VSL sodba PRp 893/2013

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo prekrškovnega organa spremeni tako, da se postopek zoper pravno in odgovorno osebo zaradi prekrška, kot je opisan v izreku odločbe prekrškovnega organa ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških, ker dejanje ni prekršek in stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

1Carinski urad Jesenice je kot prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku št. 4290-8/2010-13 z dne 31. 12. 2010, s katero je za prekršek iz 17. točke prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES) spoznal za odgovorno pravno osebo AAA d.d. in odgovorno osebo B.B. kot vodjo uvoznega oddelka pri pravni osebi. Zaradi kršitve prvega odstavka 62. člena Carinskega zakonika in s tem storitve prekrška po 17. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES je prekrškovni organ na podlagi 91. člena ZICPES izrekel pravni osebi globo v znesku 125.000,00 eurov, odgovorni osebi B.B. pa v višini 1.000,00 eurov. Naložil jima je še plačilo stroškov postopka in to v obliki sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti.

2Zoper odločbo prekrškovnega organa sta vložili zahtevi za sodno varstvo pravna in odgovorna oseba preko zagovornika in o zahtevah je Okrajno sodišče v Kranju odločilo z izpodbijano sodbo ZSV 56/2011 Z DNE 28. 10. 2013 z odločitvijo, da se zahtevi za sodno varstvo kot neutemeljeni zavrneta in sta pravna in odgovorna oseba dolžni plačati sodno takso po tar. št. 8212 vsaka v znesku 150,00 eurov.

3Proti sodbi sta vložila pravočasni pritožbi zagovornik pravne osebe in odgovorna oseba, ki uveljavljata, da sta njuni pritožbi dovoljeni zaradi izreka višje globe od najnižje predpisane za prekršek po 87. členu ZICPES, pri čemer izpodbijata sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), to je iz razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb prekrškovnega prava ter zaradi odločitve o sankciji. Predlagata, da višje sodišče pritožbama ugodi in sodbo v celoti razveljavi ter odločbo CURS o prekršku odpravi in postopek ustavi ter odloči o stroških postopka oziroma podrejeno, da pritožbama ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne v reševanje prvostopenjskemu sodišču.

4Vsebinsko zagovornik pravne osebe glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 najprej utemeljuje pravico do pritožbe zoper sodbo z navedbo, da je CURS pravni osebi izrekel globo na podlagi določb 17. točke prvega odstavka 87. člena ZICPES in na podlagi določbe 91. člena ZICPES v znesku 125.000,00 eurov, kar je najvišja globa, ki jo je mogoče izreči po teh določilih in je torej prišlo do izreka višje globe od najnižje predpisane za prekršek po 87. členu ZICPES. V nadaljevanju navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe delno povzelo/prepisalo vsebino zahteve pravne osebe za sodno varstvo, vendar se do nje nato ni opredelilo v najpomembnejših delih, nanizalo pa je tudi argumente, ki po mnenju pravne osebe ne zdržijo. Med drugim se pravna oseba ne strinja z argumenti, da odločba CURS ni neobrazložena (stran 9 sodbe), da je iz odločbe CURS jasno razvidno, kdaj in kje je pravna oseba prekršek storila, da je izrek o prekršku za pravno in odgovorno osebo „potrebno obravnavati enovito“ (stran 10) ter da je izrek odločbe CURS razumljiv (stran 14 sodbe). Glede neobstoja/nekonkretiziranosti očitka zoper pravno osebo uveljavlja, da je podano očitno nasprotje med izpodbijano sodbo in odločbo CURS na eni strani ter ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na drugi strani. Poleg tega je že v zahtevi za sodno varstvo pravna oseba navajala (kar je potrjeno s številnimi judikati Vrhovnega sodišča Republike Slovenije!), da je družba AAA d.d. že v izjavi z dne 23. 4. 2010 (in kasneje v zahtevi za sodno varstvo z dne 25. 10. 2010) jasno opozorila, da mora biti za odgovornost pravne osebe za prekršek skladno z določbo 14. člena ZP-1 (kakršen je veljal v začetku leta 2010, ko naj bi prišlo do pravni osebi očitanega prekrška) nujno podan vsaj eden od temeljev odgovornosti, določen v 4. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in če nobeden od pogojev ni izrecno in jasno opredeljen v odločbi o prekršku, ki je naslovljena na pravno osebo ter nedvoumno podprt z dejstvi in dokazi, taka odločba zoper pravno osebo ne more prestati sodne presoje. Manjka ji bistven element, ki ga pravo predvideva kot predpostavko za prekrškovno odgovornost pravnih oseb in izpodbijana odločba CURS je (med drugim) obremenjena tudi s to bistveno napako. Iz izreka odločbe CURS izhaja, da naj bi družba AAA d.d. storila prekršek po 17. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES s tem, ko naj bi „odgovorna oseba B.B. kot vodja uvoznega oddelka pri pravni osebi, ki je bila dolžna ravnati v imenu pravne osebe, opustila dolžno nadzorstvo nad spoštovanjem določbe prvega odstavka 62. člena CZ“. Iz navedene dikcije, ki je vsebovana v izreku odločbe CURS, je na prvi pogled jasno, da ne ustreza zahtevam 4. člena ZOPOKD v zvezi s 14. členom ZP-1. Ne ustreza nobenemu temelju, tudi tistemu ne iz točke č), ki zahteva, da prekrškovni organ navede in dokaže, da so vodstveni ali nadzorni organi pravne osebe (osebe x) opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev (osebe y). Ta temelj zahteva, da se dokaže neobstoj dolžne interakcije oseb x z osebami y in v danem primeru bi moralo biti izkazano, da je vodstvo družbe AAA d.d. (kot oseba x) opustilo dolžni nadzor nad ravnanjem enega od podrejenih delavcev (npr. B.B. kot osebe y - ki niti ni vodja uvoznega oddelka družbe AAA d.d.!), vendar to ni ne zatrjevano, še manj pa dokazano. Zatrjevano je le, da je B.B. opustil nadzor nad spoštovanjem materialnega predpisa, kar eventualno lahko govori v prid njegovi lastni prekrškovni odgovornosti, nikakor pa ne v prid odgovornosti družbe AAA d.d.. Njeno vodstvo v izreku sploh ni omenjeno, zaradi česar v izreku manjka ena od oseb, ki tvorijo zgoraj opisano konstelacijo oseb x do y. Tako dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane odločbe, z vidika družbe AAA d.d. ni prekršek, saj se nanaša le na dejanje/opustitev, ki se pripisuje fizični osebi, nikakor pa se ne nanaša na dejanje pravne osebe (oziroma njenih organov) iz 4. točke 4. člena ZOPOKD. Izpodbijana odločba je zato nezakonita, pa tudi zato, ker je AAA d.d. v dosedanjem postopku jasno izkazala, da glede nje v danih krajevnih in časovnih okoliščinah obravnavanega primera noben od zgornjih pogojev iz določbe 4. člena ZOPOKD dejansko ni bil (in ni mogel biti) izpolnjen, čeprav tega ni bila dolžna dokazovati, ker mora v prekrškovnem pravu prekrškovni organ zatrjevati in dokazati obstoj vseh predpisanih predpostavk odgovornosti pravne osebe. Če tega ne stori (in posledično pravni osebi ne omogoči ustrezne in kvalitetne obrambe), odločbe ne more opreti na ugotovitev, da so te predpostavke podane. V danem primeru ta pogoj ni izpolnjen, zato je jasno, da izpodbijana odločba zaradi te pomanjkljivosti niti teoretično ne bi mogla biti zakonita. Prekrškovni organ ni ne ugotavljal niti ugotovil obstoja ene od nujnih predpostavk za odgovornost pravne osebe iz 4. člena ZOPOKD, poleg tega je bilo ravnanje delavcev AAA d.d. v predmetni zadevi zakonito. Ravnanje delavcev bi lahko bilo definirano kot nezakonito le, če bi naslovni organ izkazal, da je eden od teh delavcev ravnal naklepno v nasprotju z materialnimi predpisi oziroma z malomarnostjo, vendar bi CURS moral kumulativno dokazati in določno obrazložiti, da je delavec družbe AAA d.d. ravnal nezakonito in da je tako ravnal z naklepom oziroma z malomarnostjo ter da je do tega prišlo, ker je poslovodstvo družbe AAA d.d. opustilo dolžno nadzorstvo nad njim. V danem času je bila družba AAA d.d. (in njeni organi) prav predmet izjemno strogega pregleda CURS, ki se je nato končal s pridobitvijo statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta (AEO); pridobitev tega statusa pa je mogoča le v primeru zagotavljanja sistema zanesljivega in doslednega izvajanja vseh carinskih in upravnih predpisov. Poleg tega se sodišče do navedenih argumentov iz zahteve za sodno varstvo podane s strani pravne osebe sploh ni opredelilo oziroma nanje sploh ni odgovorilo. Navedlo je le, da odločba CURS ni neobrazložena in da je iz nje jasno vidno, kdaj in kje je pravna oseba storila prekršek ter da je izrek proti pravni in odgovorni osebi razumljiv in da ga je potrebno obravnavati enovito. Poleg tega je navedlo, da „pravna oseba stori prekršek po 17. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES, če v uvozni carinski deklaraciji ne navede vseh podatkov o vrsti blaga, če so ti podatki odločilni za uvrščanje blaga v nomenklaturo carinske tarife in če to povzroči ali bi lahko povzročilo manjše plačilo dajatev“ in „da je B.B. odgovoren za prekršek kot odgovorna oseba po določbi 4. točke 4. člena ZOPOKD, saj je kot vodja oddelka carinskih storitev opustil dolžno nadzorstvo pri sestavi carinske deklaracije in pravilni uvrstitvi blaga s tarifno oznako“ ter da je pri tem ravnal premalo pazljivo. S temi navedbami pa sodišče nikakor ni podalo odgovora na argumente pravne osebe glede tega, da očitek zoper pravno osebo dejansko sploh nikdar ni bil opredeljen tako, kot to veleva prekrškovna zakonodaja Republike Slovenije. S tem je pravni osebi odvzelo ustavno zajamčeno pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, kot je Ustavno sodišče Republike Slovenije to potrdilo že ničkolikokrat z navedbo „ustavno procesno jamstvo, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, iz katere izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli“ (odločba Up 485/02-8). Sodišče pa je le pavšalno navedlo, da je odločba CURS obrazložena in da je iz nje jasno razvidno, kaj se pravni osebi očita, kar pa ne drži. Odločba CURS nikakor ne vsebuje tega, kar bi glede na določbo 4. člena ZOPOKD in 14. člena ZP-1, kakršni sta bili leta 2010, morala vsebovati. Odločba CURS bi morala že v izreku vsebovati očitek, da je vodstvo družbe AAA d.d. (torej njen predsednik uprave) opustilo dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njemu podrejenega delavca B.B., vsebovati pa bi morala tudi navedbo konkretnega dolžnostnega ravnanja, ki ga je vodstvo družbe AAA d.d. opustilo, vendar odločba CURS ničesar takega ne vsebuje. Vsebuje le očitek naslovljen na B.B. kot delavca družbe AAA d.d. (da je pri svojem delu kršil carinsko zakonodajo), niti z eno besedo pa ni omenjeno poslovodstvo te družbe ali to, kaj bi slednje moralo narediti, da bi preprečilo domnevno nezakonito ravnanje B.B.. Odločba CURS zato nikakor ni taka, kot jo v izpodbijani sodbi prikazuje sodišče. Njen izrek zagotovo ni razumljiv, saj iz njega nikakor ni mogoče razbrati, čemu naj bi bila podana prekrškovna odgovornost pravne osebe za to, kar naj bi storil B.B.. V tem kontekstu je nesprejemljiva tudi navedba sodišča, da je potrebno izrek odločbe CURS proti B.B. in proti pravni osebi obravnavati enovito. Kaj to pomeni, na podlagi izpodbijane sodbe ni mogoče razumeti (absolutna bistvena kršitev določb postopka 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), zagotovo pa tega ni mogoče razumeti tako, da mora pravna oseba iz teksta odločbe CURS sama iskati smisel z nekakšno razlago in raziskovati, kaj je CURS ob izdaji odločbe mislil. V kaznovalnem pravu mora biti vsak očitek naslovljen na določeno osebo jasen in nedvoumen, tak, da ne terja nikakršne razlage in je za naslovnika nesporen, ker se je le proti takemu očitku mogoče braniti. Očitka proti pravni osebi, ki bi zadostil kriteriju 14. člena ZP-1 v zvezi s 4. členom ZOPOKD pa sploh ni; vse, kar je, je očitek proti odgovorni osebi B.B.(ne poslovodni osebi!), nič pa ni povedanega o tem, čemu naj bi bila podana odgovornost pravne osebe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, kot da sodišče šteje, da je odgovornost pravne osebe po 17. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES objektivna (avtomatična) in da je dovolj, da se dokaže, da je zaposleni pri pravni osebi prekršil materialni carinski predpis, da bi se s tem utemeljila tudi odgovornost pravne osebe za ta isti prekršek, a taka logika ni sprejemljiva. Odgovornost pravne osebe ni objektivna, temveč je bila v letu 2010 vezana na zatrjevanje in dokaz, da je izpolnjen eden od štirih pogojev iz 4. člena ZOPOKD, kar pa je sodišče spregledalo ter je materialno pravo očitno uporabilo zmotno (oziroma ga sploh ni), saj je ubralo isto logiko, kot pred njim CURS. Postavilo se je na stališče, da je B.B. kot odgovorna oseba pravne osebe kršil carinski predpis ter da je opustil dolžno nadzorstvo pri sestavi carinske deklaracije in da je s tem prišlo do izpolnitve zakonskega dejanskega stanu iz 4. točke 4. člena ZOPOKD (stran 13 obrazložitve sodbe). Taka logika je povsem napačna, ZOPOKD pa očitno napačno uporabljen. Z argumentom „B.B. je za prekršek odgovoren kot odgovorna oseba v skladu s 4. točko 4. člena ZOPOKD, saj je kot vodja oddelka carinskih storitev opustil dolžno nadzorstvo pri sestavi carinske deklaracije“ je sodišče ZOPOKD uporabilo zmotno in niti z besedo ni pojasnilo, čemu naj bi bila pravna oseba sploh odgovorna za prekršek, ki ga je storil B.B. in tudi ni poskusilo odgovoriti na argumente pravne osebe, da njena odgovornost po ZP-1 in ZOPOKD ni niti zatrjevana. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo in izpodbijana sodba je nezakonita, kar potrjuje sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, med drugim v zadevi IV Ips 84/2012, ko je Vrhovno sodišče RS zapisalo: „Če v izreku odločbe prekrškovnega organa opustitev dolžnega nadzorstva pravne in odgovorne osebe ni konkretizirana, dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane odločbe, ni prekršek.“ Kakšen mora biti opis prekrška glede na določbo tretjega odstavka 56. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče zapisalo še v več drugih odločbah, iz katerih izhaja, da pravna oseba odgovarja za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno, pri čemer je odgovornost pravne osebe vedno vezana na dejanje druge osebe in gre torej za akcesorno odgovornost pravne osebe. Če je prekrškovni organ v svoji odločbi zajel očitek, da so vodstveni organi pravne osebe opustili dolžni nadzor nad podrejenimi delavci, ki so prekršek storili, pa ta očitek ni bil dovolj konkretiziran, je Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da ni dovolj, da je opustitev nadzora v prekrškovni odločbi le teoretično (pavšalno) navedena, temveč mora biti jasno konkretizirana, sicer dejanje, zajeto v taki odločbi, ni prekršek. V primeru, ki je predmet te pritožbe, pa je položaj še bolj kritičen, saj prekrškovni organ (CURS) nikjer ni niti vsaj pavšalno omenil, da je poslovodstvo družbe AAA d.d. opustilo dolžni nadzor nad B.B., kaj šele, da bi to opustitev de lege artis konkretiziralo; sodišče pa te pomanjkljivosti, kljub temu, da je bilo nanjo s strani pravne osebe izrecno opozorjeno v zahtevi za sodno varstvo, ni opazilo in je izpodbijano odločbo CURS potrdilo, čeprav bi jo moralo brez odlašanja razveljaviti. S tem pa je ravnalo v nasprotju s pravnimi pravili veljavnimi v začetku leta 2010, pa tudi z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V zadevi IV Ips 114/2012 je Vrhovno sodišče zapisalo „pomanjkljivosti v izreku odločbe o prekršku ni mogoče sanirati s sodbo, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne“ in ob ugotovitvi, da v opisu dejanja v izreku ni konkretizirana opustitev dolžnega nadzorstva organov pravne osebe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, nima znakov prekrška, ki bi ga bilo mogoče očitati pravni osebi in je zato podana kršitev materialnih določb po 1. točki 156. člena ZP-1; identično stališče pa je zavzelo še v zadevi IV Ips 40/2012. Da bi v obravnavanem primeru lahko vsaj teoretično govorili o prekrškovni odgovornosti pravne osebe AAA d.d. bi tako morala odločba CURS v izreku in obrazložitvi vsebovati navedbo, kaj bi njeni vodstveni ali nadzorni organi (torej predsednik uprave) morali storiti za nadzor nad zakonitostjo dela podrejenih delavcev (tudi B.B.) in trditev, da tega niso storili, a česa takega odločba CURS ne vsebuje. Sodišče bi lahko tako odločitev zgolj razveljavilo (glede na prakso Vrhovnega sodišča RS te pomanjkljivosti s sodbo ne bi moglo sanirati), nikakor pa je ne bi smelo potrditi. Ker jo je (rekoč, da je pogoj iz 4. člena ZOPOKD izpolnjen, ker je B.B.opustil nadzor nad svojim lastnim ravnanjem!), je očitno zmotno uporabilo materialno pravo in napačno napisalo, da je odločba CURS obrazložena. Ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni niti na kratko odgovorilo, zakaj argumenti pravne osebe proti taki odločitvi, predstavljeni v zahtevi za sodno varstvo, niso prepričali, pa je kršilo pravico pravne osebe iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb prekrškovnega postopka, saj sodba sploh nima relevantnih razlogov, ki bi omogočili njen preizkus (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Že zgolj zaradi navedenega je izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na pravno osebo, nesporno potrebno razveljaviti. V nadaljevanju pritožba pravne osebe uveljavlja, da sodišče ni upoštevalo določil 248. člena ZKP (ki se smiselno uporabljajo po določbi 67. člena ZP-1 v postopkih o prekrških), ki določajo, da se v primeru, ko je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (s kakršnim sodišče ne razpolaga) odredi, naj to opravijo izvedenci; medtem ko je sodišče podani dokazni predlog zavrnilo ter je v izpodbijani sodbi navedlo, da v pravilnost mnenj organa CURS ne dvomi, ker gre za organ certificiran za uvrščanje blaga v carinsko tarifo, spregledalo pa je dejstvo, da njegovo mnenje lahko kot merodajno velja le, dokler je med strankami nesporno, ko pa se proti njemu uperijo številni argumenti, pa ta merodajnost ni več podana. Pravna oseba pa je s številnimi argumenti vzpostavila vsaj resen dvom v to, da predmetno blago ni tobak za kajenje, temveč da je tobačni odpadek ter je temeljni pogoj za uvrstitev tobaka pod oznako KN2403 10 90 00 carinske tarife, da ga je mogoče kaditi oziroma da je pripravljen za proizvodnjo cigaret. V danem primeru so prav vsi razpoložljivi podatki kazali, da predmetnega blaga zaradi številnih njegovih karakteristik ni mogoče uporabiti za izdelavo cigaret ali drugačno uporabo, ki je značilna za tobak in je bila tako uvrstitev pod oznako 2401 13 000 (tobačni odpadek) po mnenju B.B. edina možnost ter je CURS do ugotovitev, na katere je oprta odločba CURS in izpodbijana sodba, prišel zgolj z vizualnim pregledom brez uporabe specialnih analitičnih (kemijskih/laboratorijskih) metod za ugotavljanje merodajnih kemijskih in drugih lastnosti blaga, pri čemer je bilo popolnoma spregledano, da je v danem primeru šlo za stare tobačne odpadke ter da je tako blago redoma rjave barve in ima vonj po tobaku. Dejstvo je, da do zaključka, ali je predmetno blago „primerno za kajenje“ ni mogoče priti le z vizualnim pregledom, ki je bil uporabljen kot edina preiskovalna metoda, temveč odgovor na to vprašanje lahko da le ustrezna empirična (kemijska) analiza, kar je družba AAA d.d. opozarjala vse od začetka postopka, vendar tega ne CURS ne sodišče ni nikdar preverilo, pa tudi direktni izsledki sektorja CURS, ki je izdal predmetni „mnenji“, nikdar niso bili predstavljeni. Ker vonj in izgled blaga ne moreta dati nedvoumnega (gotovega!) odgovora na vprašanje, ali je neko blago tobak za kajenje ali le tobačni odpadek, je odgovor na to vprašanje nujno pridobiti s kemijsko analizo, a kemijska analiza v danem primeru ni bila narejena, temveč je CURS v svojem laboratoriju predmetno blago dvakrat le vizualno pregledal in ga ni poskusil niti prižgati, kaj šele, da bi ga kemijsko analiziral, kako je prišlo do odločitve, da gre za tobak za kajenje, pa nato ni niti pojasnil. Sodišče sicer navaja, da je svoje mnenje strokovno utemeljil, a temu ni mogoče slediti, temveč je primarno potrebno poudariti, da sodišče vsebine rubrik v obrazložitev sodbe sploh ni povzelo in tako sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb postopka 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), poleg tega rubriki vsebujeta le sklicevanje na abstraktna pravila o uvrščanju blaga v carinsko tarifo, nikakor pa ne tudi navajanja dejanskih izsledkov in strokovnih obrazložitev CURS, zakaj naj bi v danem primeru (in concreto) šlo za tobak za kajenje in ne za tobačni odpadek. Sodišče je tako absolutno vero poklonilo instituciji, ki je sestavni del prekrškovnega organa (CURS) ob tem, ko slednja sploh ni izvedla nikakršne empirične preiskave, ki bi povedala, kakšne so bile dejanske karakteristike predmetnega blaga in svojega stališča tudi ni prav z ničemer obrazložila; sodišče pa dvoma v pravilnost mnenj ni odpravilo niti s tem, da bi avtorje zaslišalo kaj šele, da bi pravilnost stališča preverilo z izvedencem, za postavitev katerega je v obrambi svojih pravic vztrajno prosila pravna oseba. Pravno osebo je postavilo pred dejstvo, da mora kljub vsem svojim ugovorom proti pravilnosti teh mnenj, slednjim verjeti, čeprav je sam CURS s prodajo blaga na trgu dokazal, da ga ni bi bilo mogoče prodati kot tobak za kajenje, temveč le kot tobačni odpadek. S tem, ko je sodišče ob vseh ugovorih pravne osebe proti pravilnosti in verodostojnosti zaključkov laboratorija CURS glede tarifne uvrstitve predmetnega blaga tem zaključkom poklonilo absolutno vero in obenem zavrnilo predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo nepristranskega izvedenca za kemijo, je kršilo temeljno pravico pravne osebe do obrambe ter zagrešilo bistveno kršitev določb prekrškovnega postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Pravna oseba še posebej poudarja, da ni mogoče soglašati s stališčem sodišča, da bi izvedba dokaza z izvedencem kemijske stroke le povzročila zavlačevanje postopka ter da dvom v pravilnost mnenja sektorja za tarifo CURS s strani pravne osebe ni bil vzpostavljen, saj je pravna oseba tak dvom vzpostavljala s številnimi argumenti ter je postavitev izvedenca predlagala že na zaslišanju 18. 12. 2012 in nato še v vlogi z dne 21. 12. 2012, sodišče pa je z izdajo sodbe čakalo do 28. 10. 2013 kar pomeni, da bi v vmesnem času (ko sodišče ni izvajalo nobenih procesnih dejanj) z lahkoto lahko bil postavljen izvedenec kemijske stroke ter tako postavitev izvedenca ne bi povzročila prav nikakršnega zavlačevanja postopka; sicer pa se sodišče pri odločanju o izvajanju dokazov ne sme primarno ozirati na to, koliko časa bo izvedba dokaza vzela. Sodišče je tako kršilo tudi osnovno pravico pravne osebe - pravico do obrambe glede na stališče Ustavnega sodišča (npr. v odločbi Up 193/05), da „sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč“, medtem ko v danem primeru taka jasnost ni podana. Storjene so bile še dodatne napake vezane na izrek odločbe CURS. Skladno z določbo 56. člena ZP-1 mora izrek odločbe o prekršku med drugim vsebovati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine), zato opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek, saj le konkretiziran opis ravnanja omogoča presojo pravilnosti prekrškovnega očitka ter s tem uresničevanje pravice do obrambe pravne osebe. Temeljni postulat prekrškovnega prava je pravica kršitelja, da se izreče glede prekrška in ta pravica mu je dana le, če je opis dejanja, ki se mu očita, enak v obvestilu kršitelju, da se izjavi o dejstvih in v izreku kasnejše odločbe o prekršku. V kolikor opis dejanja v odločbi o prekršku ni enak tistemu iz obvestila, pa je avtomatično podana kršitev določb postopka iz 2. alinee 62. člena ZP-1, kar terja odpravo odločbe in v obravnavanem primeru je bila odločba CURS obremenjena prav s tako kršitvijo, vendar se sodišče do tega kljub grajanju s strani pravne osebe ni opredelilo. V obvestilu je dejanje B.B. opisano krajše, kot v odločbi, poleg tega ne gre za dva navidezno identična opisa prekrška, temveč za opisa, ki sta zaradi svoje pomenske različnosti tudi v materialnem predpisu razlikovana. Poleg tega pa opis dejanja, kot je zaobsežen v odločbi CURS „in je to povzročilo manjše plačilo uvoznih dajatev“ sploh ne ustreza dejanskemu stanju in temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Pojavno obliko dokončanega prekrška (in je povzročilo manjše plačilo) je mogoče kršitelju očitati le, če do manjšega plačila dajatev dejansko pride, v danem primeru pa do manjšega plačila dajatev ni prišlo, ker dajatve sploh niso bile vknjižene. Očitek zajet v odločbi CURS, ki meri na dokončanost dejanja „je povzročilo manjše plačilo dajatev“ ni skladen z dejanskimi ugotovitvami v predmetnem postopku in je pravna oseba na to razhajanje v odločbi CURS opozarjala že v zahtevi za sodno varstvo, vendar sodišče na njene argumente ni odgovorilo in ni pojasnilo, zakaj je pritrdilo očitku, da je do prikrajšanja plačila dajatev prišlo, ko pa je nesporno, da do tega ni prišlo. Tudi v tem delu je bila kršena pravica pravne osebe iz 22. člena Ustave RS, sodba pa iz tega razloga ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti ter je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče ni postreglo z argumenti, da B.B. ni utemeljeno sprejel odločitve o uvrstitvi predmetnega blaga v CT 2401 13 003 ter ni mogoče argumentirano zagovarjati stališča, da B.B. ni ravnal v dobri veri in s skrbnostjo, ki se od njega zahteva, vsekakor pa mu ni mogoče očitati, da je ravnal malomarno ali celo naklepno, saj je skrbno pretehtal vse razpoložljive podatke in je na njihovi podlagi sprejel predmetno odločitev. B.B. je v predmetnem postopku ravnal korektno in zakonito ter vsekakor ne z naklepom ali malomarno in je izpolnil vsa dolžnostna ravnanja, zato mu ni mogoče očitati nikakršne opustitve ter mu odgovornosti za očitani prekršek ni mogoče naložiti, posledično pa tudi iz tega razloga odgovornosti ni mogoče prenesti na pravno osebo po ZOPOKD. Čeprav o odgovornosti pravne osebe v danem primeru ni mogoče govoriti, je pravna oseba v zahtevi za sodno varstvo nasprotovala tudi sami odločitvi o odmeri globe, ki ji je bila izrečena v najvišjem zakonsko dopustnem znesku, to je v znesku 125.000,00 eurov. CURS je pri izrekanju globe prezrl določbe ZP-1 o izrekanju glob, saj ni upošteval, da v ravnanju zaposlenih družbe AAA d.d. (če bi že bila podana potrebna predpostavka 4. člena ZOPOKD) ni bilo nikakršnega naklepa, malomarnost (v kolikor bi jo naslovni organ dokazal) pa bi lahko bila zgolj teoretično le nezavestna, medtem ko je globa, kakršno je naslovni organ izrekel družbi AAA d.d. predvidena za prekrške storjene naklepno, ki imajo za posledico najhujše utajitve dajatev. Prav tako ni upošteval dejstva, da v danem primeru ni prišlo do nikakršne negativne posledice (prikrajšanje pri plačilu dajatev), pa tudi družba AAA d.d. od tega, da bi poskusila izigravati carinske predpise EU, ne bi imela nič. Tako ravnanje bi lahko ogrozilo le njeno delovanje, zato družba AAA d.d. nanj nikdar ni pristajala in ne bo, saj bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli, na podlagi katerih posluje. Za napačno umestitev blaga v kombinirano nomenklaturo je zainteresiran kvečjemu uvoznik (oziroma izvoznik), slednji pa ima tudi veliko prednost pred špediterjem (deklarantom), saj je strokovnjak za blago, ki je predmet carinskega postopka. Kljub temu je bila AAA d.d. v predmetni zadevi edina, ki ji je bilo naloženo plačilo maksimalne globe, saj so bili B.B., pa tudi uvozniku in njegovi odgovorni osebi naloženi v plačilo zneski, ki so bistveno nižji od maksimalnega predpisanega. Poleg tega naslovni organ pri odmeri globe ni upošteval realne gospodarske moči družbe AAA ter bi plačilo globe resno ogrozilo poslovanje družbe AAA d.d.. O njeni trenutni gospodarski moči nazorno pričajo zadnji letni revidirani računovodski izkazi za leto 2009, ki izkazujejo negativen poslovni izid iz rednega poslovanja ter izgubo v zadnjem poslovnem letu (2009) ter je ob določanju višine globe bistvenega pomena trenutno finančno stanje obdolžene pravne osebe in ne morda njen dolgoletni sloves ali komentar njenega poslovanja v medijih. Naslovni organ pa je odločitev o odmeri globe oprl na neopredeljen članek v dnevniku X in pavšalno ugotovitev, da je družba AAA d.d. „močna gospodarska delniška družba z mednarodnimi podružnicami“, čeprav gre za zadolženo družbo s slabimi poslovnimi rezultati, ki so posledica velikih investicijskih vlaganj v preteklosti, ki ne vračajo pričakovanega denarnega toka. Odločitev o globi je v predmetni zadevi popolnoma neobrazložena in poleg navedenih pomanjkljivosti v odločbi ni niti obrazložitve, zakaj naslovni organ ni upošteval niti ene od olajševalnih okoliščin, s čimer je zagrešil bistveno kršitev določb prekrškovnega postopka. Poleg tega ni mogoče spregledati niti tega, da je kot carinska vrednost predmetnega blaga v danem primeru povsem neutemeljeno upoštevan znesek 10.097,76 eura, kar je kar za 252,44% višje od cene, ki jo je CURS dosegel s prodajo blaga na trgu (dosegel je le ceno 4.000,00 eurov) in bi bile v danem primeru (če bi že prišlo do uvoza) dajatve lahko obračunane kvečjemu od zneska 4.000,00 eurov. Upoštevaje vse navedeno predvsem pa dejstvo, da družbi AAA d.d. ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ter ni prišlo do nikakršnega prikrajšanja proračunov, so v danem primeru izpolnjeni vsi pogoji za odpust globe po 92. členu ZICPES in po 21. členu ZP-1; najmanj kar je, pa so izpolnjeni pogoji za milejše kaznovanje po določbi tretjega odstavka 5. člena ZOPOKD. Sodišče je vse te argumente pravne osebe spregledalo in neutemeljeno zapisalo, da pravna oseba ni pojasnila, čemu bi morala biti globa njej izrečena v nižjem znesku. Pravna oseba je podala argumente, vendar se sodišče do njih ni opredelilo, temveč jih je zavrnilo, kot da jih sploh ni in tudi zato je kršilo pravico pravne osebe iz 22. člena Ustave RS, sodba pa tudi iz tega razloga ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb postopka - 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Dominus predmetnega uvodnega posla je lahko le uvoznik (ki je edini, ki je poznal izvoznika in svojega kupca blaga ter vse karakteristike blaga in posla), zato ni sprejemljivo, da je družbi AAA d.d. (ki je imela omejen dotok informacij ter nikakršnega interesa po kakršnemkoli napačnem deklariranju blaga) izrečena višja globa, kot njemu in taka odmera globe neposredno diskriminira pravno osebo v razmerju do uvoznika (kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije), saj je pravna oseba tretirana strožje od uvoznika, pa čeprav bi bilo kvečjemu mogoče zagovarjati le obraten položaj.

5Odgovorna oseba B.B. najprej utemeljuje dovoljenost pritožbe iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 z dejstvom, da je za odgovorno osebo pravne osebe predpisana globa v razponu od 400,00 eurov do 4.100,00 eurov, medtem ko je bila njemu izrečena globa nad spodnjo predpisano mejo za prekršek po 87. členu ZICPES in sicer 1.000,00 eurov. V nadaljevanju pritožba uveljavlja iste pritožbene razloge in z enako obrazložitvijo kot pravna oseba, le prilagojeno dejstvu, da gre za pritožbo odgovorne osebe. Pritožba se dobesedno sklicuje na pritožbo pravne osebe in navaja enake argumente glede opustitve postavitve izvedenca kemijske stroke ter glede dejstva, da je sodišče sprejelo mnenje sektorja za tarifo, vrednost in poreklo CURS, čeprav sta pravna in odgovorna oseba uveljavljali, da predmetno blago ni tobak za kajenje, temveč tobačni odpadek ter glede ugotavljanja tega dejstva predlagali postavitev izvedenca kemijske stroke. B.B. uveljavlja, da je utemeljeno sprejel odločitev o uvrstitvi predmetnega blaga v CT 2401 13 000, saj ni bilo nobenega argumenta za sprejem odločitve, kakršno zagovarjata CURS in sodišče, torej za uvrstitev blaga v CT 2403 10 90 00 T303. Meni, da o njegovi prekrškovni odgovornosti v danem primeru ni mogoče govoriti in bi mu bilo v danem primeru mogoče očitati največ zavestno malomarnost, tudi ni prišlo do nikakršne negativne posledice (ni bilo prikrajšanja pri plačilu dajatev, kot je navajala že pravna oseba), družba AAA d.d. kot špediter ni imela prav nikakršnega nagiba storiti predmetni prekršek, temveč je nagib mogoče iskati kvečjemu pri uvozniku, nikakor pa ne pri špediterju, poleg tega je s carinskimi organi pri predmetni zadevi odprto sodeloval ter pred prepustitvijo blaga samoiniciativno podal zahtevo za razveljavitev deklaracije in so bili torej številni argumenti proti izreku globe po ZICPES, ki je višja od najnižje predpisane. Že v zahtevi za sodno varstvo je nasprotoval odločitvi o odmeri globe, zato ne drži, da argumentov proti izreku globe po ZICPES, ki je višja od najnižje predpisane ni podal, le sodišče se do navedb ni opredelilo, temveč jih je zavrnilo, s tem pa je kršilo njegovo pravico iz 22. člena Ustave RS in sodba ni obrazložena (absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1). V zvezi z izrekom odločbe CURS posebej izpostavlja določilo 56. člena ZP-1, da mora izrek odločbe o prekršku med drugim vsebovati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine), zaradi česar opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek in le konkretiziran opis ravnanja omogoča presojo pravilnosti prekrškovnega očitka ter s tem uresničevanje pravice do obrambe osebe, na katero je naslovljen. Temeljni postulat prekrškovnega prava je pravica kršitelja, da se izreče glede prekrška, ta pravica pa mu je dana le, če je opis dejanja, ki se mu očita, enak v obvestilu kršitelju, da se izjavi o dejstvih in v izreku odločbe o prekršku. V kolikor opis dejanja v odločbi o prekršku ni enak tistemu iz obvestila, je podana kršitev določb postopka iz 2. alinee 62. člena ZP-1, kar terja odpravo odločbe in v obravnavanem primeru je bila odločba CURS obremenjena prav s takšno kršitvijo, a se sodišče do tega kljub topoglednemu grajanju s strani pravne osebe in njega ni opredelilo.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7ZP-1, ki je v svoji osnovi v veljavi in uporabi od 1. januarja 2005, je ustvaril postopek, ko se velika večina zadev rešuje v hitrem postopku, ki ga vodijo prekrškovni organi, medtem ko okrajno sodišče po eni strani zagotavlja pravico do sodnega varstva, po drugi pa pravico do pravnega sredstva. Ker v večini primerov pritožba v primeru potrditve odločbe prekrškovnega organa niti ni dovoljena, mora biti sodnik okrajnega sodišča toliko bolj pozoren, da v postopku, ko obravnava zahtevo za sodno varstvo, storilcem zagotavlja pravice, kot mu jih daje že Ustava (pravico do obrambe, pravico do pravnega sredstva) oziroma pravice, ki jim gredo glede na določila ZP-1. Odločbo prekrškovnega organa mora preizkusiti v smislu določil 62.a člena ZP-1 in torej med drugim glede vprašanja, ali je izrek odločbe prekrškovnega organa razumljiv, hkrati pa mora ob odločanju o pravnem sredstvu (zahtevi za sodno varstvo) odgovoriti na razloge zahteve za sodno varstvo, ki zadevajo pravno relevantna dejstva.

8Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti in v smeri pritožbenih navedb (določilo 159. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da je potrebno pritrditi pritožbenim uveljavljanjem, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ta absolutna bistvena kršitev je namreč podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Ob pregledu zahteve za sodno varstvo pravne osebe AAA, vložene preko zagovornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem pravnem sredstvu (in že prej v izjavi) pravna oseba uveljavljala, da mora biti za odgovornost pravne osebe za prekršek skladno z določbo 14. člena ZP-1 nujno podan vsaj eden od temeljev odgovornosti določen v 4. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in da morajo biti ti pogoji izrecno in jasno opredeljeni v odločbi o prekršku, ki je naslovljena na pravno osebo. V zahtevi za sodno varstvo je pravna oseba (podobno kot sedaj v pritožbi) utemeljevala, da izrek odločbe prekrškovnega organa tem kriterijem ne ustreza (in je navedla obširne razloge za to), vendar je glede očitka nekonkretiziranosti izreka za pravno osebo sodišče v sodbi na strani 10 obrazložitve navedlo le, da je „izrek o prekršku za pravno in odgovorno osebo potrebno obravnavati enovito“ in da je v izreku odločbe o prekršku v točki 2 izreka očitno pomotno navedeno, da se opustitev dolžnega nadzorstva nanaša na uvozno carinsko deklaracijo „kot pod 1“, čeprav je številka carinske deklaracije navedena v točki 2a izreka; do vseh drugih navedb zahteve za sodno varstvo glede nekonkretiziranega izreka pa se ni opredelilo. Pritrditi je zato potrebno pritožbenim navedbam zagovornika pravne osebe, da je sodišče s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kršilo pa je tudi določilo 22. člena Ustave RS „enako varstvo pravic“. Ustavno sodišče je namreč že večkrat zapisalo, da iz pravice stranke, da se v postopku izjavi, kar je izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, izhaja tudi zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter da se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi relevantne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli, pri čemer je obveznost ustrezne obrazložitve sodne odločbe namenjena tudi zagotovitvi učinkovitosti pravice do pritožbe po 25. členu Ustave. V obravnavanem primeru je sodišče odločalo kot pritožbeni organ, ko se praviloma zahteva manjša izčrpnost obrazložitve odločbe, vendar je v konkretnem primeru zaradi specifičnosti sankcij po določilih ZICPES praviloma dopustna še pritožba na višje sodišče. Tako se je bilo prvostopno sodišče dolžno opredeliti do navedb zahteve za sodno varstvo in siceršnjih navedb storilk (pravne in odgovorne osebe) danih v postopku, ki so bile relevantne za odločitev v navedeni zadevi, po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi utemeljene, kot bo navedeno v nadaljevanju.

9Po noveli ZP-1G so samostojno in celovito urejena pravila, po katerih se določa odgovornost pravne osebe za prekršek in nove določbe veljajo za vse prekrškovne postopke (tudi za hitri postopek pred prekrškovnim organom), vendar se glede na določila šestega odstavka 53. člena novele ZP-1G tisti postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele ZP-1G (torej pred 13. 3. 2011), zaključijo še po starem sistemu, torej ob smiselni uporabi Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in drugih institutov, ki so bili določeni v 13., 14. in 15. členu ZP-1 in ki so veljali pred novelo ZP-1G. Takratni 14. člen ZP-1 pa je določal, da se za odgovornost pravne osebe „smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Kot je bilo že večkrat zapisano (Branko Masleša, Zbornik 4. dnevov prekrškovnega prava in dr. Mitja Deisinger: Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja) je takšna odgovornost v 13. členu ZP-1 navedenih subjektov za prekršek akcesorna (dopolnilna, pridružitvena), saj je vezana na dejanje druge osebe, pri čemer je pravnim subjektom odgovornost mogoče pripisati takrat, ko je med ravnanjem fizične osebe in pravno osebo podana zveza, ki se izraža v tem, da fizična oseba deluje v okviru svojih upravičenj ter v imenu, za račun oziroma v korist pravne osebe ter so temelji odgovornosti pravne osebe: 1. določenost v zakonu (drugi odstavek 13. člena ZP-1), 2. formalni pogoj iz 4. člena ZOPOKD, to je ravnanje neposrednega storilca v imenu, za račun ali v korist pravne osebe (alternativno), 3. materialni pogoj iz 1. do 4. točke 4. člena ZOPOKD (alternativno) in 4. vzročna zveza (vsebinska povezava) med dejanjem storilca in prispevkom pravne osebe. Pred odločitvijo o odgovornosti pravne osebe mora zato sodišče ugotoviti, ali je podana vsebinska povezava med dejanjem storilca in prispevkom pravne osebe, ali je dejanje, kot se očita pravni osebi, določeno kot prekršek v materialnem zakonu, ali je izpolnjen vsaj eden od alternativno določenih formalnih pogojev (da je prekršek storjen v imenu, na račun ali v korist pravne osebe) in vsaj eden od materialnih temeljev (da pomeni prekršek izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritev njenih vodstvenih organov; da so vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca in mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; da pravna oseba razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo ali uporablja predmete, nastale s prekrškom; ali če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev). Navedeni kriteriji morajo biti izpolnjeni, da pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga je storila fizična oseba kot storilec, postavlja pa se vprašanje, kaj vse mora obsegati izrek odločbe o prekršku, ki je najpomembnejši del odločbe o prekršku, saj le izrek postane pravnomočen. Številna sodna praksa, na katero se sklicujeta v svojih pritožbah tudi pravna in odgovorna oseba (odločbe Vrhovnega sodišča RS) je privedla do nedvomne ugotovitve, da mora biti izrek odločbe o prekršku prekrškovnega organa določen, jasen, jedrnat, pregleden in razumljiv ter je v njem treba navesti okoliščine, ki so za obravnavani primer odločilne in pomenijo konkretizacijo zakonskih znakov očitanega prekrška, pri čemer opis ni konkretiziran, če je v njem le prepisano besedilo predpisa, ki določa prekršek. Od opisa prekrška v odločbi o prekršku je treba razlikovati kratek opis dejanskega stanja, ki ga je treba vročiti storilcem, ko se jim da možnost izjave, vendar mora tudi tak opis vsebovati navedbo odločilnih dejstev. Sicer pa se z vprašanjem kratkega opisa dejanja (ko je bila pravni in odgovorni osebi omogočena pravica do izjave) pritožbeno sodišče ni ukvarjalo glede na to, da je najprej presojalo, ali je izrek odločbe o prekršku in z njim povezane sodbe sodišča prve stopnje razumljiv, ker le razumljiv izrek omogoča storilcem pravico do obrambe oziroma do poštenega postopka o prekršku (29. člen Ustave RS) kot tudi pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je Ustavno sodišče RS (zadeve Up 120/97 z dne 18. 3. 1999 in Up 32/01 z dne 13. 3. 2003) in Vrhovno sodišče (sodba IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 78/2008 z dne 28. 10. 2008) obrazložilo, da je treba tudi v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, le da je raven zagotovljenih pravic v primerih manj hudih prekrškov nižja od tiste iz kazenskega postopka. Prav tako je Vrhovno sodišče RS v večih sodbah (med drugim zadeva IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011) navedlo, da mora biti v opisu prekrška v odločbi o prekršku konkretizirana opustitev dolžnega ravnanja pravne osebe. Pravni strokovnjaki navajajo, da je zakonodajalec s spremembo ZP-1G prekrškovnim organom nekoliko olajšal delo v zvezi s presojo konkretizacije odgovornosti pravnih oseb, toda pritožba ima prav, da so v času storitve prekrška, kot se očita pravni in odgovorni osebi, veljale določbe Zakona o prekrških, ki so se navezovale na ZOPOKD in po katerih za presojo odgovornosti pravne osebe ni relevantno le konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe in zato morajo biti tudi te okoliščine v odločbi o prekršku v zadostni meri konkretizirane. Vrhovno sodišče je v večih sodbah ocenilo, da bi morali prekrškovni organi v izrekih odločb o prekršku konkretizirati tako formalni temelj (status) kot tudi materialni temelj odgovornosti odgovorne osebe, katere opustitev dolžnostnega ravnanja je imela za posledico prekršek pravne osebe, torej bi morali dolžno nadzorstvo odgovorne osebe določno opredeliti vsaj z navedbo konkretne določbe predpisa, iz katere taka dolžnost izhaja. Glede na to, da obrazložitev (do neke mere) dopolnjuje navedbe izreka, pa ima pritožba prav, da niti iz obrazložitve odločbe o prekršku ni razvidno, kakšno je bilo dolžnostno ravnanje odgovorne osebe ter v čem je bila njena opustitev dolžnega nadzorstva. Pri pregledu izreka odločbe o prekršku, kot se očita pravni osebi AAA d.d. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izreku evidentno napačna opredelitev, da je B.B. vodja uvoznega oddelka (kot se je izkazalo v postopku), pa tudi ni navedeno, kakšno je bilo dolžno ravnanje B.B. kot vodje carinskega oddelka, čeprav bi moralo biti v izreku navedeno dolžnostno ravnanje in opustitev tega ravnanja ali pa navedba, da se mu očita prekršek kot fizični osebi, čemur bi sledil opis storitve prekrška. V izreku izpodbijane odločbe (v zvezi s sodbo okrajnega sodišča) pa se pravni osebi očita, da je B.B. opustil dolžni nadzor nad spoštovanjem določbe prvega odstavka 62. člena Carinskega zakonika (da je torej kot odgovorna oseba opustil dolžni nadzor in to nad predpisom namesto nad osebo); po drugi strani pa, da ni navedel vseh podatkov o vrsti blaga (da je torej kot fizična oseba storil prekršek). Prav tako izrek ni razumljiv, ker navaja, da ni navedel vseh podatkov o vrsti blaga (kar bi ustrezalo prekršku po 17. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES), na drugi strani pa, da je navedel podatek tobačni drobljenec namesto pravilnega podatka - tobak za kajenje (kar bi ustrezalo prekršku po 20. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES). Ker iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja, da je prekrškovni organ obravnaval B.B. kot odgovorno osebo in kot vodjo uvoznega oddelka (pravilno carinskega oddelka) pri pravni osebi pa ima pritožba pravne osebe prav, da v izreku ni opisana konkretna zadolžitev B.B. kot vodje carinskega oddelka, katere opustitev bi (je) imela za posledico, da je neka druga (fizična) oseba, ki bi morala biti v izreku navedena, prekršila določbo prvega odstavka 62. člena Carinskega zakonika, ker je narobe ali nepopolno izpolnila carinsko deklaracijo. Pritožba sicer uveljavlja, da bi bil prekršek lahko storjen izključno, če bi vodstvo družbe AAA d.d. (njen predsednik uprave) opustilo dolžni nadzor nad zakonitostjo ravnanja podrejenega delavca B.B.; kar pa ne drži, ker bi tudi B.B. kot vodja carinskega oddelka pravne osebe lahko opustil dolžno nadzorstvo nad drugo fizično osebo; seveda ob ustrezni konkretizaciji v izreku odločbe, kar pa manjka, zato je izrek odločbe prekrškovnega organa nekonkretiziran in nejasen ter ni mogoče govoriti o razumljivem izreku. Pravna oseba je namreč po prejšnji zakonodaji odgovarjala za prekrške, personificirane po katerikoli pri njej zaposleni osebi, ki je ni nujno treba iskati samo med odgovornimi osebami, ki storijo prekršek pri opravljanju poslov, za katere so posebej pooblaščene; vendar bi moralo biti iz izreka razvidno, da se pravni osebi očita odgovornost za prekršek, ki ga je storil B.B. kot fizična oseba zaposlena pri pravni osebi, ki je ravnala v imenu, za račun ali v korist pravne osebe. Tako pa iz izreka ni niti razvidno, ali B.B. odgovarja za prekršek kot fizična oseba, ki je izpolnjevala carinsko deklaracijo v imenu, za račun ali v korist AAA d.d. ali pa kot odgovorna oseba, ki je z opustitvijo dolžnega nadzorstva nad neko drugo fizično osebo (ne pa predpisom) povzročila, da je prišlo do prekrška, ki bi ga bilo mogoče z dolžnim nadzorstvom preprečiti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam zagovornika pravne osebe, da izrek odločbe prekrškovnega organa ni razumljiv, kar bi moralo ugotoviti že ob preizkusu odločbe o prekršku prekrškovnega organa po uradni dolžnosti v okviru določil 62.a člena ZP-1 sodišče prve stopnje; najkasneje pa ob preizkusu navedb zahteve za sodno varstvo pravne osebe. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče (med drugim sodbi IV Ips 11/2012 z jedrom: „če iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku ni razvidno, zakaj je odgovorna oseba ravnala v imenu ali (in) na račun ali (in) v korist pravne osebe in ni konkretizirano njeno dolžnostno ravnanje, ki ga je opustila, opisano dejanje ni prekršek“ in v sodbi IV Ips 9/2012 z jedrom: „če v opisu dejanja v izreku ni konkretizirana opustitev dolžnega nadzorstva samostojnega podjetnika posameznika, dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, nima znakov prekrška“), da pomanjkljiv izrek pomeni, da dejanje kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, ni prekršek. Če dejanje ni prekršek, pa je potrebno po določilih 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek ustaviti. Ko je presojalo izrek odločbe prekrškovnega organa ob vloženi zahtevi za sodno varstvo, bi zato moralo sodišče prve stopnje spremeniti odločbo prekrškovnega organa in postopek o prekršku ustaviti. Sodišče namreč ne more razveljaviti odločbe prekrškovnega organa, temveč lahko odloči le, da se zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena, s čimer potrdi odločbo prekrškovnega organa (prvi odstavek 65. člena ZP-1) ali zahtevi ugodi in odločbo spremeni (tretji odstavek 65. člena ZP-1).

10V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pravne osebe, ki posredno zadevajo izrek o odgovornosti odgovorne osebe in v zvezi s pritožbenimi navedbami B.B. pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi izrek odločbe prekrškovnega organa, ki zadeva B.B. kot odgovorno osebo, ni razumljiv. B.B. sicer predvsem uveljavlja neskladje med izrekom odločbe o prekršku in med opisom, kot mu je bil posredovan s strani prekrškovnega organa (ob možnosti podaje izjave), vendar ima pritožba prav, ko navaja, kakšen mora biti glede na določbo 56. člena ZP-1 izrek odločbe o prekršku in da opredelitev prekrška terja tudi opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek, ker le konkretiziran opis ravnanja omogoča presojo pravilnosti prekrškovnega očitka ter s tem uresničevanje pravice do obrambe. Kljub razlogom izpodbijane sodbe, da je izrek odločbe prekrškovnega organa razumljiv, ker je „izrek o prekršku za pravno in odgovorno osebo potrebno obravnavati enovito“ pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta nerazumljiva tako izrek za pravno osebo kot tudi za njeno odgovorno osebo. 15. člen takrat veljavnega ZP-1 ni imel izrecne definicije pojma odgovorne osebe, vendar je glede na prvi odstavek 15. člena ZP-1 mogoče sklepati, da gre za osebo, ki je pri pravni osebi pooblaščena za opravljanje poslov. V takem primeru je odgovorna oseba odgovorna za prekršek, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva, poleg tega je potrebno utemeljiti, da je odgovorna oseba ravnala malomarno ali naklepno. V obravnavanem izreku je navedba, da je B.B. kot vodja uvoznega oddelka in „kot odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno nadzorstvo nad navedbo pravilnega podatka o vrsti blaga v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot pod 1 pri vloženi uvozni carinski deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet št. MRN 10SI005080040504705, kar je bilo odločilno za pravilno uvrstitev blaga v nomenklaturo carinske tarife in je to povzročilo manjše plačilo uvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se plačujejo pri uvozu za 363.679,99 eur“, s čimer je kršila prvi odstavek 62. člena Carinskega zakonika ter je s tem storila prekršek po 17. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES, iz česar je mogoče zaključiti, da se B.B. kot odgovorni osebi očita opustitev dolžnega nadzorstva (in ne storitev prekrška kot fizični osebi), vendar manjka konkretizacija njegovega dolžnostnega ravnanja. Dosedanja praksa Vrhovnega sodišča je namreč dala odgovor na vprašanje, kakšen mora biti opis dejanja v izreku odločbe o prekršku tudi glede odgovorne osebe. Tako npr. v sodbi IV Ips 11/2012 z dne 20. 2. 2012 Vrhovno sodišče navaja, da „če iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku ni razvidno, zakaj je odgovorna oseba ravnala v imenu ali (in) na račun ali (in) v korist pravne osebe in ni konkretizirano njeno dolžnostno ravnanje, ki ga je opustila, opisano dejanje ni prekršek“ in prav tako v sodbi IV Ips 100/2011 z dne 20. 2. 2012 „odgovorna oseba bo za prekršek odgovarjala le, če bo prekrškovni organ ugotovil koga in kako je bila dolžna nadzirati in katere ukrepe, ki jih je bila dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, je opustila; pomembna okoliščina je tudi vprašanje, ali je bilo prekršek z izvajanjem dolžnega nadzorstva sploh mogoče preprečiti“ ali v sodbi IV Ips 81/2012 z jedrom: „če se storilcu prekrška očita, da je kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezan izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva, ni opravil“; podobno tudi v sodbi IV Ips 177/2010 „če se storilcu prekrška očita, da je kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezan izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva, ni opravil“. Primerjava navedenih odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki oblikuje sodno prakso, in izreka izpodbijane odločbe za odgovorno osebo torej pokaže, da v izreku odločbe CURS ni navedbe koga in na kakšen način je bil dolžan nadzorovati B.B. kot vodja carinskega (in ne uvoznega) oddelka AAA d.d., kot tudi, da je prav opustitev dolžnega nadzorstva nad to konkretno osebo povzročila napačno ali nepopolno navedbo v carinski deklaraciji, poleg tega, da je B.B. ravnal v imenu pravne osebe. Kot je bilo navedeno že v zvezi z izrekom za pravno osebo , Vrhovno sodišče RS zastopa stališče (npr. v sodbi IV Ips 84/2012 z dne 12. 9. 2012), da če v izreku odločbe prekrškovnega organa opustitev dolžnega nadzorstva pravne in odgovorne osebe ni konkretizirana, dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane odločbe ni prekršek, zato sledi enak zaključek kot pri pravni osebi, da bi moralo že sodišče prve stopnje ugotoviti, da izrek odločbe prekrškovnega organa (CURS) tudi za odgovorno osebo ni konkretiziran do te mere, da bi bilo mogoče dejanje, kot je opisano v izreku, opredeliti kot prekršek, zaradi česar bi moralo ob vloženih zahtevah za sodno varstvo odločbo o prekršku prekrškovnega organa spremeniti, ker je podana kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1. V večih odločbah (med drugim IV Ips 121/2012) je namreč Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da če v izreku odločbe o prekršku niso konkretno opisani zakonski znaki prekrška, očitanega storilcu, je podana kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je v navedenem primeru nastopalo kot pritožbeni organ, ki ob vloženem pravnem sredstvu ne sme spremeniti odločitve na škodo vlagateljev pravnega sredstva, zato bi moralo postopek ustaviti.

11Ker postopka o prekršku ob navedenih pomanjkljivostih izreka odločbe o prekršku za pravno in odgovorno osebo ni ustavilo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbenim navedbam zagovornika pravne osebe in odgovorne osebe ter je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in z njo povezano odločbo prekrškovnega organa tako, da je ustavilo postopek o prekršku za pravno in odgovorno osebo.

12V posledici take odločitve je odločilo še, da na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun, zaradi česar bo prekrškovni organ, pri katerem se je postopek začel, odločil o priglašenih stroških zagovornika pravne osebe.