214. člen ZKP

Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo. Za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšn

Preiskovalni sodnik je v odredbi za hišno preiskavo v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Povsem nepotrebno in nesmiselno je namreč, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.

Sodišče druge stopnje pa kljub obstoječi sodni praksi VS RS glede situacij, ko oseba, osumljena prekrška, po danem pravnem pouku zavrne prostovoljno izročitev obremenilnega predmeta (droge), meni, da ni izključena, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, uporaba policijskega pooblastila po pregledu osebe, ko je zaseg predmeta opravljen, ne da bi se poseglo v ustavno varovano zasebnost in osebnostne pravice osumljenca, katerih varstvo zagotavljajo zakonske določbe o osebni preiskavi.

Pritožnica zmotno navaja, da je sodišče sodbo gradilo na domnevnih izjavah oseb kot izhajajo iz uradnih zaznamkov policije. Drži sicer, da se večina izjav, kot naj bi jih posamezni odjemalci podali na policiji, v sodni preiskavi in na glavni obravnavi ni potrdila, vendar pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke o dokazanosti posameznih prodaj oprlo na pridobljene telefonske komunikacije, glede katere je upoštevaje njene značilnosti jasno, da se nanaša na prodajo prepovedane droge, kot je sodišče prepričljivo obrazložilo v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tem razlogom ni kaj dodati. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni predlog za izrek pogojne obsodbe. Obtoženi namreč predhodno še ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj in se tudi v obdobju šestih let po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni znova znašel v kazenskem postopku, kar kaže na to, da je šlo za enkratno epizodo v njegovem življenju in je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Obtoženi si je očitno tudi uredil življenje, je zaposlen, živi v izvenzakonski skupnosti in skrbi za dva mladoletna otroka, predmetnega kazenskega postopka pa se je redno udelež

Dejstvo, da odredbe niso tako vsebinsko obrazložene, kot bi obramba glede na ustavno sodno prakso sedaj pričakovala, je torej pripisati tedaj veljavnemu standardu obrazložitve in ne pomanjkljivi presoji preiskovalnega sodnika. Smisel spremenjene ustavno-sodne prakse je v tem, da je že iz obrazložitve odredb razvidno, da je sodnik dejansko opravil svojo garantno funkcijo, in ne več, da se je zgolj skliceval na predlog državnega tožilca, zaradi česar je tudi potrebno, da za svojo odločitev navede konkretne razloge, ki razumnega človeka prepričajo, da so pogoji iz prvega odstavka 214. člena ZKP izpolnjeni. Taka obrazložitev pa po mnenju pritožbenega sodišča zahteva, da so v njej navedeni že zbrani dokazi ter ugotovljena dejstva in okoliščine z vidika standarda utemeljenih razlogov za sum. Preiskovalni sodnik mora torej navesti, kateri so tisti razlogi, ki utemeljujejo sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ker gre za zgodnjo fazo predkazenskega postopka, ko se še zbirajo obvestila in dokazi, pa je tudi razumljivo, da se preiskovalni sodnik v odredbi še ne more spustiti v podrobno oceno takega gradiva, temveč ta ocena zadošča zgolj za osnovo utemeljenih razlogov za sum.<

Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožilke, da zgolj povzemanje navedb policije o zaznavi 30 rastlin z morfološkimi značilnostmi oziroma vonjem konoplje na dvorišču stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., ki jih občasno uporablja obtoženi (tedaj osumljeni) samo po sebi, brez opravljene lastne presoje dokazne vrednosti teh ugotovitev policije (presoditi je potrebno naravo in zanesljivost informacij in zakonitost dela) s strani preiskovalnega sodnika zadošča za utemeljitev podanih utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Da so le-ti podani mora izhajati iz logičnih in življenjsko sprejemljivih zaključkov preiskovalnega sodnika v zvezi z dejansko podlago za izdajo odredbe. Le-ti pa so v odredbi z dne 1. 10. 2021 povsem izostali. Na podlagi takega povzetka zaznav policije tudi ni mogoče zaključiti, da je sodnik pred izdajo odredbe preveril okoliščino ali se bodo s hišno preiskavo lahko v stanovanjski hiši s pripadajočimi prostori in objekti (sadike so bile zaznane le zunaj objektov) odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek - prepovedana droga.

Kot je zapisalo že prvostopno sodišče, se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb, skladno s prvim odstavkom 214. člena ZKP, opraviti le, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ter da obstoji verjetnost, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.

Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ocenili, da ni podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke?

Obtoženčeva predkaznovanost je na splošno res vrednostno nevtralna okoliščina, vendar kolikor se jo poveže z nahajanjem njegovega vozila v relativni bližini kraja storitve očitanega kaznivega dejanja, ki je v povsem drugem delu države, kot je tisti, v katerem je imel obtoženec v tistem času prebivališče, ob upoštevanju, da je bilo vozilo zapuščeno in imelo prižgane pozicijske luči, iz zbranih obvestil od oškodovanca in priče pa je izhajalo, da naj bi storilci pobegnili s kraja dejanja, obtoženčeve predkaznovanosti ni več mogoče šteti kot vrednostno nevtralno okoliščino. V kolikor se vse izpostavljene okoliščine presojajo v medsebojni povezavi, to nedvomno vodi v zaključek, da so bili v času izdaje odredbe izkazani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Obdolžencu je bil telefon zasežen 5. 4. 2018. Iz zapisnika o zasegu predmetov sicer res ni razvidno, da bi bil obtoženec ustrezno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pa je bil o tem privilegiju poučen že 4. 4. 2018 ob 13.20 uri, ko mu je bila odvzeta prostost. Glede na to, da je bil obtožencu telefon zasežen šele naslednjega dne, ves čas pa je bil v prid

V obravnavani odškodninski zadevi ne gre za presojo kršitev procesnih jamstev tožnikovega sina v kazenskem postopku. Zato kvalificirana napačnost ravnanja preiskovalnega sodnika, ki se zahteva za ugotovitev odškodninske odgovornosti države, ni podana že zgolj na podlagi odločitve, da so bile v kazenskem postopku ugotovljene procesne kršitve, zaradi katerih je bila pravnomočna kazenska sodba razveljavljena.

Ne more biti dvoma, da je izročitev prepovedane substance neposreden izkaz povezave osebe s posestjo take substance in zato neposredno obremenjujoča, kar ni mogoče trditi za podajo privolitve za preiskavo zaseženega telefona; tudi po presoji pritožbenega sodišča podaja take privolitve ne predstavlja izjave testimonialne narave, na katero se razteza privilegij zoper samoobtožbo. Četudi bi morebiti spremenjen obrazec predstavljal sistemski premik k drugačnemu ravnanju policije v predkazenskem postopku v situacijah, kot je obravnavana, to ne bi bilo rezultat spoznanja o nujnosti ustreznega pravnega pouka pred podajo privolitve za preiskavo elektronske naprave, pač pa posledica negotovosti policije v razmerah, ko se pretežno v sodnih postopkih odloča o (ne)dovoljenosti dokazov, ne pa o njihovem vsebinskem pomenu za tožilske očitke. Za presojo zakonitosti dokaza je ključno, kakšne so bile okoliščine njegove pridobitve v realnem času. Kot nelogični se izkazujejo obrambni očitki, da je sodišče prve stopnje s pozivanjem tožilstva k predložitvi manjkajoče dokumentacije želelo "prikriti očitne nezakonitosti", glede na to, da je ravnalo transparentno, in posebej upoštevaj

Višje sodišče sprejema pritožbeno naziranje državne tožilke, da uresničevanje pravnih pravil in pravnih vrednot, ki jih Ustava varuje v 35. in 36. členu, ZKP pa konkretizira v prvem in tretjem odstavku 216. člena, ne zahteva, da bi morali biti obe solenitetni priči navzoči prav pri vsaki najmanjši potezi policistov in prav v vsakem preiskovanem prostoru. Bistveno je zagotoviti, da imata solenitetni priči možnost izvrševati nadzor nad opravljanjem dela preiskovalcev in legitimirati zakonitost delovanja policije.

Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.

Pregled prostora zaradi lastne zaščite (zaščitni pregled, protective sweep) se lahko izvede le, če obstajajo izrazljiva dejstva, na podlagi katerih bi razumno preudaren policist z razumnim sklepanjem zaključil, da obstaja verjetnost, da se na območju, ki ga je treba pregledati, nahaja oseba, ki predstavlja nevarnost zanj oziroma za ljudi na kraju dogodka. Analogno z opravo osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP gre za dokazni standard suma. Zgolj potencialna, teoretična nevarnost za varnost policistov, ki opravljajo hišno preiskavo, pa ne zadošča. Pregled mora biti omejen na površen pregled tistih prostorov, v katerih bi se lahko nahajala taka oseba in ne sme trajati dlje, kot je potrebno za odpravo utemeljenega suma nevarnosti. V okviru zaščitnega pregleda policist osebo, ki odpre vrata stanovanja, lahko pospremi v notranjost stanovanja, če se ta oseba iz nekega razloga (npr. zaradi identifikacije, kot v obravnavni zadevi) vrne v notranjost, da tako zagotovi nadzor nad njo.

Pritožbeno sodišče tako na podlagi 222.a člena ZKP, predloženega gradiva ob njegovem sprejemu in navedene odločbe Ustavnega sodišča, zaključuje, da mora biti podlaga za zaseg listin ustavna in zakonita sodna odredba, pri čimer je naloga izvenobravnavnega sodnika, da ti njeni lastnosti v postopku po 222.a členu ZKP preveri. V kolikor izvenobravnavni sodnik navedenega preizkusa ne opravi, ravna v nasprotju s svojo garantno funkcijo, ki je v preprečitvi prehoda neustavno in nezakonito pridobljenih informacij, ki jih varuje poklicna zaupnost, k policiji in tožilstvu.

Preiskovalno dejanje hišne preiskave je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Toda čeprav sta fazi namenoma ločeni, preprosto zato, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli, gre z vidika posameznika, v čigar zasebnost se posega, za eno dejanje države. Njena odškodninska odgovornost je zato lahko podana bodisi ker je sicer brezhibno odredbo policija napačno izvedla bodisi ker je hibna že sama odredba, oboje pod pogojem, da napaka policije oziroma sodišča doseže stopnjo kvalificirane napačnosti.

Določba 285.e člena ZKP predsedniku senata po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP omogoča, da pred odločitvijo o izločitvi dokazov izvede potrebne dokaze, kar je bilo storjeno tudi v obravnavnem primeru, ni pa ponujanje in izvajanje dokazov na navedeni zakonski podlagi namenjeno temu, da z dodatnimi, novo predloženimi dokazi, s katerimi preiskovalni sodnik v času izdaje odredbe za hišno preiskavo ni razpolagal, celostno in na novo ocenjuje izpolnjenost pogojev dokaznega standarda za izdajo problematizirane odredbe za hišno preiskavo.

Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da bi v obravnavanem primeru izpodbijana odredba bila izdana v vsakem primeru, torej tudi, če bi spremenjen člen veljal že ob izdaji izpodbijane odredbe, pri čemer je ključno, da se obt. A. A. očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 175 KZ-1, to kaznivo dejanje pa se mu je očitalo tudi v času izdaje izpodbijane odredbe, za to kaznivo dejanje pa je predpisana zaporna kazen od enega do dvanajstih let zapora, kar pomeni, da očitano kaznivo dejanje spada med huda kazniva dejanja, zaradi česar je podlaga za izdajo te odredbe vsekakor bila zakonita že v času njene izdaje, to je 16. 1. 2019.