9. člen SZ-1

Sodišče je upoštevalo standard, na katerega napotuje omenjena določba Pravilnika, po katerem je neto tlorisna površina, površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5 standarda SIST ISO 9836), ni pa razpolagalo s podatki o površinah, za katere je treba omenjeno neto površino zmanjšati (neogrevana klet, garaža, balkon, loža, terasa). Kot je navedlo tega podatka ni v nobenih dokumentih razen zgolj ročno zapisanega na kopiji dela tlorisa načrta stanovanja toženke, podatke, ki jih je uporabila tožeča stranka pa je toženka izrecno prerekala. Sodišče je zato odločilo, da navedeni parameter za določitev ogrevane površine posameznega dela stanovanja določi tako, da najde najboljši približek.

Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe. Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. člena SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.

Predmetna stavba, v kateri je toženec etažni lastnik, ima 7 posameznih delov in da sta v njej več kot dva etažna lastnika. Glede na navedbe tožeče stranke, da je Pogodbo o opravljanju podpisala velika večina etažnih lastnikov in sicer etažni lastniki, katerih solastniški deleži znašajo 74,80%, pa le-ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki. SPZ in SZ-1 etažne lastnike namreč obvezujeta k določitvi upravnika le v primeru, kadar ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar za konkreten primer ne pride v poštev, saj ima le-ta le 7 posameznih delov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Ker Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po pravilih, ki urejajo neupravičeno obogatitev. Neplačani del vtoževanih računov zajema tako stroške obratovanja (stroški skupne elektrike in priključne moč, ki jih je tožeča stranka plačala iz svojih sredstev za toženca, kot tudi s

Pravilnik ni bil sprejet z učinkom za nazaj temveč z učinkom za naprej. Določba drugega odstavka 4. člena Pravilnika, ki določa, da mora eden od lastnikov, ki ga pooblastijo ostali lastniki, upravniku poleg same odpovedi s priporočeno pošto vročiti tudi sklep o odstopu od pogodbe o upravljanju iz prvega odstavka 4. člena Pravilnika ter da odpovedni rok začne teči z dnem vročitve sklepa, ni v nasprotju z določbo 60. člena SZ-1, saj le natančneje določa, kaj morajo etažni lastniki vročiti upravniku poleg same odpovedi pogodbe o upravljanju, da je ta pravno veljavna in da torej odpovedni rok začne teči.

Odgovor na vprašanje obstoja (dejanske) etažne lastnine je pomemben zaradi različnih pogojev za veljavnost posla določitve upravnika po Stvarnopravnem zakoniku. Če gre namreč za solastnino, se določitev upravitelja stvari šteje za posel, ki presega okvire rednega upravljanja s stvarjo, zato je za njegovo veljavnost potrebno soglasje vseh solastnikov. Če pa gre za etažno lastnino, predstavlja določitev upravnika posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. SPZ dejanske etažne lastnine ne ureja, jo pa ureja Stanovanjski zakon, ki v tretjem odstavku 9. člena določa, da določbe glede upravljanja veljajo tudi za večstanovanjske stavbe, v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Določbe SZ-1 sicer ne veljajo za poslovne stavbe, vendar pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da dejanska etažna lastnina ne bi bila mogoča tudi na poslovnih stavbah.

Pravilnik (sprejet na podlagi zakona) jasno določa, da se tudi za prazno stanovanje šteje, kot da ga uporablja en uporabnik. Navedeno pomeni, da je dolžan lastnik stanovanja določene stroške plačevati tudi za stanovanje, ki ni zasedeno in taka razlaga je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Lastništvo nepremičnin prinaša tudi obveznosti in prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi v zvezi s praznim stanovanjem v večstanovanjski hiši nastajajo določeni stroški, ki jih morajo poravnati vsi lastniki, saj je to neizogibno zvezano s samo naravo obratovanja večstanovanjske hiše oziroma stanovanja v takem objektu. Dejstvo, da stanovanje ni zasedeno, je posledica odločitve lastnika, zato ne more biti pomembno za odločanje o tem, ali je lastnik dolžan plačevati stroške ali ne.

Predpostavka za izdajo dovoljenja za zavarovalno zastopanje po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1 je neposredna zveza med glavno dejavnostjo tistega, ki po tem določilu poda zahtevek za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, in opravljanjem dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če mu bo tako dovoljenje izdano. Glede na zakonske obveznosti upravnika so v neposredni zvezi z njegovo dejavnostjo le tiste dejavnosti, ki predstavljajo zasledovanje koristi in interesov etažnih lastnikov. O zasledovanju teh interesov upravnika pri sklepanju zavarovalnih pogodb za večstanovanjske stavbe pa ob njegovem hkratnem opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja seveda ni mogoče govoriti. Zavarovalno zastopanje je namreč dejavnost zastopanja zavarovalnic pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Izvajanje zavarovalnega zastopanja tako služi zasledovanju interesov zavarovalnic in ne etažnih lastnikov. Sklepanje zavarovanj za nepremičnine (za večstanovanjske stavbe) ni v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja teh nepremičnin.

Upravnik je oseba, ki ima za upravljanje večstanovanjske stavbe (za sprejemanje in izvrševanje odločitev ter nastopanje v pravnem prometu in v postopkih pred pristojnimi organi z namenom obratovanja, vzdrževanja in ohranjanja bistvenih lastnosti večstanovanjske stavbe; 9. člen SZ-1) sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju, kar se primarno dokazuje s predložitvijo te listine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, napačno pa stališče tožene stranke, da naj bi se to zgodilo šele s prvo vlogo.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 9. člena SZ-1, po katerem določbe o upravljanju veljajo tudi za večstanovanjske stavbe v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Skladno s pravno teorijo se v praksi pojavljajo tri oblike dejanske etažne lastnine - izvenknjižna etažna lastnina, nedokončana etažna lastnina in navidezna solastnina. V obravnavanem primeru gre za tako imenovano izvenknjižno etažno lastnino, ko niti stavba niti njeni posamezni deli (še) niso evidentirani v nepremičninskih evidencah. Enako pojem dejanske etažne lastnine razlaga tudi sodna praksa.

Tožeča stranka je zatrjevala, da sporna stavba ni vpisana v zemljiško knjigo, da pa je iz drugih listin razvidno, da je tožena stranka solastnica spornega objekta, da je med solastniki obstajal sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino ter da iz tega sporazuma, elaborata za vpis stavbe v kataster stavb in pogodbe o medsebojnih odnosih izhaja, da je tožena stranka lastnica poslovnega prostora v stavbi ter solastnica 2,27% deleža skupnih delov stavbe. Iz takšnih trditev jasno izhaja, da je na sporni zgradbi etažna lastnina dejansko bila vzpostavljena (čeprav v zemljiško knjigo še ni vpisana). Skladno s pravno teorijo se v praksi pojavljajo tri oblike dejanske etažne lastnine – izvenknjižna etažna lastnina, nedokončana etažna lastnina in navidezna solastnina. V obravnavanem primeru gre za tako imenovano izvenknjižno etažno lastnino, ko niti stavba niti njeni posamezni deli (še) niso evidentirani v nepremičninskih evidencah. S stališčem, da uporaba 9. člena SZ-1 ni mogoča, če stavba (še) ni vpisana v zemljiško knjigo, se višje sodišče ne more strinjati.

Po določbi 9. člena SZ-1 določbe o upravljanju veljajo tudi za večstanovanjske stavbe v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Skladno s pravno teorijo se v praksi pojavljajo tri oblike dejanske etažne lastnine – izvenknjižna etažna lastnina, nedokončana etažna lastnina in navidezna solastnina. V obravnavanem primeru gre za tako imenovano izvenknjižno etažno lastnino, ko niti stavba niti njeni posamezni deli (še) niso evidentirani v nepremičninskih evidencah.

Zaveza lastnikom stanovanj v večstanovanjskih zgradbah, da upravniku sporočijo podatke o številu uporabnikov stanovanja, je že določba 1. odstavka 29. člena Pravilnika in če teh podatkov ne sporočijo, je to že razlog za sankcijo po obračunu stroškov stanovanja po 2. odstavku 29. člena Pravilnika. Kot določa 3. odstavek 29. člena Pravilnika, je upravnik dolžan lastniku le posredovati obrazec za sporočanje števila uporabnikov, pri čemer način posredovanja ni določen in zadostuje, da obrazec lastniku izroči (posreduje) na njegovo zahtevo. Na vse navedeno sledi, da je lastnik stanovanja dolžan upravniku sporočiti število uporabnikov stanovanja že na podlagi Pravilnika, ne da bi ga bil upravnik dolžan poprej na to pozivati, je pa upravnik dolžan lastniku posredovati (lahko tudi na njegovo zahtevo) obrazec za sporočanje števila uporabnikov. Če upravnik obrazca ne posreduje, je to lahko ugovorni razlog lastnika stanovanja za posredovanje števila uporabnikov, pri čemer pa je na lastniku dokazno breme za trditev o neposredovanju (niti ne na njegovo zahtevo) obrazca.

Izvršitev sprejetih sklepov z učinkom zoper vse etažne lastnike je namreč v domeni upravnika, ki mora pri tem spoštovati tudi zakonske in podzakonske predpise, s čimer se zagotavlja varstvo pravic vseh etažnih lastnikov, etažni lastniki sami pa lahko to pravico uresničujejo le v primerih, ko ustanovijo skupnost lastnikov kot pravno osebo ali pa se v pogodbi o medsebojnih razmerjih posebej dogovorijo o njihovem nastopanju v pravnem prometu.

Določbe 25. do 67. člena SZ-1 veljajo tudi za večstanovanjske stavbe, v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. V teh primerih se za veljavnost pogodbe o upravljanju zahteva soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, saj je določitev upravnika posel rednega upravljanja.

Napačno je stališče, da toženec, ki je dejanski etažni lastnik stanovanja, zaradi nevpisa v zemljiško knjigo ni zavezan do plačila prispevkov v rezervni sklad.

Če na stavbi, ki je v solastnini več oseb, ni niti zemljiškoknjižne niti dejanske etažne lastnine, je določitev upravnika posel izrednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje vseh solastnikov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti.

Za presojo, ali arbitražni sporazum obstaja, je relevanten trenutek ob vročitvi tožbe in kasneje sklenjenega arbitražnega sporazuma v pravdnem postopku ni mogoče upoštevati. Obveznost lastnikov ali najemnikov, da upravniku sporočijo število uporabnikov, nato pa tudi spremembe števila uporabnikov, je v skladu z namenom 30. člena SZ-1. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih procesnih dejanj stranke. Tako na zahtevo po izvedbi naroka ni mogoče sklepati že iz zahteve, da se javnost glavne obravnavne izključi. O slednji sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno odločiti, saj naroka ni izvedlo.

Toženka ni etažna lastnica stavbe. Glede na to, da je plačilo stroškov upravljanja ter obratovanja večstanovanjske stavbe zakonska obveznost etažnih lastnikov, je zahtevek upravičeno zavrnjen.

Nobene zakonite podlage namreč ni, da bi upravnik moral iz lastnih sredstev poplačevati dolgove etažnih lastnikov in nato sam terjati plačilo od njih, kot zmotno meni pritožnik. Sklicevanje na izvršilne postopke, v katerih upravniki terjajo plačilo od etažnih lastnikov, ki ne plačujejo svojih obveznosti, na drugačno presojo ne more vplivati, saj gre lahko za celo vrsto različnih situacij, bodisi, da upravniki terjajo etažne lastnike le za svoje upravniške storitve, bodisi, da so upravniki po pogodbi o upravljanju z etažnimi lastniki prevzeli materialnopravne obveznosti etažnih lastnikov do tretjih oseb.