187. člen ZPP

Tožbo za objavo popravka je treba vložiti proti izdajatelju.

Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Pri tem ni pravno pomembno, ali bi v konkretnem primeru prišle v poštev posamezne specialne določbe določene vrste postopka in katere. Bistveno je, ali so za vse kumulirane zahtevke predpisani postopki iste vrste. Če niso, takšno združevanje zahtevkov ni dovoljeno. Uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja primer privilegirane spremembe tožbe, za kakršno po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke.

Stranka postopka (v procesnem smislu) v pravdnem postopku je tisti, ki od sodišča zahteva varstvo svojih pravic (tožnik), ter tisti, proti kateremu je to pravno varstvo zahtevano (toženec), kar preneseno na samostojni postopek z izvedencem pomeni, da je stranka tisti, ki vloži predlog (predlagatelj), in tisti, proti kateremu je predlog vložen (nasprotni udeleženec).

Po ustaljeni sodni praksi se očitne napake nanašajo na "tehniko pisne redakcije" oziroma na napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote in pomanjkljivosti glede oblike. Obravnavan primer je specifičen, ker se nanaša na navedbo sicer pravilno označene tožene stranke, ki pa po materialnem pravu ni pasivno legitimirana za zahtevek za objavo popravka. Iz tožbenega predloga nedvoumno izhaja, da je pritožnica zahtevala objavo popravka od medija in ne od odgovorne urednice. Pritožnica z argumentom, da je bila v prvi in drugi točki tožbenega zahtevka "mišljena" drugo tožena stranka, ne more uspeti.

190. člen ZPP ne učinkuje vedno. Tako v teoriji kot v sodni praksi se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah.

Prvo in drugo toženec sta sporni posojilni in zastavni pogodbi sklenili izključno z namenom onemogočiti prvo tožniku poplačilo njegove terjatve, ki jo ima do prvo toženca, na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, torej z nedopustnim nagibom, saj njun resnični namen (kavza pogodbe) ni bil v posoji denarja in zavarovanju posojila. Prvo in drugo toženca namreč nista uspela dokazati, da sta sporni posojili sploh bili dani, kot je to že obrazloženo zgoraj. Za izkaz pravnega interesa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP ni bistveno, ali je terjatev prvega tožnika že ugotovljena po višini, temveč le, da slednja obstaja. Obstoj terjatve pa je prvo tožnik nedvomno izkazal s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020), s katero je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka.

V kolikor se bo ugovor pasivne legitimacije izkazal za neutemeljenega, je temelj tožnikovega zahtevka, s katerim zahteva zaščito pred vznemirjanjem zaradi mačka, v 99. členu SPZ. Res, da ta varuje absolutno naravo lastninske pravice. Vendar naj ne ostane spregledano, da 12. člen SPZ vsebuje generalno omejitev te absolutnosti (prepoved zlorabe), poleg tega pa se lahko lastninska pravica v skladu s 37. členom SPZ omeji še z zakonom. Ker ZZZiv, ki med drugim določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih bitij in pravila za dobro ravnanje z živalmi, skrbniku živali nalaga, da mora živali zagotoviti ustrezno svobodo gibanja, hkrati pa vsakomur prepoveduje preganjanje v naravnem ali urbanem okolju živečih živali, gre torej v novem sojenju tudi na tej materialnopravni podlagi pretehtati ugovorne navedbe, da ne gre za ravnanja, ki bi jih bilo moč opredeliti kot protipravno vznemirjanje, ker da jih je lastnik nepremičnine v urbanem okolju, v katerem se giba zadevna mačka, dolžan trpeti.

Tožnica bi na podlagi prvega odstavka 192. člena ZPP s tožbo lahko zajela obe toženki tako, da bi zahtevala, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti drugi toženki, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvi toženki (eventualno sosporništvo). A takšna zahtevka bi morala postaviti že v tožbi. Drugi odstavek 192. člena ZPP sicer omogoča, da se kasneje, do konca glavne obravnave, tožba razširi na novega toženca, a je za naknadno sosporništvo potrebna njegova privolitev. Če razširitev tožbe vsebuje vse sestavine tožbe, se ob izrecnem tožničinem predlogu (za primer, da sodišče spremembe oziroma razširitve tožbe ne bi dovolilo) takšna razširitev tožbe lahko šteje kot nova tožba zoper to (novo) toženko.

Sodišče druge stopnje je napačno ugodilo ugovoru tožene zavarovalnice, da ji je zaradi posebne narave direktne tožbe treba zagotoviti pošteno sojenje tako, da se utemeljevanje direktnega zahtevka z drugo zavarovalno pogodbo (sklenjeno z drugim zavarovancem), obravnava kot naknadno sosporništvo. Pri naknadnem sosporništvu je soglasje novega toženca potrebno zato, ker tretji odstavek 191. člena ZPP ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper njega začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Pri naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov (182. člen ZPP) pa gre za objektivno spremembo tožbe, zato materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ) nastopijo šele z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe. Pravilna je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do naknadne kumulacije zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe, pri kateri sodišče lahko nadomesti soglasje toženca.

Namen pritožbenega postopka ni v ponovitvi postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak gre za preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato dolžno odgovoriti na očitke v pritožbi o kršitvah določb pravdnega postopka, o zmotni uporabi materialnega prava ali o pomanjkljivostih v ugotovljenem dejanskem stanju in pretresti argumente pritožnika, s katerimi jih utemeljuje. V obravnavani pritožbi takšnih argumentov skorajda ni oziroma so zgolj navrženi, saj je ta v pretežni meri sestavljena iz (mestoma dobesedno) prepisanih delov navedb, ki jih je tožnik podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožniku izbris iz registra stalnega prebivalstva ni povzročil izgube zaslužka. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Odškodnina, 2.600 EUR, ki je bila tožniku priznana v upravnem postopku na podlagi ZPŠOIRSP, je tudi po prepričanju višjega sodišča pravična in upošteva zgoraj navedene individualne okoliščine, poleg tega pa se ustrezno umešča med odškodnine, priso

Toženka v tej pravdi ni dokazala, da ima brez soglasja tožnice oziroma njenega pravnega prednika pravico do nadaljnje posesti objektov in zemljišča v lasti tožnice. Morebitna terjatev pritožnice na povrnitev vlaganj v nepremičnino ni pravno upošteven razlog, ko se presoja njeno upravičenje do posesti nepremičnine. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na prekratek rok za izpraznitev nepremičnine. Odpovedni rok, ki ne sme biti krajši od 60 dni, velja pri odpovedi najemne pogodbe najemniku in ne v primeru uporabe stanovanja brez pravnega naslova.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnici ob obstoju enakih okoliščin (obstoju odločb o sanitarni sečnji in nesodelovanja solastnikov pri kakršnemkoli dogovoru) nastala škoda tudi v primeru, če bi sanitarno sečnjo izvedel drug izvajalec, določen s strani ZGS, ni pravilno. Pooblastitev izvajalca s strani ZGS namreč sama po sebi ne pomeni, da bi tako določeni izvajalec sredstva, pridobljena s kupnino lesa, zadržal zase, zaradi česar tožnica ne bi prejela plodov svoje stvari (ustreznega deleža kupnine od posekanega lesa). Za presojo vzročne zveze je pravilno uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki omogoča sodobnejšo in doslednejšo utemeljitev ter razlago teorije o adekvatni vzročnosti. Prospektivna analiza vzročnosti je usmerjena v prihodnost in se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, škode. Pri tem pristopu ne upoštevamo samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, temveč tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Upoštevaje prospektivno teorijo vzročnosti je sklenitev protipravne zakupne pogodbe povečala verje

Sodišče prve stopnje tožnikovemu sklicevanju na okoliščino pravnega nasledstva utemeljeno ni sledilo in subjektivne spremembe tožbe pravilno ni dovolilo. Upoštevalo je, da je bil A.A. s. p. izbrisan iz sodnega registra 31. 5. 2015, njegovo podjetje pa prenešeno na pravno osebo transport A.A. d. o. o. Ker je bil tožnik od 1. 6. 2015 dalje zaposlen pri pravni osebi transport A.A. d. o. o., za vtoževane terjatve iz tega obdobja vprašanje pravnega nasledstva samostojnega podjetnika ni pomembno. To, da je s 1. 6. 2015 res prišlo do zatrjevanega univerzalnega pravnega nasledstva, pa je glede terjatev iz časa tožnikove zaposlitve pri samostojnem podjetniku lahko relevantno le za vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke po materialnem pravu, ne pa tudi za presojo izpodbijanega sklepa, v zvezi s katerim je pomembna okoliščina, da ni podano pravno nasledstvo v procesnem smislu. V času trajanja spora namreč ni prišlo do prenehanja subjekta (samostojnega podjetnika) in tako tudi ne do prevzema procesno pravnega položaja (s strani družbe).

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo z novelo ZPP-E spremenjenega prvega odstavka 81. člena ZPP in v zvezi s tem izoblikovane sodne prakse ter je posledično zmotno presodilo, da se ugotovljene pomanjkljivosti ne da odpraviti. Tožeča stranka je namreč s prvo pripravljalno vlogo že sama kot tožence navedla osebe, ki so lahko pravdna stranka, zato procesno vodstvo v smislu 81. člena ZPP sicer ni bilo potrebno. Vendar pri tem ni šlo za spremembo stranke, temveč le za ustrezno popravo vloge (tožbe) zaradi pomanjkljivosti, ki jo je mogoče odpraviti. Iz prvega odstavka 81. člena ZPP jasno izhaja, da se postopek z osebo, ki je lahko pravdna stranka, zgolj nadaljuje. To pa pomeni, da je s tem pomanjkljivost sanirana in se zadeva obravnava, kot da bi bila tožba že takoj vložena zoper osebo, ki je lahko stranka postopka. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage za zavrženje tožbe.

Rok iz petega odstavka 200. člena ZDR-1 oziroma iz petega odstavka 204. člena ZDR, v katerem bi lahko tožeča stranka kot neizbrani kandidat na javnih razpisih za direktorja javnega podjetja X. d. o. o. zoper toženo stranko vložila odškodninsko tožbo zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, je materialni prekluzivni rok, z iztekom katerega preneha sama pravica uveljavljati odškodnino. Določbe ZPP o spremembi tožbe ne pomenijo, da bi si tožnik z naknadnim novim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz razloga diskriminacije lahko podaljšal rok za sodno varstvo neizbranega kandidata v skladu s petim odstavkom 200. člena ZDR-1 oziroma petim odstavkom 204. člena ZDR. Navedene določbe ZPP o spremembi tožbe torej v takšnem primeru ne podaljšajo tudi roka za sodno varstvo neizbranega kandidata, ki je, kot že pojasnjeno, materialni prekluzivni rok, z vsemi značilnostmi takšnega roka.

Ker je predlagateljica predlog proti dosedanji nasprotni udeleženki umaknila in "razširila" predlog zoper povsem druge nasprotne udeležence, ki so tudi lastniki povsem drugih parcel, po katerih naj bi potekala nujna pot, gre dejansko za subjektivno spremembo tožbe (predloga) v smislu 187. člena ZPP in je zato za njihov vstop v postopek potrebna njihova privolitev.

Stranka je tista, ki mora dokaz predlagati in tožnica je to tudi storila, med tem ko je izvedba dokaza v domeni sodišča (298. člen ZPP). Ko se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 251. - 254. členu ZPP. Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca po stališču sodne prakse predlog stranke niti ni potreben. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima torej sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi v smeri nepotrebnosti, (ne)relevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe.

Predlog se zavrne.

Subjektivna sprememba tožbe bi v skladu s 187. členom ZPP pomenila, da tožnica ne bi tožila več toženca, ampak nekoga drugega. Do tega očitno ni prišlo, prav tako do spremembe subjekta ni prišlo na tožeči strani. V konkretnem primeru je bila spremenjena "le" vsebina tožbenega zahtevka, kar pa (v skladu s 184. členom ZPP) predstavlja objektivno spremembo tožbe. Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016 pojasnilo, zakaj ima upravnik že na podlagi zakona aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, pod pogojem da to plačilo zahteva na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo.

ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega, ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne. Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki. Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve