4. člen ZOPOKD

Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da se glede na ugotovitev, da je kazenski pregon zoper obtoženo pravno osebo zaradi očitanega kaznivega dejanja zastaral, ni ukvarjalo s problematiziranim vprašanjem zadostne konkretizacije formalnega oziroma materialnega temelja odgovornosti pravne osebe v vloženi obtožnici; navedeno namreč v ničemer ne vpliva na jasno opredeljene časovne okoliščine določno opredeljenega izvršitvenega ravnanja povezanih subjektov, ključne za presojo obstoja potrebne procesne predpostavke dopustnosti pregona zoper gospodarsko družbo A. d.o.o. Izvršitveno ravnanje, ki predstavlja po opisu v vloženi obtožnici temelj odgovornosti obtožene pravne osebe, je enkratno in točkovno opredeljeno goljufivo dejanje B. B. in obtožene pravne osebe, medtem ko je sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi na strani obtožene pravne osebe A. d.o.o. na škodo navadnih upnikov v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. v višini najmanj 683.909,28 EUR določno opredeljeno le kot predpisana prepovedana posledica očitanega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Zgolj ogrozitev premoženja drugega pri poškodbenih kaznivih dejanjih ne zadostuje. Namen inkriminacije po prvem odstavku 223. člena KZ-1 ni varovanje časovno oddaljenih (negotovih) premoženjskih interesov, temveč konkretnega oškodovanja, ki izkazuje takšno stopnjo nevarnosti, da upravičuje kazenskopravno intervencijo, ki je v skladu z načelom omejenosti represije skrajno sredstvo družbenega odzivanja na protipravna dejanja posameznikov.

Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera. Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki. Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamičn

Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe mora obstajati vzročna povezanost med prispevkom pravne osebe h kaznivemu dejanju in samim kaznivim dejanjem. Iz opisa dejanja pa ne izhaja kakršen koli prispevek pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Ker z izpodbijano sodbo obtožencu protipravna premoženjska korist ni bila odvzeta, posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi posebni pogoj ne določi.

Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.

Očitna ekonomska nerazumnost pogodbe, ki je neposredno povzročila izpad prihodkov družbe C. d.o.o., hkrati pa onemogočila ustrezno odmeno v obliki plačila kupnine, konkretno očitano izvršitveno ravnanje določa kot "drugo goljufivo dejanje", primerljivo s prodajo premoženja po nerealni ceni oziroma sploh brez odmene v pogojih grozečega stečajnega postopka nad družbo kot dolžnikom. V sodbenem izreku je nastajanje velike premoženjske škode upnikom časovno zamejeno od januarja do decembra 2015, kar je v skladu z abstraktnim dejanskim stanom, ki določa prepovedano posledico kot posledico trenutnega izvršitvenega ravnanja, ne izključuje pa, da nastaja sukscesivno, z vsakim mesečnim izostankom plačila najemnin družbi C. d.o.o. kot bivšemu lastniku objekta. Trenutnost izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja pomeni tudi, da prepovedana posledica nastane naenkrat kot neposredna posledica izvršitvenega ravnanja. Pritožba zmotno enači položaja strokovne pomočnice obrambe in izvedenke, saj je prva pomoč obtožencu, da svoj zagovor podkrepi s strokovnimi stališči, druga pa pomočnik sodišča pri razreševanju strokovno zahtevnih vprašanj pri nalogi popolnoma in po res

Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je ustrezen, če so v njem po objektivni plati opisani vsi znaki odgovornosti pravne osebe po izbranem temelju iz 4. člena ZOPOKD, medtem ko se subjektivni prispevek njenih vodstvenih ali vodilnih organov h kaznivemu dejanju utemeljuje skozi dokazno oceno sodišča v razlogih sodbe.

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je tuje premoženje ne le navzven, ampak tudi v razmerju do edinega družbenika. Pravilen je tudi iz navedenega izhajajoč zaključek izpodbijanega sklepa, da zgolj na podlagi škode, ki naj bi nastala družbi, ni mogoče avtomatično sklepati, da je škoda hkrati nastala tudi družbenikom te družbe.

Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da bi obdolženca in obdolžena pravna oseba ravnali, kot jim je očitano v obtožbi oziroma o tem obstaja dvom, ki ga z razpoložljivimi dokazni ni bilo mogoče odpraviti, k čemur pa glede na izvedene dokaze ne bi prispevala niti izvedba dokazov, ki so bili predlagani s strani strank, je odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe pravilna in je ne more omajati niti tožilska pritožba niti pritožba pooblaščenca oškodovanca, ki zgolj v bistvu podajata lastno oceno izvedenih dokazov in prepričati v krivdo obdolženih in obdolžene pravne osebe.

Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Pri avtonomiji osebe gre za posege v ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje), kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada na primer omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostiruira. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do samoodločbe. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V kolikor sodišče protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ugotovi in odvzame, mora biti onkraj razumnega dvoma prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v njeno vi

Značilnost obravnavanega kaznivega dejanja, brez katere ni tega dejanja, je tudi ta, da mora biti storilčevo ravnanje motivirano s pridobitvijo premoženjske koristi sebi ali komu drugemu ali s povzročitvijo premoženjske škode. Posledično je napačno stališče, da je premoženjska korist protipravna le, če hkrati pomeni tudi oškodovanje gospodarskega subjekta. Koristnost oziroma škodljivost storilčevega ravnanja za gospodarski subjekt ni pomembna, saj ni zakonski znak kaznivega dejanja. Pri tem kaznivem dejanju je premoženjska korist protipravna že zato, ker izvira iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, ne glede na njen vpliv na premoženje gospodarskega subjekta. Ne glede na siceršnje (koristne) učinke pravnega posla, ki je bil sklenjen z zlorabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je kaznivo dejanje podano, če se storilcu dokaže, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti svoj položaj zlorabil z namenom drugemu pridobiti nepremoženjsko korist. Premoženjska korist, ki je pri tem morebiti nastala eni izmed strank pravnega posla, protipravnosti očitanega kaznivega dejanja ne more izključiti.

Najbolj natančna označba okoliščin iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP je standard za najboljši možni približek popolni označbi okoliščin. Alternativno predpisana aktivni in pasivni način izvršitve domnevno storjenega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika še ne pomeni, da se načina pojmovno izključujeta. Končno, v popravljeni obtožnici je pravna podlaga za odgovornost pravne osebe ustrezno navedena, pri čemer je posebej opozoriti na besedilo prvega odstavka 42. člena KZ-1 in na uvodno besedilo 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, po kateri je lahko storilec kaznivega dejanja le fizična oseba.

Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori. Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejs

Določbo prvega odstavka 5. člena ZOPOKD je po oceni višjega sodišča potrebno razlagati in razumeti na način, da se ta nanaša na primere, ko je za storilca kaznivega dejanja na primer ugotovljena neprištevnost ali da je sicer podana kakšna okoliščina, ki izključuje njegovo krivdo. Iz navedenih razlogov tudi v tem delu navedbam pritožnika ni moč slediti, ker so se izkazale za neutemeljene. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča o akcesorni naravi pomoči pri kaznivem dejanju, ki dejansko kazenskopravno "oživi" šele, ko je kaznivo dejanje izvršeno ali vsaj poskušano. Dejanja pomoči so izven kroga v zakonu določenih ali naravnih izvršitvenih dejanj in objektivno pomenijo le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje kaznivega dejanja in podobno. Ravnanja pomoči so po subjektivni plati sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Pomagačeva ravnanja niso vzrok nastale prepovedane posledice v kazenskopravnem pomenu vzročne zveze. Kriterij za razmejitev dajanj pomoči od ravnanj, ki tega pomena nimajo, je predvsem objektiven in šele, ko kakšno ravnanje objektivno pomeni podporo in omogočanje storilcu uresničevanje kaznivega dejanja, se lahko v presojo pritegn

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ni neposredno povezano z uvedbo stečaja, saj lahko do tega kaznivega dejanja pride tudi takrat, ko kasneje ni uveden stečaj. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227.členu KZ-1 je v obeh svojih storitvenih oblikah dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, kar je pomembno za začetek teka zastaralnih rokov. Pri vprašanju o tem kdaj in s kakšnim ravnanjem storilec kaznivega dejanja povzroči premoženjsko škodo je potrebno izhajati iz določbe 18. člena KZ-1 (čas storitve kaznivega dejanja): kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Obtoženi je s sukcesivnimi prenakazili namenjenih mu plačil na drug transakcijski račun, v daljšem časovnem obdobju preprečeval, da bi se upniki (enako sukcesivno) poplačevali iz sredstev, ki bi se morala stekati na njegov transakcijski račun. Vseh šest upnikov, ki so obtoženemu z judikatno terjatvijo (pravnomočnimi izvršilnimi naslovi) blokirali transakcijske račune, je bilo tako z vsakim prenakazilom na drug račun oškodovanih, saj je bila z vsakim nakazilom odtegnjena možnost poplačila, četudi v manjšem oz

Preslepitev je opisana v zagotovitvi, da bo oškodovancu, v primeru, če glavni izvajalec del ne bo sposoben plačati, opravljeno delo plačano na podlagi cesijske pogodbe, kar je pri oškodovancu sprožilo odločitev, da bo dela opravil. Opisano je torej obsojenčevo zatrjevanje po izraženih pomislekih oškodovanca, ali bo plačilo od družbe G., d. o. o., prejel in utrditev prepričanja pri oškodovancu z zatrjevanjem, da bo posel plačan na podlagi cesijske pogodbe, čeprav namena plačati že od vsega začetka ni bilo, kar pomeni preslepitev oškodovanca in je ta zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v opisu dejanja dovolj konkretiziran. Opis dejanja za pravno osebo se sklicuje na opis dejanja za obsojenega, na dejanje, opisano pod točko 1. Kadar gre za razmerje, da je storilec kaznivega dejanja direktor gospodarske družbe, torej vodstvena oseba in že iz opisa dejanja vodstvene osebe izhajajo znaki kaznivega dejanja in da je bila pravna oseba uporabljena za storitev kaznivega dejanja, tako da ji je mogoče pripisati prispevek h kaznivemu dejanju, zadošča že sklicevanje na ta opis in ni potrebno v opis kaznivega dejanja oziroma ravnanja,

V 3. točki 4. člena ZOPOKD delovanje ali odobritev vodstvenih ali nadzornih organov ni posebej opisano, navedeno je le, da pravna oseba odgovarja za kaznivo dejanje tudi, če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja. Tudi tretje točke ni mogoče razlagati drugače kot v povezavi s 1., 2. in 4. točko, da mora biti podan (nek) prispevek pravne osebe (vodstvenih ali nadzornih organov), saj če gre le za pridobitev protipravne premoženjske koristi to lahko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe. Na podlagi ravnanja storilca v imenu in na račun pravne osebe lahko pravni osebi pripišemo prispevek k kaznivemu dejanju oziroma subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, pri čemer pa ugotovitev o prispevku vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi, ne more izostati