192. člen ZD

Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje, pred postavitvijo začasnega skrbnika, po določbi drugega odstavka 192. člena ZD, zaslišati oba dediča, ker je bilo to, ko se je našel še drugi dedič, možno in jima na ta način dati možnost, da se o postavitvi skrbnika izjasnita.

Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.

Za primere, ko se dediči glede uprave ne morejo sporazumeti, zakon predpisuje možnost imenovanja upravitelja zapuščine. Ne iz besedila zakona ne iz njegovega namena ne izhaja, da bi bila postavitev upravitelja in določitev njegovih nalog pogojena s soglasjem vseh dedičev.

Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine pa tudi interesov dedičev. Ta ukrep je praviloma nizko intenziven poseg v lastninsko sfero sodedičev ali tretjih oseb. ZD pozna dve podlagi za odreditev popisa in cenitve zapuščine. Popis je obvezen, če to zahtevajo pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če gre za omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Sodišče pa ga lahko odredi tudi iz drugih upravičenih razlogov. V konkretnem primeru so takšni razlogi za popis zapuščine podani (obstaja spor med dvema osebama glede statusa dediča in glede obsega zapustnikovega premoženja; s popisovanjem ne bo poseženo v zasebnost nikogar; sporno je predvsem premično premoženje, ki je fizično manjšega formata, deloma verjetno hranjeno v elektronski obliki in kot tako nadpovprečno podvrženo izginotju ali poškodovanju).

Ker manjkajo razlogi o primernosti osebe, ki so pravno odločilni za postavitev skrbnika, v tej smeri pritožbeni preizkus ni možen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče postavi začasnega skrbnika zapuščine, če so dediči neznani ali je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno (prvi odstavek 131. člena ZD). Preden to stori, zasliši, če je to mogoče, tiste, ki so upravičeni dedovati, glede osebe skrbnika (drugi odstavek 192. člena ZD). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je obravnavani primer takšen, ko je treba postaviti skrbnika zapuščine, ni pa pravilno presodilo, katera oseba je primerna za začasnega skrbnika zapuščine. Iz namena instituta skrbnika zapuščine izhaja, da naj to nalogo opravlja oseba, ki bo nepristransko zastopala vse dediče in njihove interese.

ZD ne vsebuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnikov v pravdi, presodi zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov spisa in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Pritožnica je bila napotena na pravdo, ker je po podatkih zemljiške knjige na spornih nepremičninah kot lastnik vpisan le zapustnik, poleg tega pritožnica za časa življenja z zapustnikom te lastninske pravice ni izpodbijala. Za lastnika nepremičnine se na podlagi prvega odstavka 11. člena. SPZ šteje tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pravica pritožnice, ki temelji na zakonski domnevi o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, manj verjetna.

Skrbnik zapuščine pri skrbi za zapuščino razpolaga z zapuščinskimi stvarmi in pravicami le v okviru redne uprave in ohranitve zapuščine, za ravnanje, ki presega okvir rednega poslovanja in upravljanja zapuščine, pa mora imeti soglasje centra za socialno delo.

Predmet dedovanja in s tem predmet zapuščine je samo tisto premoženje oziroma tiste premoženjske pravice, ki jih je pokojnik imel v trenutku smrti, ne pa premoženje, ki je nasta(ja)lo kasneje, četudi vir tega premoženja predstavlja stvar (nepremičnina oziroma njen solastniški del), ki sodi v zapuščino. Denarni zneski oziroma dohodki iz oddajanja tega premoženja v najem kasneje (po smrti zapustnika) niso del zapuščine in to tudi ne morejo postati.

Sodišče pri postavitvi začasnega skrbnika zapuščine ni vezano na predlog dedičev. Postavi ga lahko, če presodi, da je to potrebno, tudi po uradni dolžnosti. Iz razlogov ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče začasnega skrbnika postavilo tudi glede tistega dela zapuščinskega premoženja, ki ni bil zajet s predlogom pritožnika in zakaj je (tudi v tem delu) za skrbnico določilo dedinjo A. A.

Pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, ni mogoče odpraviti. Zato subjektivna sprememba tožbe/predloga z dediči na strani umrle tožene stranke/nasprotnega udeleženca ne pomeni odprave pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 81. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ki bi jo bilo sodišče dolžno zahtevati od tožeče stranke/predlagatelja. Umrla in torej neobstoječa fizična oseba nima sposobnosti biti stranka, po povedanem pa pomanjkanje te sposobnosti v primeru, ko kot stranka označena oseba že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, pomeni neodpravljivo procesno oviro. Zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu in je torej takšna pridobitev lastninske pravice zunajknjižna. V zemljiški knjigi res ostane vpisan zapustnik, vendar se domneva, da je dedič lastninsko pravico na zapustnikovih stvareh (kot tudi posest nad njimi) pridobil že s trenutkom zapustnikove smrti in je sklep o dedovanju zgolj ugotovitvena sodna odločba, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice v korist dedičev. Zavržen

Prvostopenjski upravni organ je pravilno ugotovil, da je razmerje med zapuščino in začasnim skrbnikom zapuščine urejeno z ZD ter s sklepom, ki ga izda zapuščinsko sodišče. Zato zahteva tožnice, da center za socialno delo poda soglasje k prodaji določene nepremičnine iz zapuščine, za katero naj bi ona skrbela, ter za porabo denarnih sredstev iz tega naslova, ni upravna stvar, kar narekuje zavrženje obravnavane vloge.

Zahteva začasnega skrbnika zapuščine za povrnitev stroškov mora biti opredeljena (v njej mora biti navedeno, kakšno delo in kdaj ga je skrbnik opravil ter koliko stroškov je s posameznim opravilom nastalo) in ni dovolj le navedba ocene višine stroškov.

S postavitvijo začasnega skrbnika zapuščine se namreč prepreči, da bi kdo od dedičev oškodoval druge dediče, saj glede dejstva odtujevanja premičnin ter pridobitve najemnin od nepremične zapuščine kažejo na medsebojno nezaupanje dedičev.

Skrbnik zapuščine je začasni zastopnik in ne pooblaščenec dedičev, zato zanj ne velja prepoved prenosa pooblastila iz 71. člena OZ. Za naloge, ki jih je upravičen opravljati sam, zato lahko pooblasti izpolnitvenega pomočnika. Slednji je upravičen tudi do nagrade za opravljeno delo v breme dedičev.

Sodišče prve stopnje bi zapustnikovi vdovi moralo dati možnost, da se izjavi o predlogu za postavitev skrbnika zapuščine.

Postavitev začasnega skrbnika zapuščine sodišče ne more vezati na založitev predujma za njegove stroške. Takšen pogoj iz 131. člena ZD ne izhaja.

Pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pa ni v primeru, v kolikor lahko tožnik isti cilj (razvezo pogodbe) doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejšo pravno varstvo.

Začasni skrbnik zapuščine je lahko le oseba, ki bo skrbela za zapuščino in bo zastopala interese vseh dedinj, torej taka, ki bo nepristransko zastopala vse dedinje, ne bo povezana z nobeno od njih in bo strokovno usposobljena kvalitetno opravljati naloge skrbnika zapuščine.

Če sodišče kot skrbnika zapuščine postavi odvetnika kot pravnega strokovnjaka, je njegove stroške potrebno odmeriti po predpisani tarifi za nagrade ali za druge stroške odvetnikov.