VSRS Sodba I Ips 51366/2010-216

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega F. Š. se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. K. se zavrže.

III. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma citirano sodbo obsojenega F. Š. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu za vsako od navedenih kaznivih dejanj po drugem odstavku 307. člena KZ-1 določilo kazni po eno leto zapora ter mu nato na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se je temu obsojencu v izrečeno kazen zapora vštel čas pridržanja in pripora od 31. 3. 2009 od 12.10 ure dalje. Z isto sodbo je bil obsojeni A. K. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Za prvi dve kaznivi dejanji mu je sodišče po drugem odstavku 307. člena KZ-1 določilo kazni po eno leto zapora, za tretje kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 307. členu KZ-1 kazen šest mesecev zapora in mu zatem po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Zaradi istovrstnih kaznivih dejanj po 307. členu KZ-1 so bili z isto sodbo spoznani za krive še obsojeni B. Z., V. V., D. M., M. Š. in J. S. ter so jim bile izrečene B. Z. enotna kazen pet let in osem mesecev zapora, V. V. enotna kazen dve leti in enajst mesecev zapora, D. M. enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora, M. Š. in J. S. pa pogojni obsodbi. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se vzamejo (določno opredeljeni) predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja (pištole, puški, nabojniki, naboji, plastični eksploziv, električni detonatorji, razstrelivo, detonatorji, počasi goreča vrvica, topovske granate, minometni mini z razstrelivom, ojačevalec detonatorja, ročno bombo, vžigalnik bombe, nitroglicerinski smodnik, pikrinska kislina, protiletalski naboj, izstrelki protiletalskega topa), po 498. členu pa posebej še obsojenemu A. K. specificirane naboje, plamenska detonatorja ter različne, tudi količinsko specificirane vrste smodnika. Na podlagi 74. člena KZ-1 je bilo nadalje odločeno, da se obsojencem odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivimi dejanji, pri čemer je bilo za obsojenega A. K. odločeno, da mora plačati znesek 650,00 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 (opisanem v točki III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje). Na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, pri čemer je bilo določeno, kolikšen delež nastalih stroškov je dolžan povrniti posamezen obsojenec in je bil tako za obsojenega F. Š. določen 10 % delež, za obsojenega A. K. pa 15 % delež, pri čemer bo natančna višina stroškov opredeljena in odmerjena naknadno. Za obsojene B. Z., F. Š., V. V., D. M. in A. K. je bilo odločeno še, da so dolžni povrniti tudi nagrado in potrebne izdatke zagovornikov, ki so jim bili postavljeni po uradni dolžnosti.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 51366/2010 z dne 23. 11. 2010 pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenega B. Z. in njegove zagovornice, zagovornic obsojencev F. Š., V. V. in D. M., obsojenega A. K. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega M. Š., zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da so obsojeni B. Z., V. V., D. M., A. K. in M. Š. dolžni plačati sodno takso.

3Zoper citirano pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih F. Š. in A. K. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer prva zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz razlogov drugih kršitev določb kazenskega postopka (155., 155. a, 16., 252., 258. in 380. člena ZKP), ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma spremembo izpodbijane sodbe, tako da obsojenega F. Š. oprosti obtožbe. Zagovornik obsojenega A. K. je v zahtevi uveljavljal kršitev Kazenskega zakonika, kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in kršitev Ustave Republike Slovenije ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega A. K. oprosti obtožbe oziroma podrejeno da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Na zahtevi za varstvo zakonitosti je podala odgovor vrhovna državna tožilka, v katerem je navedla, da sta zahtevi neutemeljeni.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenima F. Š. ter A. K. in njunima zagovornikoma, vendar se je do njega opredelil le A. K. in v njem navedel, da odgovor vrhovne državne tožilke ne daje vseh odgovorov na njegova stališča v zahtevi. Izpostavil je, da se večina izdanih odredb ni nanašala nanj, da izvedenec F. S. ne bi smel sodelovati v postopku kot izvedenec, da je policija vzpodbujala v tem primeru kriminal, da so v zadevi storjene hude kršitve in nelogičnosti ter da njegov primer očitno ni bil tako hud in da je bil kaznovan za opomin drugim.

6Obsojeni A. K. je naknadno podal pisno izjavo z dne 15. 3. 2012 v kateri prosi, da Vrhovno sodišče preneha vse aktivnosti glede vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Izrečeno kazen zapora že prestaja in jo namerava prestati kot je določeno ter zato ne želi, da bi prišlo še do nepotrebnih stroškov, ker jih ne more plačati.

B.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

B.1

8Vlogo A. K. z dne 15. 3. 2012 v kateri izjavlja, da ne želi nadaljevanja postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, je razumeti kot umik zahteve. Vložnik zahteve oziroma obsojenec lahko slednjo kadarkoli umakne in je bilo zato odločeno, da se zahtevo zagovornika obsojenega A. K. zavrže kot nedovoljeno, in sicer na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ob smiselni uporabi določbe 390. člena ZKP.

B.2

9Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega F. Š. izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, in sicer zaradi neobrazloženega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, ki bi moral biti ugotovljen in obrazložen pri odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepih, tako pri prvih kot tudi na podlagi teh izdanih nadaljnjih odredbah zoper obsojenega F. Š. Sodišče ni preverjalo obstoja utemeljenih razlogov za sum glede vsake izdane odredbe, glede vsake posamezne osebe in tudi ni navedlo katere konkretne ugotovitve izkazujejo navedeni dokazni standard. Vendar takega pavšalnega navajanja vložnice, ko niti ne konkretizira posameznih odredb, ki bi naj ne vsebovale obrazložitve potrebnega dokaznega standarda, ni mogoče preveriti. Zahteva je tudi sicer neutemeljena, saj so v njej izražena stališča v nasprotju z vsebinskimi obrazložitvami vsake posamezne odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih in v zvezi s tem tudi s preverjanjem zakonitosti ter potrebnega dokaznega standarda pri odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepih (tudi zoper obsojenega F. Š.), kot tudi iz obrazložitev sodbe sodišča prve (stran 31 in 32) kot tudi druge stopnje (stran 6 in 7). Sodišču v sodbi tudi sicer ni treba ponavljati razlogov, ki jih je in če jih je ugotovilo sodišče oziroma državno tožilstvo ob izdaji odredbe za posamezen prikrit preiskovalni ukrep, saj mora sodišče (oziroma državno tožilstvo) že ob izdaji take odredbe ugotavljati, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon predpisuje za posege v človekove pravice zaradi pridobitve določenega dokaza; kolikor tega ne stori pa ima stranka možnost izpodbijati oziroma zahtevati preverjanje zakonitosti take odločitve, kar pa mora določno konkretizirati in utemeljiti, da je tako preverjanje sploh mogoče (primerjaj točko 15. obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008). Na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče namreč ne opravi nobenih preverjanj izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, temveč le na podlagi v zahtevi substanciranih navedb.

10Zahteva je neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija zakonitost odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Celju Tu/34/13/08/I-26 Ž/Mo z dne 18. 12. 2008, ker naj bi ne bili podani utemeljeni razlogi za sum, da F. Š. sodeluje pri izvrševanju, organiziranju in pripravljanju izvršitev kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Po mnenju vložnice naj bi bil sum v tem primeru utemeljevan le na podlagi obsojenčeve predkaznovanosti, ter da je obsojenega Š. soobsojeni Z. klical, pri čemer sta se pogovarjala le o avtomobilskih delih – kar naj bi zadostovalo le za razloge za sum. Posledično naj bi bile nezakonite tudi vse nadaljnje odredbe ter tako pridobljeni dokazi. V nasprotju z zatrjevanjem v zahtevi, je iz obrazložitve citirane odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Celju razvidno, da se je obsojeni B. Z. v točno določenih dneh decembra 2008 intenzivno dogovarjal s tajnim delavcem policije o možnih nabavah in prodaji različnih vrst orožja, da je Z. tajnemu delavcu omenjal osebo iz R., katera bo prodala dogovarjano orožje (avtomatsko puško znamke Uzi s pripadajočim dušilcem, po ceni med 3.500,00 do 5.000,00 EUR), da je obsojeni F. Š. iz R., da je bilo ugotovljeno telefonsko kontaktiranje B. Z. s F. Š. po opisanih kontaktih s tajnim delavcem in da sta v teh pogovorih očitno uporabljala šifrirano sporočanje, govoreč o avtomobilskih delih in ne o orožju. Že navedeni povzetek podatkov dovolj določno kaže na obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obsojeni F. Š. (za katerega je bilo v odredbi dejansko tudi omenjeno, da je „že bil obravnavan za kazniva dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in eksplozivov po 310. členu KZ“), skupaj z ostalimi osebami navedenimi v citirani odredbi, izvršuje, organizira in pripravlja izvršitev kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1. Tako je razvidno, da je vložničino skrčenje razlogov na izpostavljena dva, ki naj bi utemeljevala le razloge za sum za obsojenega Š., le vložničina tendenciozna interpretacija, ki ni skladna z dejansko vsebino obrazložitve citirane odredbe.

11V zahtevi se nadalje izpostavlja, da so bile storjene kršitve 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve z ustavo zajamčenih človekovih pravic in svoboščin, ko v prejšnji točki citirana odredba Okrožnega državnega tožilstva v Celju, naslovljena sicer na Policijsko upravo Celje, ni vsebovala konkretne opredelitve, kdo naj to odredbo izvrši. Tako stališče vložnice je napačno, nima podlage v 155. a členu ZKP, na katerega se izrecno sklicuje (saj peti odstavek 155. a člena natančno določa sestavine odredbe s katero se odredi prikriti ukrep po tem členu in med temi ni obveznosti konkretizirati osebo ali osebe, ki naj odredbo izvršijo); poleg tega pa se je do enake pritožbene navedbe določno in pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje (drugi odstavek na strani 7).

12Prav tako se je sodišče druge stopnje že opredelilo do naslednjega očitka, ki ga zahteva ponavlja v enaki vsebini kot ga je uveljavljala že v pritožbenem postopku, in sicer, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo s predlogi policije, na podlagi katerih je državno tožilstvo odredilo izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. Posledično naj sodišče ne bi imelo možnosti preverjanja zakonitosti odrejenih ukrepov, kar naj bi bil tudi sicer smisel določbe iz petega odstavka 155. a člena ZKP, da predlog in odredba postaneta sestavni del kazenskega spisa. Zaradi navedene pomanjkljivosti naj bi bila storjena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi kršitev pravice do obrambe obsojenih. V tej zvezi je že sodišče druge stopnje ugotovilo kršitev sedmega odstavka 149. a člena, prvega odstavka 155. člena in petega odstavka 155. a člena ZKP, ko predlogi policije niso bili posredovani sodišču prve stopnje, da bi tako postali (skupaj z na njihovi podlagi izdanimi odredbami državnega tožilca) sestavni del spisa. Vendar pa ta kršitev, tudi po oceni Vrhovnega sodišča, ni vplivala niti mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bilo zakonitost in utemeljenost izdanih odredb državnega tožilca mogoče preveriti na podlagi same vsebine teh odredb in odredbam priložene dokumentacije, na podlagi katere je bila izdaja odredb utemeljena, kar vse je bilo na glavni obravnavi v dokaznem postopku tudi izvedeno (list. št. 1904 – poročila o tajnem delovanju, list. št. 1955 do 1958 – poslušanje posnetih telefonskih pogovorov z oznako ZONTI, v okviru katerih gre na primer za konkretno pridobljene podatke in posnetke na katere se državni tožilec izrecno sklicuje v odredbi citirani zgoraj v točki 10 z dne 18. 12. 2008). Obsojeni F. Š. tako ni bil niti v tem pogledu v ničemer onemogočen ali prikrajšan glede izvajanja pravice do obrambe. Poleg tega določba četrtega odstavka 154. člena ZKP določa primere, ko se na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov pridobljeni podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ne smejo uporabiti za utemeljitev sodne odločbe sodišča in med njimi ni posebej naveden obstoj predloga policije. Tudi iz te določbe je zato mogoče zaključiti, da je za presojo zakonitosti izdane odredbe za prikriti preiskovalni ukrep bistvena sama odredba državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika (v predpisani obliki in vsebini) in ne sam predlog policije. Glede na navedene razloge je zaključiti, da dokazi pridobljeni z izvajanjem po državnem tožilcu odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, niso bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niti nezakonito pridobljeni ter zato ni podana v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13Zahteva sicer upravičeno opozarja, da je sodišče druge stopnje nepravilno ravnalo, ko je po pribavi od Okrožnega državnega tožilstva v Celju v spisu manjkajočih predlogov policije državnemu tožilcu za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov (sicer skladno s četrtim odstavkom 377. člena ZKP), na podlagi tudi tako pridobljene manjkajoče dokumentacije utemeljevalo svoje stališče o zakonitosti po državnem tožilcu odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepih. Vpogled v tako pridobljeno dodatno dokumentacijo bi sodišče druge stopnje lahko opravilo le v primeru opravljene glavne obravnave (380. člen ZKP), kar bi omogočalo tudi strankam postopka, da se do tega dodatno zbranega spisovnega gradiva opredelijo. Vendar pa sodišče druge stopnje, ko glavne obravnave ni opravilo in je odločilo le na podlagi opravljene seje (378. in 379. člen ZKP), ni storilo v zahtevi zatrjevane kršitve 3. točke 371. člena ZKP, temveč bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni vplivala niti mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe. Takega (možnega) vpliva ne konkretizira niti zahteva, niti ne more biti v tem smislu upoštevana navedba v zahtevi, da je pri „utemeljevanju razlogov za sum in povzemanju predlogov policije“ možnost napake, ki jo zahteva na ta način predpostavlja le na abstraktni ravni. Kot je bilo pojasnjeno že v predhodni točki je bilo mogoče kljub v spisu manjkajočim predlogom policije za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, njihovo zakonitost preizkusiti na podlagi samih odredb državnega tožilca in tem priložene dokumentacije in to je sodišče prve stopnje tudi storilo, dodatno pa še sodišče druge stopnje, ki se pri svojih razlogih ni izključno oprlo na naknadno pribavljene predloge policije in njihovo skladnost z izdanimi odredbami, temveč je preizkus opravilo tudi neodvisno od te dokumentacije (kot je razvidno iz drugega odstavka na strani 5 in prvega odstavka na strani 6 sodbe sodišča druge stopnje).

14Zahteva navaja, da je bila tudi izdana odredba za hišno preiskavo I Kpd 316/2009 z dne 29. 3. 2009 nezakonita, saj naj bi šlo deloma za nepremičnine, ki so v lasti drugih oseb in ne obsojenega Š. Na ta način naj bi se obsojenemu F. Š. kršile v 35. in 37. členu Ustave RS varovane temeljne človekove pravice in svoboščine. Tudi ta navedba zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj izvedba hišne preiskave, glede na prvi odstavek 214. člena ZKP, ni vezana na obdolženčevo lastništvo prostorov oziroma objekta v katerem se ta opravi, pa tudi iz citirane odredbe za hišno preiskavo ne izhaja navedba, da bi naj bil lastnik navedenega objekta na naslovu D. obsojeni Š., temveč da gre za vikend hišo, kjer ta obsojenec (tudi) stanuje in jo uporablja. V konkretnem primeru je iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi na navedenem naslovu (list. št. 509 do 512) razvidno, da obsojeni Š., ki je bil navzoč ob hišni preiskavi, ni imel nobenih pripomb, tudi ne glede dejanskega lastništva ali uporabnika preiskovanega objekta; poleg tega pa ob tej preiskavi niso bili najdeni ali zaseženi nobeni predmeti, ki bi bili uporabljeni v nadaljnjem postopku in zato to preiskovalno dejanje ni imelo nikakršnega vpliva na izpodbijano sodbo.

15Neutemeljena je nadaljnja trditev iz zahteve, da izpodbijana sodba nima obrazložitve glede dokaznega zaključka o storitvi drugega kaznivega dejanja očitanega obsojenemu F. Š. (očitno torej kaznivega dejanja opisanega v točki I/6 izreka sodbe sodišča prve stopnje). Sodbe naj zato ne bi bilo mogoče preizkusiti in naj bi bila zato v tem delu podana kršitev po 11. točki 371. člena ZKP. Ne glede na to, da so take pavšalne navedbe praviloma neupoštevne, ker očitno temeljijo na ne dovolj pozornem branju izpodbijane sodbe, je treba vložnico napotiti na branje sodbe v celoti, glede posebej izpostavljenega drugega kaznivega dejanja, pa posebej na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na straneh 34, 35 (opis izmenjave telefonskih številk med obsojenim Š. in soobsojenima ter analiza prisluškovanj telefonskim pogovorom med njimi), 35 do 37 (povzetek telefonskih pogovorov med istimi obsojenci), 39 in 40 (dogovarjanje obsojenega Z. s tajnim delavcem o prodaji eksploziva in izvedba navideznega odkupa vojaškega eksploziva), 41 do 42 (ugotavljanje identitete „Hrvata“ - obsojenega V., do zaključka o izmenjavi telefonskih številk, dogovarjanja za nakup eksploziva in detonatorjev ter zaključek sodišča o vlogi posameznega od navedenih treh obsojencev).

16V zvezi z navedbami v zahtevi, da je bil izvedenec za preiskavo orožja in eksplozivnih sredstev F. S. neverodostojen, je ugotoviti, da je ta trditev nekonkretizirana, predvsem pa meri na dokazno vrednost izvedenega dokaza z izvedencem in s tem oporeka na tej podlagi ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Ko pa zahteva izpostavlja, da je bil izvedenec F. S. vključen že v predkazenski postopek in da izpodbijana sodba ne obrazloži vseh očitanih nepravilnosti v zvezi z mnenjem tega izvedenca (kar naj bi predstavljalo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), je treba ugotoviti, da se je do enakovrstnih pritožbenih navedb pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na strani 8 in prvi odstavek na strani 9 sodbe sodišča druge stopnje); poleg tega pa se je, do s strani obrambe izpostavljenih spornih vprašanj glede dokazovanja z navedenim izvedencem, izrecno opredelilo že sodišče prve stopnje (stran 22 sodbe sodišča prve stopnje).

17V zahtevi se oporeka tudi pravni opredelitvi obsojenemu F. Š. očitanih kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1. Stališče zahteve je, da dejanji sploh nista kaznivi dejanji, sploh pa ne, da bi bili storjeni v hudodelski združbi. Sodba naj tudi ne bi obrazložila, na čem temelji zaključek o hudodelski združbi in gre zato za nejasne razloge sodbe, ki je ni mogoče preizkusiti in je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva je neutemeljena tudi v tem delu, saj je že sodišče prve stopnje dovolj določno opisalo konkretna dejanja obsojencev pri realizaciji skupnega cilja – prodaje orožja oziroma eksploziva, torej podrobno predstavilo vloge kot so bile porazdeljene mednje (tako v opisu dejanj v izreku kot tudi v zvezi z obsojenim Š. še posebej na straneh 34 do 42 obrazložitve) in jih tako pravilno postavilo v kontekst delovanja hudodelske združbe (kot je povzeto še v končnem zaključku sodišča o delovanju v hudodelski združbi - zadnji odstavek na strani 60 in prva dva odstavka na strani 61 sodbe sodišča prve stopnje). Delovanje obsojenega F. Š. je bilo pri očitanih mu kaznivih dejanjih torej vpeto v skupno delovanje s soobsojenima B. Z. in V. V., na način predhodnega dogovarjanja, sprotnega usklajevanja in izmenjave potrebnih podatkov, kar je predstavljalo vzpostavljanje takih medsebojnih relacij, ki so jim šele v skupnem učinku omogočile dosego zgoraj navedenega cilja.

18Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega F. Š. uveljavljane kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, niso podane ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

C.

19Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.