknjižbe na podlagi sklepa o dedovanju tožnica tožbe sploh ne bi mogla vložiti, kar bi bila kršitev pravice do sodnega varstva. Če bi tožbo vložila zoper vse potencialne dediče (zakonite in oporočne), od katerih pa ne bi vsi dedovali premoženja, ki je predmet tožbe, ne bi bilo mogoče doseči vknjižbe v zemljiški knjigi. Če bi bila sodba pravnomočna pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, tožnica prav tako ne bi mogla doseči vknjižbe. Iz teh razlogov je v takšnem primeru tožbo možno vložiti le zoper zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav je umrl, preden je začel teči zapuščinski (pravilno pravdni) postopek, vrstni red pa zavarovati z zaznambo spora, kar je tožnica tudi storila. Glede na določilo 81. člena ZZK-1 tako ni pomembno, kdo in kdaj podeduje nepremičnino v zapuščinskem postopku. Dejstvo, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi sodne odločbe ni potreben še vpis v zemljiško knjigo, ni pomembno, saj tudi sodba učinkuje samo v primeru, če je izdana zoper prave osebe, torej zoper samo tiste dediče, ki dedujejo nepremičnino, ki je predmet postopka. Vknjižba res ni konstitutivna za pridobitev lastninske pravice, vendar šele po vknjižbi lastnik lahko razpolaga z nepremičnino in se navzven izkaže kot lastnik.

5Zoper pravnomočni sklep je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo (tudi) zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), v kateri uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, in sicer tisto iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sta sodišči nižjih stopenj uporabili peti namesto prvi odstavek 81. člena ZPP v njuni procesni in materialnopravni vsebini, pri čemer sta spregledali 196. člen ZPP, prav tako v njegovi procesni in materialnopravni vsebini, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njune odločitve, ter tisto iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjuje, da zahtevo vlaga zaradi ponovne presoje pravnega stališča Vrhovnega sodišča, da pomeni smrt fizične osebe pred pravdo neodpravljivo procesno oviro, ki onemogoča začetek pravde, vodenje postopka in meritorno odločanje v sporu. Med stališči sodne prakse in nekaterimi pravnimi teoretiki so razhajanja glede možnosti vstopa v pravdo dedičev fizične osebe, ki je bila v tožbi ali predlogu opredeljena kot stranka, čeprav je bila tedaj že mrtva. V sodni praksi se je ustalilo stališče, po katerem predstavlja opredelitev pred pravdo umrle fizične osebe kot stranke postopka neodpravljivo procesno pomanjkljivost, zaradi katere pravda ne more začeti teči (189. člen ZPP) niti je ni moč nadaljevati z osebo, ki je lahko pravdna stranka (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/97, II Ips 186/98 in II Ips 157/2000). V pravni teoriji so se pojavili pomisleki glede tega stališča, ki naj bi bilo v primerjavi z avstrijskim in nemškim pravom strožje.(2) A. Galič v zvezi z učinkovanjem sodbe, ki se glasi na osebo, ki že ob vložitvi tožbe ni bila več živa, opozarja, da navedeno strogo stališče ni več smotrno ob današnji ureditvi v ZPP, ki omogoča izpodbijanje napak glede sposobnosti biti stranka z izrednimi pravnimi sredstvi, tudi z obnovo postopka (4. točka 394. člena ZPP). V. Rijavec pa meni, da gre za odpravljivo pomanjkljivost zato, ker se lahko odpravi s postavitvijo začasnega skrbnika zapuščine pod pogoji iz ZD ali skrbnika za posebni primer po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Fizična oseba s smrtjo res izgubi pravno sposobnost in s tem tudi sposobnost biti stranka postopka v smislu 76. člena ZPP. Teh lastnosti umrli osebi ne pred ne po vložitvi tožbe ni moč povrniti. Ne glede na fazo postopka pa je mogoče odpraviti pomanjkljivost glede opredelitve pravdne stranke z navedbo dedičev, ki so v trenutku zapustnikove smrti vstopili v njegov pravni položaj in prevzeli vse njegove pravice in obveznosti. Identiteta oseb, ki nastopajo namesto umrle osebe, je res druga, vendar to zaradi materialnopravnih učinkov njihovega univerzalnega nasledstva ne pomeni spremembe pravdne stranke. Tožilstvo opozarja na določbe prvega odstavka 123. člena, 131. in 132. člena, prvega odstavka 133. člena in prvega odstavka 192. člena ZD, 39. in 41. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 334. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter 178. in 211. člena ZZZDR. Premoženje, ki predstavlja zapuščino, torej niti trenutek ni brez subjekta.(3) Dokončni dediči izvršujejo vsa upravičenja iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, in v mejah svojega dednega deleža odgovarjajo za zapustnikove obveznosti. Od zapustnikove smrti dalje so glede prevzetih pravic in obveznosti stvarno legitimirani in lahko nastopajo kot stranka na aktivni ali pasivni strani. Za pridobitev te legitimacije ni potrebno, da bi bila že opravljena zapuščinska obravnava ali izdan sklep o dedovanju. V mejah zakonskih pooblastil so legitimirani tudi začasni dediči, ki jih zaradi omejenega razpolaganja lahko zastopa začasni skrbnik. Smrt fizične osebe je pravno pomembno dejstvo, ki se vpiše v matični register (2., 4., 11., 12. in 13. člen Zakona o matičnem registru – ZMatR), pri čemer je pomembno to, da ta ni javno dostopen in vpisi vanj nimajo publicitetnih pravnih učinkov kot vpisi v sodni register ali zemljiško knjigo. Osebi, ki svoje pravice uveljavlja v sodnem postopku, zato ni moč očitati, da bi morala biti že pred vložitvijo tožbe seznanjena z matičnim dejstvom smrti fizične osebe, ki jo je opredelila kot nasprotno stranko. Glede na to, da predlagatelju sodnega postopka ni moč očitati nikakršne opustitve dolžne skrbnosti pri opredeljevanju nasprotne stranke ter da zapuščina že v trenutku smrti zapustnika preide na njegove dediče in ni niti trenutek brez subjekta, ni razumnega razloga za razlikovanje procesnega položaja, ki nastane z navedbo stranke, ki je umrla že pred vložitvijo tožbe, od položaja, ko stranka postopka umre med pravdo. Ni sprejemljivo, da bi moral tožnik v prvem primeru odpravljati pomanjkljivost glede sposobnosti biti stranka z vložitvijo nove tožbe ali predloga, ne pa na način iz prvega odstavka 81. člena ZPP. Ni torej razloga, ki bi preprečeval odpravo obravnavane pomanjkljivosti tako, da bi namesto neobstoječe fizične osebe vstopili v pravdo njeni dediči kot univerzalni pravni nasledniki, ki imajo lastnosti iz 76. člena ZPP in s tem sposobnost biti pravdna stranka. Takšen je tudi konkretni primer. Sodišče tožnici ni dalo možnosti za odpravo pomanjkljivosti po prvem odstavku 81. člena ZPP, temveč je tožbo zoper umrlega toženca na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP zavrglo, s čimer je zagrešilo bistveno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Zavrženje tožbe zoper tretjega toženca pa je povzročilo tudi vsebinsko pomanjkljivost tožbe, saj na pasivni strani ne nastopa več prava stranka. Ni moč prezreti, da gre v konkretnem primeru za spor med solastniki nepremičnine, ki v naravi ni razdeljena. Zatrjevana in uveljavljana pridobitev lastninske pravice tožnice s priposestvovanjem in gradnjo na tujem svetu pojmovno ni mogoča na posameznem idealnem delu nerazdeljene nepremičnine, ki predstavlja zemljišče in stavbo kot celoto. Vsi solastniki so v tem primeru v tako tesni materialnopravni skupnosti, da morajo biti vsi istočasno udeleženi v pravdi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Tožnica kot solastnica s svojim ugotovitvenim zahtevkom posega v upravičenja vseh ostalih solastnikov – tožencev, tudi umrlega toženca oziroma njegovih pravnih naslednikov. Samo vsi toženci skupaj predstavljajo enotno pravdno stranko, ki je po materialnem pravu pasivno legitimirana v tej pravdi; toženci imajo v razmerju do tožnice položaj nujnega enotnega sospornika.(4) Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali, da imajo toženci položaj nujnih sospornikov, in opustili uporabo 196. člena ZPP v njegovi procesni in materialnopravni vsebini, s čimer sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je prav tako kot nepravilna uporaba 81. člena ZPP privedla do nepravilne in zmotne odločitve. Z njo je bila tožnici odvzeta tudi možnost obravnavanja njenega zahtevka pred sodiščem, kar pomeni bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

6Revizija in zahteva nista utemeljeni.

7Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za sposobnost nastopati v vsakem, ne le konkretnem civilnem postopku; je

splošna

procesna predpostavka. Od njenega obstoja je torej odvisna dopustnost zahteve za pravno varstvo;

je okoliščina, ki mora biti podana, da sodišče sploh sme vsebinsko odločati o utemeljenosti te zahteve.

Sposobnost biti stranka v procesnem pravu ustreza pravni sposobnosti materialnega prava. Vsak, ki je po materialnem pravu pravno sposoben (ki je torej lahko nosilec pravic in obveznosti materialnega prava), je po procesnem pravu sposoben biti stranka. Pravdna stranka je tako lahko vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP).(5) Na obstoj procesnih predpostavk glede strank sodišče pazi po uradni dolžnosti, in sicer ves čas postopka (80. člen ZPP). Pri ugotovitvi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, je zelo pomembna opredelitev, ali gre za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti. V tem primeru mora sodišče stranki najprej omogočiti, da tožbo popravi oziroma ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP). V nasprotnem primeru sodišče tožbo takoj zavrže (peti odstavek 81. člena ZPP). Kršitev pravil o sposobnosti biti stranka predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), na katero mora (tudi) pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O reviziji

8Glavno tezo revizije, to je da je treba tožbo za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi, vložiti v skladu z zemljiškoknjižnim stanjem, torej zoper tisti (tiste) subjekt(e), ki je (so) kot njen(i) (so)lastnik(i) vpisan(i) v zemljiški knjigi, tožnica utemeljuje s pravili zemljiškoknjižnega prava, predvsem z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (

primerjaj 8. člen ZZK-1 in 10. člen

SPZ)

. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se s tem načelom, s katerim se uveljavlja zaščita dobrovernega (pravnoposlovnega) pridobitelja stvarne pravice, krepi varstvo zaupanja v pravni promet. Gre za izjemo od splošnega načela, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam (Nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse habet). Dobroverne osebe, ki so stvarne pravice pridobile v pravnem prometu (na podlagi pravnega posla) v zaupanju v zemljiško knjigo, se varujejo tudi zoper pravice tretjih oseb, ki so nastale na podlagi pravnih dejstev (na primer priposestvovanje, pridobivanje po načelih skupnega premoženja zakoncev idr.), ki niso bila vpisana v zemljiško knjigo.(6) Gre za načelno usmeritev, komu naj zakon (materialno pravo) v opisanem konfliktu nudi pravno varstvo. Očitno je, da se to materialnopravno načelo nanaša na povsem drugačne situacije, kot pa je ta procesnopravna, s kakršno imamo opraviti v obravnavanem primeru.

9Vrhovno sodišče nadalje poudarja, da so dediči tretjega toženca

solastniki sporne nepremičnine postali že z dedovanjem, s katerim se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti (41. člen SPZ).

V

skladu z ZD namreč zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu (

ipso iure

) in za prenos lastninske pravice niso predpisani nobeni dodatni pogoji (primerjaj 132. člen)

–

(tudi) ta pridobitev lastninske pravice je zunajknjižna.(7) V zemljiški knjigi sicer res ostane vpisan zapustnik in šele po izdaji sklepa o dedovanju (ki je /

zgolj/ ugotovitvena /deklaratorna/ sodna odločba)

je mogoča z njegovo pravnomočnostjo vknjižba lastninske pravice v korist dedičev.(8)

N

ačinu pridobitve lastninske pravice z dedovanjem je prilagojeno tudi pravilo o nastopu posesti dedičev; SPZ v 29. členu določa, da dedič na zapustnikovih stvareh pridobi posest v trenutku zapustnikove smrti. Pridobitev posesti dedičev ni pomembna zaradi pridobitve lastninske pravice, ampak dodatno krepi pravni položaj dedičev, ki so na tej podlagi upravičeni tudi do sodnega varstva posesti.

Domneva se torej, da je dedič v trenutku uvedbe dedovanja (delacije; primerjaj 123. člen ZD), ki je izenačen s pridobitvijo dediščine (akvizicijo), pridobil tako lastninsko pravico na zapustnikovih stvareh kot tudi posest nad njimi, zato mu od tega trenutka (zapustnikove smrti) pripadajo tudi ustrezni tožbeni zahtevki (lastninska tožba /rei vindicatio/ in tožba zaradi motenja posesti).(9) Dedič, ki je dediščino sprejel (izrecno z izjavo ali molče s konkludentnim dejanjem) oziroma ki do izdaje sklepa o dedovanju ni podal izjave o odpovedi dediščini, je dokončni (definitivni) dedič. Ta izvršuje vsa upravičenja iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, in odgovarja za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Glede teh pravic lahko toži in je lahko tožen. Dedič je legitimiran za pravdo ex lege, ker je zapustnik umrl in so nanj (dediča) prešle zapustnikove pravice in obveznosti v trenutku smrti zapustnika (132. člen ZD). (Tudi) za pridobitev procesne legitimacije (pravdnega upravičenja) ni treba, da bi bila opravljena zapuščinska obravnava in izdan sklep o dedovanju, s katerim bi bil poklicani dedič potrjen kot dedič.(10)

10Glede na obrazloženo torej ne drži, da ob stališču iz izpodbijanega sklepa v času od smrti zapustnika do vknjižbe dediča (dedičev) na podlagi sklepa o dedovanju tožnica tožbe sploh ne bi mogla vložiti, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do sodnega varstva. Zaradi pravil dednega, stvarnega in civilnega procesnega prava (kar bo dodatno obrazloženo v nadaljevanju) tožnica tožbo, kakršna je tudi obravnavana, lahko vloži in mora vložiti zoper dediče.(11)

11Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na

podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

O zahtevi

12Državno tožilstvo ima prav, da po ustaljeni praksi tega sodišča pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe (zahteve za pravno varstvo) ni (več) obstajala, ni mogoče odpraviti. V primerljivih procesnih situacijah je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo in izčrpno utemeljilo stališče, da tudi univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete kot stranke označene osebe v času vložitve zahteve za sodno varstvo.(12)

13Nekateri slovenski pravni teoretiki (res) menijo, da je v prejšnji točki obrazložitve opisana praksa slovenskih sodišč verjetno prestroga,(13) pri čemer opozarjajo na prožnejšo prakso v Avstriji in Nemčiji.(14) Vrhovno sodišče poudarja, da (tudi) ti (pragmatični) pomisleki ne vzbujajo dvoma o pravilnosti njegove (zelo) enotne in ustaljene prakse glede obravnavane problematike. Ključno je, da gre tudi v primeru, ko se kot pravdno stranko (naknadno) navede univerzalnega pravnega naslednika osebe, ki je bila prvotno označena kot stranka, umrla pa je pred vložitvijo tožbe, s stališča pravne identitete za drugo (pravno) osebo in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka.(15) Osebnost (oseba) nastane z rojstvom človeka in preneha z njegovo smrtjo; njen obstoj je odvisen od fizične eksistence človeka. Na ta dva trenutka pravo veže pridobitev in izgubo tako sposobnosti biti stranka fizične osebe (človeka) kot njene (njegove) pravne sposobnosti.(16)

V trenutku smrti fizične osebe stopijo na njeno mesto dediči kot univerzalni pravni nasledniki, pri čemer takrat nanje preidejo tudi vse pravice in obveznosti njihovega prednika iz procesnopravnega razmerja (primerjaj 2. in 132. člen ZD). Dediči podedujejo tudi pravdo (tako imenovano procesno/pravno/ nasledstvo), pri čemer vstopijo v tisto situacijo, v kateri je bila pravda ob smrti njihovega prednika kot stranke. Procesnopravno razmerje je isto in se nadaljuje z novimi subjekti.(17) Drži, da premoženje, ki predstavlja zapuščino, ni niti trenutek brez subjekta, vendar to (seveda) ne pomeni, da ni pomembno, koga se v tožbi navede kot pravdno stranko: (umrlega) pravnega prednika ali njegovega naslednika. Ni se namreč mogoče strinjati z državnim tožilstvom, da se procesni položaj, ki nastane z navedbo že pred vložitvijo tožbe umrle osebe kot stranke, ne razlikuje od procesnega položaja, ko stranka umre med pravdo. V prvem primeru za razliko od drugega, ko gre za naknadno prenehanje sposobnosti biti stranka, pravni prednik – zaradi predhodnega prenehanja njegove (pravne) osebnosti (eksistence) – nikoli ni bil stranka postopka, ki naj bi ga po stališču državnega tožilstva prevzeli njegovi nasledniki; v tej situaciji kakšnega procesnopravnega razmerja pravnega prednika, v katerega bi vstopili njegovi nasledniki, sploh (nikoli) ni bilo.(18)

14Tožnica je torej z vlogo z dne 27. 2. 2008, naslovljeno „Dopolnitev tožbe in delni umik tožbe“, v kateri je namesto tretjega toženca kot tožence navedla njegove (zakonite) dediče, namesto tretjega toženca tožila nekoga drugega. Povedano drugače, s to vlogo je tožnica spremenila osebo tožene stranke (natančneje: ene izmed oseb na pasivni pravdni strani). Gre za tako imenovano subjektivno spremembo tožbe, ki pa je dovoljena (zgolj) pod pogoji iz 187. člena ZPP; potrebna je privolitev tistega, ki naj vstopi v pravdo namesto (prvotno) tožene stranke (če pa se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je potrebna tudi njena privolitev).(19)

15Glede na mnenje državnega tožilstva o tem, da osebi, ki svoje pravice uveljavlja v sodnem postopku, ni moč očitati, da bi se morala že pred vložitvijo tožbe seznaniti z (matičnim) dejstvom smrti fizične osebe, ki jo je opredelila kot nasprotno stranko, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da izpodbijana odločitev ne temelji na očitku opustitve dolžne skrbnosti, ampak na stališču, da neobstoječa (pravna) oseba nima sposobnosti biti stranka, pri čemer pomanjkanje te sposobnosti v primeru, ko kot stranka označena oseba že v trenutku vložitve tožbe ni (več) obstajala, pomeni neodpravljivo procesno oviro.

16Navedbe državnega tožilstva, da je zavrženje tožbe zoper tretjega toženca povzročilo tudi vsebinsko pomanjkljivost tožbe, saj naj na pasivni strani ne bi več nastopala prava stranka, ker naj bi imeli toženci v razmerju do tožnice položaj nujnih enotnih sospornikov, ki se jih najbrž lahko razume le tako, da naj zaradi tega sodišče ne bi smelo sprejeti izpodbijane odločitve, saj naj bi ta pomenila poseg v pravico do sodnega varstva, so nesklepčne. Vsebina konkretnega preizkusa je (ne)pravilnost pravnomočnega sklepa o zavrženju tožbe zoper tretjega toženca, to je procesne odločitve oziroma uporabe procesnega prava, na katero presoja materialnopravne (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper ostale tožence ne (more) vpliva(ti). Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže odločitev o sporu glede (civilnih) pravic in obveznosti. Gre za procesno jamstvo in pomeni (le) pravico do sodnega postopka in meritorne sodne odločbe (odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali ne).(20) Pravice do pravilne odločitve sodišča pa Ustava RS ne zagotavlja.(21) Državno tožilstvo samo navaja, da bo sodišče tožbeni zahtevek zoper ostale tožence v nadaljevanju postopka presojalo (tudi) po vsebini, zato tožnici v konkretnem primeru pravica do sodnega varstva na način, na kakršnega se uveljavlja v zahtevi (to je v razmerju do ostalih tožencev), (sploh še) ni mogla biti kršena.(22)

Poleg tega je stališče državnega tožilstva o nujnem sosporništvu v konkretnem primeru itak zmotno.(23) (24)

17R

azlogi, zaradi katerih je bila zahteva vložena, torej niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Zoper to je postopek zaradi umika tožbe pravnomočno ustavljen (sklep z dne 13. 3. 2008).

Op. št. (2): Primerjaj A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 322 do 329, in V. Rijavec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 548.

Op. št. (3): Primerjaj K. Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS 1991, str. 152.

Op. št. (4): Primerjaj N. Betetto, Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten št. 3/2001, str. 193 do 195 in 197 do 199, ter odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2006, II Ips 564/2004, II Ips 329/2003, II Ips 315/2001, II Ips 273/98, II Ips 795/95 in II Ips 647/95.

Op. št. (5):

Dodati velja, da je sposobnost biti stranka vendarle širša od pravne sposobnosti, saj se ob določenih predpostavkah priznava tudi subjektom, ki nimajo pravne sposobnosti

–

primerjaj drugi in tretji odstavek 76. člena ZPP.

Op. št. (6): V določenih primerih je bilo treba omogočiti dobrovernemu pridobitelju, da pravico pridobi tudi od nelastnika, saj je nemogoče pri vsakem prenosu lastninske pravice preverjati, ali je tisti, ki z njo razpolaga, tudi upravičen do tega. Primerjaj tudi drugi odstavek 44. člena SPZ in tretji odstavek 72. člena istega zakona.

Op. št. (7): Povsem zmotno je stališče, ki izhaja iz (nekaterih delov) revizije, da dedič(i)

podeduje(jo) nepremičnino (šele) v zapuščinskem postopku.

Op. št. (8):

Kljub navedenemu položaj dedičev pred vknjižbo njihove lastninske pravice ni izpostavljen nevarnosti, ki jo pomeni načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tretja oseba namreč po naravi stvari ne more pridobiti listine, ki bi bila močnejša, saj bi ta morala izvirati od zapustnika.

Primerjaj M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 252 in 253.

Op. št. (9): Primerjaj K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 69.

Op. št. (10):

Drugače je pri izvršbi

–

primerjaj prvi in drugi odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, str. 215.

Op. št. (11): Pripomniti velja, da je

tožničino revizijsko sklicevanje na pravila zemljiškoknjižnega prava protislovno in tudi v nasprotju z njenim siceršnjim procesnim postopanjem. Ni namreč moč prezreti, da je v svoji

„dopolnitvi tožbe“ namesto tretjega toženca, ki je v zemljiški knjigi še vedno vpisan kot solastnik sporne nepremičnine in po katerem naj bi bil (šele) v teku zapuščinski postopek, navedla njegove zakonite dediče. Iz njenih navedb ne izhaja, da bi se med trenutkom vložitve tožbe in trenutkom „dopolnitve tožbe“ v zemljiški knjigi glede lastninskega stanja sporne nepremičnine karkoli spremenilo, pa je kljub temu in v nasprotju z revizijskimi stališči namesto tretjega toženca (samoiniciativno) navedla njegove dediče.

Op. št. (12): Primerjaj odločbe II Ips 186/98 z dne 31. 3. 1999, II Ips 157/2000 z dne 20. 9. 2000,

II Ips 47/2001 z dne 22. 8. 2001,

III Ips 65/2002 z dne 5. 12. 2002, II Ips 372/2004 z dne 17. 3. 2005, II Ips 671/2005 z dne 8. 3. 2007, II Ips 961/2006 z dne 2. 4. 2009 in II Ips 398/2009 z dne 23. 7. 2009; drugače

sklep II Ips 18/98 z dne 27. 5. 1999.

Op. št. (13): A. Galič to stališče med drugim utemeljuje s sklicevanjem na

odločbe, v katerih je sodišče za odpravljivo napako štelo vložitev tožbe zoper neko tvorbo, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvoumno, da ima to sposobnost subjekt, v katerega je ta tvorba vključena (enota ali podružnica /tudi tuje/ gospodarske družbe, ministrstvo ipd.), ta napaka pa naj se od obravnavane ne bi bistveno razlikovala. Poudariti velja, da v teh primerih (vsaj) Vrhovno sodišče ni (izrecno) zavzelo stališča, da je takšna napaka odpravljiva. V zvezi z opozarjanjem državnega tožilstva na stališče istega avtorja

o učinkovanju sodbe, ki se glasi na osebo, ki že ob vložitvi tožbe ni bila več živa, je treba pojasniti, da se to nanaša na od obravnavane drugačno procesno situacijo, ko je (bila) sodba že izdana in je že postala tudi pravnomočna.

Op. št. (14):

Ta je res

manj stroga in dopušča popravo tožbe, ki je zmotno vložena v imenu umrle osebe, v določenih primerih pa tudi popravo tožbe, zmotno vložene proti mrtvi osebi. Primerjaj W. H.

Rechberger, Zivilprozessordnung, Kommentar, Springer, Dunaj, New York 2006, str. 1099, ter A.

Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 323 in 352, ter v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 138.

Op. št. (15): Glede na nekatere navedbe v zahtevi

velja pripomniti, da se iracionalno pojmovanje, da gre pri dedovanju za nadaljevanje zapustnikove osebnosti v osebnosti dediča, ki je obstajalo v rimskem pravu, v glavnem ne zastopa več

–

primerjaj K.

Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, str. 26.

Op. št. (16): Pravna oseba ni naraven subjekt, zato pri njej ne govorimo o rojstvu in smrti, vendar pa pravna oseba prav tako v določenem trenutku začne oziroma preneha obstajati, torej pridobi oziroma izgubi pravno osebnost, in zakoni določajo, v katerih primerih (praviloma je to povezano z vpisi v ustrezne registre, nekatere osebe javnega prava pa se lahko ustanovijo neposredno z zakonom ali upravnim aktom).

Op. št. (17): Vsa procesna dejanja prednika ostanejo in učinkujejo naprej, poslej pa imajo učinek le procesna dejanja naslednika. Tudi če je ta neaktiven, se postopek kljub temu nadaljuje (primerjaj prvi odstavek 208. člena ZPP).

(Tudi) v tej situaciji ni treba, da pravdno sodišče čaka na izid zapuščinskega postopka, ampak lahko samo reši predhodno vprašanje in ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči, oziroma ni treba, da dedič izjavi (predlogu) za prevzem prekinjenega postopka priloži sklep o dedovanju.

Op. št. (18): Tega v ničemer ne spreminja niti možnost

postavitve začasnega skrbnika zapuščine (

131člen

ZD) oziroma skrbnika za posebni primer (211. člen ZZZDR), na katero (tudi) opozarja državno tožilstvo. P

omanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka osebe, ki je umrla pred vložitvijo tožbe, tudi z naknadno postavitvijo takšnega skrbnika ni mogoče odpraviti;

r

azlogi so enaki kot

v primeru univerzalnega pravnega nasledstva te osebe.

Op. št. (19): Obstoj procesnih predpostavk, ki se nanašajo na stranke (sposobnost biti stranka, procesna sposobnost, pravilnost zastopanja in pooblastila) se pri spremembi tožbe glede novega toženca presoja samostojno, neodvisno od tega, ali so bile te glede prvotno označenega toženca podane ali ne.

Op. št. (20): Primerjaj tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 137; avtor to pravico opredeli kot pravico do meritorne odločitve v ustavnoskladnem postopku.

Op. št. (21): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS U-I-423/02, Up-479/03 z dne 10. 7. 2003.

Op. št. (22): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-107/99 z dne 23. 5.

2002 in sklepa istega sodišča Up-814/03 z dne 16. 11. 2004 in Up-481/05 z dne 24. 11. 2006.

Dodati velja, da so zaradi zahteve po meritorni sodni odločbi odločitve sodišča o zavrženjih z vidika 23. člena Ustave RS sicer ustavnopravno pomembne, vendar to ne pomeni, da Ustavno sodišče sklepe o zavrženju zahtev za sodno varstvo (tožb, predlogov itd.) presoja z vidika zakonitosti v smislu instančne presoje, temveč preizkuša le, ali je sodišče procesno zakonodajo razlagalo na tako restriktiven in omejujoč način, kakršnega niti zakon ne bi smel izrecno določiti

– primerjaj odločbo

Up-699/12

z dne 17. 1. 2013.

Op. št. (23): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 795/95 z dne 30. 10. 1997 (na katero se sklicuje državno tožilstvo samo, čeprav ne potrjuje njegovega stališča o nujnem sosporništvu v konkretnem primeru),

II Ips 475/2007 z dne 11. 2. 2010, II Ips 82/2006 z dne 9. 7. 2008, II Ips 416/2008 z dne 26. 11. 2009 in

II Ips 1030/2008 z dne 16. 2. 2012.

Op. št. (24): Prav tako velja pripomniti, da je

tožnica sama umaknila tožbo zoper drugo in takrat tretjo toženko K. K., s katerima naj bi dosegla sporazumno rešitev zadeve, vendar iz aktualnega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da sta ti dve še vedno solastnici sporne nepremičnine, kar (lahko) pomeni, da tožnica ne glede na izpodbijano odločitev glede tretjega toženca ne toži (več) vseh solastnikov sporne nepremičnine.