62. člen ZP-1

V primeru, ko o prekršku nedostojnega vedenja odloči oziroma izda plačilni nalog policist, do katerega se je storilec nedostojno vedel, nedvomno obstaja konflikt interesov, ki zahteva izločitev te uradne osebe (policista) prekrškovnega organa iz postopka odločanja v hitrem postopku o prekršku zoper storilca.

V prekrškovnem postopku je namreč treba prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Če je sodišče enega od sicer prepozno predlaganih dokazov vseeno izvedlo in je zaslišana priča potrdila navedbe storilk, bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz oceniti in po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze, da se prepriča, ali je bilo dejansko stanje v odločbi prekrškovnega organa res ugotovljeno pravilno.

Glede (ne)verodostojnosti priče - storilčeve soproge pritožbeno sodišče opozarja, da je sorodstveno razmerje s storilcem vsekakor razlog za posebej pozorno presojo verodostojnosti priče, vendar pa zgolj ta okoliščina ne more biti zadosten razlog za odrekanje verodostojnosti izjave priče. Zavrnitev verodostojnosti izpovedi priče z utemeljitvijo, da naj bi zaradi sorodstvenih razmerij bila njena naklonjenost storilcu pričakovana, verodostojnost njenega pričanja pa zaradi tega bistveno zmanjšana, ni ustrezna, če razen sorodstvenega razmerja ni drugih tehtnih razlogov za dvom v verodostojnost priče.

Ker je tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zavrniti zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora.

Skladno z drugim odstavkom 92. člena ZP-1 je voznik, ki je vozil prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek, podal izjavo v svojem imenu in v imenu tuje pravne osebe, zato pravni osebi ni bila odvzeta pravica do izjave. Upoštevajoč potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani finančni preiskovalec (da je bil dajalec impulzov nameščen v menjalniku vozila in ga je videl, ko je šel pod vozilo), in opredelitev pojmov v 2. členu ZFU o finančnem nadzoru in finančni preiskavi ter pojma pooblaščene uradne osebe in glede na določbe prvega, drugega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov, so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih.

Storilec lahko zahteva izločitev posamezne in konkretne uradne osebe, pri čemer mora konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev. Dokazno breme je na strani storilca, ki zahteva izločitev konkretne uradne osebe. Samo dvom v nepristranskost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe ne more vplivati na odločitev. Mama oškodovanca ni na noben način sodelovala v postopku in zgolj dejstvo, da je zaposlena v policijski enoti, še ne pomeni razloga, da bi se morala celotna enota izločiti iz postopka.

Pritožnik v zahtevi za sodno varstvo (tretji odstavek 62. člena ZP-1) ne more več podajati navedb o dejstvih in podajati dokaznih predlogov, ker tega ni storil že v hitrem postopku, razlogi, ki jih navaja za prepozno navajanje pa glede na povedano v točki 4 te obrazložitve niso opravičljivi. Zato ugovori v zvezi z dejanskim stanjem niso terjali odgovora sodišča prve stopnje.

Zaradi zasledovanja načela materialne resnice bi se moralo sodišče, kljub prekluziji, opredeliti do novih navedb iz zahteve za sodno varstvo.

Storilcu je bila v postopku o prekršku prekršena pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka (6. člen EKČP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS), saj mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da zavzame stališča o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so zanj pomembni. Prekrškovni organ storilcu ni podaljšal roka za izjavo, čeprav je slednji to glede na navedbe v pozivu z dne 5. 3. 2019 lahko utemeljeno pričakoval.

Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo. ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji, preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno

Čeprav pritožnik v pritožbi navaja, da pravna oseba nikoli ni pooblastila nobeno osebo za prevzem poštnih pošiljk, med drugim tudi ne S. J. takim navedbam ni mogoče slediti, saj pritožnik v nadaljevanju pritožbe tudi sam navaja, da je bila S. J. v družbi ... zaposlena v času od 5. 1. 2017 do 31. 1. 2020 in je v obdobju treh let vso prejeto pošto in druge administrativne dokumente uradno spremljala in pravočasno posredovala odgovornim osebam v družbi ali drugim osebam.

ZP-1 ne vsebuje določb, ki bi predpisovale, da se morajo nedovoljeni dokazi izločiti iz spisa (ekskluzijska pravila), prav tako tudi določba o razlogih za izločitev sodnika sodnikovo seznanitev z nedovoljenimi dokazi ne določa kot izločitveni razlog.

Pravna in odgovorna oseba sta v izjavi navedli resnično dejstvo, da je o pravilnosti uvrstitve blaga v tarifno številko še bil odprt carinski postopek, za izid katerega storilca ob podajanju izjave nista mogla vedeti, kakor tudi za izid nista mogla vedeti ob vložitvi zahteve za sodno varstvo. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva in okoliščine glede presoje o nepravilno navedenih podatkih o tarifni oznaki blaga oprlo na odločbo Ministrstva za finance in na sodbo Upravnega sodišča RS kot na dokaz, ki je nastal po vložitvi zahteve za sodno varstvo, pri tem pa storilcema ni dopustilo, da bi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala pravico do zagovora in do izvajanja dokazov v njuno korist, kar je sodišče obrazložilo z utemeljitvijo, da sta pri navajanju dejstev in okoliščin prekludirana iz razloga, ker sta že ob podajanju izjave vedela v čem je bil predmet inšpekcijskega postopka carinske kontrole in bi že v izjavi morala skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, pa tega nista storila. Po presoji pritožbenega sodišča bi se v teh okoliščinah prekluzija morala umakniti prav

Za izrek pisne odločbe o prekršku je zahtevana podrobnejša dejanska opredelitev očitanega dejanja, kot pa se to zahteva za vsebino plačilnega naloga, v katerem zadošča že samo opis dejanskega stanja. Opis dejanskega stanja mora vsebovati vsaj takšno dejstveno podlago, iz katere je z logičnim sklepanjem mogoče ugotoviti, da je neposredni storilec bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe in da je storilec pri opravljanju dejavnosti pravne osebe prekršek storil v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, kar je temelj odgovornosti pravne osebe po prvem odstavku 14. člena ZP-1 in temelj odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1.

Prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 je potrebno razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Takšna razlaga pa dopušča poznejše navajanje podrobnejših okoliščin oziroma ravnanj, ki so bila že dovolj določno nakazana v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Glede na to, da tovrstna razlaga prekluzije dopušča konkretizacijo splošnih dejstev iz izjave o dejstvih in okoliščinah, pa je v podkrepitev podrobnejših navedb dopustno predlagati tudi določene dokaze, kot je bilo to v obravnavani zadevi.

Storilec z (novim) obremenilnim dokaznim gradivom, ki ga je sodišče pridobilo samo in na katerega je nato v bistvenem oprlo svojo sodbo, ni bil seznanjen. S tem mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v dokaznem postopku in onemogočeno uresničevanje ustavne pravice iz 22. člena Ustave v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZP-1.

Kraj storitve prekrška je, kadar prekrškovni organ ugotavlja kršitve prometnih predpisov, ki se nanašajo na najvišjo dovoljeno hitrost, bistvenega pomena pri pravni opredelitvi prekrška. Natančna opredelitev kraja storitve prekrška je pomembna z vidika storilčeve pravice do učinkovite obrambe, saj ima že na podlagi tretje alineje 29. člena Ustave možnost predlagati razbremenilne dokaze, med drugim tudi dokaze, ki zmorejo ovreči domnevo, da se je v določenem časovnem trenutku nahajal na kraju, na katerem naj bi prišlo do storitve prekrška, ki se mu očita, oziroma da dokazuje, da je na določenem kraju s predpisi oziroma prometnim znakom določena drugačna omejitev hitrosti.

Sodišče novih dokazov, ki jih je zagovornik navedel v zahtevi za sodno varstvo, utemeljeno ni presojalo (drugi odstavek 55. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 62. člena ZP-1), ker bi jih morala in mogla navesti že storilca v izjavi prekrškovnemu organu, ko so jima bili prekrški predstavljeni in sta bila poučena, da morata v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bosta več mogla uveljavljati.

Pritožnica pravna oseba bi morala v hitrem postopku, ko ji je bila dana možnost izjave po 55. členu ZP-1, navesti vsa dejstva in dokaze, najkasneje pa (ob upoštevanju določil 3. alinee prvega odstavka 62. člena ZP-1) v zahtevi za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je v sodbi podalo dovolj jasne razloge o znakih prekrška: da je šlo za kartelni dogovor med navzočimi predstavniki pravnih oseb, kar se je tudi odrazilo v nadaljnjem postopanju pravnih oseb, saj so vse tiste pravne osebe, ki so do takrat imele nižje cene, le-te zvišale na dogovorjeno raven.

Če storilec pred izdajo odločbe o prekršku pisne izjave ne poda (oziroma jo poda po preteku 5-dnevnega roka), pa se je sodišče ob odločanju o vloženi ZSV dolžno omejiti na preizkus kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 62a ZP-1), kajti storilec zaradi prekluzije (določba drugega odstavka člena 55 ZP-1) novih dejstev in okoliščine več ne more uveljavljati, če teh dejstev in okoliščin ni navajal že v pisni izjavi, ki jo bodisi ni podal, oziroma jo je podal po preteku 5-dnevnega roka, oziroma če ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku.