VSL sodba I Cp 2171/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167779/2010 v prvem odstavku izreka razveljavi za glavnico 194,26 EUR ter se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne, v preostalem delu prvega odstavka ter v tretjem odstavku v celoti, pa ostane navedeni sklep o izvršbi v veljavi.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 5. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni upoštevalo njegovega ugovora, da gre v obravnavani zadevi za spor, glede katerega sta stranki sklenili arbitražni dogovor, s katerim sta izključili sodno pristojnost. V pripravljalni vlogi je namreč pojasnil, da je v 9. členu pogodbe o upravljanju, sklenjene med tožnico in lastniki večstanovanjske hiše, določeno, da bodo pogodbene stranke vse morebitne spore reševale sporazumno; v primeru, da sporazuma ne bo mogoče doseči, pa rešuje spore arbitraža, ki jo sestavljajo trije člani, pri čemer enega člana določijo naročniki, enega upravnik, predsednika, ki je član arbitraže, pa imenujejo vse pogodbene stranke sporazumno. Tožnica ni predlagala arbitraže, temveč je sprožila ta spor. Toženec je že prej pristopil k predmetni pogodbi, vendar mu tožnica kot upravnik ni vročila tudi z njene strani podpisane pogodbe, zato je pogodbo ponovno podpisal 14.2.2012 in jo tožnici posredoval preko sodišča kot prilogo k pripravljalni vlogi. Navedeno pomeni, da je bila pogodba o arbitraži sklenjena skladno s 461. členom ZPP z izmenjavo tožbe, v kateri tožnica navaja omenjeno pogodbo, in odgovorom na tožbo, v katerem toženec tega ne izpodbija. Ugovor iz prvega odstavka 464. člena ZPP mora tožena stranka podati najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za izključitev javnosti (in mu sklepa posledično ni vročilo) in ker kljub jasno izraženi zahtevi po izvedbi naroka slednjega ni opravilo, mu je onemogočilo uveljavitev zgoraj navedenega ugovora. Iz predloga za izključitev javnosti in dodatnih navedb, s katerimi ta predlog utemeljuje, ter dejstva, da se javnost glavne obravnave veže na narok, izhaja nedvoumno izražena zahteva po izvedbi poravnalnega naroka, sodni poravnavi in naroka za glavno obravnavo. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo naroka, je zagrešilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot pravnemu laiku bi mu moralo v skladu s 5. členom ZPP dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, in ga v skladu z 12. členom ZPP opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Ker ni tako postopalo, je kršilo njegovo pravico do izjave. Toženca namreč ni s pisnim pozivom poučilo, da lahko v določenem roku odgovori na "Odgovor tožeče stranke in predlog, da sodišče odloči brez naroka" z dne 28.2.2012, kar mu nalaga 286.a člen ZPP, zato je toženec upošteval vsebino "Poziva stranki v sporu majhne vrednosti, naj odgovori na vlogo nasprotnika", s katerim ga je sodišče prve stopnje zavedlo. Upoštevajoč v predmetnem pozivu navedena določila 252. in 253. člena ZPP in dejstvo, da je edino dovoljeno pripravljalno vlogo podal 12.1.2012, zato ni odgovoril na vlogo tožnice z dne 28.2.2012. Podani sta tudi absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo zgolj na drugem in tretjem odstavku 29. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik), ki je neustaven in nezakonit, ker se z navedenimi določili podzakonskega akta zožujejo pravice, uvajajo nove obveznosti in samostojno urejajo razmerja zunaj okvira Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Izpodbijana sodba krši temeljna načela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zahteva, da toženec plača stroške za osem oseb, čeprav toženčevo stanovanjsko enoto uporabljajo le tri osebe, je v nasprotju z določili pogodbe o upravljanju in ni utemeljena, ker bi tako bodisi tožnica in dobavitelji bodisi ostali lastniki in najemniki prejeli korist, do katere niso upravičeni. Citira 9., 25., 30. in 32. člen SZ-1 in vztraja, da spremenjen način delitve stroškov upravljanja in drugih stroškov, določen v 30. členu SZ-1, velja le, če pogodba o medsebojnih razmerjih določa kot ključ delitve solastninski delež. V sklenjene pogodbe o medsebojnih razmerjih glede delitve obratovalnih stroškov ne posega. Drugačna razlaga, ki jo je očitno zavzelo sodišče prve stopnje, je napačna. Prisilni predpis nadomesti voljo lastnikov stanovanj v večstanovanjski stavbi glede notranjih razmerji le, če med njimi ne pride do soglasja. Pogodbo o medsebojnih razmerjih je možno spremeniti le v skladu z določbami SZ-1 in SPZ. Da spremenjen SZ-1 ne posega v obstoječe pogodbe, izhaja iz 32. člena Pravilnika, ki določa, da lastniki stanovanj uskladijo v določenem roku veljavne pogodbe o medsebojnih razmerjih z vsebino pravilnika. Pravilnik ne more posegati v veljavne pogodbe o medsebojnih razmerjih, ki so bile sklenjene v skladu s 115. in 116. členom SPZ. Glede na določbo 111. člena SPZ, po kateri so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače, zakon ne dopušča, da bi se pravice in obveznosti etažnih lastnikov na drugačen način urejale s Pravilnikom. Če pa 32. člen Pravilnika posega v pogodbe, sklenjene na podlagi zakonov in svobodne volje, je neustaven in nezakonit. Pogodba o upravljanju št. 172/C dokazuje, da so lastniki sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih, v skladu s katero je tožnica obračunavala stroške, še pred uveljavitvijo Pravilnika. Tožnica je tako že razpolagala z vsemi podatki, ki jih zahteva Pravilnik. S kaznijo, ki jo določa 29. člen Pravilnika, če lastniki ne sporočijo števila uporabnikov, je prekoračen zakonski okvir, saj uvaja nove obveznosti in suspendira ustavne in zakonske pravice. Kljub že vzpostavljeni evidenci, na podlagi katere je upravnik že leta delil stroške in zaračunaval obveznosti, so morali vsi lastniki in najemniki v skladu z drugim in tretjim odstavkom 29. člena Pravilnika, ponovno sporočiti število uporabnikov stanovanjske enote na obrazcu, določenem s Pravilnikom. Navedeno posega v osebno svobodo in določa prisilno delo. 29. člen Pravilnika določa, da lahko uporabnik, ki prebiva v stavbi, upravnika pisno opozori o večjem številu uporabnikov določene stanovanjske enote, kot jih lastnik ali najemnik te enote sporočil, upravnik pa nato slednje pozove k pojasnitvi. V obravnavanem primeru upravnik tega ni naredil. Prav tako seznama posameznih enot s številom uporabnikov ni obesil na oglasni deski, s čimer je onemogočil nadzor nad plačilom stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati sosede glede števila uporabnikov v toženčevi stanovanjski enoti, saj imajo ti pristojnosti tudi po Pravilniku. Ni dokazano, da bi upravnik posredoval obrazec. Ni upoštevano, da je ugovoru zoper sklep o izvršbi priložil zahtevani obrazec in izpis iz registra prebivalstva RS, vendar tožnica še vedno obračunava stroške za osem oseb.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in o njih ne vsebuje nasprotujočih si ugotovitev. Očitka o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba ne konkretizira.

6V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišču prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7V skladu s tretjim odstavkom 50. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki je začel veljati 9.8.2008, se postopki, ki potekajo pred sodišči na dan uveljavitve tega zakona, nadaljujejo po doslej veljavnih predpisih. V obravnavanem primeru se je postopek začel 24.11.2010, to je po uveljavitvi ZArbit, zato je treba pravočasnost ugovora toženca presojati v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, ki določa, da lahko tožena stranka ugovor arbitražnega sporazuma poda najkasneje v odgovoru na tožbo. Toženec je ugovor arbitražnega sporazuma podal v prvi vlogi po transformaciji izvršilnega postopka v pravdni postopek, s katero je odgovarjal na prvo vlogo tožnice v pravdnem postopku, ki jo sodna praksa obravnava kot dopolnitev tožbe. V navedeni vlogi je tožnica prvič razkrila dejstven substrat tožbenega zahtevka in ji kot dokaz priložila tudi pogodbo o upravljanju, ki po trditvah toženca v 9. členu vsebuje arbitražni sporazum. Glede na navedeno je šteti, da je ugovor arbitražnega sporazuma toženec podal pravočasno.

8V primeru, če je pred sodiščem vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, se sodišče na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo, razen če ugotovi, da arbitražni sporazum ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ga ni mogoče izpolniti (prvi odstavek 11. člena ZArbit). V okviru zgoraj navedenega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub toženčevim navedbam, da je pogodbo o upravljanju z dne 17.10.1996 podpisal že pred leti, toženec te pogodbe ni podpisal. Iz pogodbe o upravljanju z dne 17.10.1996 (A4) namreč izhaja, da toženca ni med lastniki stanovanj, ki so jo podpisali (1). Ker toženec ni bil pogodbena stranka arbitražnega sporazuma, vsebovanega v pogodbi o upravljanju z dne 17.10.1996, zanj arbitražni sporazum ne velja (velja le za tiste lastnike, ki so predmetno pogodbo podpisali). V pritožbi tudi neutemeljeno vztraja, da je šteti arbitražni sporazum za sklenjen vsaj z izmenjavo tožbe in odgovora na tožbo v skladu s 461. členom ZPP (2). V vlogi, v kateri je ugovarjal arbitražni sporazum, je toženec navajal tudi, da pogodbo o upravljanju (ponovno) podpisuje in jo (podpisano) prilaga. Šesti odstavek 10. člena ZArbit, ki določa, da je arbitražni sporazum veljavno sklenjen tudi, če tožeča stranka vloži tožbo pred arbitražo, tožena stranka pa ne ugovarja pristojnosti arbitraže najkasneje v odgovoru na tožbo, ne velja za obravnavani primer. Predmetni postopek namreč ni arbitražni postopek, poleg tega pa je v konkretnem primeru situacija ravno obratna od tiste, ki jo predvideva šesti odstavek 10. člena ZArbit. Tudi sicer je za presojo, ali arbitražni sporazum obstaja, relevanten trenutek ob vročitvi tožbe in kasneje sklenjenega arbitražnega sporazuma v pravdnem postopku ni mogoče upoštevati glede na ureditev, po kateri lahko toženec poda ugovor arbitražnega sporazuma najpozneje v odgovoru na tožbo. Ker torej arbitražni sporazum med pravdnima strankama ne obstaja, ni utemeljen toženčev ugovor o pristojnosti arbitraže in posledični nepristojnosti sodišča.

9Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni pravilno poučilo toženca, da lahko odgovori na vlogo tožnice z dne 28.2.2012, naslovljeno "Odgovor tožeče stranke in predlog, da sodišče odloči brez razpisa naroka", da ga ni poučilo, da mora zahtevati izvedbo naroka, in da ni zaslišalo predlaganih prič. V pravdah, ki se začnejo z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se je izoblikovala sodna praksa, po kateri se predlagalni akti izvršilnega postopka (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ugovor zoper sklep o izvršbi), ne vštevajo v par dovoljenih vlog v sporu majhne vrednosti (452. in 453. člen ZPP). V obravnavanem primeru je skupaj z vlogo tožnice z dne 17.1.2012, naslovljeno "Odgovor tožeče stranke in delna skrčitev tožbenega zahtevka za 194,26 EUR", ki predstavlja prvo vlogo tožnice po transformaciji izvršilnega postopka v pravdni postopek, sodišče prve stopnje poslalo tožencu tudi poziv stranki v sporu majhne vrednosti, naj odgovori na vlogo nasprotnika z opozorili, ki ustrezajo 452. in 453. členu ZPP. Iz vsebine tega poziva dovolj jasno izhaja, da ima tožena stranka v postopku v sporu majhne vrednosti pravico vložiti odgovor na tožbo, po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke, v kateri ta odgovarja na navedbe v odgovoru na tožbo, pa še pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (skupno torej dve vlogi). Očitkov, da je sodišče prve stopnje toženca s takšnim dopisom zavedlo, ni mogoče utemeljevati z opozarjanjem na poimenovanje vlog pravdnih strank v izpodbijani sodbi. Breme napačnega razumevanja vsebine tega poziva nosi toženec. Glede na takšno vsebino poziva pa toženca ob vročitvi pripravljalne vloge tožnice z dne 28.2.2012 ni bilo treba dodatno poučevati, da ima pravico nanjo odgovoriti. Prav tako ga ni bilo dolžno opozoriti na drugi odstavek 454. člena ZPP. V zvezi z obravnavanjem vlog pravdnih strank ni mogoče sodišču prve stopnje očitati nobenih kršitev. Za zavrnitev dokaznega predloga, na katerega se sklicuje pritožba, je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge.

10Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Ob upoštevanju, da je toženec pravni laik, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbeni očitki o relativnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka (ki bi lahko privedle do kršitve pravice do izjave), tudi sicer niso utemeljeni. Odločitev o sporu brez izvedbe naroka je pravilna, ker je tožnica sama predlagala, da sodišče odloči brez razpisa naroka, toženec pa izvedbe naroka ni predlagal. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih procesnih dejanj stranke(3). Tako na zahtevo po izvedbi naroka ni mogoče sklepati že iz zahteve, da se javnost glavne obravnavne izključi. O slednji sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno odločiti, saj naroka ni izvedlo.

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja:

- tožnica je v spornem obdobju opravljala upravniške storitve za toženca na podlagi pogodbe o upravljanju, in sicer za stanovanje v IV. nadstropju v bruto izmeri 59,37 m2 in neto izmeri 56,77 m2,

- toženec je za vtoževano obdobje prejel vse razdelilnike stroškov, ki mu jih je izstavila tožnica,

- s plačilom 194,26 EUR je poravnal le del vtoževane terjatve,

- toženec je prejel od tožnice obrazec za poročilo o številu oseb, ki posamezno enoto uporabljajo, vendar tožnici ni posredoval obrazca, v katerem bi ji sporočil število oseb,

- površina toženčeve stanovanjske enote sodi v kategorijo, ki je po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, primerna za štiri osebe,

- po prejemu vsakega razdelilnika stroškov, v katerem so obračunani stroški za osem oseb, toženec tega obračuna ni grajal,

- število oseb, ki uporabljajo stanovanjsko enoto, je toženec sporočil tožnici šele 4.2.2011, to je po vtoževanem obdobju.

12Pritožbeni očitki, s katerimi toženec nasprotuje dejanskim ugotovitvam in meri na drugačno dokazno oceno, predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

13Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, med drugim tudi 27. in 29. člen Pravilnika, in tožencu pravilno naložilo v plačilo neplačane zapadle obveznosti po vtoževanih računih in zakonske zamudne obresti od zamude s plačilom posameznih neplačanih zneskov dalje.

1427. člen Pravilnika določa, kateri obratovalni stroški se delijo po številu uporabnikov posameznih enot, 29. člen Pravilnika pa ureja sporočanje števila uporabnikov. Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede zakonitosti navedenih členov Pravilnika, saj ostajata v okviru zakonskega pooblastila iz 9. in 30. člena SZ-1. Drugi odstavek 9. člena SZ-1 določa, da minister s pravilnikom natančneje določi posle upravljanja in pooblastila upravnika po tem zakonu ter ključ delitve obratovalnih stroškov. 30. člen SZ-1 določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske hiše; za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da ne velja za primere, ko pogodba o medsebojnih razmerjih kot ključ delitve posameznih obratovalnih stroškov že upošteva enako merilo kot Pravilnik (npr. število uporabnikov enote). Pravilnost takšnega sklepanja potrjuje 32. člen Pravilnika o uskladitvi pogodb o medsebojnih razmerjih. Posledično tudi za takšne primere velja določba 29. člena Pravilnika, ki ureja sporočanje števila uporabnikov in posledice, če števila uporabnikov lastniki ali najemniki ne sporočijo pravočasno ali ga sploh ne sporočijo. Obveznost lastnikov ali najemnikov, da upravniku sporočijo število uporabnikov, nato pa tudi spremembe števila uporabnikov, je v skladu z namenom 30. člena SZ-1. Breme, ki se ga s tem nalaga lastnikom ali najemnikom, ki so v preteklosti te podatke že sporočili (ker so se določeni obratovalni stroški že prej obračunavali na ta način), ni nesorazmerno, saj je ažuriranje teh podatkov potrebno, da se zagotovi enak položaj vseh lastnikov in najemnikov glede načina obračunavanja obratovalnih stroškov, ki ga želi doseči spremenjen 30. člen SZ-1. Ne nazadnje bodo morali ti lastniki ali najemniki v skladu z 29. členom SZ-1, enako kot vsi ostali lastniki ali najemniki, v določenem roku sporočiti tudi spremembe teh podatkov. Določitev števila uporabnikov, če lastniki ali najemniki opustijo to obveznost, je za dosego namena 30. člena SZ-1 nujna in tudi ni nesorazmerna glede na to, da se kot merilo primerne površine upošteva površina stanovanja brez plačila lastne udeležbe in varščine po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. O kaznovalni funkciji določbe 29. člena Pravilnika tako ni mogoče govoriti.

15V pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Arbitražni sporazum mora biti sklenjen pisno.

(2) 461. člen ZPP, na katerega se sklicuje pritožba, ni uporabljiv v obravnavanem primeru, ko toženec zatrjuje sklenitev arbitražnega sporazuma po vročitvi tožbe, glede na prvi odstavek 50. člena ZArbit.

(3) A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 722