16. člen ZKP

Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).

Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT. Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni. Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame. Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpli

Zgolj zavzeto stališče v ugovornem postopku zoper obtožnico ni res iudicata oziroma ni procesna ovira za (ponovno) vsebinsko odločitev o vloženi zahtevi za izločitev dokazov, ki je sicer dopustna vse do konca predobravnavnega naroka oziroma do začetka glavne obravnave, ob izpolnjenem pogoju iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP pa tudi še kasneje, v nadaljnjem poteku kazenskega postopka.

Izvedenec je v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku po drugem odstavku 496. člena ZKP, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom motenj mišljenja.Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.

V predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opisano osumljenčevo ravnanje mora torej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, enako kot v obtožnem aktu.

Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov. Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno

Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti. Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitv

Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo. Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija. Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov.

Ne more biti dvoma, da je izročitev prepovedane substance neposreden izkaz povezave osebe s posestjo take substance in zato neposredno obremenjujoča, kar ni mogoče trditi za podajo privolitve za preiskavo zaseženega telefona; tudi po presoji pritožbenega sodišča podaja take privolitve ne predstavlja izjave testimonialne narave, na katero se razteza privilegij zoper samoobtožbo. Četudi bi morebiti spremenjen obrazec predstavljal sistemski premik k drugačnemu ravnanju policije v predkazenskem postopku v situacijah, kot je obravnavana, to ne bi bilo rezultat spoznanja o nujnosti ustreznega pravnega pouka pred podajo privolitve za preiskavo elektronske naprave, pač pa posledica negotovosti policije v razmerah, ko se pretežno v sodnih postopkih odloča o (ne)dovoljenosti dokazov, ne pa o njihovem vsebinskem pomenu za tožilske očitke. Za presojo zakonitosti dokaza je ključno, kakšne so bile okoliščine njegove pridobitve v realnem času. Kot nelogični se izkazujejo obrambni očitki, da je sodišče prve stopnje s pozivanjem tožilstva k predložitvi manjkajoče dokumentacije želelo "prikriti očitne nezakonitosti", glede na to, da je ravnalo transparentno, in posebej upoštevaj

Predlog za pregon kaznivega dejanja tatvine zoper obdolženega A. A. je dne 7. 1. 2021 podala B. B., namestnica poslovodkinje trgovine X. Ni dvoma, da namestnica poslovodkinje posamične trgovine v okviru družbe X. d. o. o. skladno s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 ni zakonita zastopnica družbe. Oškodovano družbo bi tako lahko zastopala le na podlagi pooblastila, danega s strani te družbe, kar pa v tej zadevi ni izkazano. Zaposlena pri oškodovani družbi lahko kaznivo dejanje nedvomno naznani tudi brez pooblastila, vendar je treba pri tem poudariti, da takšne ovadbe ni mogoče šteti kot predloga za pregon v smislu drugega odstavka 53. člena ZKP, saj zaradi odsotnosti pooblastila ne gre za osebo, ki bi bila pravnoveljavno sposobna izjaviti voljo oškodovane družbe X. d. o. o. Zato je bil obravnavan kazenski postopek uveden brez oškodovančevega predloga za pregon.

Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi. Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov. Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.

Res je, da je pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, ena od temeljnih procesnih garancij, vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov ter mu v skladu z načelom kontradiktornosti postopka vročalo v izjavo listinsko dokumentacijo (poročilo detektivke), kot se za to v pritožbi zmotno zavzema obdolženec, ki mu je bila sicer zagotovljena pravica do pravnega sredstva – pritožbe, v kateri se je lahko opredelil do vseh relevantnih okoliščin.

Sodna odločba tuje države je odločilna za presojo dopustnosti posega v zasebno tajnost in za ugotovitev, da ravnanje tuje države ni bilo v nasprotju s 37. členom Ustave RS.

Kot pravilno navaja državni tožilec v pritožbi, mu je sodišče prve stopnje s tem, ko mu ni dovolilo prepisa oziroma kopiranja izvedenskega mnenja in odločbe ZZZS, omejilo dostop do navedenih listin in s tem onemogočilo, da izpodbija dokaze in navedbe obrambe tako, da bi lahko predlagal druge dokaze, s tem pa mu je omejilo pravico do enakopravnega položaja strank v kazenskem postopku.

Čeprav je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kz-1 uvodoma res navedeno, da je obdolženec dejanje storil proti uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti (in ne naloge policije), je iz nadaljevanja konkretnega dela opisa povsem jasno razvidno, da je uporaba pojma javne varnosti podrobneje konkretizirana z izrecno navedbo določbe 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki opredeljuje izključno naloge policije, ter opisom, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil proti policistu, ki je na terasi lokala interveniral zaradi pretepa, v katerem je obdolženec poškodoval mladoletnega A. A.

Glede na pomembnost ugotavljanja dejstev, to je obtoženčevega pojmovanja in razumevanja dejanja ter obvladovanja svojih ravnanj, je po oceni pritožbenega sodišča obramba s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila pravno relevantnost predlaganega dokaza, upoštevaje vsebino strokovnega mnenja dr. C. C., ki je za obtoženca razbremenilna, pa je tudi izkazano, da je izvedba dokaza v njegovo korist, zato je zagovornica upravičeno predlagala, da se dr. C. C. zasliši na glavni obravnavi. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, v katerem bi bila obrambi dana možnost, da se neposredno izvede tudi dokaz, ki bi utegnil obtoženca razbremeniti, bi bil odvrnjen vsak dvom, ali je mnenje v konkretni zadevi postavljene izvedenke strokovno in popolno.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pritožničinimi opozorili, da je sodišče prve stopnje napadeni sklep izdalo po predlogu oškodovankinih pooblaščencev, s katerim je ni seznanilo. Strinjalo se je tudi, da se pritožnica tedaj o utemeljenosti predloga ni mogla izjaviti z navajanjem dejstev in dokazov ter da je bila v primerjavi z oškodovankinimi pooblaščenci kot nasprotno stranjo v neenakem položaju.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravni podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP, ki določa, da v primeru dvoma o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni ali če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče ni vštelo pravilno, odloči o tem predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, s posebnim sklepom. V kontradiktornem postopku je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče in opredeli ne le do navedb nasprotne stranke, temveč tudi do vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Zajema torej pravico do izjave vsakomur v postopku glede njegovih pravic in pravnih interesov. Na zakonski ravni je vključena v določbo 16. člena ZKP, v obravnavanem primeru priznanja in izvršitve izrečene kazni zapora v drugi državi članici, pa tudi v specialno določbo 138. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1).