56. člen ZP-1

Prekršek po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 16. člena ZOPA stori samostojni podjetnik posameznik, ki prodaja alkoholne pijače osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola. Da kaže oseba, ki ji je storilec prodal alkohol, očitne znake opitosti, je torej zakonski znak prekrška. Prekrškovni organ mora zato v izreku odločbe znake opitosti (peti odstavek 2. člena ZOPA) konkretizirati.

Po ustaljeni sodni praksi mora biti izrek odločbe o prekršku razumljiv in popoln. Odgovornost kršitelja mora biti zajeta v izreku odločbe o prekršku, saj je izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, obvezna sestavina izreka odločbe o prekršku, ker brez ugotovljene odgovornosti ni dopustno izreči sankcije. Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene uradne osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek. To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Višje sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 19. člena ZP-1 za odvoz vozila in je upravičen zahtevek pritožnika, da se mu povrne znesek, ki ga je plačal za odvoz vozila.

Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov po petem odstavku 57. člena ZP-1 nima funkcije obtožbe oziroma obtožnega predloga, ampak predstavlja informacijo sodišču, iz katere morajo biti razvidne bistvene okoliščine prekrška in vsaj smiselno tudi vsebina ustne predstavitve storjenega prekrška in dokazov kršitelju na kraju dejanja oziroma ob vročitvi plačilnega naloga.

Izrek odločbe o prekršku mora biti razumljiv in popoln. Odgovornost kršitelja mora biti zajeta z izrekom odločbe o prekršku, saj je izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, obvezna sestavina izreka odločbe o prekršku, ker brez ugotovljene odgovornosti ni dopustno izreči sankcije.

Poškodba ni zakonski znak prekrška, ki se očita storilcu, zagotovo pa gre za okoliščino, na podlagi katere je mogoče sklepati, da storilec kot skrbnik psa A. ni z ustrezno vzgojo in šolanjem ter z drugimi ukrepi zagotovil, da pes A. ne bi bil nevaren za okolico, saj je bil spuščen in je pritekel na lokalno cesto ter ugriznil D. D. Glede na to, da iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da se storilcu očita kršitev določbe drugega odstavka 11. člena ZZZiv in da je storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, ki predpisuje globo za posameznika ter se hkrati sklicuje na prvi odstavek istega člena, ta pa v 7. točki kot prekršek določa ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, je na ta način dovolj jasno opredeljeno, storitev katerega prekrška se očita storilcu in tudi njegova pravna opredelitev po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1.

Očitano dejanje pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe ni prekršek, če izrek odločbe o prekršku ni dovolj konkretiziran in v izreku opisano dejansko stanje prekrška ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška. Razlaga določb ZVPNPP s strani VSRS. Sodišče prve stopnje je odločbo o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo ter postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe ustavilo.

V izreku odločbe je prekrškovni organ storilcu očital, da je v izreku določenih časovnih in krajevnih okoliščinah skladiščil FFS, ki niso bila registrirana z odločbo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v takem opisu dejanja manjkajo konkretne okoliščine, ki bi ravnanje opredelile kot historičen dogodek, ki ustreza zakonski opredelitvi prekrška po deseti alineji prvega odstavka 53. člena ZFfS-1. Manjka eden od zakonskih znakov, to je, da FFS niso bila skladiščena na način, da se prepeči ogrožanje zdravja ljudi in okolja. Zgolj zapis, da FFS niso registrirana, namreč ne zadošča za konkretizacijo "ogrožanja zdravja ljudi in okolja". Prekrškovni organ je sicer v obrazložitvi navedel okoliščine, ki bi, če bi bile navedene v izreku, lahko ustrezno konkretizirale opis dejanja, vendar to ne zadošča. Skladno z načelom zakonitosti mora že opis dejanja v izreku odločbe vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov prekrška, sicer očitano dejanje ni prekršek.

Vročitev odločbe o prekršku ni bila opravljena v skladu z zakonom, zato je šteti, da plačilni nalog kršiteljici ni bil vročen. Po prvem odstavku 199. člena ZP-1 odločba organa za odločanje o prekršku postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva. Plačilni nalog izdan kršiteljici ni pravnomočen, saj rok za vložitev zahteve za sodno varstvo še ni začel teči.

Določbe ZUP pri vročanju odločb o prekršku pridejo v poštev glede načina vročanja, ne pa tudi glede samega kroga oseb, ki jim je pisanje treba vročiti. O tem vprašanju ima ZP-1 jasno in v odnosu do ZUP specialno določbo v sedmem odstavku člena 56 ZP-1. Za razliko od določbe četrtega odstavka člena 88 ZUP, po kateri vročitev pooblaščencu oziroma zakonitemu zastopniku šteje tudi vročitev stranki postopka, pa v prekrškovnem postopku to ne zadošča, temveč je treba odločitev vročati tako storilcu, kot tudi njegovim pooblaščencem.

Za opredelitev vozila s prednostjo ne zadošča zgolj, da se vozilo uporablja za izvršitev določenih nujnih nalog, temveč da se na vozilu za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni signali, pri čemer so izjemoma lahko izključeni le slednji. Storilec v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni izkazal uporabe svetlobnih znakov, katerih uporaba je obvezna, da vozniku vozila s prednostjo ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije. Ker je dne 11.8.2021 začela veljati novela ZPrCP-F in je spremenjena določba 46. člen ZPrCP v predpisani globi za storilca milejša, je pritožbeno sodišče na milejši pravni podlagi izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom spremenilo.

Odločbo o prekršku mora je treba vročiti tako storilcu kot njegovim zagovornikom, če jih ima. Vročitev samo zagovornikom ne zadošča.

Po 13. alinei prvega odstavka 77. člena ZlntPK se z globo od 400,00 do 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki opravlja dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov skladno s prvim odstavkom 58. člena in ni izvzet iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena tega zakona; pri tem pa prvi odstavek 58. člena ZIntPK določa, da dejanje lobiranja lahko izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v registru lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi komisija ter je vpis v register pogoj za pričetek izvajanja lobiranja. Izrek odločbe o prekršku, da storilec ni bil vpisan v register lobistov v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZIntPK in tudi ni bila podana izjema od dolžnosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK, pa vendarle je izvajal nejavno vplivanje na odločanje državnega sekretarja B. B. v zvezi s predlogi sprememb ZDoh-2 in ZDavP-1 v imenu Sindikata C., s tem, ko je bil osebno navzoč v prostorih Ministrstva za finance, zadosti kriterijem konkretizacije opisa, da je kot posameznik opravljal dejanja lobiranja v nasprotju z določili 58. člena ZintPK.

Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v izreku odločbe prekrškovnega organa niso razvidni zakonski znaki prekrškov po petnajsti in šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK . Kot prekršek po petnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK je sankcionirano ravnaje lobiranca, ki je v nasprotju z drugim odstavkom (lobiranci lahko privolijo v stike z lobistom samo po predhodni preveritvi, ali je lobist vpisan v register lobistov, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona) ali tretjim odstavkom 69. člena ZIntPK (če bi pri stiku z določenim lobistom pri lobirancu nastalo nasprotje interesov, je lobiranec stik dolžan odkloniti). Zakonski znaki prekrška po šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK pa so izpolnjeni, če lobiranec v roku 10 dni od poskusa lobiranja ne prijavi komisiji lobista, ki lobira izven zakonskih okvirov, ki lobirancu posreduje netočne, nepopolne ali zavajajoče informacije ali če ravna proti predpisom, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev (70. člen ZIn

Izraz »omogočanje« po vsebini pomeni obliko udeležbe. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral v odločbi o prekršku določno navesti konkretno dolžnostno ravnanje, ki bi ga bila po predpisih odgovorna oseba dolžna izvrševati in s katerim bi prekršek lahko preprečila.

ZP-1 nima posebne določbe, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku. Storilcu se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).

Odgovorna oseba T. M. z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku ni bil spoznan za odgovornega, da je sam neposredno izvršil predmetni prekršek, temveč da je dopustil izvršitev prekrška, pri čemer dopuščanje izvršitve prekrška ni izrecni zakonski znak tega prekrška. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je ta opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral takšen očitek že v izreku odločbe o prekršku konkretizirati. Zgolj posplošeno navajanje dolžnosti odgovorne osebe pravne osebe, da je dolžna upoštevati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje agresivno poslovno prakso in izpolnjevati zakonske obveznosti ter skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, takšni konkretizaciji ne zadosti. Ker v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška ni znan, bi pravna oseba za prekršek lahko odgovarjala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1. Po tej določbi je odgovornost pravne osebe samostojna. Pri tej obliki opustitve dolžnega nadzorstva ni treba zadostiti dokaznim standardom, ki veljajo glede opustitve dolžnega nadzorstva kot temelj

Pri opredelitvi poslovne prakse kot zavajajoči morajo biti predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP. Vrhovni državni tožilec zato pravilno ugotavlja, da je element generalne klavzule (nasprotovanje zahtevam poklicne skrbnosti) v konkretnem delu opisa prekrška ostal nekonkretiziran, prav tako tudi iz obrazložitve prekrškovne odločbe in sodbe okrajnega sodišča ni mogoče razbrati, da bi pristojna organa ta element ugotavljala in ga obrazložila, zato gre za kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. Pravna oseba kot trgovska družba svobodno presoja, katere izdelke v trgovini bo ponudila z rednimi cenami in v kakšnem cenovnem razponu, zato je v njeni prosti domeni, na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti. Če se pri tem katera od drugih konkurenčnih trgovskih družb odloči, da bo enake izdelke ponujala po akcijskih cenah, ki bodo nižje od rednih cen njenih konkurentov, to samo po sebi ne sme biti podlaga za začetek postopka o prekršku zoper trgovsko družbo, ki se za tak tržni ukrep ne odloči in ponuja svoje izdelke po rednih cenah in te oglašuje resnično ko

Tožeči stranki sta tožbo zoper sodbo vložili po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je zato tožba prepozna. Izpodbijano sodno odločbo je izdalo Okrajno sodišče v Novem mestu v okviru sodnega postopka obravnave prekrška po Zakonu o davčnem postopku. Izpodbijano sodbo je torej redno sodišče izdalo v okviru svoje sodne funkcije. Upoštevajoč določbo 3. člen ZUS-1, sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki jo tožnika s tožbo izpodbijata, tako ni niti upravni akt niti drugi akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Drži sicer, da iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja ugotovitev o storitvi prekrškov, pri čemer je navedena tudi sankcija za prekršek po členu 10 Uredbe 1924/2006, kjer je predpisan razpon globe od 800,00 do 12.000,00 EUR, za prekršek po 3. točki člena 7 Uredbe 1169/2011/EU pa globa od 1.200,00 do 7.500,00 EUR. Vendar pa v nobenem primeru pritožba nima prav, da je takšen izrek sankcije zakonit, zlasti iz razloga, ker je v konkretnem primeru za vsakega izmed obeh prekrškov predpisana globa v razponu. V skladu z 2. alinejo člena 62.a ZP-1 mora sodišče po predložitvi ZSV po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je prekrškovni organ postopal v skladu s svojimi pooblastili in storilcu izrekel (določil) globo v predpisanem znesku oziroma na spodnji meji globe, ki je predpisana v materialnopravnih določbah posameznega zakona. Take kontrole pa ne more opraviti, če v odločbi ni navedeno, kakšna globa je bila določena za posamezni prekršek. Preizkusiti pa mora tudi, če je prekrškovni organ upošteval določbe člena 27 ZP-1 o steku prekrškov, česar prav tako v takem primeru, kot je obravnavani, ko je bila izrečena le enotna globa, predhodno pa nista bili določeni globi za posa

Prekršek vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ki ga vozi oseba, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi (3. točka prvega odstavka 56. člena ZVoz-1) šteje za hujši prekršek v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), kar utemeljuje zaključek, da je zaradi izvrševanja takšnega prekrška ogrožena splošna prometna varnost in ogroženo varovanje življenja ljudi. Prvostopenjsko sodišče je zato stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila, utemeljeno izreklo zasledujoč tudi namen iz drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je preprečiti nadaljnjo uporabo osebnega avtomobila na način, ki bi lahko ogrozil temeljne dobrine splošne varnosti in varovanja življenja ljudi.