2. člen ZD

V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.

Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da zapuščinski postopek ni namenjen ugotavljanju tega, kdo je lastnik, niti odpravi morebitnih napak v drugih postopkih, in da lahko dedič priznanje lastninske pravice doseže v drugih sodnih postopkih (npr. s tožbo). Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju ugotovi dediče in obseg zapuščine (214. člen ZD), kar pa ne pomeni, da lahko ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ugotavlja, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino - obstoj nepremičnega premoženja mora biti razviden iz javnih zemljiškoknjižnih podatkov. Zapuščinsko sodišče lahko v dodatnem sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika.

Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.

Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice.

Pritožnica z golim nasprotovanjem razlagi sodišča in sklicevanjem na postopanje sodišča v (drugem) zapuščinskem postopku (po pokojnem B. B.) ne more uspeti. Sodišče na odločitve sprejete v drugem zapuščinskem postopku namreč ni vezano.

Informativni dokazi so načeloma prepovedani oziroma dovoljeni le izjemoma, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da si je toženec prilastil očetov denar z namenom, da bi izigral tožnici, kot sta zatrjevali, pač pa je toženec na drugi strani dokazal pravno podlago za dvig obravnavane gotovine (veljavno ustno darilno pogodbo), tožnici s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve zapuščine in za vrnitev obravnavanega zneska v zapuščino ne moreta uspeti.

Prekinitev postopka je institut, ki v splošnem objektivno nasprotuje načelu ekonomičnosti (11. člen ZPP). Nabor prekinitvenih razlogov, v katerih se lahko sodišča za ta institut odločijo, je zato taksativno določen (206. člen ZPP). Za takšen primer gre tudi tedaj, ko je odločitev o utemeljenosti zahtevka odvisna od odločitve o obstoju neke pravice – če je to (predhodno) vprašanje kot samostojna pravna celota že predmet odločanja v drugem postopku (še zlasti pa, če je pričakovano, da bo ta hitro zaključen), lahko sodišče odloči, da tega vprašanja ne bo reševalo samo, pač pa postopek prekine do pravnomočnega zaključka drugega postopka. S tem ravna smotrno (prepreči morebitne različne rešitve istega vprašanja) in ekonomično (tako v časovnem kot stroškovnem vidiku). Pritožbeno sodišče zato pritrjuje naziranju prvostopenjskega sodišča, da vprašanje obstoja toženkine dedne pravice predstavlja predhodno vprašanje v tem sporu – vendar le za del zahtevka, ki se na to nepremičnino dejansko nanaša. Pritožnica utemeljeno opozarja, da zahtevek za plačilo sorazmernega dela prisvojenih zapustnikovih denarnih sredstev temelji na drugačni pravni in dejanski podlagi. Ta del zahtevka je od o

Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki jih ima zapustnik v trenutku smrti, ne pa dohodki, ki lahko nastanejo po smrti zapustnika. Z vštevanjem povprečnega letnega dohodka zaščitene kmetije v njeno vrednost, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ZDKG nima določb o ugotovitvi vrednosti zapuščine, se tudi vrednost zaščitene kmetije ugotavlja po določilih 28. člena ZD, ki v tretjem odstavku določa, da se stroški ocenitve zapuščine in zapustnikovega pogreba odštejejo od vrednosti premoženja. Poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij je bil uzakonjen z namenom, da ne pride do delitve kmetij, ki oslabi gospodarsko moč kmetij. Cilj je torej ohraniti gospodarsko moč kmetij. Od prevzemnikov kmetij se pričakuje, da bodo s kmetijo skrbno in smotrno gospodarili, kar vključuje tudi prilagoditev kmetije razvoju. Prevzemniku kmetije, na katerem je trditveno in dokazno breme, ni uspelo dokazati, da bi bila zaradi izplačila nujnega deleža znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, kar je predpostavka za odločitev sodišča o zmanjšanju nujnega deleža.

Zapustnik B. B. (rojen 1860) v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik spornih dveh nepremičnin. Pritožbenemu sodišču zato ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje B. B. še štelo kot lastnika spornih nepremičnin.

Sodišče prve stopnje skladno z 221. členom ZD izda nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Pri tem upošteva, da se skladno z 2. členom ZD dedujejo zgolj stvari in pravice, ki zapustniku pripadajo (na dan smrti), pri čemer se za nepremičnine domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Utrjeno stališče sodne prakse je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne more ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino. V obseg zapuščine namreč zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih javne zemljiške knjige.

Objekt ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v času zapustničine smrti 4. 4. 2021 na njenem bančnem računu znesek 1379,36 EUR. Navedeni znesek zato sodi v zapuščino in je predmet dedovanja.

Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).

Dedovanje se uvede s smrtjo po umrlem. To pomeni, da se lahko uvede le po znani mrtvi osebi, in po njej se lahko izvede tudi zapuščinski postopek, če je imela ta oseba premoženje. Oklic neznanim dedičem je, kot že beseda pove, neznanim dedičem, mora pa biti znan zapustnik, da se lahko oklic objavi. Po članih Rodbinske zadruge se zapuščinski postopek ne more izvesti, ker ni navedeno, kdo ti člani so oz. so bili.

Predmet dedovanja so premoženjske pravice na premoženju agrarne skupnosti, ki je bilo predmet podržavljenja. V skladu z drugim odstavkom 8. člena ZPVAS se dedovanje po prejšnjem imetniku premoženjske pravice v agrarni skupnosti izvede po zakonu o dedovanju, vrnjene premoženjske pravice pa se štejejo za pozneje najdeno premoženje. Odvzeto premoženje se je vračalo tistim osebam, ki so bile v času podržavljenja vpisane v zemljiško knjigo. Ker zapustnik v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah ni vpisan kot lastnik, pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju niso izpolnjeni. Pritožnica uveljavlja varstvo pašnih pravic, ki po vsebini ustrezajo služnostni pravici paše. Premoženje agrarnih skupnosti je članom agrarnih skupnosti omogočalo določene privilegije v obliki skupnega uživanja in izkoriščanja ter gospodarjenja z njimi. Gre za privilegije, kot so pravica do paše, do nabiranja stelje, dračja, sečnje lesa, pravica do napajanja živine in druge s tem podobne služnostne pravice na tuji stvari (3. alineja tretjega odstavka 1. člena ZPVAS). Služnostna pravica, ki je bila predmet vračanja po ZPVAS, se je članu agrarne skupnosti vrnila le, če je bilo glede

Do prekinitve zapuščinskega postopka in napotitve strank na pravdo po 212. členu ZD pride le v primeru, če spor o tem, ali kakšno premoženje sodi v zapuščino, nastane med dediči, ne pa tudi v primeru spora o tem med tretjimi osebami, ki niso dediči.

Pritrditi je pritožnici, da ni predlagala izdaje dodatnega sklepa o dedovanju glede nepremičnin v Republiki Hrvaški, pri katerih je do 1/2 njihovega idealnega deleža vknjižena lastninska pravica na ime družbe M. d.o.o., katere soustanovitelj je bil zapustnik, in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so lahko predmet dedovanja oziroma dodatnega sklepa o dedovanju (že v tem trenutku) navedene nepremičnine v Republiki Hrvaški, saj so lahko predmet dedovanja v skladu z 2. členom ZD le tiste stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku. To pa pomeni, da nepremičnine, pri katerih v zemljiški knjigi lastninska pravica (še) ni vknjižena na ime zapustnika, temveč na ime druge osebe, ne morejo biti predmet dedovanja, saj se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Bistveno za odločitev v tej zadevi pa je, kar izpostavlja tudi pritožnica, da pritožnica izdaje dodatnega sklepa o dedovanju ni predlagala v zvezi z nepremičnim premoženjem zapustnika, temveč je izrecno predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja, ki naj bi ga po njenih navedbah predstavljal delež zapustnika v dru

Zapuščina predstavlja stvari in pravice, ki jih je imel zapustnik ob svoji smrti. Zato se dedni dogovor, s katerim se dediči dogovorijo o delitvi zapuščine, nanaša na premoženje, ki je obstajalo ob zapustnikovi smrti, razen če je med njimi dogovorjeno drugače.

Zapustnik je bil na podlagi pogobe o leasingu v trenutku svoje smrti samo imetnik pravice do odkupa spornega stanovanja, ne pa tudi lastnik stanovanja.

Na podlagi ugotovljenih dejstev sodišče druge stopnje zaključuje, da iz zavarovalne police, ki jo dedinja uveljavlja kot dodatno dediščino po pokojnem možu, izhaja pravica zahtevati določeno zavarovalnino, kar nedvomno je premoženjska pravica, ki je v trenutku smrti zapustnika prešla na njegove dediče.