67. člen ZP-1

O ustalitvi pristojnosti je mogoče govoriti le tedaj, ko je bilo sodišče ob začetku postopka pristojno glede na navezne okoliščine, po katerih se določa pristojnost, pa so se te okoliščine med postopkom spremenile. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj je bila primarna navezna okoliščina znana že od izdaje plačilnega naloga. Ker Zakon o prekrških (ZP-1) ne vsebuje določbe o tem, do kdaj lahko stranka ugovarja krajevni pristojnosti sodišča, je glede tega vprašanja po tretjem odstavku 59. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 in v zvezi s 441. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) potrebno smiselno uporabiti določbe o skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem. Stranka na navedeni pravni podlagi lahko poda ugovor krajevne nepristojnosti do začetka naroka.

Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da svoje pritožbe v danem roku 5 dni ni podpisal, ne izpodbija. Po vpogledu v dopis z dne 27. 5. 2024 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilec bil opozorjen, da bo sodišče pritožbo zavrglo, v kolikor je v roku 5 dni od prejema dopisa ne bo podpisane posredoval nazaj sodišču. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 76. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1 storilčevo pritožbo pravilno in zakonito zavrglo.

V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča. Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.

Po določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 se pritožba sicer res vloži pri prekrškovnem organu, vendar prekrškovni organ v zvezi z vloženo pritožbo nima nobene pristojnosti odločanja. Namen te določbe je izključno v tem, da se prekrškovni organ z vloženo pritožbo seznani in jo skupaj s spisom pošlje sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Ta namen pa je bil dosežen s tem, ko je sodišče o vloženi pritožbi obvestilo prekrškovni organ, ki je nato pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču. Zato kršitev sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ker storilka pritožbe ni vložila pri prekrškovnem organu, ampak pri sodišču, ki je odločalo v njeni zadevi, ni mogla povzročiti procesne sankcije nepravočasnosti. V sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču prekrškovnega organa, da A. A. ni sodil v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, skladno s katerim lahko zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov.

Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo storilko pozvati, da nepopolno vlogo podpiše in šele v primeru, da tega v postavljenem roku ne bi storila, bi lahko zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, po katerem dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, je tako treba izločiti iz kazenskega spisa le, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da pritožbe z dne 19. 6. 2023 v danem roku 5 dni ni podpisal, ne izpodbija, navedeno pa potrjujejo tudi listine spisa. Po vpogledu v dopis z dne 22. 6. 2023 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilec tudi bil opozorjen, da bo sodišče pritožbo zavrglo, v kolikor je v roku 5 dni od prejema dopisa ne bo podpisane posredoval nazaj sodišču. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 76. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1 storilčevo pritožbo pravilno zavrglo.

Pritožnik ni uspel omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o dnevu vročitve sklepa z dne 11. 8. 2023, posledično pa tudi ne pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila pritožba, ki je bila vložena dne 9. 10. 2023, več kot deset dni po preteku pritožbenega roka, vložena prepozno.

Pregled prostora zaradi lastne zaščite (zaščitni pregled, protective sweep) se lahko izvede le, če obstajajo izrazljiva dejstva, na podlagi katerih bi razumno preudaren policist z razumnim sklepanjem zaključil, da obstaja verjetnost, da se na območju, ki ga je treba pregledati, nahaja oseba, ki predstavlja nevarnost zanj oziroma za ljudi na kraju dogodka. Analogno z opravo osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP gre za dokazni standard suma. Zgolj potencialna, teoretična nevarnost za varnost policistov, ki opravljajo hišno preiskavo, pa ne zadošča. Pregled mora biti omejen na površen pregled tistih prostorov, v katerih bi se lahko nahajala taka oseba in ne sme trajati dlje, kot je potrebno za odpravo utemeljenega suma nevarnosti. V okviru zaščitnega pregleda policist osebo, ki odpre vrata stanovanja, lahko pospremi v notranjost stanovanja, če se ta oseba iz nekega razloga (npr. zaradi identifikacije, kot v obravnavni zadevi) vrne v notranjost, da tako zagotovi nadzor nad njo.

Četudi bi sprejeli stališče, da je z obrazložitvijo, da utemeljeni razlogi za sum storitve prekrška dejansko izhajajo iz predloga, in sicer iz neposredne zaznave policista, da se na navedenem naslovu nahaja večji zimski vrt, v katerem se nahajajo sadike konoplje, v odredbi za hišno preiskavo manjka pojasnilo o tem, iz česa izhaja, da bi se prepovedana droga našla tudi v hiši in vozilih, pa tudi podatek o tem, zakaj se predlaga hišna preiskava ravno zoper konkretnega osumljenca oziroma obdolženca, ko gre dejansko za objekt brez hišne številke in ko tudi v predlogu za izdajo odredbe za hišno preiskavo ni pojasnjeno nič glede lastništva tega počitniškega objekta.

Po določbi drugega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) se v rednem sodnem postopku za vročanje pisanj določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo smiselno in ne dobesedno. To pomeni, da je njihovo uporabo treba prilagoditi posebnostim prekrškovnega postopka, oziroma v predmetni zadevi še posebej posebnostim postopka izvršitve prekrškovnih odločb. Po 140. členu ZP-1 se pisne odločbe o prekršku vročajo obdolžencu in zagovorniku. Enako v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 velja tudi za ostale odločbe sodišča v postopku, torej tudi v postopku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj gre za odločbe, ki imajo v postopku izvršitve enak pomen kot odločba o prekršku v postopku o prekršku. Sklep o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je bil zato pravilno vročen obema. Za začetek teka preizkusne dobe pa je odločilen dan vročitve storilcu, saj je le storilec tisti, ki je bil dolžan opraviti in izpolniti svoje obveznosti, ki so bile navedene v sklepu, nanj se tudi nanaša preizkusna doba, zato zanj ne sme biti dvoma o začetku in koncu njenega teka.

Bistveno za pravilno/zakonito opravljeno vročitev je, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev dejansko stanuje (ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče, oziroma da je tam veljavno prijavljen). Pojem stanovanja se namreč ne pokriva s pojmom prebivališča. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, zato je za vročanje odločilen kraj dejanskega bivanja.

Pritrditi je sicer pritožbi, da je zagovornik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predlagal tudi zaslišanje storilca ter da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, prav tako pa ga ni zavrnilo. Očitano lahko predstavlja kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 155. člena ZP-1. Ker pa je zagovornik želel s tem predlogom dokazovati, da storilec ni razumel fikcije vročitve oziroma da je svojemu zagovorniku povedal napačen dan vročitve, navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj v kolikor že iz trditev ne izhaja utemeljenost opravičenega vzroka za zamudo, tudi izkazanost teh trditev ne more vplivati na pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje.

Ker je tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zavrniti zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora.

Storilca imata možnost domnevo o resničnosti podatkov vročilnice izpodbiti, vendar je trditveno in dokazno breme za take trditve na njiju. Sodišču zgolj na podlagi zapisa, da sta pisanje prejela 12.12.2022, ni bilo treba opravljati nobenih dodatnih poizvedb. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo dodatno aktivnost sodišča mogoče zahtevati le v primeru, da na podlagi navedb strank nastane utemeljen dvom v pravilnost vročitve.

Zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic in šteti, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Storilcu mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave, praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa pri sodišču.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče odobriti zgolj na podlagi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki mora biti vložen hkrati s pravnim sredstvom, ki ga je vlagatelj vložil prepozno, v vsebinskem pogledu pa je mogoče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi le, če vlagatelj izkaže, da je do zamude roka prišlo iz objektivno opravičljivih razlogov. Človeške napake na strani obdolženca ni mogoče šteti kot nek zunanji, do vlagatelja neodvisen dogodek ali okoliščino, ki mu je preprečila vložitev pravnega sredstva, temveč gre za izrazito subjektivno okoliščino, s katero ni mogoče upravičiti ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.