390. člen ZKP

Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve. Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

ZKP namreč možnosti pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne predvideva. V odsotnosti zakonske ureditve, ki bi urejala možnost pritožbe zoper drugostopenjski sklep, je zatorej postopanje sodišča prve stopnje na temelju drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. in 429. členom ZKP navkljub drugačnemu mnenju oškodovanca in posplošenemu pritožbenemu sklicevanju na ustavne in konvencijske pravice pravilno in zakonito ter brez pričakovanega vpliva na zanesljive prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.

V opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke. Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Od 12. 3. 2021 tako družba A. d.o.o. ne obstaja več in ne more biti stranka (torej tudi ne oškodovanec kot tožilec) v kakršnem koli pravnem postopku. Za pravno osebo, ki je izbrisana iz sodnega registra oziroma je prenehala obstajati, namreč v skladu z določbo 55. člena ZKP nastanejo enake posledice kot po smrti oškodovanca, ki je fizična oseba. Tudi v takem primeru lahko kazenski postopek nadaljujejo oziroma prevzamejo in posledično tudi vložijo pritožbo le pravni nasledniki te izbrisane pravne osebe (če ti obstajajo sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, četudi bi obstajali pa so imeli 3 mesečni objektivni rok za vstop v kazenski postopek kot oškodovanci in posledično kot oškodovanci kot tožilci), nikakor pa ne neobstoječa pravna oseba in posledično tudi ne pooblaščenec neobstoječe pravne osebe kot v predmetni zadevi.

Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen (tako VS RS, sklep XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter sklep XI Ips 23582/2025 z dne 11.6.2025). Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.

Ker je torej pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo oškodovanega A. A. utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

Zagovornik skozi pritožbeno grajo prezre, da v opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, pri čemer pa nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in ODT. Nadalje zagovornik tudi ne upošteva, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Zoper dele sodbe, ki so predmet sklenjenega sporazuma (kar zajema tudi odločbo o kazenskih sankcijah), je obdolžencu (in ostalim upravičencem) pravica do pritožbe po zakonu odvzeta.

Če oškodovanec kot tožilec, zaslišan ko priča, ne govori (v celoti) slovenskega jezika, je treba zagotoviti prevajanje s strani sodnega tolmača za bosanski jezik, ne glede na to ali tuj jezik, v katerem ne potekajo kazenski postopki v Republiki Sloveniji, razumejo tako razpravljajoča sodnica kot drugi udeleženci.

Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.

Glede na to, da je sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti konstitutivne narave in kot tak učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen, zagovornik odvetnik B. B. od izdaje sklepa o razrešitvi ni imel več podlage za opravljanje dolžnosti zagovornika po uradni dolžnosti, zato v času vložitve obravnavane pritožbe ni bil več upravičenec za opravo tega procesnega dejanja.

Trditev pritožnika, da Ustava RS vsakemu omoogča pravico do pravnega sredstva, ni utemeljena. ZKP ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje in zgolj v primeru, ki so navedeni v 398. členu ZKP.

Pritožba se zavrže s sklepom kot nedovoljena, če se ugotovi, da je umaknjena (člen 390 ZKP). Na temelju navedenega zakonskega določila, upoštevaje izjavo oškodovancev kot tožilcev o umiku pritožbe, je sodišče pritožbo oškodovancev kot tožilcev zavrglo kot nedovoljeno.

Iz določbe drugega odstavka 399. člena ZKP izhaja, da zoper sklep, ki ga izda senat pred ali med preiskavo, ni pritožbe, razen če je v tem zakonu drugače določeno. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo je dovoljenost vložene pritožbe zoper sklep izdan na navedeni zakonski podlagi predvidena le kot izjema, ki je v zakonu tudi posebej določena (sedmi odstavek 169. člena ZKP, tretji odstavek 181. člena ZKP, peti odstavek 202. člena ZKP, drugi odstavek 205. člena ZKP). Ker zakon za primer zavrnitve dokaznih predlogov med preiskavo s strani izvenobravnavnega senata ne predvideva pritožbe zoper tak sklep senata, drugače pa ni določeno niti v določbi prvega odstavka 177. člena ZKP, pritožba zoper tak sklep, ne glede na napačno dan pravni pouk, ni dovoljena. To je višjemu sodišču, glede na določbo 390. člena ZKP narekovalo zavrženje pritožbe kot nedovoljene, v povezavi z določbo 404. člena ZKP, po kateri se določbe 399. - 403. člena ZKP smiselno uporabljajo za vse sklepe izdane po tem zakonu.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ZKP ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje. Določbe 398. člena ZKP o pritožbi na vrhovno sodišče veljajo samo za sodbo sodišča druge stopnje,

Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev navedlo 498. člen Zakona o kazenskem postopku, pri čemer v skladu z navedenim določilom predmetov ni odvzelo, temveč je odločilo o vrnitvi zaseženih predmetov. Takšna odločitev po svoji vsebini predstavlja odredbo, ki se nanaša na formalno procesno vodstvo postopka, zoper odredbe pa v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZKP pritožba ni dovoljena.

Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu svojo odločitev pravilno zgradilo na določbah členov 367 do 375 ZKP ter v skladu z določbo prvega odstavka člena 403 ZKP odločilo, da je taka obtoženčeva pritožba nedovoljena, kar nenazadnje izhaja tudi iz citiranega sklepa pritožbenega sodišča, ki ni vseboval pravnega pouka, da je pritožba dovoljena.

Skladno z določbo drugega odstavka člena 435 ZKP pritožba zoper izpodbijani sklep glede na tako odločitev prvega sodišča ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v zapisanem pravnem pouku o pravici do pritožbi namesto pravilnega pravnega pouka, ki bi se moral glasiti, da pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena, napačno navedlo, da je zoper sklep, s katerim je bil predlog za izločitev zavrnjen (oziroma zavržen) dovoljena. Tako napačno podan pravni pouk s strani sodišča prve stopnje, pa obrambi ne daje pravice do pritožbe v primeru, kot je obravnavani, torej, ko po samem zakonu pritožba, kar je bilo predhodno obrazloženo, ni dovoljena.

Ker torej zagovornik obdolženega A. A. ni upravičenec za vložitev pritožbe v imenu B. B. (člen 367 ZKP), je njegova pritožba nedovoljena, ker je bila vložena s strani nepooblaščene osebe, zato je pritožbeno sodišče tako pritožbo, brez, da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti v pritožbi navedenih očitkov, zavrglo (določba člena 390 ZKP), saj jo je podala oseba, ki nima pravice do vložitve take pritožbe.