29. člen SPZ

Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.

Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s vprašanjem ekonomskega interesa tožnikov do posestnega varstva, v okviru zatrjevanja neznatne spremembe dejanskega stanja, ki le neznatno ovira tožnika v izvrševanju posesti.

Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi še ni mogoče odločati o delitvi stvari, ki spadajo v zapuščino, kakor tudi ne odločati o pravici tožnikov (dedičev) do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščino, in še manj prisojati denarne zneske, ki tvorijo zapuščinsko maso.

Da je v zadevah, kot je obravnavana (zatrjevanje originarnega načina pridobitve lastninske oz. druge stvarne pravice) tožba na ugotovitev lastninske pravice ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi vknjižen (nepravi) lastnik, je nesporno sprejeto tudi v sodni praksi.

Dedič pridobi posest na zapustnikovih stvareh v trenutku zapustnikove smrti. Ker je bilo motilno ravnanje storjeno po smrti zapustnice, je tožničina posest na stanovanjski hiši izkazana tudi na tej podlagi. Ker hiša v času motilnega ravnanja ni predstavljala stanovanja toženca, do posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja ni moglo priti. Ker je bilo o tožbenem zahtevku (s predmetno odločbo) pravnomočno odločeno, pri čemer je slednji v celoti utemeljen, se kot nepotrebno izkaže odločanje o pritožbi zoper sklep v zvezi z izdano začasno odredbo.

29. člen SPZ je treba razumeti v sklopu celotnega instituta posestnega varstva, ki je namenjeno varovanju dejanske oblasti nad stvarmi. To določilo ne odreka varstva tistemu, ki je imel pred zapustnikovo smrtjo, kot po njej, dejansko oblast nad stvarjo in dedičem ne omogoča, da mu to posest v dotedanji vsebini in intenziteti odrekajo.

Če je bil zapustnik posredni posestnik, takšno obliko posesti podedujejo tudi njegovi dediči; če pa je bil zapustnik neposredni posestnik, postanejo njegovi dediči neposredni posestniki. Neposredno posest pridobijo, ne da bi izvajali neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Četudi bi bilo motilno dejanje storjeno še za časa življenja A. P., je imela tožeča stranka kot dedič po pokojni A. P. aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi motenja posesti.

Tožnikoma je A.P. ob odhodu v Dom starejših občanov izročila ključe in jima s tem izročila tudi posest hiše, da je torej prenesla dejansko oblast na stvari na drugega – na (oba) tožnika, sama pa torej (so)posest opustila.

V primeru, ko se kot pravdno stranko (naknadno) navede univerzalnega pravnega naslednika osebe, ki je bila prvotno označena kot stranka, umrla pa je pred vložitvijo tožbe, gre s stališča pravne identitete za drugo (pravno) osebo in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka. Univerzalno pravno nasledstvo tako ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete kot stranke označene osebe v času vložitve zahteve za sodno varstvo.

Bistveno je, da je sporna nepremičnina predmet zapuščine in ker tožnici spadata v krog zakonitih dedičev po zapustniku, sta v trenutku zapustnikove smrti pridobili (so)posest na zapustnikovih stvareh (29. člen SPZ), zato uživata posestno varstvo.

Namen določbe 29. člen SPZ je varovanje zapuščine v korist dedičev, svoj namen pa doseže v tistih primerih, kadar nobeden od dedičev nima dejanske oblasti nad zapustnikovo stvarjo, zapuščino pa je treba zaščititi pred posegi tretjih. Tožnik in njegova žena M. M. sta bila soposestnika sporne nepremičnine, po smrti svoje žene pa je tožnik postal dejanski posestnik te nepremičnine v celoti. Toženec je kot sodedič M.M. v trenutku njene smrti sicer pridobil zakonito soposest, ki pa ne more konkurirati močnejši, dejanski tožnikovi posesti. Posestno varstvo je v prvi vrsti namenjeno varovanju obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarjo. Zato toženčeva zakonita soposest ne more biti enakovredna tožnikovi dejanski posesti.

Enoletni zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe iz 141. člena ZD je pretrgan z uredbo zapuščinskega postopka. To je tedaj, ko je zapuščinsko sodišče opravilo prvo uradno dejanje v postopku. V tem primeru zastaralni rok začne ponovno teči šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Ker se tožene stranke v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku niso sklicevale na oporočno dedovanje, te oblike dedovanja ne morejo več uveljavljati v pravdi, ki teče na podlagi dediščinske tožbe, upoštevajoč zgolj njeno korektivno funkcijo (odprava kršitve dednih pravic tožečih strank). Izostanek napotitvenega sklepa iz 223. člena ZD za vložitev dediščinske tožbe ne pomeni obstoja procesne ovire za vložitev takšne tožbe. Tožene stranke so na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji in sklepu o dedovanju postale solastnice spornega premoženja ex lege. Nastop „formalne“ oz. z zakonom izpostavljene posesti pa jim je omogočila določba 29. člena SPZ, po kateri pridobi dedič posest s trenutkom zapustnikove smrti.

Tožnikova pravica do posesti izhaja iz 29. člena SPZ in je v koliziji s toženčevima pravicama do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Toženec je sporno stanovanje skupaj s tožnikovo hčerko uporabljal za vsakodnevno zadovoljevanje stanovanjskih potreb, po njeni smrti pa ga v enaki vsebini uporablja sam. Tožnik je stanoval drugje. Zato bi zahtevana zamenjava ključavnice ali izročitev ključa nove ključavnice tožniku omogočila vstop v sporno stanovanje in njegovo dejansko uporabo, kar bi v obravnavani zadevi pomenilo nedopusten poseg v toženčevi človekovi pravici iz 35. in 36. člena URS.

Zgolj imetništvo ključa še ne izkazuje posesti nad prostorom.

Močnejša pravica po meji se domneva zgolj, kadar je dokončno urejena v katastrskem postopku (2. odst. 77. čl. SPZ). Za dokončnost meje morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer meja mora biti natančno določena s koordinatami zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu ter ugotovljena z dokončno odločbo v upravnem ali pravnomočno odločbo v sodnem postopku.

Primarni kriterij za urejanje meje je po določbi prvega odstavka 77. člena SPZ močnejša pravica. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena SPZ). Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na podlagi katerega izmed pravno veljavnih načinov (priposestvovanje, dogovor o poteku meje) ali publicijanska (bonitarna) lastnina. Sodišče mora tako najprej ugotoviti staro mejo, oprto na pravico mejašev, nato pa ali se je premaknila in zakaj oziroma ali za premik obstaja pravna podlaga, ali pa je posledica samovoljnega ravnanja enega od mejašev. Ob tem pa mora upoštevati omejitev določeno v tretjem odstavku 77. člena SPZ, ki sodišču v primeru, ko vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, dovoljuje, da uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata.

Posestno varstvo je naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi ( odločba Ustavnega sodišča št. 32/94 ). S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavarovalo močnejšo dejansko posest, je varovalo tudi ustavno varovane pravice toženke, in sicer pravico do zasebnosti iz 35. čl. Ustave RS in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. čl. Ustave RS, na katere se je toženka v postopku tudi sklicevala.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je prepričljivo ugotovilo in pojasnilo, da je bila tožnica, ki je občasno prihajala v bratovo stanovanje tudi po bratovi smrti, poleg toženke, ki je kot dedinja po pokojnem očetu posest na stanovanju pridobila v trenutku očetove smrti, soposestnica stanovanja ter da je bila v dotedanjem načinu izvrševanja posesti motena. Kot soposestnica pa je tožnica upravičena do varstva svoje posesti, kajti tudi vsak soposestnik uživa posestno varstvo v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec že od leta 2001 obdeluje sporno parcelo kot kooperant A. na podlagi sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju in da očitani motilni poseg pomeni zgolj izvrševanje na podlagi te pogodbe naročenih kmetijskih opravil. Zato je materialnopravno pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ne gre za dejanje motenja posesti, ki bi terjalo sodno varstvo, kakršnega uveljavlja tožnik v tožbi, temveč za dopustno dejanje, ki preprečuje sodno varstvo iz naslova motenja posesti.