21. člen ZP-1

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v tej zadevi bistveno, da je (tudi) voznik vozila tisti, ki je glede na določbo prve alineje prvega odstavka 7. člena ZCestn cestninski zavezanec, in kot tak dolžan zagotoviti, da izvede elektronsko registracijo prehoda cestninske postaje, točke cestninjenja ali drugega mesta elektronske registracije v skladu s predpisi. V ta namen mora ves čas uporabe cestninske ceste ob prehodu točk cestninjenja spremljati odziv naprave in se ob štirih piskih ali izostanku vsakršnega piska zglasiti na prvem DarsGo servisu v smeri vožnje in odpraviti pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v zvezi s plačilom cestnine. Vse to velja tudi v primeru, če bi bila sporna OBU naprava tudi dejansko povezana v poplačniški sistem plačevanja cestnine. Tako je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bile vse navedbe zagovornice o dogajanju v zvezi s Petrolovimi plačilnimi karticami Magna, v zvezi z obravnavanimi prekrški, nepomembne, enako pa velja glede navedb o hrupu in piskanju v kabini vozila, zato dokazov v zvezi z njimi ni bilo treba izvajati. Če je bilo zaradi hrupa v vozilu slušno zaznavanje zvočnih signalov oteženo ozi

Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga. Prekrškovni organ je

V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah: ‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe); ‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pre

Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Da bi sodišče namesto globe lahko izreklo opomin, mora biti celota okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, take narave, da je zaradi njih kljub drugačni oceni zakonodajalca (ki je očitani prekršek prekoračitve hitrosti označil za hujši prekršek), prekršek mogoče oceniti za lahkega. Ker gre za prekrška zoper varnost cestnega prometa, med njima tudi za prekršek, ki ga je že zakonodajalec opredelil kot hujšega, in gre tako za višjo stopnjo ogrožanja oziroma kršitve varovane dobrine, mora biti izrek opomina še toliko bolj izjemen oziroma omejen na primere, v katerih so podane posebej tehtne olajševalne okoliščine.

Pri nadzornih postopkih in postopkih o prekršku gre za dva različna postopka, ko je treba izdati ob zaključku postopkov o istem dejanskem stanu dva različna akta; pri nadzornih postopkih je delovanje inšpektorata preventivno in gre za regulativni nadzor, ki je namenjen zagotavljanju spoštovanja določb ZVPoz, medtem ko so postopki o prekršku, ki jih vodi inšpektorat, usmerjeni v kaznovanje storilcev prekrškov in sledijo varstvu širših družbenih vrednot oziroma interesov. Storilec, ki mu je v skladu z določbo 33. člena ZIN izrečeno opozorilo, ni prost odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen z istim ravnanjem v istih časovnih in krajevnih okoliščinah in inšpektoratu zaradi preventivnega delovanja kot nadzornemu organu ni onemogočeno, da v isti zadevi deluje tudi kot prekrškovni organ. V konkretnem primeru je inšpektor storilki v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZIN izrekel opozorilo, da gasilniki niso vzdrževani v skladu z določili proizvajalca ter ji določil rok za odpravo te nepravilnosti. Storilka je ugotovljeno nepravilnost v določenem ji roku odpravila, inšpektor pa ji je zaradi ugotovljene kršitve četrtega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 35. člena ZVPoz nato

Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti. Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva. Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti. Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za st

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo neposrednosti, ker je oceno o neverodostojnosti priče A. A. sprejel sodnik, ki ob zaslišanju priče sploh ni bil prisoten, saj ga je izvedla pravosodna svetovalka, zaradi česar si sodnik ni mogel ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da skladno z drugim odstavkom 54. člena ZS pravosodni svetovalci (strokovni sodelavci) lahko v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. V primeru, ko strokovni sodelavec izven glavne obravnave zasliši pričo, sodnik dokaz oceni na podlagi njegove vsebine v razmerju do drugih izvedenih dokazov ter v takšnem primeru ne gre za kršitev načela neposrednosti, zato v pritožbi na ta način uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, k

Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ ali pripiše posebno težo. Kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri prekršku po 19. členu ZDavPR za hujši prekršek, storilec še vedno ni prijavil poslovnega prostora in svoje dejavnosti, sete računov je naknadno potrdil z veliko zamudo, poleg tega pa je storilec že predkaznovan zaradi prekrška po ZFU. Glede na navedeno je kot pravilen potrditi zaključek v izpodbijani sodbi, da pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave niso podani.

Pojmovna opredelitev prekrška neznatnega pomena je torej institut materialnega prekrškovnega prava, pri katerem je potrebna ugotovitev dveh pogojev in sicer storitev prekrška (-) v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in (-) odsotnost škodljive posledice oziroma možnost nastanka take posledice ali pa neznatnost take škodljive posledice. Neznatna pa je tista škodljiva posledica, ki je pomembna tako v premoženjskem, kot tudi v vrednostnem smislu, zato je slednje vselej potrebno presojati ob upoštevanju vseh (objektivnih in subjektivnih) okoliščin konkretnega primera. Posest in uživanje prepovedanih substanc, četudi v zmanjšani količini, generalno preventivno, kot pravilno opozarja pritožba, ne omogoča zaključkov, da gre za posebno lahek prekršek z neznatnimi posledicami.

Pritožniki so pojasnili, da je do zaposlitve prišlo zaradi posebnih razmer (bolezen zaposlenega varnostnika in organizacija prireditve), do zaposlitve je prišlo med vikendom, delodajalec je prijavo podal tri dni po sklenitvi pogodbe, storilci za istovrstni prekršek še niso bili kaznovani, s prekrškom ni nastala nobena škoda. Na podlagi drugega odstavka 21. člena Zakona o prekrških se sme opomin izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, storilec pa je pred izdajo odločbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost. Ob upoštevanju prej opisanih okoliščin, predvsem pa dejstva, da gre za prvi tovrstni prekršek, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločbo o sankciji spremenilo, tako da je namesto globe vsem trem storilcem izreklo opomin.

Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.

Sodišče prve stopnje je storilki pravilno obrazložilo, da dejstvo, da so na kritični zeleni površini parkirala tudi druga vozila, njene zahteve za sodno varstvo zoper navedeno odločbo ne more utemeljiti. Iz opredelitev prekrška po navedenem členu Odloka namreč ne izhaja, da bi bilo to dejstvo pravno relevantno. Zato tudi pritožba ne more uspeti s trditvami, da tam še vedno parkirajo vozila, saj to na storilkino odgovornost za očitani prekršek ne more vplivati.

Da bi sodišče namesto globe lahko izreklo opomin, mora biti celota okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, take narave, da je zaradi njih prekršek mogoče, kljub drugačni oceni zakonodajalca (ki je očitani prekršek ocenil kot hujši prekršek, saj je zanj predpisal stransko kazen 5 kazenskih točk), oceniti za lahkega.

Storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je kot dolgoletni voznik istega motornega vozila zavedal, da lahko stori dejanje, ki pomeni kršitev zakona in je predpisano kot prekršek, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ker se je očitno zanašal na to, da je število osi na OBU napravi ustrezno nastavljeno, kar je v skladu s 26. členom KZ-1 definirano kot zavestna malomarnost. Prekršek po 8. alineji četrtega odstavka 50. člena ZCestn stori posameznik, ki prevozi točko cestninjenja z OBU napravo neustreznega cestninskega razreda. Bistvo storilcu očitanega prekrška je v neizpolnitvi predpisane obveznosti nastavitve ustreznega števila osi vozila na OBU napravi, posledica neizpolnitve take obveznosti pa je nastanek škode v obliki premalo obračunane cestnine. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so predpisane obveznosti bile izpolnjene ravno zaradi tega, ker je bil storilcu izdan plačilni nalog, in ne pred izdajo plačilnega naloga. Storilčeva obveznost je bila nastaviti pravilno število osi, kar je storilec izpolnil po tem, ko je bil s strani podjetja, za katerega je opravljal prevoz, obveščen o tem, da število osi ni ustrezno nameščeno. To jas

Glede na višino predpisane globe in stransko sankcijo za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP ni mogoče šteti, da gre pri tem za prekršek neznatnega pomena, prav tako pa v okoliščinah konkretnega primera niso izkazane okoliščine, ki bi ga delale posebno lahkega (6.a člena ZP-1).

Edina olajševalna okoliščina, ki je izkazana v obravnavani zadevi je to, da se je dogodek zgodil v času začetka epidemije nalezljive bolezni Covid-19, ko je bila stopnja negotovosti glede razvoja epidemije in strahu pri posameznikih pred okužbo s to boleznijo velika, zaradi česar je do neke mere mogoče razumeti neprimerno vedenje storilca do drugega kupca v trgovini, ki naj ne bi upošteval priporočil za varovanje zdravja, kar je lahko bilo za storilca posebej zaskrbljujoče glede na trditve, da naj bi bil rakav bolnik, kot poudarja v pritožbi. Vendarle pa je mogoče tudi od take odrasle osebe pričakovati, da bo svoje želje oziroma pričakovanja in strahove izrazila na primeren način, in se pri izražanju nestrinjanja s pasivnostjo varnostnika v razmerju do ravnanja drugega kupca do varnostnika vedla na dostojen način in se vzdržala izrekanja žaljivih besed, ki se nanašajo na ocenjevanje osebnosti varnostnika oziroma na njegove umske sposobnosti.

Iz fotografije, ki jo je storilka sama posredovala sodišču, je namreč jasno razvidno, da na vozilu ni bila zgolj počena plastika na zadnji levi luči, temveč je bila leva zadnja luč razbita tako, da je manjkal del rdeče plastike zaradi česar je luč oddajala belo svetlobo namesto rdeče, kot so o tem izpovedali policisti, kar je lahko zelo moteče in zavajajoče za voznike, ki vozijo za takim vozilom. Ker je storilka tehnično neizpravno vozilo vozila v nočnem času, ko je še posebej pomembno, da svetlobne naprave na vozilu delujejo pravilno, ni mogoče šteti, da je prekršek storila v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega.

Storitev prekrška ne pomeni zgolj popolna opustitev izdaje računa, temveč tudi nepravočasna izdaja računa. Peti odstavek 7. člena ZDavPR namreč jasno določa, da mora zavezanec za opravljeno dobavo blaga ali storitev izdati račun najpozneje, ko je dobava opravljena in prejeto plačilo z gotovino. S tem, ko je neposredna storilka račun izdala šele po tem, ko je moški, ki je naročil in plačal pivo, odšel iz lokala, je nedvomno kršila obveznost iz petega odstavka 7. člena ZDavPR.