39. člen SPZ

Tožnik od vložitve tožbe dalje zatrjuje, da je zemeljska površina, ki predstavlja parcelo št. 691/2 v njegovi lasti in da ni v lasti toženke, ki je v zemljiški knjigi vpisna kot njena lastnica. Skupna značilnost vseh tožbenih zahtevkov, ki jih je tožnik v postopku spreminjal, je, da terja priznanje, da je lastnik zemljišča, ki sedaj predstavlja parcelo št. 691/2. Tudi v spremenjenih tožbenih zahtevkih, s katerimi je prilagodil tožbeni zahtevek ugotovitvam izvedenca, da se vnesejo spremembe v zemljiškem katastru, je pravovarstvo ostalo nespremenjeno - od sodišča je terjal, da se izreče, ali je lastnik spornega zemljišča, ki predstavlja parcelo št. 691/2.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predmet izročilne pogodbe (in tudi kupoprodajne pogodbe), na katero se sklicuje tožnik, jasno opredeljen kot 5-sobno stanovanje v prvem nadstropju s pripadajočimi pritiklinami v izmeri 198,78 m2. Površina celotnega podstrešja meri 157,70 m2. Že iz splošnega, jezikovnega in življenjskega razumevanja pomena pritikline na podlagi te primerjave logično izhaja, da predmet pogodbe oz. pritiklina k stanovanju ni moglo biti celotno podstrešje. Tožnik neutemeljeno pritožbeno zamegljuje, da je potem nejasno, kako je lahko ravno na podlagi izročilne pogodbe pridobil podstrešni prostor št. 29, ko pa sodišče razlaga, da podstrešje v izročilno pogodbo ni bilo vključeno. Sodišče namreč v svoji obrazložitvi nikoli ni izključilo, da je del podstrešja zajet s pojmom pritiklin k dotičnemu stanovanju (kljub temu, da podstrešje samo v pogodbi ni izrecno omenjeno). Poleg tega več dokumentov potrjuje, da se je podstrešje v preteklosti uporabljalo in razdeljevalo po delih.

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) prevzame aktivno premoženje zapustnika zaradi domneve, da dedičev ni. Kar se tiče aktivnega premoženja je položaj države, ki prejme premoženje zapustnika brez dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), sicer podoben položaju dediča. Kaduciteta namreč ni zakonito dedovanje, pač pa poseben način prehoda premoženja umrlega na državo, ki temelji na posebni vezi med zapustnikom in državo. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide na državo v trenutku zapustnikove smrti - za nazaj, vendar pa v primeru, če nekaj ni bilo od zapustnika v trenutku njegove smrti, z izdajo kaducitetnega sklepa ne postane last države. Po novejši ureditvi pa na državo ne preidejo zapustnikovi dolgovi (prvi odstavek 142.a člena ZD), saj v primeru, če noben upnik po pozivu sodišča ni predlagal stečaja zapuščine brez dedičev terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnejo.

Z Dogovorom sta se toženka in njen takratni zunajzakonski partner zavezala priskrbeti stanovanje tožniku. Gre za obveznost zunajzakonskih partnerjev v razmerju do tretje osebe in ne za medsebojni dogovor o urejanju premoženjskih razmer. Poimenovanje pravnega posla ni bistveno, ampak njegova vsebina. Vsebina Dogovora pa jasno izraža toženkino obveznost. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, jasnim jezikovnim pomenom vsebine Dogovora ni mogoče pripisati drugačnega pomena ali posledice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je Dogovor nedoločen ali nedoločljiv, saj iz njega jasno izhaja, da toženka in tožnikov brat A. A. kupita stanovanje v vrednosti 8 mio SIT, da vzame kredit toženka in da se po plačilu kredita stanovanje prepiše na tožnika. Za presojo veljavnosti sklenjenega Dogovora ni bistveno, da je bilo kupljeno stanovanje nekoliko dražje.

Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodb

Predlog za dopustitev revizije se zavrne. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnikova pooblaščenka sodbo in sklep sodišča druge stopnje prejela 10. 2. 2023. Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije je tako začel teči 11. 2. 2023 in se je iztekel 13. 3. 2023. Dopolnitev predloga, ki jo je tožnikova pooblaščenka vložila neposredno pri Vrhovnem sodišču dne 14. 4. 2023, je vložena po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.

V našem pravu velja načelo kavzalnosti, kar pomeni, da je razpolagalni posel (vknjižbeno dovoljenje) veljaven le, če se nanaša na veljaven zavezovalni posel, to je posel, s katerim se ena stranka pogodbe zaveže na drugo stranko prenesti neko pravico.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti (9. člen ZD). Ne gre za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ. Po določbi prvega odstavka 142.a člena ZD pa v tem primeru Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove dolgove, saj so terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnile.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti, v celoti z aktivo in pasivo ter neposredno od zapustnika (9. člen ZD). Ne gre torej za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ, saj država ne pridobi le zapustnikovega premoženja, pač pa odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Zaradi takšnega položaja države pri prevzemu premoženja brez dedičev, tudi sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, ni konstitutivne, temveč tako kot sklep o dedovanju, deklaratorne narave. To pomeni, da se v njem samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti, to je univerzalno nasledstvo celotnega premoženja na državo. Motorno kolo je tako postalo last države že z zapustničino smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno.

Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja. V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, t

Odgovor na dopuščeno vprašanje bi bil pod predpostavko, da gre za skupno premoženje lahko nikalen, vendar je ob do zdaj povedanem o tem preuranjeno presojati. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali je bila sporna nepremičnina skupno premoženje ali dolžnikovo posebno premoženje, in ni bilo pridobljeno z delom in sredstvi zakoncev, ter ali je šlo pri sklepanju sodne poravnave za zlorabo postopka oziroma ali je bil toženec ob takšnem ravnanju izigran in je bila sodna poravnava nezakonita, kot ves čas trdi toženec, tudi v odgovoru na revizijo.

Katastrska meja se ugotavlja z izvedencem geodetske stroke, zato so priče absolutno neprimeren dokaz za dokazovanje poteka meje. Ob ugotovitvi, da tožnik ni lastnik dela zemljišča, v zvezi s katerim uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice, dejstva o samem posegu za presojo stvarnopravnega zahtevka niso odločilna. Sklep o ureditvi meje je konstitutivne narave le, če se meja uredi po zadnji mirni posesti ali po pravični oceni. Če se uredi po močnejši pravici, je sklep deklaratorne narave. Upoštevaje deklaratornost sklepa o ureditvi meje pa je sodišče v pravdi, kjer je potek meje predhodno vprašanje (kot v tej zadevi), na pravnomočno urejeno sodno mejo vezano, saj bi ponovno ugotavljanje iste meje v pravdnem postopku, pa čeprav le kot predhodno vprašanje, pomenilo ponovno odločanje o isti stvari oziroma ponovno odločanje o že pravnomočno rešenem predhodnem vprašanju. Javno dobro je stvar, ki ni v pravnem prometu, zato na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice na noben način, niti s priposestvovanjem. Priposestvovanje javnega dobrega izrecno izključuje prvi odstavek 44. člena SPZ, enako je določal prej veljavni 29. člen ZTLR (javno dobro je bilo izenačeno

Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice. Pripadajoče zemljišče ne posega niti v cesto niti v pločnik, saj meja poteka po zunanjem robu pločnika, gledano s strani vozišča. Sodišče je pripadajoče zemljišče, ob upoštevanju njegove dosedanje rabe, ustrezno razmejilo od javnih površin. Dejstvo, da po nekaterih parcelah potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje, ne more biti ovira za določitev teh parcel kot pripadajočega zemljišča k posameznim stavbam.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločba, s katero upravni organ v postopku obnove delitve etažne lastnine odpravi prejšnjo odločbo, s katero je bila etažna lastnina razdeljena in na tej podlagi vpisana lastninska pravica v korist novih lastnikov, predstavlja odločbo drugega državnega organa na podlagi 39. člena SPZ.

Nobenega dvoma ni, da je tožnica lastnica vseh spornih nepremičnin (na katerih se nahaja stanovanjska hiša in vrtnarija), saj je kot taka vpisana v zemljiško knjigo. S tem je brez slehernega dvoma procesno in stvarno aktivno legitimirana za ta spor, torej za tožbo za varstvo svoje lastninske pravice.

Tožnica je z uveljavitvijo ZLNDL na nepremičnini pridobila lastninsko pravico, vendar pa je bil njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, ker ji ni uspelo izkazati toženkine zlorabe izvršilnega postopka, zato je toženka z nakupom na javni dražbi postala nova lastnica nepremičnine, s tem pa je tožničina lastninska pravica prenehala. Za zlorabo izvršbe ne zadošča že vedenje upnika, da premoženje, na katerega posega v izvršbi, ni dolžnikovo. Zgolj slaba vera upnika namreč kupcu na javni dražbi ne preprečuje pridobitve lastninske pravice. Zato bi bili očitki toženki, da se je zavedala, da nepremičnina ni last dolžnice, pomembni šele, če bi bilo izkazano nadaljnje usklajeno zlonamerno ravnanje upnika in dolžnika s ciljem oškodovati tožnico pri uveljavljanju njene lastninske pravice. Za uspešno uveljavljanje relativne kršitve določb pravdnega postopka glede uporabe določila drugega odstavka 214. člena ZPP bi pritožnica morala zatrjevati in dokazati, da je sodišče to določbo v točno določenem primeru (glede posameznega priznanega dejstva) uporabilo napačno in hkrati, da bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da že iz njenih na

Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z nakupom v stečajnem postopku predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice, pri čemer ni pomembno, ali je stečajni dolžnik kot prodajalec v trenutku prodaje imel razpolagalno sposobnost. Del stavbe št. 8 v naravi predstavlja vhodni del v stavbo (prostor pred vhodom je sestavni del parcele št. 880, ki je tožnikova last) s hodnikom in stopniščem, ki vodi iz pritličnih prostorov (iz druge etaže) v kletne prostore (v prvo etažo). Ker je prva toženka lastnica kletnih prostorov v tem delu stavbe to pomeni, da tožnik ne more biti lastnik tistega dela stavbe št. 8, ki se nahaja v sklopu kletnih prostorov. V ta sklop sodi tudi stopnišče, ki se nahaja v sestavi 1. etaže (kletnih prostorov). Tožnik je zato lahko lastnik le tistega dela stavbe št. 8, ki spada v sklop 2. etaže (pritličnih prostorov), kar v naravi predstavlja vhodni del v stavbo s hodnikom in „odprtim“ delom nad stopniščem v kletne prostore. Prva toženka je kupila kletne prostore v stečajnem postopku, pri čemer je bilo z dodatkom k prodajni pogodbi z dne 11. 10. 2007 še določeno, da imajo poslovni prostori prve toženke v kletnem delu stavbe zagotovljen d